Jedro

V predmetni zadevi so podani vsi potrebni elementi krivdne odškodninske odgovornosti tožene stranke. Sodišče prve stopnje je ugotovilo protipravno ravnanje tožene stranke - nezakonito redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, kar je bilo ugotovljeno s pravnomočno sodbo. Ne drži, da je sodišče prve stopnje tožnici prisodilo odškodnino zgolj zato, ker je bilo razsojeno, da je sporna odpoved nezakonita, pač pa je na podlagi pravnomočne sodbe ugotovilo, da je bila v zvezi s to odpovedjo tožnica neenako obravnavana zaradi svojega zdravstvenega stanja, kar je protipravno ravnanje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe, tožnici pa je v roku 8 dni dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 229,20 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. dne do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, naj tožnici plača 3.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 4. 2016 dalje (I. točka izreka). V presežku nad priznanim zneskom v I. točki je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka). Toženi stranki je še naložilo, naj tožnici povrne 749,34 EUR stroškov postopka (III. točka) ter plača sodno takso v znesku 119,00 EUR na račun sodnih taks Delovnega sodišča v Mariboru (IV. točka izreka).

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožena stranka zaradi vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da se sodbe ne da preizkusiti, zato je podana bistvena kršitev določb postopka. Pove, da ne gre za to, da bi v celoti in popolnoma nasprotovala kakršnikoli odmeri odškodnine, ampak da sodišče v razlogih svoje odločitve zgolj povzema navedbe pravdnih strank in v zadevi izvedene dokaze, ne ugotavlja pa nobenega zakonskega znaka, ki ga je treba ugotoviti in dokazati skladno z 8. členom ZDR-1 in 179. členom Obligacijskega zakonika. Navaja, da ji ni znano, kakšno odškodninsko odgovornost ji je sodišče pripisalo, katere znake odškodninske odgovornosti po splošnih pravilih civilnega prava je ugotovilo ter za katero nepremoženjsko škodo mora tožnici plačati odškodnino. Trdi, da tudi višine odškodnine sodišče prve stopnje ni obrazložilo. Zatrjuje zmotno uporabo materialnega prava, saj zgolj zato, ker je bilo s pravnomočno sodbo ugotovljeno, da je tožnici nezakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi, tožnici ne pripada odškodnina. Povzema del izvedenskega mnenja in kot bistveno navaja, da je imela tožnica hude duševne motnje in težave pred in po sporni odpovedi aprila 2013. Navaja, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo višine prisojene odškodnine, ob tem pa še trdi, da tožnica zahteva v zvezi s prestanimi duševnimi psihičnimi bolečinami odškodnino 4.000,00 EUR ter zaradi pretrpljenega strahu 1.000,00 EUR, skupaj torej 5.000,00 EUR, sodišče prve stopnje pa ni pojasnilo, iz katerega naslova je odškodnino odmerilo. Navaja, da ta primer ni tak, da bi bilo mogoče odškodnino odmeriti v celovitem znesku. Dalje navaja, da je tožnica tožbeni zahtevek spremenila, sodišče prve stopnje pa o spremembi tožbenega zahtevka ni odločalo. Trdi, da tožnica ni vtoževala nobene od taksativno naštetih odškodnin za nepremoženjsko škodo zaradi prestalih duševnih bolečin iz 179. člena OZ oziroma iz njenih navedb ni razvidno, ali vtožuje odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, skaženosti ali razžalitve dobrega imena in časti. Dalje opozarja na dosedanjo sodno prakso vrhovnega sodišča, da gre pri duševnih bolečinah za neko trajno stanje in da ni mogoče prisoditi odškodnine za začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti, začasno razžalitev, ipd. Opozarja na to, da tožnica odškodnino uveljavlja zgolj zaradi dogodka z dne 22. 4. 2013, vzrok za njene psihične težave pa je iskati v njeni osebni sferi. Meni, da je odpoved sicer res nekoliko poslabšala tožničino že porušeno duševno ravnovesje in njene duševne težave, vendar ni bila vzrok za njene duševne bolečine. Glede na to, da se je tožničino zdravstveno stanje kasneje izboljšalo, meni, da ne gre za trajno zmanjšanje aktivnosti oziroma trajne duševne težave in s tem povezane duševne bolečine, na podlagi katerih bi lahko sodišče tožnici odmerilo odškodnino za nepremoženjsko škodo, pri čemer iz sodbe niti ni razvidno, iz katerega naslova ji je bila prisojena odškodnina v višini 3.500,00 EUR. Opozarja na načelo sorazmernosti iz 8. člena ZDR-1, na podlagi katerega mora sodišče ugotavljati, kakšen vpliv ima določena kršitev na delavca in nasploh. Tudi tega sodišče prve stopnje po prepričanju tožene stranke ni ugotavljalo. Meni, da ne zadostuje obrazložitev, da je zahtevek tožnice glede na določbo 8. člena ZDR-1 po temelju utemeljen in da je pretrpljene duševne bolečine treba šteti za nepremoženjsko škodo. Sklicuje se na elemente odškodninske odgovornosti po splošnih pravilih civilnega prava, ki jih sodišče prve stopnje ni ugotovilo, niti jih ni tožnica zatrjevala ali dokazovala. Meni, da ni dovolj, da se oškodovanec sklicuje na škodni dogodek, temveč mora dokazovati vse znake krivdne oziroma elemente odškodninske odgovornosti. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe v smislu pritožbenih navedb oziroma njeno razveljavitev in vrnitev sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena tožnici, ki nanjo odgovarja, predlaga njeno zavrnitev ter naložitev plačila nastalih stroškov odgovora toženi stranki. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

6. Neutemeljen je pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta bistvena kršitev je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali pa so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Takih pomanjkljivosti izpodbijana sodba nima, saj je iz njene obrazložitve mogoče razbrati zadostne razloge za odločitev, zato jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo. Kolikor to bistveno kršitev pritožnik uveljavlja zaradi nestrinjanja z dokaznimi zaključki oziroma materialnopravnimi stališči sodišča prve stopnje, gre za pritožbena razloga nepravilno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja oziroma zmotne uporabe materialnega prava, do česar se bo pritožbeno sodišče opredelilo v nadaljevanju.

7. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje odločalo o odškodnini zaradi neenake obravnave tožnice na podlagi 8. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl. – ZDR-1), ki jo je ta uveljavljala zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 4. 2013, za katero se je v predhodnem sodnem sporu ugotovilo, da je nezakonita. Tožnici je prisodilo odškodnino v skupni višini 3.500,00 EUR, v presežku pa tožbeni zahtevek zavrnilo.

8. V 8. členu ZDR-1 je določeno, da je v primeru kršitve prepovedi diskriminacije delodajalec delavcu odškodninsko odgovoren po splošnih pravilih civilnega prava. Kot nepremoženjska škoda, ki je nastala delavcu, se štejejo tudi pretrpljene duševne bolečine zaradi neenake obravnave delavca oziroma diskriminatornega ravnanja delodajalca, ki ga je utrpel delavec. Pri odmeri višine denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo se mora upoštevati, da je ta učinkovita in sorazmerna s škodo, ki jo je utrpel kandidat oziroma delavec in da odvrača delodajalca od ponovnih kršitev.

9. Sodišče prve stopnje je na podlagi ustreznih in zadosti konkretno podanih trditev tožnice v tožbi in pripravljalnih vlogah izvedlo predlagane dokaze in na tej podlagi pravilno ugotovilo naslednja pravno pomembna dejstva: - da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena od leta 1994 dalje kot administrativna referentka, - da je bila tožnici pogodba o zaposlitvi 22. 4. 2013 odpovedana zaradi poslovnega razloga, - da je bilo s sodbo sodišča prve stopnje opr. št. Pd 76/2014 v povezavi s sodbo pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 1112/2014 pravnomočno odločeno, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 4. 2013 nezakonita, iz razlogov sodbe pritožbenega sodišča pa izhaja, da je bila tožnica pri podaji odpovedi diskriminirana oziroma neenako obravnavana zaradi njenega zdravstvenega stanja, - da je tožnica v posledici nezakonito podane odpovedi z dne 22. 4. 2013 trpela duševne oziroma psihične bolečine, kot jih je ugotovil sodni izvedenec, to so: huda samomorilna kriza, ki je trajala nekaj dni, disociativne motnje na vrhuncu, tj. zmedenost, luknje v spominu, motorične in senzorne spremembe v zaznavanju okolice in sebe, težave s koncentracijo in procesiranjem mišljenja, apatija, izguba volje, kar vse pomeni poslabšanje tožničinega psihičnega stanja in podaljšanje procesa njenega zdravljenja.

10. Neutemeljena je pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo elementov odškodninske odgovornosti tožene stranke po splošnih določbah civilnega prava. Iz razlogov sodbe izhaja, da so v predmetni zadevi podani vsi potrebni elementi krivdne odškodninske odgovornosti tožene stranke. Sodišče prve stopnje je ugotovilo protipravno ravnanje tožene stranke - nezakonito redno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 4. 2013, kar je bilo ugotovljeno s pravnomočno sodbo. Ne drži, da je tožnici prisodilo odškodnino zgolj zato, ker je bilo razsojeno, da je sporna odpoved nezakonita, pač pa je na podlagi pravnomočne sodbe ugotovilo, da je bila v zvezi s to odpovedjo tožnica neenako obravnavana zaradi svojega zdravstvenega stanja, kar je protipravno ravnanje. Tega tožena stranka v pritožbi ne zanika. V postopku je bilo na podlagi izvedenih dokazov ugotovljeno, da je tožnica zaradi tega protipravnega ravnanja tožene stranke utrpela nepremoženjsko škodo v obliki dodatne okvare zdravja (dodatnih psihičnih bolečin ob samomorilni krizi z disociativnimi in drugimi motnjami) in v obliki duševnih bolečin zaradi neenake obravnave oziroma diskriminatornega ravnanja tožene stranke, ki ga je utrpela tožnica. Tožena stranka ni dokazala, da za navedeno protipravno ravnanje ni kriva, kar bi glede na pravilo o obrnjenem dokaznem bremenu morala. V pritožbi celo sama tožena stranka navaja, da je odpoved res nekoliko poslabšala tožničino že porušeno duševno ravnovesje in njene duševne težave, sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da obstaja temelj odškodninske odgovornosti le v zvezi s poslabšanjem tožničinega zdravstvenega stanja. Iz izpodbijane sodbe je razvidno, da toženi stranki ni naložilo plačila odškodnine za druge tožničine težave z zdravjem, to je tiste, ki niso izvirale iz škodnega dogodka nezakonite odpovedi zaradi neenake obravnave. Tožena stranka se tako ne more razbremeniti odškodninske odgovornosti za tiste tožničine zdravstvene težave, do katerih je prišlo zaradi nezakonite odpovedi, ter odškodnine zaradi pretrpljenih duševnih bolečin zaradi neenake obravnave tožnice oziroma diskriminatornega ravnanja tožene stranke v obliki nezakonite odpovedi z dne 22. 4. 2013. 11. Tožena stranka izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje v zvezi z izpovedma tožnice in priče ter ugotovitvami izvedenca glede vzročne zveze med nezakonito odpovedjo in poslabšanjem tožničinega predobstoječega zdravstvenega stanja ter obsegom tožnici nastale škode v zvezi s poslabšanjem zdravstvenega stanja. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev utemeljeno oprlo zlasti na izvedensko mnenje, ki je prepričljivo in strokovno tudi po prepričanju pritožbenega sodišča. Zgolj s splošnimi in dokazno nepodprtimi pritožbenimi navedbami, da ugotovljene psihične težave niso posledica nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi, tožena stranka ne more izpodbiti pravilnosti ugotovitev sodišča prve stopnje, utemeljenih zlasti na mnenju izvedenca psihiatrične stroke.

12. Ne drži niti pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo 8. člen ZDR-1, po katerem pripada delavcu odškodnina za posebno obliko škode, tj. pretrpljene duševne bolečine zaradi neenake obravnave delavca oziroma diskriminatornega ravnanja delodajalca, ki ga je utrpel delavec, prav tako pa tudi določbo 179. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01 in nasl. – OZ) o odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo. Tožena stranka zmotno meni, da bi morala tožnica vtoževani znesek nadalje specificirati tako, da bi navedla posamezne vrste nepremoženjske škode ter znesek, ki ga na posamezni podlagi zahteva. Enako kot pri trpinčenju na delovnem mestu, se tudi za vso škodo, ki izhaja iz kršitve prepovedi diskriminacije praviloma določi enotna odškodnina zaradi kršitve osebnostne pravice, tj. neenake obravnave oziroma diskriminatornega obravnavanja delavca. V takšno enotno odškodnino je vključeno celotno oškodovančevo trpljenje, ki je posledica diskriminatorne oziroma nedopustne neenake obravnave, ki zajema vse duševne in telesne posledice posega v oškodovančevo duševno celovitost (prim. s sodbo Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 7/2019 z dne 19. 3. 2019). Za življenjske situacije, ki ne dovoljujejo razmejevanja škod, ki izvirajo iz istega škodnega dogodka, je dopuščena izjema od pravila, da se odškodnina za nepremoženjsko škodo v načelu prisodi za vsako obliko nepremoženjske škode posebej. Oblike škode na nekaterih področjih se lahko medsebojno tako tesno prepletajo in s tem druga drugo pogojujejo, da jih ni mogoče ločevati (prim. s točkami 14., 15. in 16. sodbe VIII Ips 7/2019). Prav za tak primer gre podobno kot pri posledicah trpinčenja na delovnem mestu v primeru posledic protipravne neenake obravnave tožnice, zaradi katerih je tožnica upravičena do povrnitve nepremoženjske škode. Glede na vsebino psihičnih težav tožnice bi bilo njihovo ločevanje po postavkah 179. člena OZ neprimerno, neživljenjsko, nasprotno razvoju delovnega prava in bi lahko izkrivilo njihovo naravo oziroma težo. Kot v primeru trpinčenja na delovnem mestu namreč tudi tožničine težave kot posledice diskriminatornega ravnanja tožene stranke zaradi medsebojne prepletenosti in pogojenosti ob hkratnem pojavljanju vplivajo na intenzivnost tožničine duševne stiske oziroma porušenost njenega duševnega ravnovesja, ki se je izrazilo v siloviti samomorilni krizi. Kot je zapisalo Vrhovno sodišče v citirani sodbi, šele skupna obravnava vseh teh vidikov delavčeve prizadetosti lahko daje pravo sliko o posledicah nedovoljenega posega v njegovo dostojanstvo in s tem ustrezno podlago za prisojo pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo.

13. Neutemeljena je tudi pritožba zoper višino odmerjene odškodnine za nepremoženjsko škodo tožnice. Glede na odmerjeno skupno odškodnino v višini 3.500,00 EUR (tožnica je s tožbo zahtevala 5.000,00 EUR odškodnine, tožbenega zahtevka pa ni spreminjala, kot protispisno zatrjuje pritožba) je jasno, da je sodišče prve stopnje pri njeni odmeri upoštevalo določbo 8. člena ZDR-1. Odmerjena odškodnina je učinkovita in sorazmerna s škodo, ki jo je utrpela tožnica, hkrati pa je višina taka, da odvrača od ponovnih kršitev. Ni mogoče pritrditi pritožbeni navedbi, da sodišče prve stopnje teh kriterijev iz 8. člena ZDR‑1 ni upoštevalo, saj je presodilo, kako je protipravno ravnanje tožene stranke vplivalo na tožnico, sam znesek odškodnine pa utemeljuje sklepanje, da je sodišče prve stopnje pri njegovi odmeri upoštevalo tudi odvračevalni učinek odškodnine. Glede na to, da že same odškodnine v takih primerih ni mogoče razčleniti po posameznih vrstah odškodnine za nepremoženjsko škodo po 179. členu OZ, je še tem manj mogoče razčlenjevati, kolikšen delež odškodnine je prisojen oškodovancu kot znesek, ki je sorazmeren z nastalo škodo, kolikšen delež pa je kaznovalne oziroma odvračilne narave. Po naravi stvari je tovrstno odškodnino za nepremoženjsko škodo mogoče odmeriti le v enotnem znesku, katerega ustreznost presoja pritožbeno sodišče na pritožbo zavezanca za plačilo odškodnine. Pritožbeno sodišče v predmetni zadevi ugotavlja, da je pri odmeri odškodnine sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo ter da je odmerjena odškodnina primerna glede na pomen prizadete dobrine in namen te odškodnine, ter da ne podpira teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom.

14. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

15. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

17. Tožnici mora tožena stranka skladno s 154. členom ZPP povrniti njene stroške odgovora na pritožbo. Pritožbeno sodišče ji je priznalo nagrado za sestavo odgovora na pritožbo po tar. št. 15/4 Odvetniške tarife (OT) v višini 375 točk ter izdatke v pavšalnem znesku po tretjem odstavku 11. člena OT v višini 7 točk, skupaj 382 točk oziroma (glede na vrednost odvetniške točke v času odločanja pritožbenega sodišča 0,60 EUR) v znesku 229,20 EUR. Tožena stranka mora tožnici povrniti navedeni znesek v 8 dneh, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. dne dalje do plačila.