Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik padel na ledeni ploskvi, ki je nastala kot posledica zastajanja vode v večjem obsegu v neravnini v asfaltu. Ob upoštevanju, da je drugo toženec kot upravljalec parkirišča za zastajanje vode na mestu padca tožnika vedel ali pa bi vsaj moral vedeti, ter dejstvu, da je vidljivost pohodne površine zmanjševala tanka plast novo zapadlega snega, je materialnopravno pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je drugo toženec, ki parkirišča na navedenem mestu, ki je v takšnih zimskih razmerah, kakršne so bile kritičnega dne, predstavljal za hojo nevarnejšo površino, ni posul v večji meri z ustreznim materialom, opustil dolžno ravnanje.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi vmesna sodba sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo odločilo, da je tožbeni zahtevek zoper prvo toženko in drugo toženca po podlagi utemeljen do ½ (I. točka izreka). Odločitev o stroških postopka je pridržalo za končno odločbo (II. točka izreka).

2. Zoper vmesno sodbo sta vložila pritožbi tožnik in prvo toženka.

3. Tožnik izpodbija odločitev sodišča prve stopnje zaradi nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in posledične napačne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in vmesno sodbo spremeni tako, da ugotovi, da je tožbeni zahtevek proti tožencema po temelju v celoti utemeljen, slednjima pa v plačilo naloži tudi njegove pritožbene stroške. Sodišče mu v 9. točki obrazložitve sodbe očita tožniku, da se z dejstvom, da v več letih pred tem na parkirišču ni bilo podobne nezgode, ne more razbremeniti svoje odgovornosti, pri čemer pa ni jasno, zakaj naj bi bil sam soodgovoren za nastanek obravnavane nezgode. Na parkirišču je parkiral zato, ker je prišel v službo. Pri tem ni taval naokrog po parkirišču, ampak se je po najkrajši poti namenil proti svojemu delovnemu mestu. Padel je v neposredni bližini svojega avtomobila, ko se praktično sploh še ni usmeril proti stavbi. Če bi sodišče izvedlo dokaz glede osvetlitve parkirišča, bi se lahko prepričalo o slabši vidljivosti na območju, ki je bilo poledenelo. Izognitev temu območju ni bila mogoča oziroma bi predstavljala odklon od običajnega ravnanja kateregakoli uporabnika parkirišča. Ni padel na neravnini, kot navaja sodišče, temveč na ledeni plošči, ki je bila prekrita s plastjo snega. Sodišče ni presojalo naslednjih splošno znanih dejstev, ki jih tožniku ni bilo treba zatrjevati. Sneg se v stiku s soljo tali, tako da v primeru, da bi hišnik posul parkirišče, vsaj snega na tem mestu ne bi več moglo biti in bi imel sam možnost zaznati nevarnost. Padel je na delu parkirišča, na katerem hodi večina peščev, ki parkira na spornem parkirišču. Ob zavedanju tega dejstva bi moral drugo toženec nameniti več pozornosti in skrbi tem delom, saj ni logično, da bi hišnik uporabljal iste ukrepe tako za predele parkirišča, na katerih vozijo predvsem avtomobili, kot za dele, kjer hodijo tudi pešci. Drugo toženec bi moral predvideti, da se lahko v več dneh neizvajanja zimske službe na parkirišču pojavijo nevarni predeli, in bi moral, še zlasti ob dejstvu, da se je na tleh pojavila tudi plast svežega snega, preveriti vse izpostavljene dele parkirišča ter prilagoditi ukrepe zimske službe konkretnim razmeram in vrsti uporabnikov. Če bi drugo toženec ta dolžni pregled opravil, bi zlahka ugotovil, da se na delu parkirišča nahaja ledena plošča. Če bi hišnik svojo nalogo opravil tako, kot je bilo treba, ledena plošča tožniku in tudi drugim uporabnikom ob polni svetlobi kot tudi hišniku ob pregledu stanja okrog 7.00 ure ne bi mogla ostati neopažena. Prav njeno mesto in nesporni obseg celo v minimalnih razsežnostih izkazuje, da je hišnik svojo nalogo opravil skrajno površno in nestrokovno. Sodišče je spregledalo, da zunanji izvajalec zimske službe pride le po potrebi in na izrecni klic, iz predloženih računov pa izhaja, da ga ni bilo med 7. 2. in 13. 2., čeprav sta vmes zapadla 2 cm snega. Zaradi navedenega snega hišnik ni mogel preverjati podlage. Preverjal je le tisto, kar je bilo na površju, kar pa ne predstavlja potrebne skrbnosti pri opravljanju zimske službe. Poleg tega je hišnik kljub temperaturi nižji od -10 -C za posipavanje uporabljal sol s peskom in ne kakšnega drugega pripravka, ki je primeren za tako nizke temperature. Če je že uporabljal sol, bi jo moral uporabiti veliko prej in v veliki količini, sploh ob upoštevanju, da se je lahko v vmesnem obdobju, ko se parkirišče ni urejalo, pojavil led. Hišnik je ob 7.00 uri sicer preveril rezultate svojega dela, vendar pa je bil pri tem očitno tako neskrben, da je za tem drselo tudi tožnikovima sodelavkama. Zaključek sodišča, da so bili hišnikovi ukrepi razumno zadostni, zato ni pravilen. Drugo toženec bi se lahko v času nekaj mesečne uporabe na novo urejenega parkirišča prepričal, kakšno je stanje in poskrbel za ustrezne ukrepe, na podlagi katerih bi se led stalil ali pa celo ne bi nastal. Drži sicer, da morajo biti previdni tudi uporabniki, vendar pa mora primarno skrbnost izkazovati upravljalec, ki mora storiti vse, da niti ne pride do okoliščin, zaradi katerih bi bila potrebna dodana skrbnost uporabnikov. Sodišče je povsem neživljenjsko povzelo izpoved tožnika in ocenilo okoliščine, v katerih se je znašel. Na kaj natančno naj bi se tožnik lovil, ni jasno. Prav tako ni jasno, kakšno dodatno previdnost pri hoji naj bi tožnik še izkazal, saj je jasno, da pri hoji po ledu, pokritem s tanko plastjo snega, ne pomaga niti skrajno počasno in previdno racanje. Padcu bi se lahko izognil le, če bi imel obute drsalke. Tožnik nikakor ni kakorkoli prispeval k nastanku škode, saj je storil vse, kar je bilo potrebno. K nastanku škodnega dogodka in škode je ključno prispeval drugo toženec z neprimernim upravljanjem parkirišča. Priglaša pritožbene stroške.

4. Prvo toženka se pritožuje zoper odločitev sodišča prve stopnje v celoti iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP1. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in vmesno sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožniku pa naloži v plačilo vse njene pravdne stroške (vključno s pritožbenimi stroški), podrejeno naj vmesno sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, zaradi česar se je ne da preizkusiti. Nepravilen je zaključek sodišča, da je tožniku spodrsnilo na ledeni zaplati in da je bilo parkirišče poledenelo. Ledene zaplate ni razen tožnika videl nihče. Njegova izpovedba o tej okoliščini ni bila potrjena s strani V. G. in N. K., kot je napačno zaključilo sodišče. Tožnik je trdil, da naj bi na tej isti ledeni plošči balansirali tudi navedeni priči, vendar pa V. G. ni potrdila, da bi njej kjerkoli drselo, N. K. pa naj bi zdrselo nekje za avtomobili, nasproti delavnic. Sodišče se je glede stanja na parkirišču spornega dne v celoti oprlo na pisno izjavo N. K., ki je navedla, da je bilo parkirišče poledenelo in nevarno ter da je bila edina prehodna pot od avtomobila do šole poledenela, kar pa je v nasprotju z izpovedbami tožnika in ostalih prič. Priči N. K. zato ni mogoče pokloniti vere. Da V. G. ni drselo, je sodišče sicer upoštevalo pri utemeljevanju soodgovornosti tožnika, med tem ko je pri utemeljevanju odgovornosti drugo toženca povzelo, da je drselo tudi V. G. Sodišče je v tem delu protislovno, prav tako ni zmoglo dokazne ocene. Ker je tožnik sam izpovedal, da mu ni nikdar prej ali kasneje na tem delu parkirišča ali kje drugje drselo, je že iz njegovega zaslišanja, ki ga v tem delu potrjujejo ostale priče, jasno, da je bilo parkirišče tudi v zimskem času ustrezno čiščeno in posipano. Možno je sicer, tako tudi sodna praksa, da kljub še tako skrbnemu čiščenju in posipavanju pohodnih površin na tleh ostanejo zaplate ledu, ki so pozimi pogost in pričakovan pojav. Sodišče je na podlagi fotografije kraja škodnega dogodka ugotovilo, da je bila na mestu padca poledenela ploskev oziroma da je tam neravnina, v katero se steka voda, ki pozimi zaledeni, vendar pa fotografija ne odraža dejanskega stanja kritičnega dne, prav tako zastajanja vode in njenega odtekanja v domnevno neravnino tožnik ni dokazal z obstojem luže na mestu padca. Sodišče je tudi povsem enostransko, brez upoštevanja pričanj M. P. in M. J., zaključilo, da so bile na kraju škodnega dogodka težave z odtekanjem vode, kar je bilo drugo tožencu znano. Poleg tega vzročne zveze med domnevnim zastajanjem vode in vrtanjem lukenj izkustveno gledano ni, saj so od padca tožnika do vrtanja lukenj minila štiri leta, prav tako pa slednji zastajanja vode in luže pred padcem ni nikoli opazil. Tožnik je povrh tega ostal osamljen glede vrtanja lukenj ravno na tem delu parkirišča. Na fotografiji vidna luža je lahko nastala tudi zaradi predhodnega močnega deževja in ne zato, ker nasploh voda tam zastaja. Iz meteoroloških podatkov izhaja, da v času pred škodnim dogodkom ni bilo padavin oziroma je bila temperatura močno pod lediščem, zaradi česar ni logično, da bi poledenela zaplata predstavljala poledenelo lužo. Nelogičen je tudi zaključek sodišča, da poledenela luža bolj drsi od pomrznjene površine, kjer gre za tanjšo plast ledu oziroma zamrznjen sneg, saj je sodišče samo navedlo, da nima potrebnega strokovnega znanja v zvezi s taljenjem ledu in ponovnim zmrzovanjem. Iz dokaznega postopka tudi ne izhaja, da ta del parkirišča ni bil posut. V zvezi z neravninami sodišče ni upoštevalo, da so neravnine v urbanem okolju tudi po stališču sodne prakse povsem nekaj običajnega in da povsem ravnih pohodnih površin ni mogoče zagotoviti. Glede na vse navedeno je zaključek sodišča, da je drugo toženec deloma opustil dolžno skrbnost vzdrževanja parkirišča s tem, ko mesta, kjer je tožnik padel, ni posul v večji meri, saj je ta del predstavljal povečano nevarnost za padec, napačen in v neskladju z izvedenim dokaznim postopkom. Ker je hišnik drugo toženca pri vzdrževanju in čiščenju parkirišča ravnal skrbno in je takrat, ko je zmrzovalo, parkirišče posul z mešanico soli in peska, ki drži tudi nekaj dni, če vmes ni novih padavin, ki jih v kritičnem obdobju ni bilo, in ker do podobnih škodnih dogodkov ni prihajalo, drugo tožencu ni mogoče očitati opustitve dolžnega ravnanja. Stališče sodišča, da bi moral drugo toženec parkirišče na mesto padca, ki za nikogar do padca ni bilo sporno z vidika varne hoje, posuti bolj, je nerazumno oziroma pretirano. Sodišče je pri tem prezrlo izjavo hišnika, ki je povedal, da, če bi vedel za ledeno zaplato, bi jo šel ponovno posut. Ker zanjo ni vedel, tega ni mogel storiti. Zanjo ni vedel niti M. P., o zaplati pa delodajalca nista obvestila niti tožnik in N. K., čeprav sta bila kot delavca to dolžna storiti. Ocena sodišča, da samo dejstvo, da drugo toženec z drugimi padci ni bil seznanjen, še ne pomeni, da do njih ni prišlo, je pristranska, saj tožnik vseh zatrjevanih podobnih primerov ni izkazal. Samo dejstvo, da se je na parkirišču nahajala ena ledena zapleta, kar navaja tožnik, še ne vzpostavlja odškodninske odgovornosti drugo toženca, saj se lahko kljub skrbnemu čiščenju pohodnih površin pojavijo zaplate, kjer pešcem spodrsne. Vzrok za padec je mogoče pripisati zgolj neprevidnosti tožnika in ne neskrbnemu ravnanju drugo toženca. Tožbeni zahtevek je zato po temelju neutemeljen. Priglaša pritožbene stroške.

5. Na vročeni pritožbi odgovori niso bili podani.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Tožnik v tej pravdi zahteva plačilo odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki naj bi jo utrpel v posledici padca dne 11. 2. 2013 na parkirišču, ki je v upravljanju drugo toženca. Ta je imel v času škodnega dogodka zavarovano civilno odgovornost pri prvo toženki.

8. Iz izpodbijane vmesne sodbe izhajajo naslednja dejstva, ki bodisi niso bila sporna bodisi jih je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo sodišče prve stopnje: - tožniku, ki je zaposlen pri drugo tožencu, je dne 11. 2. 2013 nekaj pred sedmo uro zjutraj na parkirišču na poti iz avta do delovnega mesta spodrsnilo na zaledeneli površini, pokriti s tanko plastjo novo zapadlega snega, tako da je padel in se poškodoval; - parkirišče je v upravljanju drugo toženca, ki ga je namenil za potrebe brezplačnega parkiranja pri njemu zaposlenih, dostop do njega je možen preko zapornice le tistim, ki jim je drugo toženec to omogočil; - 10. 2. 2013 so bile temperature pod ničlo, zapadlo je 1,2 cm snega, 11. 2. 2013 so bile prav tako temperature pod ničlo, zapadlo je 0,9 cm snega (snežilo je iz noči do ranega jutra in od 9.00 ure do noči); na cestah in drugje je bila poledica; - hišnik drugo toženca M. J. je 11. 3. 2013 še pred 6.00 uro posul parkirišče z mešanico soli in peska, pred tem pa ga tri dni zaradi vikenda in praznika ni bilo na parkirišču; okrog 7.00 ure je šel preverjat, ali sta sol in pesek prijela, ter ni nič popravljal; - na parkirišču so bile težave z zastajanjem vode, zaradi česar so se v letu 2017 v asfalt izvrtale luknje; - na mestu, kjer je bila zaledenela površina, na kateri je padel tožnik, je bila neravnina v asfaltu, v katero se je stekala voda in je nastajala luža, led, ki nastane z zamrzovanjem vode v luži, pa praviloma predstavlja precej bolj spolzko površino kot zamrznjen sneg ali zamrznjena površina, kjer gre za tanjšo plast ledu; - vidljivost pohodne površine je zmanjševala tanka plast snega, ki sicer ni padel v taki količini, da bi ga bilo potrebno odstranjevati; - na delu parkirišča, kjer je padel tožnik, je 11. 2. 2013 zdrsnilo tudi priči N. K.; - tožnik je imel dobro obutev, na parkirišču je redno parkiral, razmere na njem so mu bile znane (nov asfalt je bil na parkirišču položen pet mesecev pred škodnim dogodkom), tožnik se pri padcu ni nič lovil - stopil je in se takoj znašel na hrbtu; - priči V. G. takrat na parkirišču ni nič drselo, ker je imela zelo dober podplat, poleg tega je tudi pazila.

9. Sodišče prve stopnje je na podlagi povzetega dejanskega stanja zaključilo, da bi moral drugo toženec pri skrbi za parkirišče v zimskih razmerah upoštevati, da je na delu parkirišča, na katerem je padel tožnik, neravnina, v katero se je stekala voda in je nastajala luža, ki v primeru temperatur pod lediščem zamrzne, in parkirišče na navedenem, nevarnejšem delu v večji meri posuti z ustreznim materialom, bodisi s soljo, bodisi s peskom ali obojim, še posebej, ker je bila vidljivost pohodne površine zmanjšana zaradi tanke plasti na novo zapadlega snega. Ker ni tako ravnal, ni postopal s takšno skrbnostjo, kot se zahteva od upravljalca parkirišča, zaradi česar je podana njegova krivdna odškodninska odgovornost. Pri tem je poudarilo, da ni običajno, da se je na parkirišču nabirala voda v takem obsegu, kot je razviden iz priložene fotografije (priloga A41). Prvostopenjsko sodišče je tudi presodilo, da je podan prispevek tožnika k nastanku škode v smislu 171. člena OZ2, kar je utemeljilo z obrazložitvijo, da bi se tožnik kot redni uporabnik parkirišča lahko in bi se moral zavedati, kakšno je stanje parkirišča, da se na njem lahko nahajajo zaledenele površine pod snegom in na to paziti tudi v času zimskih razmer ter temu prilagoditi svojo hojo, čeprav se poledenelih površin zaradi snega ni videlo. Ker je bil tožnik premalo pozoren, kako hodi v opisanih razmerah, je ocenilo, da je k nastanku škode prispeval v enaki meri kot drugo toženec.

K pritožbi prvo toženke

10. Prvo toženka neutemeljeno izpodbija dejanski zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik padel na ledeni ploskvi na parkirišču. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je glede te okoliščine kot tudi ostalih relevantnih okoliščin, glede katerih prvo toženka ugotovljeno dejansko stanje izpodbija, skrbna in celovita (kot to veleva 8. člen ZPP), pa tudi vsebinsko prepričljiva. Sodišče prve stopnje je utemeljeno verjelo tožniku, ki je prepričljivo izpovedal, da mu je zdrsnilo na delu parkirišča, kjer se je zadrževala voda in kjer v dežju nastane luža, če voda zmrzne pa led, ter da je pri vstajanju po padcu videl, da je tista površina drugače poledenela kot ostalo parkirišče. Njegova izpovedba glede zastajanja vode na mestu padca je bila potrjena s priloženo fotografijo (priloga A41), ki sicer dejanskega stanja kritičnega dne ne odraža, vendar pa luža na mestu tožnikovega padca, vidna na fotografiji, zadošča za sklep o zastajanju vode na spornem delu parkirišča. Možno je sicer, da je bila fotografija posneta po močnem deževju (na kar opozarja prvo toženka), a glede na velikost luže in dejstvo, da drugih luž v bližini ni vidnih, vzrok zanjo gotovo ni bilo le močno deževje, temveč tudi neravnina v asfaltu, zaradi katere je voda zastajala. To, da voda, ki se nabere v neravnini v asfaltu, pri temperaturah pod lediščem zamrzne, kar ima za posledico nastanek ledene, spolzke površine, pa je prav tako jasno.

11. Tožnik je tudi izpovedal, da sta se na isti poledeneli površini lovili tudi priči N. K. in V. G. Drži sicer, da je V. G. na zaslišanju izpovedala, da njej ni drselo, vendar pa je potrdila, da je drselo N. K. ter da misli, da se jo je N. K. takrat oprijela, da ni padla, kar je očitno videl tožnik in zato sklepal, da sta se lovili obe. V. G. sicer tudi ni točno navedla, kje je zdrsnilo N. K., je pa potrdila, da ji je drselo na spornem parkirišču, nekje za avtomobili, za avtomobili pa je spodrsnilo tudi tožniku. V. G. se tudi ni spomnila, da bi videla na parkirišču ledeno ploskev, vendar pa je sklepala, da je kaj bilo, glede na to, da je bila pri hoji tistega dne previdna. Priča N. K. je sicer morda v pisni izjavi, v kateri je navedla, da je bilo parkirišče kritičnega dne nevarno in da je bila edina prehodna pot od avtomobila do šole poledenela, na katero se je tudi oprlo sodišče prve stopnje, malo pretiravala, saj je sam tožnik izpovedal, da mu pred in po padcu ni drselo oziroma da se tega ne spomni, kot pravilno navaja prvo toženka v pritožbi. Vendar pa ji zato ni moč v celoti odreči verodostojnosti, sploh ob dejstvu, da ji je zdrsnilo na parkirišču in se je morala oprijeti V. G., da ni padla, kar sta potrdila tako tožnik kot V. G., zaradi česar je očitno sama dojemala razmere na parkirišču kot nevarne.

12. Priča M. J. sicer ni izpovedal, da se je na parkirišču nahajala ledena zaplata, vendar pa tudi ni izrecno zanikal njenega obstoja. Izpovedal je sicer, da bi jo šel, v kolikor bi ga tožnik obvestil o ledeni zaplati, posut, vendar pa dejstvo, da ga tožnik o ledeni ploskvi po padcu ni obvestil, kar je mogoče pripisati tudi temu, da se je slednji takrat ukvarjal predvsem s svojo poškodbo, še ne omogoča sklepa, da ledene plošče ni bilo. Priča M. P. je sicer izpovedal, da je bilo parkirišče vsak dan urejeno in očiščeno ter da bi, v kolikor bi bilo kaj posebnega, poklical hišnika, iz česar pa ne izhaja, da sporne ledene ploskve ni bilo, saj je navedena priča lahko parkirala in nato hodila na drugem delu parkirišča, kjer ni bilo neravnin in posledično ledenih zaplat3, posledično pa tudi ni ugotovila navedene nepravilnosti. M. J. in M. P. sta tudi skušala zanikati, da je na parkirišču zastajala voda, vendar pa pri tem po pravilni oceni sodišča prve stopnje nista bila prepričljiva, saj sta oba izpovedala, da so se na parkirišču vrtale luknje, zato da bi voda hitreje odtekala, iz česar izhaja, da se je dejansko pojavljalo zastajanje vode, saj sicer težav z odtekanjem vode in posledično sanacije ne bi bilo. Luknje so se res vrtale šele v letu 2017, kot pravilno navaja prvo toženka, kar pa ne pomeni, da voda že pred tem ni zastajala. Da so na parkirišču neravnine in da zato voda zastaja, pa sicer jasno izhaja (kot že obrazloženo) iz priložene fotografije, pri čemer nobeden od tožencev ni zatrjeval, da je sporna neravnina nastala po škodnem dogodku. Zgolj tožnik je sicer izpovedal, da so se luknje vrtale tudi na spornem mestu, vendar pa niti M. J. niti M. P. te njegove izpovedbe nista prepričljivo ovrgla. M. P. je izpovedal, da ne ve, kje konkretno so se vrtale luknje, M. J. pa je na izrecno vprašanje, ali so se vrtale tudi na mestu, kjer je na fotografiji označena luža, odgovoril, da se ne spomni. Tožnik res ni potrdil, da je luže opazil že pred škodnim dogodkom, vendar pa je tudi pojasnil, da pred nezgodo ni bil pozoren na vodo na parkirišču. 13. Dvoma v ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik padel na ledeni zaplati, prvo toženka ne vzbudi niti s pritožbenim opozarjanjem, da iz meteoroloških podatkov izhaja, da padavin pred škodnim dogodkom ni bilo oziroma da so bile temperature močno pod lediščem. Povsem možno je, da je luža nastala zaradi padavin že prej, voda v njej pa je zamrznila, ko so temperature padle pod ledišče. Da led, ki nastane z zamrznjenjem vode v luži, bolj drsi kot zamrznjen sneg, kar je obrazložilo sodišče prve stopnje, je splošno znano dejstvo. Verjetno res ni splošno znano, da drsi tudi bolj kot zmrznjena površina, kjer gre za tanjšo plast ledu, in zato tega sodišče prve stopnje, ki ne razpolaga s potrebnim strokovnim znanjem, kot pravilno opozarja prva toženka, ni moglo samo zaključiti, kar pa niti ni bistveno. Že prva ugotovitev namreč zadošča za sklep, da gre na mestih, kjer led nastane z zamrznjenjem vode v luži, za (zelo) spolzke in zato nevarnejše predele parkirišča, ki terjajo dodatno (večjo) skrbnost pri vzdrževanju parkirišča v smislu izvajanja zimske službe. Pri tem sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da sporna ledena površina ni bila posuta, kot zmotno navaja prva toženka v pritožbi, temveč, da ni bila v zadostni meri posuta z ustreznim materialom.

14. Sodišče prve stopnje je torej pravilno ugotovilo, da je tožnik padel na ledeni ploskvi, ki je nastala kot posledica zastajanja vode v večjem obsegu v neravnini v asfaltu. Ob upoštevanju, da je drugo toženec kot upravljalec parkirišča za zastajanje vode na mestu padca tožnika vedel ali pa bi vsaj moral vedeti, ter dejstvu, da je vidljivost pohodne površine zmanjševala tanka plast novo zapadlega snega, je materialnopravno pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je drugo toženec, ki parkirišča na navedenem mestu, ki je v takšnih zimskih razmerah, kakršne so bile kritičnega dne, predstavljal za hojo nevarnejšo površino, ni posul v večji meri z ustreznim materialom, opustil dolžno ravnanje. Drži sicer, da so neravnine v urbanem okolju nekaj povsem običajnega in da povsem ravnih pohodnih površin ni mogoče zagotoviti, zaradi česar od njihovih vzdrževalcev ni mogoče pričakovati, da bodo tako stanje zagotovili, kar je tudi enotno stališče sodne prakse (glej npr. odločbi VS RS II Ips 270/2016 in II Ips 177/2018). Vendar pa se drugo tožencu ne očita, da je opustil dolžno ravnanje s tem, ko ni odstranil neravnine, temveč, da pri skrbi za parkirišče v zimskih razmerah ni upošteval, da se na spornem predelu nahaja neravnina v asfaltu, v katero se steka voda, za kar je vedel oziroma bi moral vedeti. Pri tem je upoštevano tudi stališče Vrhovnega sodišča RS, zavzeto v judikatih II Ips 353/2009 in II Ips 177/2018, po katerem od vzdrževalca ceste ni mogoče zahtevati, da na vsakem delu ceste in v vsakem trenutku zagotovi ustrezno stanje vozišča in da se od njega zahteva le tisto, kar bi v okoliščinah posameznega primera moral in mogel storiti posebej skrben strokovnjak. Posebej skrben strokovnjak namreč v takšnih zimskih razmerah, kakršne so bile kritičnega dne, nevarnejšega (posebej spolzkega) dela parkirišča ne bi posul z enako količino soli in peska, kot jo je posul na mestih, ki so za hojo v zimskih razmerah bistveno manj nevarna, ker na njih ni ledenih ploskev. Dejstvo, da je bil ugotovljen obstoj le ene ledene zaplate, na kar opozarja prvo toženka, tega zaključka ne spremeni. Ob tem velja tudi poudariti, da v konkretnem primeru ni šlo za padec na javni površini niti drugo toženec ni izvajal komunale službe v smislu 163. člena OZ, za kar je šlo v omenjenih zadevah, ki jih je obravnavalo Vrhovno sodišče RS, temveč za parkirišče, namenjeno zaposlenim pri drugo tožencu. Od upravljalca takšnega parkirišča, ki praviloma skrbi za manjše površine kot izvajalec komunalne službe in je zato z njihovim stanjem lahko tudi bolje seznanjen, pa je mogoče pričakovati večjo skrbnost pri vzdrževanju parkirišča, med drugim, da bo v zimskem času še posebej poskrbel za nevarnejši/e predel/e. Ker drugo toženec v skladu z navedenim ni ravnal, je podana njegova krivdna odškodninska odgovornost in posledično odgovornost prvo toženke. Z ozirom na navedeno, pritožbena trditev, da je moč padec pripisati izključno neprevidnosti tožnika, ne drži. Presoja sodišča prve stopnje o podani podlagi tožbenega zahtevka zoper prvo toženko, za kar je podalo zadostne razloge o odločilnih dejstvih, je tako pravilna.

K pritožbi tožnika

15. Iz predhodno obrazloženega izhaja, da je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je podana krivdna odškodninska odgovornost drugo toženca (in posledično prvo toženke), ker pri odpravljanju zaledenelosti (spolzkosti) parkirišča ni ravnal s takšno skrbnostjo, ki se je od njega kot upravljalca predmetnega parkirišča pričakovala. Pritožbene navedbe tožnika, s katerimi vztraja in tudi dodatno utemeljuje, zakaj je bilo izvajanje zimske službe neprimerno in je posledično podana odgovornost drugo toženca, so glede na navedeno odveč in zato pritožbeno sodišče nanje ni posebej odgovarjalo. Obravnavalo pa je pritožbene navedbe, ki se nanašajo na (ne)obstoj tožnikovega prispevka k nastanku škode. Na tem mestu pritožbeno sodišče glede na pritožbene navedbe še pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje v 12. točki (in ne v 9. točki, kot navaja tožnik) obrazložitve vmesne sodbe sicer res navedlo, da se svoje odgovornosti tožeča stranka ne more razbremeniti z dejstvom, da v več letih prej ni bilo podobne nezgode ali padcev, a je glede na predhodno obrazložitev omenjenega sodišča, iz katere izhaja, da je drugo toženec opustil dolžno skrbnost, jasno, da se navedeno nanaša na drugo toženca in ne na tožnika.

16. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je tožnik s tem, ko je bil premalo pozoren, kako v opisanih zimskih razmerah hodi, prispeval k nastanku škode do 1/2. Tožnik navedene presoje ne more izpodbiti s pritožbenimi navedbami o slabši osvetljenosti spornega dela parkirišča, o čemer naj se ne bi sodišče prve stopnje samo prepričalo. Tudi če bi bila osvetljenost parkirišča neustrezna in posledično vidljivost slabša, to ne bi vplivalo na zaključek, da bi moral tožnik hoditi v danih, zimskih razmerah previdneje, oziroma bi kvečjemu pomenilo, da bi moral biti še bolj previden, na kar je opozorilo sodišče prve stopnje. Da bi se moral tožnik izogniti predelu parkirišča, na katerem je padel, čemur bi se morda lahko uspešno upiral s trditvami o slabši vidljivosti na mestu padca, pa se slednjemu v vmesni sodbi ne očita. Odveč so zato njegove pritožbene navedbe, da izognitev območju, na katerem je padel, ni bila mogoča oziroma da bi predstavljala odklon od običajnega ravnanja kateregakoli uporabnika parkirišča. Tožnik prav tako ne more uspeti s pritožbenim opozarjanjem, da je bila ledena ploskev pokrita z novozapadlim snegom, zaradi česar je sam ni videl. Že sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da bi se tožnik ne glede na navedeno okoliščino kot redni uporabnik parkirišča lahko in bi se moral zavedati, kakšno je stanje parkirišča, da se na njem lahko nahajajo zaledenele površine pod snegom in na to paziti tudi v času zimskih razmer ter temu prilagoditi svojo hojo. Drži, da bi se tudi drugo toženec lahko prepričal o stanju parkirišča in poskrbel za ustrezne ukrepe, vendar to ne izključuje tožnikovega prispevka k nastanku škode. Pomeni zgolj, da je podana odškodninska odgovornost drugo toženca. Tožnik v tej zvezi tudi neutemeljeno opozarja, da mora primarno skrbnost izkazovati upravljalec, ki mora storiti vse, da niti ne pride do okoliščin, zaradi katerih bi bila potrebna dodana skrbnost uporabnikov. Če bi namreč upravljalec storil vse, kar mu je narekovala dolžna skrbnost, namreč temelj odškodninske odgovornosti sploh ne bi bil podan in se tudi o prispevku oškodovanca k nastanku škode ne bi razpravljalo.

17. Neutemeljena je nadalje pritožbena navedba, da (sploh) ni jasno, kakšno dodatno previdnost pri hoji, naj bi tožnik še izkazal, češ da je jasno, da pri hoji po ledu ne pomaga niti skrajno počasno in previdno racanje. Sodišče prve stopnje je na podlagi prepričljive izpovedbe V. G., da njej ni drselo, ker je pazila, ter tožnikove izpovedbe, da je stopil in takoj padel na hrbet, pravilno zaključilo, da je bil slednji premalo pozoren, kako hodi v opisanih razmerah. Kako točno bi tožnik moral hoditi, sodišče prve stopnje sicer ni navedlo, a tega ob pravilni ugotovitvi, da se je s previdno hojo mogoče izogniti padcu na poledeneli površini, niti ni bilo dolžno navesti. Pri tem je pravilno oziroma v skladu z življenjskim izkustvom ugotovilo, da je tožnik hodil razmeroma sproščeno, saj bi se sicer vsaj kaj lovil in ne bi takoj padel na hrbet. Tožnik v pritožbi sicer navaja, da ni imel možnosti, da bi se na kaj lovil (na sodelavko, avto), kar sicer drži, a bi se lahko lovil z rokami in posledično ne bi takoj padel na hrbet. Pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje povsem neživljenjsko ocenilo okoliščine, v katerih se je sam takrat znašel, glede na vse pojasnjeno ne drži. Odločitev

18. Pritožbeni očitki niso utemeljeni. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbi zavrnilo in vmesno sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

19. Odločitev o pritožbenih stroških se v skladu s 164. členom ZPP pridrži za končno odločbo.

1 Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99, s spremembami. 2 Obligacijski zakonik, Ur. l. RS, št. 83/01 s spremembami. 3 Da je prav po celem parkirišču zastajala voda oziroma da so bile povsod ledene ploske, ni nihče zatrjeval niti ni ugotovljeno.