Jedro

Eden od pogojev za izrek denarne kazni je, da je bila priča pravilno vabljena, kar pa po sodni presoji ne velja za obravnavani primer. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa namreč med drugim izhaja, da je bila tožnici izrečena denarna kazen, ker se 8. 8. 2018, niti kasneje, ni udeležila zaslišanja, na katerega je bila vabljena kot priča, pri čemer se je davčni organ s tožnico za uro in datum zaslišanja dne 8. 8. 2018 dogovoril na način, da jo je poklical na njeno službeno telefonsko številko. Na enak način, torej telefonsko, je davčni organ o zaslišanju obvestil tudi pooblaščenca. Vse navedeno po sodni presoji pomeni, da tožnica na zaslišanje ni bila pravilno povabljena s pisnim vabilom, kot to določa tretji odstavek 70. člena ZUP.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep Finančne uprave Republike Slovenije DT 0610-3124/2018-132 (04-510-17) z dne 18. 2. 2019 se odpravi.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju tudi davčni organ) je s I. točko izreka izpodbijanega sklepa tožnici naložila plačilo denarne kazni v znesku 500,00 EUR, ker se ni udeležila zaslišanja kot priča, svojega izostanka pa ni opravičila. V II. točki izreka izpodbijanega sklepa ugotavlja, da je tožnica že plačala 372,69 EUR, zaradi česar je dolžna v roku 30 dni od vročitve tega sklepa plačati še 127,31 EUR na podračun, ki je naveden. Po poteku tega roka bodo zaračunane zamudne obresti in začet postopek davčne izvršbe. Iz III. točke izreka izpodbijanega sklepa pa izhaja, da se ugodi zahtevi tožnice za povrnitev stroškov pritožbe z dne 2. 11. 2018, tako da se ji povrne stroške v višini 142,80 EUR. V presežku pa je tožničin predlog za povrnitev stroškov pritožbe kot neutemeljen zavrnila.

2. Iz obrazložitve izhaja, da vodi prvostopenjski organ pri družbi A., d.o.o. (v nadaljevanju davčni zavezanec), davčni inšpekcijski nadzor (v nadaljevanju DIN) davka na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV), ter da je bil tožnici kot vabljeni priči v navedenem postopku s sklepom prvostopenjskega organa z dne 1. 10. 2018 naložena denarna kazen, ker se ni udeležila zaslišanja kot priča, svojega izostanka pa ni opravičila. Pritožbeni organ je z odločbo z dne 18. 1. 2019 zadevo vrnil prvostopenjskemu organu v ponovni postopek.

3. V ponovnem postopku je davčni organ z vabilom z dne 9. 7. 2018, ki je bilo tožnici vročeno 18. 7. 2018, tožnico povabil na zaslišanje kot pričo. V vabilu je bila pozvana, da za dogovor o točnem datumu in uri prihoda k davčnemu organu pokliče osebo, ki vodi postopek, na telefonsko številko, ki je navedena. Davčni organ je tožnico tudi opozoril, da če se na vabilo ne bo odzvala v določenem roku, da jo bo skladno z določilom prvega odstavka 187. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) denarno kaznoval s kaznijo v višini 500,00 EUR.

4. Davčni organ navaja, da je uradna oseba, ki vodi postopek, 19. 7. 2018 po elektronski pošti prejela sporočilo, iz katerega izhaja, da se tožnica v roku 3 dni pri davčnemu organu ne more zglasiti, ker je uradna oseba do 23. 7. 2018 na dopustu, med 23. 7. 2018 in 6. 8. 2018 pa je tudi tožnica na dopustu, zaradi česar prosi za nadomestni termin. Kot podpisnik navedenega elektronskega sporočila je bil naveden pooblaščenec zavezanca za davek. Sporočilu pa je bilo priloženo tudi pooblastilo tožnice za zastopanje. Davčni organ ugotavlja, da ZUP ne predvideva zastopanje priče po pooblaščencu, niti dolžnosti upravnega organa, da s pričo komunicira preko pooblaščenca. Poleg navedenega je podano tudi očitno nasprotje interesov, saj isti pooblaščenec zastopa tako zavezanca za davek, kot pričo v postopku. Navaja, da nepodpisano elektronsko sporočilo ne izpolnjuje pogojev za vlogo, zato je uradna oseba po elektronski pošti odgovorila, da pričakuje odziv vabljene priče najpozneje 24. 7. 2018, vendar pa se tožnica na vabilo ni odzvala. Zaradi navedenega je davčni organ tožnico 6. 8. 2018 poklical po telefonu na njeno službeno telefonsko številko ter se dogovoril za zaslišanje za sredo 8. 8. 2018 ob 9. uri, pri čemer je bil o telefonskem razgovoru sestavljen uradni zaznamek. Davčni organ je o terminu za zaslišanje tožnice obvestil tudi pooblaščenca davčnega zavezanca ter tudi o navedenem sestavil uradni zaznamek. Dne 7. 8. 2018 je klicni center prvostopenjskega organa prejel klic pooblaščenca davčnega zavezanca, ki je sporočil, da je 8. 8. 2018 že dogovorjen za zaslišanje, zaradi česar ne more priti. Istega dne je pooblaščenec davčnega zavezanca davčnemu organu v elektronskemu sporočilu navedel, da vročanje pričam ni bilo pravilno, da mu vabilo na zaslišanje ni bilo pravilno vročeno, ter da se zaslišanja ne more udeležiti, niti ne more najti substituta, zato prosi za preložitev zaslišanja.

5. Davčni organ nadalje navaja, da je pooblaščenec davčnega zavezanca in tožnice 8. 8. 2018 po telefonu poklical uradno osebo ter zahteval pojasnilo, zakaj vztraja pri zaslišanju priče, če se pooblaščenec zaslišanja ne more udeležiti. Zatem je davčni organ prejel elektronsko sporočilo tožnice, poslano z elektronskega naslova davčnega zavezanca, iz katerega je izhajalo, da se tožnica zaslišanja ne more udeležiti, ker je pravkar izvedela, da ji je zbolel otrok. Ker navedeno elektronsko sporočilo ni bilo podpisano niti lastnoročno niti z varnim elektronskim podpisom, je davčni organ tožnico s pozivom z dne 8. 8. 2018 pozval, da v treh dneh pisno potrdi navedeno vlogo ter predloži dokazilo o utemeljenosti opravičila za izostanek. Davčni organ je v vabilu tudi navedel, da ji je bilo vabilo na zaslišanje pravilno vročeno, zato novega vabila ne bo prejela, ter da se je potrebno le še dogovoriti za dan in uro zaslišanja. Tožnica je bila poučena o tem, kako naj se dogovori za točen termin. Prepis navedenega poziva je dne 8. 8. 2018 prevzel pooblaščenec davčnega zavezanca, tožnici pa je bila vročitev opravljena s fikcijo vročitve 25. 8. 2018. Nato je uradna oseba poklicala tožnico na njeno službeno telefonsko številko in jo vprašala, kdaj se bo zglasila na zaslišanje. Tožnica je davčnemu organu odgovorila, da bo termin sporočila v dogovoru s svojim pooblaščencem.

6. Davčni organ nadalje povzema elektronska sporočila, ki so bila na elektronski naslov davčnega organa poslana s strani davčnega zavezanca oziroma tožničinega delodajalca in v katerih so bili za zaslišanje tožnice predlagani termini, ki za davčni organ niso bili sprejemljivi, ker so bile predlagane ure tik pred iztekom delavnika. Nazadnje je davčni organ z elektronskim sporočilom predlagal termin, ko tožnica ne bo več imela obveznosti, in sicer 6. 9. 2018, vendar na naveden predlog ni bilo več nobenega odgovora, niti s strani tožnice, njenega pooblaščenca in davčnega zavezanca. Nadalje navaja, da je 30. 8. 2018 prejel pisno potrditev elektronskega sporočila in potrdilo tožnice o začasni zadržanosti z dela z dne 10. 8. 2018, kar pa je tožnica upoštevaje postavljeni rok davčnega organa, poslala prepozno. Ne glede na navedeno, po mnenju davčnega organa potrdilo o začasni odsotnosti z dne 10. 8. 2018 ne utemeljuje izostanka tožnice z zaslišanja 8. 8. 2018, saj je bilo izdano le za en dan. Poleg tega je iz poizvedb davčnega organa izhajalo, da otrok tožnice 8. 8. 2018 ni bil obravnavan v zdravstvenem domu, temveč je bilo zdravstveno stanje otroka sporočeno po telefonu. Zaradi navedenega tožnica z navedenim potrdilom ni opravičila svojega izostanka z zaslišanja 8. 8. 2018. Davčni organ dodaja, da se tožnica zaslišanja vse do 5. 11. 2018 ni udeležila prostovoljno, 6. 11. 2018 pa je bila na zaslišanje prisilno privedena. Davčni organ je zato tožnici ob sklicevanju na 187. člen ZUP naložil plačilo denarne kazni v višini 500,00 EUR.

7. Ministrstvo za finance je kot drugostopenjski organ zavrnilo tožničino pritožbo in pritrdilo razlogom izpodbijane odločbe. Dodaja, da je predlagane dokaze z zaslišanji zavrnilo, ker je v danem primeru potek in kronologija dogodkov, povezanih z vabljenjem priče, podkrepljena z listinskimi dokazi, kar je dovolj prepričljivo, da končne odločitve ne bi mogli spremeniti niti predlagani dokazi.

8. Tožnica v tožbi izpodbija navedeno odločitev in navaja, da prvostopenjski organ tudi v ponovljenem postopku ni uspel izdati zakonitega sklepa, niti ni upošteval navodil tožene stranke. Navaja, da je odločitev neobrazložena. Sklicuje se na določilo prvega odstavka 187. člena ZUP. Davčni organ je v vabilu z dne 9. 7. 2018 navedel, da se mora tožnica v roku treh delovnih dni od prejema vabila oglasiti v prostorih davčnega organa, ter da mora za točen datum in uro prihoda poklicati uradno osebo. Navaja, da je pritožbeni organ v odločbi z dne 18. 1. 2019 prvostopenjski organ opozoril, da mora vabilo skladno z določbo 71. člena ZUP vsebovati kraj in dan, ter če je mogoče tudi uro prihoda, ter da mora biti skladno z določilom 102. člena ZUP priči vročeno vsaj 8 dni pred razpisanim narokom. Navaja, da prvostopenjski organ kljub jasnemu navodilu pritožbenega organa ni preveril pravilnost vročanja navedenega vabila, skladno z določili ZUP. Navedeno vabilo je zato po mnenju tožnice nezakonito.

9. Nadalje navaja, da je tožnica davčni organ poklicala še istega dne ter izvedela, da je uradna oseba na dopustu vse do 23. 7. 2018, zato meni, da je protispisen zaključek, da tožnica ni predložila dokaza, da je v določenem roku res poklicala davčni organ. V zvezi z navedenim je predlagala lastno zaslišanje ter pribavo izpiska vseh klicev na prvostopenjski organ. Nadalje pojasni, da je preko svojega pooblaščenca po elektronski pošti posredovala svoje opravičilo, v katerem je navedla, da se lahko oglasi po 6. 8. 2018. Uradna oseba se je odzvala šele čez štiri dni z elektronskim sporočilom, v katerem je navedla, da pričakuje odziv tožnice do naslednjega dne, zaradi česar se je tožnica znova odzvala po pooblaščencu. Na podlagi navedenega meni, da je napačen zaključek toženke, da se na vabilo ni odzvala. Dodaja tudi, da ni nikoli trdila, da je poklicala na mobilni telefon uradne osebe, temveč je poklicala telefonsko številko davčnega organa, ki je bila zapisana na vabilu.

10. Tožnica se sklicuje na navedbo davčnega organa, da ZUP ne predvideva zaslišanja priče po pooblaščencu. Tožnica se ob tem sklicuje na 74. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) in navaja, da je kot priča za komunikacijo z davčnim organom pooblastila pooblaščenca, tudi z namenom zaščite pravic tožnice. Davčni organ je večkrat komuniciral s tožničinim pooblaščencem. V zvezi z navedbami davčnega organa, da nepodpisano elektronsko sporočilo ni izpolnjevalo pogojev za vlogo, navaja, da bi moral davčni organ ravnati v skladu z določilom 67. člena ZUP ter vlagatelja pozvati k dopolnitvi vloge. Tožnica nima pravnega interesa za izid postopka, saj je postopek, v katerem naj bi nastopila kot priča, ne zadeva. Ob sklicevanju na 70. člen ZUP navaja, da je uradna oseba predlagala, da se vsa dejanja v postopku izvajajo po poti, ki jo predvideva zakon, vendar se sama slednjega ni držala ter je s tožnico komunicirala neposredno, čeprav je tožnica za komunikacijo z davčnim organom pooblastila pooblaščenca. Tožnice uradna oseba tudi ni vabila pisno, ampak jo je poklicala po telefonu. Kljub pritožbenim navedbam, se drugostopenjski organ do slednjega ni opredelil. Davčni organ tožnice ni pisno vabil vsaj osem dni pred razpisanim narokom, kot določa ZUP, temveč je to storil s telefonskim klicem, v katerem je tožnici grozil, kar je nezakonito. V zvezi z navedenim je tožnica predlagala zaslišanje sebe in uradne osebe, do česar se toženka ni opredelila. Po tožničinem mnenju ustni način vabljenja dva dni vnaprej ni zakonit. Pooblaščenec tožnice je bil o izvedbi naroka obveščen manj kot 48 ur pred narokom, zaradi česar ni mogel najti substituta.

11. Tožnica se zaslišanja 8. 8. 2018 ni udeležila, je pa svoj izostanek opravičila z elektronskim sporočilom, na koncu katerega se je tudi podpisala. Navaja, da je bil rok treh dni za dopolnitev vloge, ki ji ga je postavil davčni organ, nezakonit in prekratek in ni v skladu s prvim odstavkom 67. člena ZUP. Ker naveden rok ni prekluziven, je bila dopolnitev vloge kljub zamudi pravočasna, saj je bila vloga dopolnjena še pred izdajo odločbe. Toženka se do navedenih ugovorov ni opredelila. Nadalje navaja, da bi ji moral davčni organ posredovati novo pisno vabilo ter ji ga vročiti po pooblaščencu, a tega ni storil, temveč jo je 27. 8. 2018 telefonsko poklical in ji grozil. V zvezi z navedenim zahteva zaslišanje in soočanje z uradno osebo davčnega organa. Ko je tožnica dan po klicu davčnemu organu predlagala termin za zaslišanje, pa to s strani davčnega organa ni bilo mogoče. Navaja, da ji elektronsko sporočilo, s katerim jo je davčni organ povabil na zaslišanje dne 6. 9. 2018, ni bilo vročeno. Tožnica meni, da bi jo moral davčni organ vabiti na predpisan način, ne pa komunicirati z njenim delodajalcem, ali se dogovarjati mimo nje. Prav tako meni, da je nedopustno, da se pritožbeni organ do tovrstnih navedb ni opredelil, saj ji je s tem odvzel pravico do pravnega sredstva in pravico do enakega varstva pravic. Navaja tudi, da s terminom 8. 8. 2018 ni soglašala, uradna oseba pa jo je na navedeni termin povabila ustno.

12. Tožnica se sklicuje tudi na opravljene poizvedbe v zvezi z izdanim potrdilom o odsotnosti z dela, o čemer ni bila obveščena, zaradi česar ji ni bila dana možnost izjave, kar je absolutna bistvena kršitev določb ZUP in kršitev 22. člena Ustave RS. Meni, da davčni organ nima znanja za sprejet zaključek, da zdravstveno stanje otroka tožnici ni onemogočalo prihoda na zaslišanje. Tudi do teh ugovorov se pritožbeni organ ni opredelil. Z medicinskega vidika ni ključna dolžina trajanja bolezni, temveč njena intenzivnost. Tožnica je predlagala več terminov, vendar si uradna oseba ni vzela časa za zaslišanje. Ker tožnica na zaslišanje 8. 8. 2018 ni bila vabljena pisno in 8 dni vnaprej, davčni organ ni imel podlage za denarno kaznovanje. Iz izpodbijanega sklepa tudi ni razvidno, zakaj se je davčni organ odločil za najvišjo možno kazen. Sodišču predlaga odpravo izpodbijanega sklepa. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

13. Tožba je utemeljena.

14. V obravnavanem primeru je sporno ali je bila tožnici utemeljeno naložena v plačilo denarna kazen v višini 500,00 EUR, ker se ni udeležila zaslišanja kot priča, svojega izostanka pa ni opravičila oziroma ali so izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 187. člena ZUP za izrek denarne kazni.

15. Prvi odstavek 187. člena ZUP določa, da če priča, ki je bila v redu povabljena, ne pride in svojega izostanka ne opraviči, ali če se brez dovoljenja ali opravičenega razloga odstrani s kraja, kjer bi morala biti zaslišana, sme organ, ki vodi postopek, odrediti, da se s silo privede, in da trpi s tem povezane stroške, sme pa jo tudi kaznovati v denarju do 500 EUR.

16. Iz zgoraj citiranega zakonskega določila izhaja, da je eden od pogojev za izrek denarne kazni, da je bila priča pravilno vabljena, kar pa po sodni presoji ne velja za obravnavani primer. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa namreč med drugim izhaja, da je bila tožnici izrečena denarna kazen, ker se 8. 8. 2018, niti kasneje, ni udeležila zaslišanja, na katerega je bila vabljena kot priča, pri čemer se je davčni organ s tožnico za uro in datum zaslišanja dne 8. 8. 2018 dogovoril na način, da jo je poklical na njeno službeno telefonsko številko. Na enak način, torej telefonsko, je davčni organ o zaslišanju obvestil tudi pooblaščenca. Vse navedeno po sodni presoji pomeni, da tožnica na zaslišanje ni bila pravilno povabljena s pisnim vabilom, kot to določa tretji odstavek 70. člena ZUP.1

17. Davčni organ se je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa sicer skliceval na vabilo davčnega organa z dne 9. 7. 2018, s katerim je davčni organ tožnici naložil, da se mora v roku treh delovnih dni od dneva prejema vabila, zglasiti pri davčnemu organu, ter da mora poklicati uradno osebo, da se dogovori za uro in datum zaslišanja. Po sodni presoji vabila davčnega organa z dne 9. 7. 2018 ni mogoče šteti kot vabila na narok dne 8. 8. 2018, saj v vabilu z dne 9. 7. 2018 kot datum zaslišanja ni naveden datum 8. 8. 2018. Sodišče nadalje ugotavlja, da vabilo z dne 9. 7. 2018 tudi ni bilo sestavljeno v skladu s prvim odstavkom 71. člena ZUP, ki med drugim določa, da je potrebno v pisnem vabilu navesti tudi kraj in dan prihoda, če je mogoče pa tudi uro prihoda. Po presoji sodišča način vabljenja, na podlagi katerega bo priča v postopku poklicala davčni organ in se dogovorila za datum zaslišanja, ni skladen z določili ZUP. Drži sicer navedba davčnega organa, da je potrebno skladno z določilom prvega odstavka 72. člena ZUP pri vabljenju gledati na to, da se tistega, katerega navzočnost je nujno potrebna, povabi za čas, ko bo najmanj oviran pri opravljanju svojega rednega dela. Vendar pa navedeno po sodni presoji ne pomeni, da mora davčni organ določitev datuma in ure zaslišanja prepustiti vabljeni osebi oziroma priči v postopku. Poleg tega sodišče ugotavlja, da vabilo z dne 9. 7. 2018 ni bilo sestavljeno v skladu z drugim odstavkom 102. člena ZUP, ki med drugim določa, da mora organ na narok najmanj osem dni pred njegovim razpisom povabiti stranke in druge osebe, za katere ugotovi, da je potrebna njihova navzočnost. Z vabilom davčnega organa z dne 9. 7. 2018 pa je bilo tožnici naloženo, da se na zaslišanju pri davčnem organu zglasi v roku treh delovnih dni od dneva prejema vabila. Po sodni presoji ustni dogovori oziroma telefonski klici vabljene priče ne zavezujejo, posledično pa tudi pogoji za izrek denarne kazni ne morejo biti izpolnjeni. Iz prvega odstavka 187. člena ZUP namreč izhaja, da je eden od pogojev za izrek denarne kazni, da je bila priča v redu povabljena, kar pa po vsem povedanem ne velja za obravnavani primer.

18. Sodišče pritrjuje tožničinemu ugovoru glede opravljene poizvedbe v zvezi s potrdilom o odsotnosti z dela, glede katere tožnici ni bila dana možnost izjave. S tem, ko davčni organ tožnici ni dal možnosti, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo izpodbijane odločbe, je bila po presoji sodišča storjena absolutna bistvena kršitev iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP. Eno od temeljnih načel upravnega postopka je načelo zaslišanja stranke (9. člen ZUP). V skladu s prvim odstavkom 9. člena ZUP je treba, še preden se izda odločba, dati stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev. Organ, ki v zadevi odloča, ne sme svoje odločbe opreti na dejstva, glede katerih vsem strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo, razen v primerih, določenih z zakonom (tretji odstavek 9. člena ZUP). Stranka se lahko o dejstvih in okoliščinah izjavi le v primeru, če se seznani z vsemi pravno relevantnimi dejstvi, na podlagi katerih organ sprejme svojo odločitev ter če ima možnost razbrati, v kakšnem smislu bo določeno dejstvo pravno relevantno. Vrhovno sodišče RS2 je sprejelo stališče, da možnost izjave pomeni pravico stranke, da navede vsa dejstva, ki lahko prispevajo k njenemu uspehu v postopku.

19. Sodišče po povedanem ugotavlja, da so v postopku izdaje izpodbijanega sklepa storjene bistvene kršitve določb postopka. Sodišče je zato tožbi ugodilo in izpodbijani sklep na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo. Ker je bilo potrebno že zaradi predhodno navedenih nepravilnosti tožbi ugoditi, se sodišče do ostalih tožbenih ugovorov ni opredeljevalo.

20. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega sklepa in listin iz upravnega spisa razvidno, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijani sklep odpraviti.

21. Ker je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani upravni akt, je tožnica skladno s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnico pa je v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, ji je sodišče priznalo stroške v znesku 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), povečano za 22% DDV (62,70 EUR), skupaj torej 347,70 EUR. Prisojeni znesek stroškov je tožena stranka dolžna tožnici povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne od poteka paricijskega roka dalje do plačila (1. odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).

1 Tretji odstavek 70. člena ZUP določa: „Povabiti je treba s pisnim vabilom, če ni s posebnimi predpisi določen drugačen način.“ 2 Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča RS X Ips 326/2014 z dne 25. 11. 2015.