Jedro

Podatek o zahtevanem premoženju v zahtevi za denacionalizacijo je nujni del materialnopravnega zahtevka za vrnitev tega premoženja, zato ni podlage za vračanje premoženja, ki v zahtevi ni navedeno, ter se pri tem organu tudi ne more sklicevati na postopanje v skladu z načelom pomoči neuki stranki. Naknadno dopolnjevanje zahteve glede premoženja predstavlja razširitev zahteve za denacionalizacijo, dopustnost katere pa je treba presojati glede na prekluzivni rok za vlaganje zahtev za denacionalizacijo iz 1. odstavka 64. člena ZDen.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano Republike Slovenije, št. ... z dne 26. 11. 2002 odpravi ter zadeva vrne temu ministrstvu v ponovni postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper dopolnilno odločbo Upravne enote A št. ... z dne 16. 9. 2002, s katero je le-ta odločila, da sta upravičenca do denacionalizacije podržavljenih nepremičnin s parc. št. 25, 238, 239/1 in 239/2, vse k.o. H - R, pok. AA in pok. BB, vsak do 1/2 (v točki 1a), dalje, da je upravičenka do denacionalizacije podržavljene nepremičnine s parc. št. 83 k.o. M, in sicer za zmanjšano vrednost nepremičnine v času vračila, pok. AA (v točki 1b) in da je tožeča stranka kot zavezanka dolžna za nepremičnine iz točke 1a plačati odškodnino v obveznicah v višini 39.529,64 DEM (v točki 2a) in za nepremičnino iz točke 1b odškodnino v obveznicah v višini 4.204,00 DEM (v točki 2b). Tožena stranka v razlogih navaja, da zahteve za denacionalizacijo podržavljenega premoženja, vložene dne 1. 6. 1992, čeprav so v rubriki "podatki o nacionaliziranem premoženju" podčrtana le kmetijska zemljišča, ne gre razlagati, kot da so bila zahtevana le kmetijska zemljišča, ne pa tudi drugo podržavljeno premoženje. Iz zahteve namreč izhaja, da je vlagatelj zahteval vračilo vsega podržavljenega premoženja, glede katerega je tudi vložil priloge, potrebne za odločanje o denacionalizaciji. Prvostopni organ je v skladu z načelom pomoči neuki stranki ravnal pravilno, ko je odločil o denacionalizaciji vsega premoženja, ki je bilo odvzeto, torej tudi o stavbiščih. Vlagatelji so v zahtevi za denacionalizacijo namreč podčrtali, da zahtevajo vračilo podržavljenega premoženja prejšnjima lastnikoma AA in BB, s tem pa so po mnenju tožene stranke podali zahtevek za vračilo vsega odvzetega premoženja, torej tudi spornega stavbišča s parc. št. 25 k.o. H - R, kajti pri parc. št. 83 k.o. M gre tako le za vračilo razlike med vrednostjo nepremičnine v času podržavljenja in njeno vrednostjo v času vračanja, saj je bila ta nepremičnina z odločbo, ki je postala pravnomočna, že vrnjena.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da meni, da je vlagatelj pravočasno zahteval le denacionalizacijo kmetijskih zemljišč, kar je v sami zahtevi tudi določno označil. Meni, da zahtevek za denacionalizacijo objektov ni bil pravočasno vložen ter da tožena stranka njene pritožbe ni zavrnila utemeljeno. Iz zahteve za denacionalizacijo, vložene dne 1. 6. 1992, je namreč razvidno, da je vlagatelj izrecno zahteval (podčrtal na vlogi) le vračilo kmetijskih zemljišč, ne pa tudi objektov oziroma drugega premoženja. Pa tudi sicer iz spisne dokumentacije ne izhaja, da bi še v teku prekluzivnega roka, ki ga je določal Zakon o denacionalizaciji (ZDen), vlagatelj zahtevo razširil tudi na vračilo objektov oziroma parc. št. 25 k.o. H - R in parc. št. 83 k.o. M. Tožeča stranka dalje navaja, da se ne strinja s toženo stranko, da bi že zgolj predložitev listin k sami zahtevi za denacionalizacijo pomenila po obsegu opredeljen zahtevek za denacionalizacijo, tako stališče pa je že zavzelo tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sklepu z opr. št. I Up 493/99-3 z dne 7. 2. 2001, v katerem v razlogih navaja, da predložitev listin pomeni le podlago za dokazovanje utemeljenosti določene zahteve ter da ne more nadomestiti samega zahtevka. Smiselno podobno stališče je zavzelo tudi Upravno sodišče Republike Slovenije v sodbi z opr. št. U 1624/2001-12 z dne 12. 6. 2002, v kateri sodišče razloguje, da odločanje mimo zahtevka ali brez zahtevka stranke pomeni bistveno kršitev pravil postopka. Poleg tega se tožeča stranka s toženo tudi ne strinja, da bi iz sporne zahteve za denacionalizacijo izhajalo, da naj bi vlagatelj zahteval vračilo vsega podržavljenega premoženja. Iz te zahteve namreč po mnenju tožene stranke izhaja, da je vlagatelj zahteval le vračilo kmetijskih zemljišč in sicer v obliki odškodnine v nadomestnem premoženju. Tožeča stranka pa tudi opozarja na napako v navedbi datuma prvostopne odločbe ter navaja, da je pravilni datum 16. 9. 2002 in ne 19. 9. 2002, kot ga je tožena stranka navedla v izreku izpodbijane odločbe. Tožeča stranka glede na povedano sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in razlogih zanjo ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Vlagatelj zahteve za denacionalizacijo kot stranka z interesom v tem upravnem sporu v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe ter navaja, da se je zahteva za denacionalizacijo nanašala na vse podržavljeno premoženje, to pomeni, da tudi na podržavljena stavbišča, kot je to razvidno iz odločbe z dne 18. 11. 1953, ki je bila priložena zahtevi za denacionalizacijo.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa je prijavilo udeležbo v tem postopku z izjavo št. ... z dne 16. 1. 2003. Tožba je utemeljena.

Iz določbe 1. odstavka 62. člena ZDen (Uradni list RS, št. 27/91-I, 56/92 - odl. US, 13/93 - odl. US, 31/93, 24/95 - odl. US, 20/97 - odl. US, 23/97 - odl. US, 65/98, 76/98- odl. US, 66/00 in 66/00 - obv. razl., 11/01 - odl. US, 54/02 - odl. US) izhaja, da mora zahteva za denacionalizacijo vsebovati med drugim podatke o premoženju, na katero se nanaša (poleg pravnega temelja podržavljenja, pravnega temelja pravice do vrnitve ter oblike vrnitve). To po mnenju sodišča pomeni, da je vsebina zahtevka v materialnem pomenu opredeljena s podatki o zahtevanem premoženju, ter da glede premoženja, za katero podatkov v zahtevi ni, materialni zahtevek ni postavljen. Sodišče se s tožečo stranko strinja, da je zahtevek za vračilo v obravnavani zadevi z vsebino v smislu citirane določbe 62. člena ZDen bil (v zakonskem roku za vlaganje zahtev za denacionalizacijo) podan le glede kmetijskih zemljišč. Ob tem ko namreč zahteva za denacionalizacijo kot prejšnja lastnika podržavljenega premoženja navaja pok. AA in pok. BB in ko razen kmetijskih zemljišč ne navede (oziroma ne podčrta) nobene druge vrste premoženja, po presoji sodišča ni dejanske podlage za zaključek, kot ga je sprejel prvostopni organ in mu je tožena stranka pritrdila, da naj bi se zahteva nanašala tudi na objekte oziroma na vse premoženje, ki je bilo podržavljeno pok. AA in pok. BB. Čeprav sicer ni sporno, da so zahtevi za denacionalizacijo bile priložene listine, v katerih sta med drugimi bili navedeni tudi sporni nepremičnini, pa po presoji sodišča podatkov o premoženju iz teh listin ni mogoče šteti kot dopolnitve vsebine materialnega zahtevka. Tudi po mnenju sodišča namreč določb 62. člena ZDen ni mogoče razlagati v tem smislu, da bi bil njihov namen v tem, da se s predpisanimi listinami, čeprav obveznimi sestavinami zahteve, dopolnjuje oziroma nadomešča pomanjkanje podatkov o premoženju v zahtevi, pač pa, da se z njimi izkazuje utemeljenost zahtevka. Da je tako stališče pravilno, potrjuje tudi sodna praksa vrhovnega in upravnega sodišča ter se tožeča stranka nanjo utemeljeno sklicuje. To pa pomeni, da se stranka z interesom v tem sporu ne more z uspehom sklicevati na zahtevi za denacionalizacijo priložene listine.

Ker je po povedanem podatek o zahtevanem premoženju v zahtevi za denacionalizacijo nujni del materialnopravnega zahtevka za vrnitev tega premoženja, ni podlage za vračanje premoženja, ki v zahtevi ni navedeno ter se pri tem tudi ni mogoče sklicevati na postopanje organa v skladu z načelom pomoči neuki stranki. V skladu s tem načelom bi namreč upravni organ moral od stranke zahtevati popravo očitno pomanjkljive ali nejasne vloge, za kar pa naj bi v obravnavanem denacionalizacijskem postopku ne šlo, saj, kot izhaja iz zapisnika ustne obravnave z dne 4. 12. 1992 (na kateri je sodeloval tudi vlagatelj) in na katerega se sklicuje prvostopna odločba, se še tedaj kot zahtevano premoženje navajajo zgolj zemljišča, pri čemer iz zapisnika ne izhaja, da bi vlagatelj temu oporekal. Cenitve objektov, na katere se prav tako sklicuje prvostopna odločba, pa so bile s strani vlagatelja posredovane upravnemu organu, kot izhaja iz spisne dokumentacije, šele v letu 1994. Če pa iz zahteve ni izhajalo, da je nejasna, pa ni bilo razloga za postopanje organa z zahtevo kot tako ter je naknadno dopolnjevanje zahteve glede premoženja lahko predstavljalo le razširitev zahteve za denacionalizacijo, dopustnost katere pa je (bilo) treba presojati glede na prekluzivni rok za vlaganje zahtev za denacionalizacijo iz 1. odstavka 64. člena ZDen.

Prav tako po presoji sodišča ni podlage za zaključek tožene stranke, da bi bilo zahtevek za odškodnino za zmanjšano vrednost enega spornih objektov (na parc. št. 83 k.o. M) že glede na to treba obravnavati kot pravilno vložen, ker je ta objekt v denacionalizaciji že bil vrnjen ter je odločba postala pravnomočna. Zahtevek za odškodnino je namreč samostojno obravnavan in zoper drugega zavezanca ter se na postopek za vrnitev objekta v naravi ob tem ni mogoče sklicevati. Poleg tega je tudi odločba, ki je postala pravnomočna, lahko nezakonita (če je bila npr. izdana brez zahtevka stranke). Vendar pa ji, tudi če je nezakonita, pravni red z institutom pravnomočnosti zagotavlja relativno nespremenljivost, saj poseganja vanjo izven primerov, pogojev in rokov, določenih v izrednih pravnih sredstvih, ne dopušča. Glede nepravilne navedbe datuma prvostopne odločbe v izreku izpodbijane odločbe, na kar opozarja tožeča stranka, pa sodišče meni, da gre za očitno pomoto v smislu 219. člena ZUP/86, ki jo sme organ, ki je odločbo izdal, vsak čas popraviti (tudi na predlog strank).

Ker v postopku za izdajo izpodbijane odločbe materialni zakon ni bil pravilno uporabljen, je sodišče tožbi na podlagi 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) ugodilo ter izpodbijano odločbo odpravilo, zadevo pa na podlagi 2. odstavka in v smislu 3. odstavka istega člena vrnilo toženi stranki v ponovni postopek. V tem postopku bo morala tožena stranka, upoštevajoč pravno mnenje sodišča, navedeno v tej sodbi, ponovno odločiti o pritožbi tožeče stranke.