Jedro

Dejstvo, da je bila na zemljišču že cca 28 let pred dejansko razlastitvijo zgrajena cesta, je razlikovalna okoliščina od primerov, ko je bilo (gozdno) zemljišče dejansko razlaščeno in je občina oz. država šele zatem na takem zemljišču zgradila cesto. Ker se pri odškodnini zaradi dejanske razlastitve upošteva stanje zemljišča, kakršno je v trenutku razlastitve, je pravilno, da se lesna masa pri cenitvi ni upoštevala, saj je tam po naravi stvari ni moglo biti.

Izrek

I.Pritožbi predlagateljice se delno ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da ji je nasprotna udeleženka dolžna plačati 4.474,07 SIT (18,67 EUR) z zakonskimi zamudnimi obresti od 28. 11. 1998 do 31. 5. 2022. V ostalem delu se pritožba zavrne.

II.Nasprotna udeleženka je dolžna v 15 dneh predlagateljici povrniti pritožbene stroške 68,89 EUR, če zamudi s plačilom, od šestnajstega dne dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom (I. in II.) naložilo nasprotni udeleženki, da predlagateljici plača 18,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v višini glavnice, ob zamudi vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od šestnajstega dne dalje, kar je predlagateljica zahtevala več, je zavrnilo, predlagateljici je (III.) naložilo, da nasprotni udeleženki povrne stroške postopka 1.098,05 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2.Zoper sklep se pravočasno pritožuje predlagateljica, ki uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge in predlaga spremembo sklepa, da se v celoti ugodi njenemu predlogu, podrejeno predlaga vsaj razveljavitev sklepa.

Meni, da je napačno določena višina odškodnine in se sklicuje na tretji odstavek 216. člena Zakona o urejanju prostora1 (v nadaljevanju: ZUreP-3), kjer je določeno, da so nadomestila za škodo: 1. nadomestilo za škodo za spremljajoče objekte na nepremičnini; 2. nadomestilo za škodo zaradi uničenja ali zmanjšanja obstoječega pridelka na kmetijskih oziroma gozdnih zemljiščih; 3. nadomestilo za škodo zaradi zmanjšanja prihodkov iz naslova poslovanja poslovnega subjekta na nepremičnini; 4. nadomestilo za drugo škodo, ki je povezana s poslovanjem poslovnega subjekta, za tiste dejavnosti, ki so priglašene pristojni finančni upravi in če so pridobljena vsa dovoljenja za opravljanje teh dejavnosti poslovnega subjekta; 5. nadomestilo iz osmega odstavka 109. člena tega zakona.

Sodišče je že pred zaslišanjem strank zmotno naložilo izvedencu cenitev golega gozdnega zemljišča. Predlagateljica je v svojem predlogu ocenila odškodnino na dan 28. 11. 1998 na 494,26 SIT/m2, v kar je všteta vrednost zemljišča, osnovanje novega sestoja, odškodnina za predčasen posek in vrednost lesa na panju, skupaj bi za 234 m2 odškodnina znašala 115.656,80 SIT (482,63 EUR) z ustrezno valorizacijo na dan sojenja.

Cenilec je ugotovil tržno vrednost zemljišča na dan 28. 11. 1998 v višini 9.616,45 SIT in jo valoriziral na dan izdelave cenitve kot 93,34 EUR, za golo gozdno zemljišče pa je ugotovil, da ta vrednost znaša 20 % celotne tržne vrednosti, kar je 18,67 EUR. Ta vrednost znaša 0,2 EUR/m2, kar je bistveno manj od gozdnega zemljišča z gozdno maso, ki znaša cca 4 EUR/m2. Predlagateljica za dokaz, da se gozdna zemljišča v podobnih primerih cenijo na cca 2 EUR/m2, prilaga več sklepov. Valorizacija bi se morala opraviti na dan sojenja, ne na dan cenitve. Predlagateljica meni, da je pri ocenitvi vrednosti treba upoštevati vrednost nepremičnine porasle z gozdom. Nepremičnine so bile pred dejansko razlastitvijo porasle z gozdom, kar predlagateljica dokazuje s panoramsko sliko iz katere naj bi izhajalo, da je vse naokrog poraslo z gozdom, rastja ni edino tam, kjer je cesta. Za postopek ni pomembno, kdo je izvedel sečnjo in kdaj je bila zgrajena cesta. Nasprotna udeleženka je razlastitvena upravičenka in je zato zavezana plačati odškodnino. Vprašanje, kdo je napravil sečnjo drevja, je lahko predmet regresnega zahtevka nasprotne udeleženke zoper tistega, ki je sečnjo dejansko opravil. Bistveno je, da sečnje niso opravili predlagateljica ali njeni pravni predniki, tudi lesne mase po sečnji niso obdržali oni. Zanjo je prekomerno dokazno breme, da mora dokazovati, da ni bila ona tista, ki je izvedla sečnjo in obdržala lesno maso. Prekomerna zato, ker je bila dejanska razlastitev opravljena leta 1998 in je nasprotna udeleženka več kot 20 let vzdrževala protipravno stanje, po drugi strani pa je v vmesnem času prišlo do spremembe lastništva, predlagateljica v času dejanske razlastitve ni bila lastnica nepremičnine.

Predlagateljica meni, da je upravičena do celotnih zamudnih obresti brez omejitve, ki jo določa osmi odstavek iz 109. člena ZUreP-3. V zvezi s tem opozarja na prepoved retroaktivnosti.

2.V odgovoru nasprotna udeleženka pritrjuje izpodbijani odločitvi in predlaga, da se pritožba zavrne.

3.Pritožba je delno utemeljena.

4.Da je bilo dejansko razlaščeno zemljišče pred odvzemom gozdno, med udeleženkama ni sporno. Glavno vprašanje, ki ga izpostavlja pritožba, je, ali bi bilo treba razlaščeno zemljišče ceniti kot golo gozdno zemljišče (brez lesne mase) ali kot običajno, z drevjem poraslo gozdno zemljišče. Ključna okoliščina za pravilnost stališča, da je treba zemljišče ceniti kot golo gozdno zemljišče, je, da je bilo ugotovljeno, da je že pred dejansko razlastitvijo (že celo pred letom 1970, kar pomeni 28 let pred dejansko razlastitvijo) potekala po zemljišču cesta, ki so jo krajani izvedli sami za dostop do svojih nepremičnin (9. točka obrazložitve sklepa). Po presoji pritožbenega sodišča za odločitev ni pomembno, kdo je sekal drevje in obdržal gozdno maso, ampak iz navedenega dejstva izhaja življenjsko logična posledica, da na zemljišču, kjer je bila vzpostavljena cesta, drevje ne raste in zato tam tudi ni bilo gozdne mase. Dejstvo, da je bila na zemljišču že cca 28 let pred dejansko razlastitvijo zgrajena cesta, je razlikovalna okoliščina od primerov, ko je bilo (gozdno) zemljišče dejansko razlaščeno in je občina oz. država šele zatem na takem zemljišču zgradila cesto. Ker se pri odškodnini zaradi dejanske razlastitve upošteva stanje zemljišča, kakršno je v trenutku razlastitve, je pravilno, da se lesna masa pri cenitvi ni upoštevala, saj je tam po naravi stvari ni moglo biti. Pritožbeno sodišče zato nima pomisleka glede vrednosti, ki jo je za razlaščeno zemljišče ugotovil izvedenec cenilec, zato v tem delu pritožba ni utemeljena. Iz pojasnjenega razloga je neutemeljeno tudi predlagateljičino sklicevanje na drugi odstavek 216. člena ZUreP-3: predlagateljica ni upravičena do odškodnine zaradi osnovanja novega sestoja, odškodnine za predčasen posek in odškodnine za vrednost lesa na panju, saj tega na zemljišču ni bilo.

5.Glede valorizacije je predlagateljica v pritožbi pravilno opozorila, da se po ustavljeni sodni praksi odškodnina za dejansko razlaščeno nepremičnino oceni na dan dejanske razlastitve, ta vrednost pa se valorizira na dan sojenja. V nasprotju s predstavljenim stališčem je bila v tej zadevi valorizacija opravljena na dan cenitve (26. 1. 2025) in ne na dan sojenja (4. 3. 2025). Ker gre pri valorizaciji za uporabo prava, je pritožbeno sodišče samo opravilo izračun.2 Izvedenec je ugotovil, da je na dan dejanske razlastitve, 28. 11. 1998, znašala dejanska vrednost ocenjevanega zemljišča 8,22 SIT/m2, kar je valoriziral na 26. 1. 2025 in ugotovil, da to predstavlja 0,08 EUR.3 Kot pokaže izračun valorizacije na dan sojenja, pa je ta znesek popolnoma enak, zato je kljub zmotnemu izhodišču valoriziran znesek pravilno izračunan. Razen sporne valorizacije predlagateljica izvedenčevemu izračunu ni nasprotovala, zato ga v nadaljevanju pritožbeno sodišče sprejema in ugotavlja, da znaša odškodnina za dejansko razlaščeno nepremičnino 4.474,07 SIT4 (18,67 EUR).

6.Glede pravilne uporabe določbe osmega odstavka 190. člena ZUreP-3 je pomembno stališče iz odločbe VSRS II Ips 57/2025, da zamudne obresti, kot oblika denarnega nadomestila zaradi omejitve uporabe nepremičnine pred pravno razlastitvijo, lastniku pripadajo vse od odvzema posesti na nepremičnini, zgolj obračunajo se ob določitvi odškodnine za razlaščeno nepremičnino, saj do takrat ni osnove, od katere bi se izračunal odstotni delež in ni znan čas, v katerem obresti tečejo. Zamudne obresti se torej zgolj odmerijo ob določitvi odškodnine za razlaščeno nepremičnino, pravica do njihovega plačila pa nastaja kontinuirano v času omejene uporabe nepremičnine. Zamejitev višine zamudnih obresti iz osmega odstavka 109. člena ZUreP-3 ne velja za čas pred začetkom uporabe ZUreP-3 1. 6. 2022. Razlog temu zadnjemu stališču je v prepovedi retroaktivnosti (155. člen URS), na
04elu enakosti (14. člen URS) ter odsotnosti izrecne zakonske dolo
0dbe, ki bi dolo
0dala druga
0d. Dejanski razlaščenec je tako upravičen do zakonskih zamudnih obresti za celotno obdobje od dejanske do formalne razlastitve, ki pa nastopi s pravnomočnostjo odločbe o razlastitvi,5 če seveda trenutek formalne razlastitve ne nastopi po začetku uporabe ZUreP-3. Kot je poudarilo VSRS, namreč v tem primeru zamudne obresti tečejo do 1. 6. 2022, ko se je začel uporabljati ZUreP-3.

7.V tem delu ima torej predlagateljica v pritožbi prav: upravičena je do zakonskih zamudnih obresti za ves čas od dejanske razlastitve do 31. 5. 2022, saj je bila odločba o razlastitvi izdana 21. 11. 2022 in postala pravnomočna 9. 12. 2022, torej po začetku uporabe ZUreP-3, ko se je zamejila višina zamudnih obresti, če so te do tega datuma dosegle glavnico. Ker so v obravnavanem primeru zamudne obresti do 31. 5. 2022 že presegle glavnico, se s tem dnem obrestovanje ustavi.6

8.Višje sodišče je odgovorilo na pritožbene navedbe, ki so relevantne za presojo pravilnosti izpodbijane sodbe (prvi odstavek 360. člena Zakona o pravdnem postopku,7,8 v nadaljevanju ZPP). V delu, v katerem je predlagateljičina pritožba utemeljena, je pritožbeno sodišče sklep ustrezno spremenilo, v preostalem delu pa je ob ugotovitvi, da tudi ni kršitev, ki se upoštevajo po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

9.Pritožbeno sodišče predlagateljičin uspeh s pritožbo ocenjuje na 1/3, zato ji je nasprotna udeleženka dolžna povrniti 1/3 stroškov pritožbe. Pritožbeno sodišče je pri stroškovni odločitvi izhajalo iz vrednosti naložene odškodnine (4.474,07 SIT - 18,67 EUR), upoštevaje Odvetniško tarifo, veljavno v času opravljenih storitev.9 Za sestavo pritožbe gre predlagateljici po 1. alineji tarif. št. 23/4 Odvetniške tarife 250 točk, pripada ji 2 % materialnih stroškov in 22 % DDV ter sodna taksa 20 EUR. Skupaj 206,66 EUR, 1/3 tega zneska pa je 68,89 EUR, kar ji je nasprotna udeleženka dolžna povrniti v 15 dneh (313. člen ZPP), če zamudi, z zakonskimi zamudnimi obrestmi (378. člen OZ). Stroški odgovora nasprotne udeleženke na pritožbo niso bili potrebni, saj odgovor ni prispeval k odločitvi pritožbenega sodišča (prvi odstavek 155. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP).

-------------------------------

1Uradni list RS, št. 199/2021, s spremembami.

2https://www.stat.si/inflacija#/revalorisation.

3Izračun valorizacije je priloga sklepa.

4V času dejanske razlastitve je bilo v RS zakonito plačilno sredstvo SIT, šele v 2007 je to postal EUR, razmerje med valutama pa je bilo 239,64 SIT za 1 EUR.

5Glej sklep VSL II Cp 973/2022 in druge.

6Obračun, izdelan v aplikaciji VSRS za izračun zakonskih zamudnih obresti, pokaže, da so na dan 31. 5. 2022 znašale 121,73 EUR.

7Uradni list RS, št. 26/99, s spremembami.

8Določbe ZPP so uporabljene v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku (Uradni list RS, št. 16/2019).

9VSL sklep II Cp 2455/2015.