Jedro

Sodišče v pravdnem postopku odloča po stanju stvari ob koncu glavne obravnave. Ker je bila vtoževana obveznost tožencev izpolnjena pred koncem glavne obravnave, je izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje, t. j. zavrnitev tožničinega zahtevka, pravilna v dejanskem in pravnem pogledu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničin zahtevek, da sta toženca dolžna iz parcele št. 1 k. o. X odstraniti medposestno ograjo, ki poteka vzporedno ob meji s parcelama št. 2 in 3 k. o. X 20-30 cm od meje in ji zemljišče med mejo in navedeno ograjo izročiti v posest. Zato ji je naložilo, da tožencema v 15 dneh povrne pravdne stroške v znesku 442,34 EUR. Iz razlogov sodbe med drugim izhaja, da je bila navedena ograja po ugotovitvah izvedenca geodetske stroke mag. A. A. na tožničini parceli (minimalno zamaknjena vanjo) v površini 1,1 m² na razdalji 39,10 m, da pa je toženec v teku pravde ograjo saniral, ker je bila uničena, tako da minimalnih zamikov ni več, čemur tožnica ni osporavala. Sicer pa so pravdne stranke oziroma njihovi pravni predniki navedeno ograjo postavili skupno okrog leta 1982 kot mejno.

2. Zoper sodbo se (tudi glede stroškovne odločitve) iz vseh pritožbenih razlogov, naštetih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), zlasti zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zaradi napačne uporabe materialnega prava pritožuje toženec s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo ustrezno spremeni s stroškovno posledico. Graja kot kontradiktorno, protispisno in neutemeljeno ugotovitev sodišča prve stopnje, da je medposestna ograja skupna, zgrajena na meji med parcelami, saj ta ni skupna, ampak last tožencev (to ugotavlja tudi samo sodišče), niti ni zgrajena na meji, ampak poteka v pretežnem delu po parceli tožnice, pri čemer je brezpredmetno kdo in kdaj je postavil ograjo. Ker je meja med parcelami nesporna, je bistveno, da je zahtevek utemeljen, ker je ograja na tožničini parceli, četudi za 1 cm. Glede stroškovne odločitve pa navaja, da je vse stroške za izvedenca plačala tožnica, pri čemer gre tudi za skupne stroške. Zato je stroškovna odločitev napačna.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Izpodbijana sodba temelji na nesporni ugotovitvi, da je toženec v teku pravde medposestno ograjo saniral, ker je bila uničena, tako da minimalnih zamikov ni več, čemur tožnica ni osporavala. In tega pritožba ne negira, ne graja, ne glede na lastništvo navedene ograje ter ne glede na to, kdo in kdaj jo je postavil. Sodišče v pravdnem postopku odloča po stanju stvari ob koncu glavne obravnave.(1) In ker je bila vtoževana obveznost tožencev izpolnjena pred koncem glavne obravnave, je izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje, t. j. zavrnitev tožničinega zahtevka, pravilna v dejanskem in pravnem pogledu, neobremenjena s kakšno bistveno kršitvijo postopkovnih določb (zatrjevano ali upoštevno po uradni dolžnosti).(2) Pritožbeno sodišče le še pripominja, da tožnica ni upravičena, če sta pravdni stranki (oziroma njuni pravni predniki) skupno postavili ograjo (ne glede na njeno lastništvo), kot ugotavlja sodišče prve stopnje, zahtevati njene odstranitve in so temu nasprotne pritožbene trditve neutemeljene.

5. Ne držijo niti pritožbene trditve o napačni stroškovni odločitvi, saj ne drži, da bi tožnica plačala vse stroške izvedenca (potreben predujem sta založili obe pravdni stranki, vsaka ½-vico, iz predujma obeh so tudi bili tudi plačani nagrada in stroški izvedenca), ne gre pa niti za skupen strošek, saj gre za pravdni, in ne nepravdni postopek.(3) Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 353. člena ZPP tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

6. Ker toženec s pritožbo ni uspel, ni upravičen do povrnitve stroškov pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. in 165. člena ZPP), odločitev o tem pa je obsežena v izreku o zavrnitvi njegove pritožbe.

Op. št. (1): Smiselno to izhaja iz prvega odstavka 311. člena ZPP; Op. št. (2): Drugi odstavek 350. člena ZPP; Op. št. (3): V pravdi skupnih stroškov ni, niti jih ne more biti (zaradi nasprotujočih si interesov in dokaznega bremena glede spornih dejstev pravdnih strank);