Jedro

Za izrek ukrepa po I. odst. 64. čl. KZ ne zadostuje storitev dveh kaznivih dejanj lahke telesne poškodbe do II. in I. odst. 133. čl. KZ in kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po I. odst. 145. čl. KZ ter hipotetično sklepanje na možnost storitve hudega kaznivega dejanja zoper življenje in telo. Razen tega ne zadostuje psihiatrično mnenje o poslabšanju storilčevega duševnega stanja zaradi zavračanja terapije z zdravili, pač pa mora biti v mnenju ugotovljena konkretna ponovitvena nevarnost storitve hudega kaznivega dejanja te vrste.

Izrek

Pritožbi obdolženega L. K. se delno ugodi in se obsodilni del sodbe sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu ne izreče. V ostalem se pritožba L. K. kot obdolženca, v celoti pa pritožba L. K. kot zasebnega tožilca, zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih potrdi obsodilni del ter oprostilni del sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je bil obdolženi L. K. spoznan za krivega dveh kaznivih dejanj lahke telesne poškodbe v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti po II. in I. odstavku 133. člena v zvezi z II. odstavkom 16. člena Kazenskega zakonika in kaznivega dejanja ogrožanja varnosti v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti po I. odstavku 145. člena v zvezi z II. odstavkom 16. člena Kazenskega zakonika. Za prvo kaznivo dejanje je bila določena kazen 2 meseca zapora, za drugo kazen 3 mesece zapora in za tretje kazen 1 mesec zapora. Nato je bila izrečena enotna kazen 5 mesecev zapora. Izrečen je bil še varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu. Obdolžencu je bilo na račun stroškov kazenskega postopka naloženo plačilo povprečnine v znesku 40.000,00 SIT; ostalih stroškov kazenskega postopka je bil oproščen. Oškodovanci so bili s premoženjskopravnimi zahtevki napoteni na pravdo: A. T. v znesku 1,000.000,00 SIT, A. J. v znesku 750.000,00 SIT in V. J. v znesku 200.000,00 SIT. Z isto sodbo je bila obdolžena A. J. oproščena obtožbe zaradi kaznivega dejanja razžalitve po I. odstavku 169. člena Kazenskega zakonika po zasebni tožbi L. K. Zasebnemu tožilcu so bili naloženi v plačilo stroški kazenskega postopka v nedoločenem znesku. Sicer je bil zasebni tožilec s premoženjskopravnim zahtevkom v znesku 800.000,00 SIT napoten na pravdo.

Zoper to sodbo se je pravočasno pritožil obdolženec in zasebni tožilec po zagovorniku oziroma pooblaščencu zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi izrečenega varnostnega ukrepa. Predlagal je njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.   Pritožba L. K. kot obdolženca je delno utemeljena.

Sodišče druge stopnje v dejanskem stanju v obsegu krivdoreka ni ugotovilo prav nič napačnega. V pritožbi izpostavljena verodostojnost in pomembnost izpovedbe priče M. L., s katero je obdolženec dokazoval tudi verodostojnost svojega zagovora glede kaznivega dejanja na škodo A. T., ne more biti pomembna, zlasti pa ne odločilen dokaz. Ni prezreti, da ta priča dogajanja s kozarcem sploh ni videla in je o obdolženčevi varianti zvedela samo od njega. Pa tudi sicer ni sprejemljivo, da bi se oškodovanec z obraznim delom glave kar sam zaletel v nastavljeni kozarec. Zato tudi njegovi izpovedbi, pa tudi izpovedbi očividca A. S., pač ni mogoče očitati neverodostojnosti. Tudi glede kaznivega dejanja na škodo A. J. je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Velja poudariti, da obdolženec zagovorov v tem delu ni z ničemer dokazan. Razen tega je oškodovankina izpovedba v bistvenih delih skladna tudi z mnenjem izvedenca sodnomedicinske stroke. Sodišče prve stopnje je glede zaslišanja obdolženčeve žene M. K., kar je ponovno predlagano v pritožbi, zavzelo pravilno stališče. Sodišče druge stopnje poudarja, da gre za priviligirano pričo, ki celo po lastnem zatrjevanju v opravičilu odsotnosti z glavne obravnave dogajanja med obdolžencem in oškodovanko sploh ni videla. Na tak način ugotovljenega dejanskega ni mogoče izpodbiti. Tudi sodišče druge stopnje ni našlo razloga, zakaj oškodovancu V. J. ne bi verjelo. Sodišče druge stopnje opozarja, da je sam obdolženec v zagovoru pojasnil, da je imel v tem dogodku v rokah vile in da je oškodovanec pobegnil z njegovega dvorišča ter pustil svoj avtomobil, katerega je odpeljal šele ob prihodu policistov. Sicer ni jasno, katera starodavna kazenska načela glede tega kaznivega dejanja niso bila upoštevana. Velja pa opozoriti na načelo proste presoje dokazov in zagovora. Tudi po mnenju sodišča druge stopnje je bil oškodovanec neprimerno bolj logičen in zato prepričljiv. Sodišče druge stopnje ni ugotovilo zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka v tem delu izpodbijane sodbe. V hišni številki obdolženčevega doma je zgolj številčna napaka, ki na pravilnost vložitve sodišča prve stopnje ni imela prav nobenega vpliva. Tudi obdolžencu je bilo ves čas jasno, da se mu je očitala storitev tega kaznivega dejanja na njegovem domu. Sodišče prve stopnje bo pač to napako moralo popraviti v skladu s I. odstavkom 365. člena Zakona o kazenskem postopku. Po mnenju sodišča druge stopnje je sodišče prve stopnje izbralo primerno kazensko sankcijo. V pritožbi zatrjevana izzvanost s strani vseh treh oškodovancev ni odločilna olajševalna okoliščina, ki je bila sicer izrecno upoštevana pri odmeri kazni za prvo kaznivo dejanje na škodo A. T.. Tudi sodišče druge stopnje ni ugotovilo, da bi oškodovanca pri ostalih dveh kaznivih dejanjih obdolženca kakorkoli izzvala. Poudarja pa ponavljanje kaznivih dejanj z elementi nasilja. Zato tudi po mnenju sodišča druge stopnje obdolženec ne more biti deležen zaupanja s pogojno obsodbo.

Pač pa sodišče druge stopnje meni, da ni bilo pogojev za izrečeni varnostni ukrep. Predvsem se izvedenec psihiater ni določeno izjavil o obdolženčevi ponovitveni nevarnosti in z možnostjo odprave te nevarnosti z zdravljenjem na prostosti. Z zdravniško dokumentacijo, priloženo k pritožbi, je vendar dokazano, da so bila obdolžencu predpisana zdravila, in to v času po storitvi kaznivih dejanj. Res grajana obrazložitev možnosti ponovitve hudega kaznivega dejanja ni prepričljiva; za storitev kaznivega dejanja te vrste ne zadostuje naklučje, pač pa naklep. Sicer je izvedenec psihiater podal negativno prognozo glede obdolženčevega duševnega stanja, vendar pod pogojem, da se ta ne bi zdravil. Pritožnik je tudi utemeljeno opozoril, da je potrebno konkretno ponovitveno nevarnost hudega kaznivega dejanja ocenjevati na podlagi teže kaznivih dejanj v tem kazenskem postopku. Te ocene sodišče prve stopnje ni sprejelo. Sodišče druge stopnje meni, da nobeno izmed treh sedaj obravnavanih kaznivih dejanj nima takšne teže,da bi bila mogoča pozitivna prognoza o storitvi hudega kaznivega dejanja. Ta kazniva dejanja resnično niso posebno lahka, vendar je tudi res, da ne spadajo med hujša kazniva dejanja. Iz teh razlogov je sodišče druge stopnje v tem delu pritožbi ugodilo tako, kakor je navedeno v izreku te sodbe. Pripomniti je, da sodelovanje izvedenca dr. M.P., ki je bil v preteklosti tudi obdolženčev lečeči zdravik, ni v nasprotju s I. odstavkom 251. člena Zakona o kazenskem postopku.

Končno tudi z izločitvijo listin s posebnim sklepom (list. št. 176) sodišče prve stopnje ni moglo storiti zatrjevane relativne bistvene kršitve določb kazenskega postopka, čeprav je bil ta sklep izdan kasneje. Takšno možnost izrecno dopušča V. odstavek 377. člena Zakona o kazenskem postopku celo v pritožbenem postopku. Sploh pa pritožbena trditev o vplivu oziroma o možnosti vpliva vsebine teh listin ni prav z ničemer konkretizirana. Pritožba zasebnega tožilca L. K. ni utemeljena.

Čeprav je pritožba L.K. zoper prostorek po vsebini dokaj skopa, je očitno izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja. Očitek o različnem obravnavanju pritožnika v primerjavi z njegovimi nasprotniki ni pojasnjen. Sodišče druge stopnje je v razlogih te sodbe že zavzelo stališče do zaslišanja M. K.. Razlogi za prostorek, ki so navedeni v izpodbijani sodbi, so v celoti sprejemljivi tudi za sodišče druge stopnje. Zato tudi pritožbi v tem delu ni ugodilo. Pri odločanju o pritožbi niso bile ugotovljene kršitve, ki se upoštevajo po uradni dolžnosti. Izrek o stroških pritožbenega postopka je odpadel, ker je bila izpodbijana sodba spremenjena v obdolženčevo korist.