Jedro

Regulacijska začasna odredba je dopustna le v primerih, ko je to edini možen način za preprečitev ravnanj, ki bi povzročila, da sodno varstvo ne bi več moglo doseči svojega namena. Začasna odredba na razveljavitev sklepa skupščine ni edini možen način za preprečitev takšnih ravnanj. Tožeča stranka bi namreč lahko preprečila nastanek negativnih posledic sprejetja izpodbijanega sklepa, ki jih zatrjuje, z začasno odredbo, ki bi toženi stranki prepovedovala opraviti dejanja na podlagi izpodbijanega sklepa, torej dejanja, ki pomenijo realizacijo sklepa.

Izrek

Pritožba zoper 1. točko izreka sklepa se zavrne in se v tem delu izpodbijani sklep potrdi.

Pritožbi zoper 2. točko izreka sklepa se delno ugodi in se izpodbijani sklep v tem delu spremeni tako, da se zahteve dolžnika za povračilo stroškov postopka nad zneskom 486,36 EUR zavrne.

Vsaka stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog upnika (v nad. tožeče stranke) za izdajo začasne odredbe (1. točka izreka), ki se je glasil: „1. Sklep skupščine tožene stranke z dne 25. 8. 2009, ki je bil sprejet pri točki 7. Ločitev omrežne in tržne dejavnosti družbe: „Skupščina zadolži upravo in nadzorni svet družbe, da takoj pričneta s pripravo in izvedbo vseh potrebnih postopkov s ciljem prestrukturiranja družbe, z namenom ločitve omrežne in tržne dejavnosti v skladu z zahtevami zakonodaje in revizijskega poročila Računskega sodišča RS št. 1206-512008-29 z dne 24. 3. 2009. Izvajalce naj izbereta na osnovi zbiranja ponudb.“ se razveljavi.

2. Ta sklep se vpiše pri toženi stranki v sodni register Okrožnega sodišča v Ljubljani.

3. Tožena stranka je dolžna objaviti ta sklep v roku 14. dni od prejema tega sklepa v Uradnem listu RS.

4. Za kršitev zapovedi iz prejšnje točke izreka je tožena stranka dolžna plačati 50.000,00 EUR.

5. Ta sklep velja do pravnomočne odločitve v sporu, ki se pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani vodi na podlagi tožbe tožeče stranke zoper toženo stranko z dne 25. 9. 2009 na razveljavitev sklepa skupščine tožene stranke z dne 25. 8. 2009, ki je bil sprejet pri 7. točki dnevnega reda.

6. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni od dneva, ko prejme odločbo sodišča prve stopnje, plačati tožeči stranki stroške tega postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.“ Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna povrniti toženi stranki stroške postopka v višini 2.107,56 EUR z obrestmi (2. točka izreka).

Tožeča stranka je proti sklepu pravočasno vložila pritožbo, iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek, oziroma izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi.

Dolžnik ( v nad. tožena stranka) je na pritožbo odgovorila.

Pritožba zoper 1. točko izreka sklepa ni utemeljena.

Pritožba zoper 2. točko izreka sklepa je delno utemeljena.

K pritožbi zoper 1. točko izreka sklepa Prvostopno sodišče je ugotovilo, da je tožeča stranka dne 25. 9. 2009 vložila tožbo, s katero zahteva razveljavitev sklepa, sprejetega na skupščini tožene stranke 25. 8. 2009 pod točko 7 dnevnega reda, dne 1. 10. 2009 pa predlog za izdajo začasne odredbe z vsebino, razvidno iz uvoda obrazložitve tega sklepa.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je vsebina začasne odredbe, katere izdajo predlaga tožeča stranka (točka 1. predloga) enaka tožbenemu zahtevku. Takšno začasno odredbo (t.i. regulacijsko začasno odredbo) je dopustno izdati le v izjemnih primerih, v smislu začasne ureditve spornega razmerja, zaradi preprečitve nastanka nenadomestljive škode, ob nadaljnjem pogoju, da bi bilo kljub izdani začasni odredbi in njeni izvršitvi, kasneje ob sodbi, s katero bi sodišče zahtevek zavrnilo, mogoče za toženca vzpostaviti prejšnje stanje. Temelje za uveljavitev regulacijske začasne odredbe je pri nas postavilo Ustavno sodišče v odločbi Up-275/97 in poudarilo, da njen namen ni v zavarovanju bodoče izvršbe, pač pa v varstvu obstoječega stanja oziroma pravne sfere pred grozečim nasiljem oziroma nenadomestljivo škodo.

Regulacijska začasna odredba, za katero pravilo o nedopustnosti pokrivanja vsebine začasne odredbe in tožbenega zahtevka ne velja, se torej pokriva z namenom, ki je predmet tožbenega zahtevka. Zato je dopustna ob upoštevanju strogih pogojev in ob tehtanju interesov tožnika z interesi toženca. Takšna začasna odredba je zato dopustna le v primerih, ko je to edini možen način za preprečitev ravnanj, ki bi povzročila, da sodno varstvo ne bi več moglo doseči svojega namena.

Začasna odredba, z vsebino, kot jo predlaga tožnik (na razveljavitev sklepa skupščine tožene stranke) pa ni edini možen način za preprečitev takšnih ravnanj. Tožeča stranka bi namreč lahko preprečila nastanek negativnih posledic sprejetja izpodbijanega sklepa, ki jih zatrjuje, z začasno odredbo, ki bi toženi stranki prepovedovala opraviti dejanja na podlagi izpodbijanega sklepa, torej dejanja, ki pomenijo realizacijo sklepa (prim. sklep Višjega sodišča v Kopru, Cpg 222/07). Le v takšnem smislu bi bila v danem primeru začasna odredba dopustna.

Ob povedanem se izkaže, da začasna odredba, kot je predlagana, presega namen zavarovanja oziroma namen, zaradi katerega se regulacijska začasna odredba izdaja.

Prvostopno sodišče je torej pravilno odločilo, ko je predlog za izdajo začasne odredbe (sicer iz drugih razlogov, kot jih je ugotovilo prvostopno sodišče) zavrnilo.

Na ostale pritožbene navedbe pritožbeno sodišče ni odgovarjalo, ker (glede na vsebino odločitve) niso odločilnega pomena. Očitane kršitve določb postopka pa na pravilnost odločitve niso vplivale.

Pritožbeno sodišče je ob povedanem pritožbo tožeče stranke zavrnilo in izpodbijani sklep v 1. točki izreka potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

K pritožbi zoper 2. točko izreka sklepa Pritožnik utemeljeno opozarja, da se tarifna številka 3100 Odvetniške tarife (OT) uporablja za vse postopke, razen v primerih iz 4. in 5. poglavja tega dela (1. poglavje, opomba 3.1). Nagrade za postopke po določbah zakona, ki ureja izvršbo in zavarovanje pa so določene prav v podpoglavju 4.6 in sicer za posamezna opravila. Nagrada za predlog za izdajo predhodne odredbe, za izdajo začasne odredbe in ugovor zoper njiju (smiselno torej tudi za odgovor na predlog) je določena v tarifni številki 3461 in sicer s količnikom 0,3 glede na 12.člen Zakona o odvetniški tarifi. Ker je tožena stranka priglasila nagrado v odgovoru na predlog za izdajo začasne odredbe, ji torej pripada nagrada po tarifni številki 3461 za odgovor. Ker pa nagrade za pripravljalno vlogo ni posebej priglasila, do nje ni upravičena.

Pritožbeno sodišče je ob povedanem delno ugodilo pritožbi tožene stranke in izpodbijani sklep v 2. točki izreka spremenilo tako, da je zavrnilo zahtevek tožene stranke za povračilo stroškov nad zneskom 486,36 EUR (0,3 od 1.351,00 EUR, povečano za 20% DDV).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 3. odst. 154. člena ZPP v zvezi s 165.členom ZPP, vse v zvezi s 15. členom ZIZ. Ker je tožeča stranka s pritožbo uspela le v sorazmerno majhnem delu, nosi sama svoje pritožbene stroške. Prav tako nosi sama svoje stroške odgovora na pritožbo tožena stranka, saj z njim ni pripomogla k rešitvi le-te (155. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).