Jedro

Tožnica je v tožbi in v nadaljnjih pripravljalnih vlogah sicer zatrjevala, da ji niso bile plačane vse opravljene nadure, da je bilo plačanih premalo ur nočnega dela ter dela na nedelje in praznike ter da ni bil plačan dodatek za izmensko delo. Podala je le posplošene navedbe, ki niso bile konkretizirane s podatki, kdaj in koliko ur naj bi bilo opravljenih, niti ni bil postavljen denarni zahtevek. Na podlagi takih pavšalnih in nekonkretnih tožbenih navedbe tudi v individualnem delovnem sporu ni mogoče zahtevati od sodišča, da s pridobivanjem listin in dokazov delavcu omogoči postavitev zahtevkov zaradi morebitnega prikrajšanja pri plači. Zaradi pomanjkanja trditvene podlage in ker določni zahtevek niti ni bil postavljen, so bili dokazni predlogi, ki se na navedeno nanašajo, utemeljeno zavrnjeni.

Izrek

Pritožbama tožeče in tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v I. točki in 1. in 3. odstavku II. točke izreka delno spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati zakonske zamudne obresti: od prisojenih zneskov razlik v plači za čas od oktobra 1999 do vključno septembra 2001 od 30. 10. 2001 do dneva, ko vsota zamudnih obresti doseže glavnico, upoštevajoč datum zapadlosti posameznih mesečnih zneskov (od 19. dne v mesecu za pretekli mesec); od prisojenih razlik v plači za obdobje od oktobra 2001 do vključno januarja 2002 od zapadlosti mesečnih razlik v plači (od 19. dne v mesecu za pretekli mesec) do dneva, ko vsota zamudnih obresti doseže glavnico; od prisojenih razlik v plači za obdobje od februarja 2002 dalje od zapadlosti mesečnih zneskov do plačila.

V preostalem se tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od prisojenih zneskov razlik v plači zavrne.

V preostalem se pritožbi zavrneta in se potrdi nespremenjeni del izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

Stranki nosita vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki izplačati razlike v plači za obdobje od oktobra 1999 do decembra 2003 v zneskih, navedenih v izreku, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi za glavnice, zapadle od vključno oktobra 2001 dalje, in sicer od 19. dne v mesecu za pretekli mesec do dneva plačila, ter od navedenih mesečnih neto zneskov obračunati in plačati zakonsko določene davke in prispevke od plač (I. točka izreka). Zavrnilo je višji zahtevek iz naslova razlike v plačah in zamudnih obresti za mesece, navedene v točki I, zahtevek za izplačilo razlike v plačah za mesece od junija do septembra 1999, za december 1999, marec 2001, od julija do septembra 2003, november 2003 ter od januarja do maja 2004, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. v mesecu za predhodni mesec do dneva plačila ter zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od priznanih razlik v plači pod točko I. za obdobje do vključno meseca septembra 2001 (II. točka izreka). Odločilo je, da mora tožeča stranka povrniti toženi stranki stroške postopka v znesku 4.384,18 EUR, v roku 8 dni (III. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožujeta obe stranki, pri čemer tožeča stranka izpodbija zavrnilni del, tožena stranka pa ugodilni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni oz. podrejeno razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožeča stranka se zavzema za to, da bi pritožbeno sodišče tožbenemu zahtevku ugodilo tudi v zavrnilnem delu, tožena pa za zavrnitev tožbenega zahtevka v celoti.

Tožeča stranka v pritožbi navaja, da je napačno stališče sodišča, da so kolektivne pogodbe obvezni minimalni standard in da za višji količnik 1,68, določen v pogodbi o zaposlitvi, ni pravne podlage. V tarifne razrede in količnike se ne razvrščajo delavci, ampak delovna mesta, kar pomeni, da dejstvo, da je delovno mesto tožnice razvrščeno v II. tarifni razred s osnovno plačo z indeksom 1,68, nima nobene zveze z njeno izobrazbo. Sodišče je preseglo svoje pristojnosti in ravnalo nezakonito, ko je izvedencu naložilo, da do decembra 2000 namesto količnika 1,68 uporabi količnik 1,10, od januarja 2001 pa 1,14. Pogodba o zaposlitvi, v kateri je določen količnik 1,68, je veljavna in je edina podlaga za določitev osnovne plače tožnice do 4. 11. 2004, ko je tožeča stranka podpisala novo pogodbo o zaposlitvi. Drugačno stališče sodišča ni zakonito, zlasti ker sodišče prve stopnje napačno zaključuje, da za količnik 1,68 ni podlage v internih aktih tožene stranke, ker jih nima, nesmiselne pa so trditve, da sta stranki imeli v mislih „neko drugo nižjo osnovo“, saj je tudi priča M.M. izpovedala, da se je plača izračunavala po formuli: vrednost točke X količnik 1,68. Sodišče prve stopnje se ni hotelo prepričati o pogojih dela na delovnem mestu tožnice v pakirnici in s tem v zvezi ni zaslišalo tožnice niti ni vpogledalo Samoupravnega sporazuma o skupnih merilih (B88) oz. pridobilo metode vrednotenja sestavljenosti dela, tako da ni ugotovilo, ali so bili delovni pogoji vrednoteni posebej ali vključeni v količnik 1,68. Sklep o razporeditvi tožnice z dne 22. 12. 2000 ni bil tožnici nikoli vročen, zoper njega ni ugovarjala, zato tudi ni postal dokončen. Ne vzdržijo presoje trditve sodišča o dokončnosti sklepa, saj iz izjav prič (B., K.) izhaja, da delavci sklepov nikoli niso dobili. Sodišče je posamezne izjave prič s tem v zvezi iztrgalo iz konteksta, vseskozi je delovalo pristransko v smeri onemogočanja uveljavljanja zahtevka tožnici. Zato tožeča stranka predlaga, da se v primeru razveljavitve sodbe zadeva dodeli drugemu sodniku ali drugemu sodišču. Ker v primeru tožnice ni bilo zakonite razporeditve, tudi ni osnove za plačilo plače na njeni podlagi. Pogodba o zaposlitvi z dne 1. 6. 1998 je bila v skladu z ZDR in ZTPDR sklenjena za nedoločen čas za delovno mesto delavca evisceracije, delavca pakirnice, v Enoti ..., z indeksom 1,68, v 11. členu pogodbe o zaposlitvi pa je bilo določeno, da se pogodba o zaposlitvi spremeni, če je delavec razporejen na drugo delovno mesto, kar pomeni, da bi moral biti sklenjen aneks k pogodbi o zaposlitvi. Komisija, ki naj bi zasedala 11. 4. 2001, je ad hoc komisija, tožeči stranki pa ni poznano, kakšne pristojnosti je imela in ali je bila imenovana v skladu z akti družbe. Tožeča stranka je ugovarjala le vrednotenju delovnega mesta po novih pogodbah o zaposlitvi, zaradi pritiskov vodstva pa je novo pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto delavke pakirnice, I. tarifni razred, količnik 1,10, le podpisala. V zvezi z zahtevki za plačilo stimulacije, uspešnosti in dodatkov je tožnica že v tožbi predlagala, da sodišče pridobi manjkajoče listine, plačilne liste, specifikacije ur, plane dela ipd., da bo lahko specificirala tožbeni zahtevek. Ker sodišče toženi stranki predložitve teh listin ni naložilo, je tožnico onemogočilo pri uveljavljanju dela zahtevka glede nadur, dela v nedeljo, praznik, izmensko delo ..., ko je nekatere podatke pridobil izvedenec sam, pa je odločilo, da gre za nedopusten dokaz. Sodišče bi moralo izvedencu naložiti dodaten izračun stimulacije oz. individualne uspešnosti za leto 2002 z vpogledom v vse delovne naloge in druge listine, na podlagi katerih se je izračunavala uspešnost oz. preseganje norme za različna opravila, vendar je dokazni predlog neutemeljeno zavrnilo, zato je dejansko stanje ostalo nerazčiščeno. V zvezi s splošnimi akti tožene stranke s področja nagrajevanja tožeča stranka navaja, da sodišče ni ugotovilo, ali so bili veljavno sprejeti in objavljeni oz. ali so skladni s SKPgd in panožno Kolektivno pogodbo za kmetijsko in živilsko industrijo Slovenije (Ur. l. RS, št. 47/94). Pred letom 2001 je sistem nagrajevanja temeljil na točkah in njihovi vrednosti, kar je SKPgd odpravila že l. 97, tožena stranka pa je te deformacije sistema nagrajevanj še naprej uporabljala, operirala s točkovnim sistemom in arbitrarno določala vrednost točke. V pogodbi o zaposlitvi z dne 4. 11. 2004 ni prišlo do pomote o sprejemu akta o sistemizaciji (20. 12. 2002), akt pa ni bil veljavno sprejet. Ni res, da bi Svet delavcev ta akt potrdil. Če bi Svet delavcev in reprezentativni sindikat v skladu z Zakonom o sodelovanju delavcev pri upravljanju (Ur. l. RS, št. 42/93) dala soglasje, bi morali biti akti podpisani s strani predstavnikov in objavljeni na oglasnih deskah. V neskladju z listinskimi dokazi je izvedensko mnenje in odločitev sodišča, da naj bi se osnovne plače v letu 2000 z izplačili štirikrat po 10.000,00 SIT zvišale s sklepi uprave. Izplačila so bila izvršena zato, ker delavci niso dosegali niti minimalne plače. Napačna je odločitev o zastaranju tožbenega zahtevka za plačilo plače za september 1999, ki ne teče od 18. 10. 1999, ampak najmanj od poteka 15 oz. 30 dni po tem datumu. Po mnenju tožnice je podana tudi absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče ne bi smelo izpovedi strank ocenjevati ločeno in v nasprotju z listinskimi dokazi oz. posamezne dele izpovedi strank in prič iztrgati iz celotnega konteksta. Zato gre za neskladje med izrekom in obrazložitvijo. Glede odločitve o stroških postopka tožeča stranka navaja, da je vrednost spornega predmeta po modifikaciji znašala 10.159,00 EUR, sodišče pa ni upoštevalo, da gre za vzorčno zadevo in da izvedensko mnenje ni bilo izdelano le za tožnico.

Tožena stranka v pritožbi navaja, da je že v odgovoru na tožbo opozarjala na formalne pomanjkljivosti tožbe, glede katere se je vodil vzorčni postopek po 40. členu ZDSS-1. Tožba bi morala biti tožnici vrnjena v popravo in dopolnitev, ker niso bile podane tožbene trditve in dokazi v skladu z določbami ZPP. Kljub temu je tožbo obravnavalo in ob široki uporabi načela materialne resnice s pomočjo izvedenca ugotavljalo, ali in v kakšni višini je prihajalo do razlik v plači. Sodišče bi moralo tožbo presojati le v okviru postavljenih določnih trditev in tožbenega zahtevka, kar je bilo upoštevano le pri zahtevku za plačilo nadur, dodatkov za nedeljsko in nočno delo, zato je storilo relativno bistveno kršitev določb postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP. Sodišče je upoštevalo ugovor zastaranja, vendar le delno. Tožeči stranki je bila vročena tožba z dne 18. 2. 2005, tožba z dne 29. 10 2004 pa šele 3. 12. 2008 (v kopiji), zato ta tožba ne more biti predmet sodne presoje, vendar sodišče tega ni upoštevalo, poleg tega pa sodba o tem nima razlogov in se ne da preizkusiti. V zvezi z zahtevkom za plačilo razlike v plači za obdobje do 31. 12. 2000 tožena stranka navaja, da je tedaj pri njej veljal specifični sistem, ki ni popolnoma ustrezal določanju plač glede na Kolektivno pogodbo za kmetijsko in živilsko industrijo Slovenije, kljub temu pa delavci pri izplačilih plač niso bili prikrajšani. Sodišče neutemeljeno ni upoštevalo internih aktov tožene stranke oz. njenih pravnih prednikov, čeprav bi jih moralo, glede na dogovor med reprezentativnim sindikatom in toženo stranko. Moralo bi celovito upoštevati okoliščine, ki so jih potrdile priče in izvedenec in sicer, da je s stimulacijo oz. osebno oceno korigirala osnovno plačo za redno delo, ki je bila formalno nižja od izhodiščne plače po kolektivni pogodbi. Kljub temu sodišče ni upoštevalo stališča tožene stranke, da se učinek in osebna uspešnost upoštevajo kot del redne plače, ampak je na strani 7 zapisalo, da plače iz uspešnosti zaradi določb PKP niso vključene v osnovni plači, čeprav je izvedenec navedel, da sistema tožene stranke ni mogoče prenesti v sistem po KP. Napotki sodišča izvedencu niso bili pravilni, izračuna z dne 17. 5. in 29. 9. 2008 se tudi bistveno razlikujeta, ne da bi bila podana ustrezna pojasnila ob njegovem zaslišanju. Dejansko stanje je bilo zmotno ugotovljeno. Glede obdobja po 1. 1. 2001 je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je za tožnico veljal sklep o razporeditvi na nov nižji količnik 1,14 in da tožnici za razliko v plači za redno delo ni bila prikrajšana. Tožena stranka pa se ne strinja z zaključki sodišča oz. izvedenca, da je napačno obračunavala in izplačevala nadomestila za dopust, praznike, bolniško odsotnost. V obrestnem delu pa je odločitev napačna, ker je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, saj ni upoštevalo določbe 376. člena OZ, po kateri obresti prenehajo teči, ko vsota zapadlih, a ne plačanih obresti doseže glavnico. Pri zneskih, zapadlih v plačilo pred 17. 3. 2002, obresti tečejo le do višine glavnice. Glede stroškov postopka pa je po mnenju tožene stranke napačno izračunan uspeh, ki je le 10 %, upoštevajoč višino tožbenega zahtevka, ki je 16.442,29 EUR, zato bi ji sodišče prve stopnje moralo priznati višje stroške postopka.

V odgovoru na pritožbo tožeče stranke tožena stranka predlaga njeno zavrnitev. V zvezi s količnikom 1,68 poudarja, da je tak količnik sicer res določen v pogodbi o zaposlitvi, vendar pogodba osnove za obračun ni določala, zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bil količnik prilagojen nižji osnovi kot izhaja iz kolektivnih pogodb, zato tega indeksa ni mogoče prenesti na osnove iz PKP in je pravilno stališče, da tožnica ne bi imela tako visokega količnika, če bi ga morala tožena stranka aplicirati na izhodiščne plače po PKP ter naročilo izvedencu, da osnovno plačo po kolektivni pogodbi izračuna s količnikom 1,1. Neutemeljen je ugovor, da sodišče ni izvajalo dokazov glede vprašanja pogojev dela, saj je v sodbi jasno navedlo, da tožeča stranka s tem v zvezi ni podala ustreznih tožbenih trditev. V zvezi s sklepom o razporeditvi tožena stranka izpostavlja, da razpolaga s pisnimi dokazi in vročilnico ter sklepom komisije o ugovoru, tožnica pa v pritožbi ne zna prepričljivo pojasniti, od kod te listine, čeprav trdi, da sklepa o razporeditvi nikoli ni prejela niti vložila ugovora. Ni verjetno, da bi si tožena stranka izmislila pritožbe za večje število delavcev. Priči K. in B. v konkretnih postopkih razporejanja nista sodelovali in ne moreta izpovedati, ali je tožnica sklep prejela. V kolikor je imela tožnica pripombe na postopek in sestavo komisije, bi to morala sodno izpodbijati, česar v tem postopku ne more več storiti. Poleg tega gre za pritožbeno novoto. Glede vprašanja, da bi morala tožeča stranka skleniti aneks k pogodbi o zaposlitvi, tožena stranka poudarja, da je v času izdaje sklepa zakonodaja omogočala razporejanje na osnovi sklepa delodajalca, sklenitev aneksa ni bila pogoj za uveljavitev dokončnega sklepa. Glede dodatkov in stimulacije tožeča stranka tudi v pritožbi ne navaja konkretno, kaj naj bi izvedenec sploh ugotavljal. Le pavšalnih navedb, da določenih dodatkov ni prejela, ne da bi navedla, katerih, v kakšni višini, kako je presegala normo, ..., izvedenec ne more preverjati. Zastaranje terjatev iz naslova plače začne teči 19. 10. 1999 za plačo iz septembra, glede na 336. člen OZ.

Pritožbi sta delno utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo. To velja zlasti za očitano absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo izrecno uveljavlja tudi pritožba tožeče stranke. Izpodbijana sodba je ustrezno obrazložena, in nikakor nima takih pomanjkljivosti, da je ne bi bilo mogoče preizkusiti. Vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki med seboj niso v nasprotju, prav tako pa podatki v spisu ne potrjujejo pritožbenih navedb tožeče stranke, s katerimi utemeljuje obstoj navedene absolutne bistvene kršitve, to je, da naj bi sodišče prve stopnje posamezne dele izpovedi strank in prič iztrgalo iz celotnega konteksta in jih ocenjevalo ločeno in v nasprotju z listinskimi dokazi, kar naj bi povzročilo „neskladje med izrekom in obrazložitvijo“.

Tudi pritožba tožene stranke je neutemeljena v delu, v katerem uveljavlja obstoj relativne bistvene kršitve določb postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP, ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo s tem, da je obravnavalo formalno pomanjkljivo tožbo, v kateri niso bile podane tožbene trditve in dokazi v skladu z določbami ZPP, v postopku, ki se je vodil kot vzorčni postopek po 40. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami in dopolnitvami, ZDSS-1), namesto da bi tožbo vrnilo tožnici v popravo in dopolnitev. Iz podatkov v spisu namreč izhaja, da je bila tožba, vložena dne 29. 10. 2004, vrnjena v popravo s sklepom prvostopenjskega sodišča opr. št. Pd 16/2005 z dne 13. 1. 2005, s katerim je sodišče prve stopnje naložilo tožečim strankam (tožba je bila vložena s strani tožnice in še šestih tožnic, katerih tožbe so bile v nadaljnjem postopku izločene in obravnavane v okviru drugega spisa), da določno opredelijo tožbeni zahtevek glede glavnih stvari in stranskih terjatev, kar so tožeče stranke tudi storile in popravljeno tožbo, ki je po nalogu sodišča vsebovala določen zahtevek glede glavne stvari in stranskih terjatev, vložile 17. 2. 2005. Drugih bistvenih formalnih pomanjkljivosti pa tožba ni imela, zato so pritožbene navedbe tožene stranke s tem v zvezi neutemeljene. Skladno z določbo 1. odstavka 180. člena ZPP mora tožba obsegati določen zahtevek glede glavne stvari in stranskih terjatev, dejstva, na katera tožnik opira zahtevek, dokaze, s katerim se ta dejstva ugotavljajo, in druge podatke, ki jih mora imeti vsaka vloga (105. člen), s tem da mora stranka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke (1. odstavek 286. člena ZPP), sicer velja prekluzija glede navajanja novih dejstev in predlaganja novih dokazov (286. člen ZPP). V postopku v individualnih delovnih sporih pa velja tudi preiskovalno načelo, opredeljeno v 34. členu ZDSS-1, zato nikakor ni mogoče pritrditi neutemeljenim pritožbenim navedbam tožene stranke, da je sodišče prve stopnje ob široki uporabi načela materialne resnice s pomočjo izvedenca ugotavljalo, ali in v kakšni višini je prihajalo do prikrajšanja pri plači. Po določbi 1. odstavka navedenega člena ZDSS-1 namreč lahko sodišče, če po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev, izvede dokaze tudi po uradni dolžnosti. Aktivna vloga sodišča in „široka uporaba načela materialne resnice“ je torej v delovnih sporih povsem skladna z določbami ZPP in ZDSS-1, vendar le v navedenih okvirih. Zato tudi pritožbi tožeče stranke ni mogoče pritrditi v delu, v katerem sodišču prve stopnje očita pristranskost in delovanje v smeri onemogočanja uveljavljanja zahtevkov tožnici in graja odločitev sodišča prve stopnje, ki ob nekonkretnih in pavšalnih tožbenih navedbah v zvezi z domnevnim prikrajšanjem tožnice pri plači iz naslova neplačanih nadur, stimulacije, delovne uspešnosti, dodatkov za izmensko delo, delo v nedeljo, praznike, ... ni pridobilo manjkajočih listin, plačilnih list, specifikacije ur, planov dela ipd. in izvedencu ni nalagalo dodatnih izračunov stimulacije oz. individualne delovne uspešnosti za leto 2002 z vpogledom v vse delovne naloge in druge listine, na podlagi katerih se je izračunavala uspešnost oz. preseganje norme za različna opravila. Podatki v spisu namreč potrjujejo pravilnost ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnica v tožbi in poznejših vlogah sicer zatrjevala, da ji niso bile plačane vse opravljene nadure, da je bilo plačanih premalo ur nočnega dela in dela na nedelje in praznike in da ni bil plačan dodatek za izmensko delo, da pa gre le posplošene navedbe, ki niso konkretizirane s podatki, kdaj in koliko takih ur naj bi bilo opravljenih v petletnem spornem obdobju, niti ni bil postavljen denarni zahtevek iz tega naslova. Na podlagi pavšalnih in nekonkretnih tožbenih navedb tudi v individualnem delovnem sporu ni mogoče zahtevati od sodišča, da s pridobivanjem najrazličnejših listin in dokazov delavcu omogoča postavitev morebitnih tožbenih zahtevkov zaradi morebitnega prikrajšanja pri plači. Sodišča prve stopnje se je v zvezi z (neopredeljenimi) zahtevki za plačilo nadur, ur nočnega, nedeljskega, prazničnega in izmenskega dela ter delovne uspešnosti v razlogih sodbe (str. 12) sklicevalo na to, da jih delavec ne more uveljavljati neposredno v sodnem postopku, ker „ne gre za čiste denarne terjatve“ v smislu 83. člena v spornem obdobju veljavnega Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Ur. l. SFRJ, št. 60/1989 in nasl. - ZTPDR). To stališče je sicer pravilno le glede uveljavljanja zahtevkov za plačilo plače iz naslova delovne uspešnosti, ne velja pa za ostale denarne zahtevke. Zahtevke za plačilo neizplačanih nadur in dodatkov za izmensko, nočno, praznično delo sodna praksa šteje za t.i. „čiste“ denarne terjatve iz delovnega razmerja, ki se lahko uveljavljajo direktno na sodišču v okviru zastaralnih rokov (kar je veljalo tako po prejšnjih predpisih – ZDR/90 in ZTPDR, velja pa tudi po uveljavitvi Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 – ZDR) - 4. odstavek 204. člena ZDR). Vendar to deloma zmotno materialnopravno izhodišče sodišča prve stopnje ni odločilnega pomena, ker na pravilnost odločitve v tej zadevi ni vplivalo. Bistveno je, da zaradi pomanjkanja trditvene podlage zahtevek (za plačilo nadur, dodatkov za praznike, nedelje, nočno delo v večjem obsegu od izplačanih v spornem obdobju) s strani tožnice ni bil nikoli konkretno opredeljen (niti okvirno, saj iz tožbenih navedb ni razvidno niti to, na katero obdobje v okviru petletnega obdobja, v katerem je tožnica prejemala plačo tudi iz teh naslovov, naj bi se nanašal), zato so bili dokazni predlogi tožnice utemeljeno zavrnjeni. Pritožba tožeče stranke v tej smeri (v kolikor uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb postopka in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja zaradi zavrnitve dokaznih predlogov za predložitev dodatnih listin in izdelavo dopolnilnega izvedenskega mnenja v zvezi s prikrajšanjem pri plači iz omenjenih naslovov) iz teh razlogov ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev in sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, le odločitev o obrestnem zahtevku je deloma nepravilna (tako v ugodilnem kot v zavrnilnem delu) zaradi delno zmotne pravne presoje.

Obe pritožbi sta neutemeljeni, v kolikor izpodbijata odločitev sodišča prve stopnje, ki je delno ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo prikrajšanja pri plači za obdobje do 31. 12. 2000. Za to obdobje je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je pravna podlaga za obračun plač Kolektivna pogodba za kmetijstvo in živilsko industrijo Slovenije (Ur. l. RS, št. 47/94 – v nadaljevanju KPD/94). Ugotovilo je tudi, da v tem času tožena stranka za obračun plač ni uporabljala KPD/94, ampak interne akte, ki z navedeno KPD/94 niso bili usklajeni, to je Pravilnik o osnovah in merilih za razporejanje čistega dohodka, delitev sredstev za osebne dohodke in skupno porabo TOZD P. z dne 15. 2. 1978 (B87), Samoupravni sporazum o skupnih osnovah in merilih za razporejanje čistega dohodka in za delitev sredstev za osebne dohodke TOZD P. (priloga B88 – brez datuma, očitno sprejet v letu 1978, ker je na njegovi podlagi sprejet Pravilnik pod B87) ter Pravilnik o osebnem ocenjevanju uspešnosti dela z dne 28. 2. 1991, ki ga je sprejel delavski svet P. p.o., perutninskega kombinata (priloga B90). Plače so se obračunavale kot redno delo po urni postavki v višini, določeni po sklepu uprave, številu ur in količniku za posamezna opravila in kot variabilni del plače (učinek, uspešnost). Sodišče prve stopnje je ob dejstvu, da interni akti tožene stranke (oz. njenih pravnih prednikov) niso bili usklajeni s KPD/94 v roku treh mesecev po njeni uveljavitvi, tožena stranka kot delniška družba pa svojih internih aktov sploh nima, zavzelo pravilno stališče, da se po določilu 74. člena KPD/94 za obdobje do 31. 12. 2000 neposredno uporabljajo določila panožne kolektivne pogodbe. Pritožbeno sodišče soglaša s stališči sodišča prve stopnje, ki je pravilno opredelilo izhodišča za izračun morebitnega prikrajšanja tožnice, ki ga je izdelal sodni izvedenec za ekonomijo, davke in finance S.L., univ. dipl. oec. v svojem izvedenskem mnenju in dopolnitvah in ga pojasnil tudi na zaslišanju na glavni obravnavi. Pri tem je potrebno kot bistveno izpostaviti pravilnost stališča, da sistema obračunavanja plač po internih aktih, ki so bili pri toženi stranki v uporabi, in na podlagi katerih je bil tudi določen količnik 1,68 za II. tarifni razred v pogodbi o zaposlitvi, ki jo je tožeča stranka sklenila s toženo stranko v letu 1998, ni mogoče prevesti v sistem nagrajevanja oz. določanja osnovnih plač po KPD/94 na način, za katerega se zavzema tožnica na podlagi izračuna O.P. s.p., to je z uporabo količnika 1,68 na izhodiščno plačo za I. tarifni razred po KPD/94. Sodišče prve stopnje je zato pravilno upoštevalo dejstvo, da je količnik 1,68 v pogodbi o zaposlitvi izhajal iz druge osnove in tudi po podpisu pogodbe o zaposlitvi v letu 1998 s tožnico ni bil določen glede na izhodiščno plačo za I. tarifni razred po KPD/94, ampak glede na bistveno nižjo osnovo, ter dejstvo, da je, kot je ugotovil sodni izvedenec, tožena stranka imela nizke osnove in visoke koeficiente (in zato nizke osnovne plače, ki so odstopale oz. bile nižje od osnovnih plač v višini izhodiščnih plač po panožni kolektivni pogodbi), na drugi strani pa sistem osebne ocene in uspešnosti, ki se je izplačevala v razmeroma visokih zneskih (v primerjavi z osnovno plačo), tako da je bila ob nizki izhodiščni vrednosti zagotovljena kolikor toliko primerljiva plača s kolektivno pogodbo. Glede na to je zavzelo pravilno stališče, da je za izračun prikrajšanja pri plači glede na KPD/94 treba upoštevati faktor 1,1, določen v tarifni prilogi kot sestavnem delu panožne kolektivne pogodbe za II. tarifni razred, in ne faktorja 1,68 iz pogodbe o zaposlitvi iz leta 1998. Razlogom, s katerimi je sodišče prve stopnje svoje stališče utemeljilo v obrazložitvi sodbe, pritožbeno sodišče pritrjuje in jih ne ponavlja. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe tožeče stranke, ki takšnemu izračunu nasprotuje in poudarja, da je pogodba o zaposlitvi s količnikom 1,68 edina pravilna podlaga za izračun prikrajšanja, pod pogojem, da se za osnovo vzame izhodiščna plača za I. tarifni razred po KPD/94. Pritožbeno sodišče torej v celoti soglaša z izračunom prikrajšanja pri plači za sporno obdobje do 31. 12. 2000, ki ga je sodni izvedenec izdelal ob upoštevanju pravilnih napotkov sodišča prve stopnje tako, da je pripadajočo osnovno plačo izračunal ob upoštevanju količnika 1,1 po KPD/94, pri izračunavanju pripadajočih razlik oz. prikrajšanja pa je v (izplačano) osnovno plačo vštel fiksne zneske po 10.000,00 SIT bruto, ki so bili delavcem izplačani po sklepih toženca. Učinek, ki predstavlja individualno delovno uspešnost (preseganje norme), pa je v dopolnilnem izvedenskem mnenju upoštevan kot variabilni del plače in ne kot sestavni del osnovne plače in je kot tak upoštevan pri izračunu nadomestil (tako da je prištet k osnovni plači, kot izhaja tako iz razlogov sodbe kot iz pojasnil izvedenca na obravnavi). S tem v zvezi se je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na določbo 49. člena KPD/94, ki določa, da osnovna plača delavca za polni delovni čas, predvidene delovne rezultate in normalne delovne pogoje, ne more biti nižja od izhodiščne plače, določene v tarifni prilogi kolektivne pogodbe, ter presodilo, da na tej podlagi v osnovno plačo ni mogoče šteti dela plače iz naslova preseganja norme oz. delovne uspešnosti. To izhaja tudi iz splošnih določb o plačah v 46. členu KPD/94, pa tudi iz 53. člena KPD/94, ki posebej ureja plače na podlagi delovne uspešnosti. Tožeča stranka v pritožbi neutemeljeno oporeka izračunu izvedenca v delu, v katerem je za leto 2000 v osnovno plačo štel 4 izplačila po 10.000,00 SIT po sklepih uprave kot zvišanje osnovnih plač, češ da so bila ta izplačila izvršena zato, ker delavci niso dosegali niti minimalne plače. Že ta pritožbena navedba tožeče stranke same pove, da ta izplačila ne pomenijo nič drugega kot zviševanje (prenizkih) osnovnih plač, zato je stališče sodišča prve stopnje in sodnega izvedenca, da jih je treba upoštevati v okviru izplačanih osnovnih plač, povsem pravilno in nikakor ne gre za odločitev, ki bi bila v neskladju z listinskimi dokazi, kot zmotno meni tožeča stranka v pritožbi. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe tožeče stranke, da se sodišče prve stopnje ni hotelo prepričati o pogojih dela na delovnem mestu tožnice v pakirnici in s tem v zvezi ni zaslišalo tožnice niti ni vpogledalo Samoupravnega sporazuma o skupnih osnovah in merilih (B88) oz. pridobilo metode vrednotenja sestavljenosti dela, tako da ni ugotovilo, ali so bili delovni pogoji vrednoteni posebej ali vključeni v količnik 1,68. Po oceni pritožbenega sodišča že iz omenjenega samoupravnega sporazuma o skupnih osnovah in merilih za delitev sredstev za osebne dohodke, ki ga je prvostopenjsko sodišče vpogledalo (in citiralo v razlogih sodbe) in sicer iz njegovega 17. člena, izhaja, da so se delovni pogoji po sistemu delitve osebnih dohodkov, ki je veljal za pravne prednike tožene stranke, upoštevali pri vrednotenju zahtevnosti oz. sestavljenosti dela, natančnejša pa je določba 25. člena Pravilnika o osnovah in merilih ... iz l. 1978, po kateri se zahtevnost delovnih mest ocenjuje po enotni metodologiji ..., ki pri ocenjevanju zahtevnosti delovnih mest upošteva med drugim (poleg zahtevane izobrazbe, delovnih izkušenj, odgovornosti, ...) tudi fizični napor in pogoje dela. Iz navedenih določb je torej mogoče sklepati le, da so bili delovni pogoji vključeni v faktor 1,68 po pogodbi o zaposlitvi. Ker tožena stranka v spornem obdobju svojih internih aktov ni sprejela, pa tudi dodatkov za posebne pogoje dela, ki niso vključeni v vrednotenje in zajeti v plači tipičnega dela, ni uredila. Neposredno na podlagi določb KPD/94 pa delavec ni upravičen do dodatkov za posebne pogoje dela, če delodajalec tega ni uredil bodisi v podjetniški kolektivni pogodbi, z internimi akti ali v pogodbi o zaposlitvi. KPD/94 vsebuje splošno določbo, da delavcem pripadajo dodatki za posebne obremenitve pri delu, neugodne vplive okolja, nevarnost pri delu in delo v delovnem času, ki je za delavce manj ugoden, višina pa je v kolektivni pogodbi določena le za nekatere dodatke. V KPD/94 so v % od osnovne plače konkretno opredeljeni le dodatki za neugodno razporeditev delovnega časa, ne pa tudi dodatki za težje pogoje dela, ki bi (v kolikor gre za pogoje, ki se ne štejejo za normalne delovne pogoje, ki so sestavina zahtevnosti delovnega mesta in kot taki vrednoteni v okviru osnovne plače) morali biti konkretizirani v internih aktih delodajalca.

Neutemeljena pa je tudi pritožba tožene stranke, ki v pritožbi ponovno (kot že tekom postopka na prvi stopnji) izpostavlja, da je treba glede na to, da je tožena stranka s stimulacijo oz. osebno oceno korigirala osnovno plačo za redno delo, ki je bila formalno nižja od izhodiščne plače po kolektivni pogodbi, vsa izplačila, torej tudi učinek in osebno uspešnost, upoštevati kot del redne plače (to je osnovne plače), kar bi pomenilo, da tožeča stranka pri plači glede na določbe panožne kolektivne pogodbe ni bila prikrajšana. Tožena stranka v pritožbi graja napotke sodišča, dane izvedencu, češ da niso bili pravilni zato, ker glede na ugotovitve izvedenca sistema nagrajevanja tožene stranke ni mogoče prenesti v sistem po kolektivni pogodbi. Kot je že obrazloženo, pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da plače iz uspešnosti (prekoračitve norm) niso sestavina osnovne plače. Prav zaradi nekompatibilnosti sistema nagrajevanja po internih aktih (pravnih prednikov) tožene stranke s panožno kolektivno pogodbo pa je izvedenec učinek oz. uspešnost pravilno upošteval v nominalnih (fiksnih) zneskih, in prikrajšanja ni izračunaval glede na odstotni delež, v primerjavi z (izplačano) osnovno plačo, kot je pojasnil v svojem mnenju oz. na zaslišanju na glavni obravnavi. Sodni izvedenec je tudi pojasnil razlike v izračunih, do katerih je prišlo pri izdelavi prvotnega izvedenskega mnenja in dopolnitev, zlasti v zadnji dopolnitvi mnenja, sodišče prve stopnje pa je v obrazložitvi sodbe zapisalo, da se je oprlo na zadnjo dopolnitev izvedenskega mnenja in sledilo izračunom izvedenca. Zato so pritožbene navedbe tožene stranke s tem v zvezi neutemeljene.

Tudi o zahtevku za plačilo razlike v plači za čas po 1. 1. 2001 je sodišče prve stopnje odločilo pravilno. Pravilno je ugotovilo, da se je pri toženi stranki uporabljal Akt o sistemizaciji delovnih mest, ki ga je 20. 12. 2000 sprejela uprava in katerega sestavni del je bila metodologija za razvrščanje delovnih mest v plačilne in tarifne razrede, mikroorganizacija, pregled delovnih mest s tarifnimi razredi in opisi delovnih mest, po kateri je bilo delovno mesto delavca pakirnice razvrščeno v II. tarifni razred s količnikom 1,10 in plačilnim razredom 57. Tožnici je bil dne 22. 12. 2000 izdan sklep, da se z dnem 1. 1. 2001 razporedi na delovno mesto delavec pakirnice (B18), razvrščeno v I. tarifni razred s količnikom 1,14. Ugovoru tožnice je komisija delno ugodila, tako da je bil dne 17. 4. 2001 sprejet sklep komisije, da se to delovno mesto uvrsti v II. tarifni razred, količnik 1,14 pa je ostal nespremenjen. Sodnega varstva zoper navedeni sklep tožnica ni uveljavljala, zato je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je v tem času, to je od 1. 1. 2001 dalje, veljala razporeditev tožnice in določitev plače po dokončnem sklepu tožene stranke, to je II. tarifni razred s količnikom 1,14, kar je pravilno upošteval tudi izvedenec v izvedenskem mnenju. Pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje, ki – zlasti ob upoštevanju listinskih dokazov (sklepa komisije, povratnice) - ni verjelo tožnici, da sklepa z dne 22 .12. 2000 ni nikoli prejela in da tudi ugovora ni vložila, zato pritožbene navedbe s tem v zvezi niso utemeljene. Isto velja za pritožbene navedbe tožnice v zvezi z datumom sprejema akta o sistemizacije. Tudi pritožbeno sodišče ne dvomi, zlasti ob upoštevanju listinskih dokazov v spisu, da je bil akt o sistemizaciji sprejet konec leta 2000 in ne šele leta 2002. Tožnica se v pritožbi tudi neutemeljeno sklicuje na to, da sodišče ni ugotovilo, ali so bili interni akti, na podlagi katerih so se pri toženi stranki obračunavale plače v tem obdobju, veljavno sprejeti in objavljeni oziroma ali so skladni s SKPgd in panožno kolektivno pogodbo. V kolikor bi bil postopek sprejemanja navedenih aktov kršen zato, ker delodajalec ni zagotovil sodelovanja sveta delavcev in reprezentativnega sindikata, bi bilo potrebno tedaj sprožiti kolektivni delovni spor, morebitnih nepravilnosti v postopku sprejemanja internih aktov delodajalca pa delavec ne more uveljavljati v okviru individualnega delovnega spora, v katerem uveljavlja prikrajšanje pri plači. V tem sporu tožnica tudi ne more uspešno uveljavljati, da komisija, ki je odločala o ugovoru zoper sklep o določitvi plače, za odločanje ni bila pristojna, saj bi to pomanjkljivost v postopku odločanja, enako kot neveljavnost internih aktov (zaradi tega, ker domnevno niso bili objavljeni) lahko uveljavljala le v morebitnem spor, v katerem bi uveljavljala sodno varstvo zoper dokončni sklep delodajalca o določitvi plače za čas od 1. 1. 2001 dalje. Zato so tudi pritožbene navedbe tožnice s tem v zvezi povsem neutemeljene. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno presodilo, da je pravna podlaga za obračun tožničine osnovne plače v tem obdobju (do 4. 11. 2004, ko sta stranki sklenili novo pogodbo o zaposlitvi) dokončni sklep o razporeditvi (in določitvi plače) ter KPD/94, od 1. 8. 2001 dalje pa Kolektivna pogodba za kmetijstvo in živilsko industrijo Slovenije (Ur. l. RS, št. 58/2001 – v nadaljevanju KPD/01), od 19. 2. 2002 dalje pa tudi Pravilnik (tožene stranke) o plačah, zavzelo pa je tudi pravilno stališče, da je dokončni sklep nadomestil drugačne sestavine pogodbe o zaposlitvi, ter zato zavrnilo tožničin ugovor, podan tekom postopka, da bi se plače tudi v tem času morale obračunavati po količniku iz pogodbe o zaposlitvi (iz leta 1998) v višini 1,68. Pri tem se je pravilno oprlo na določbe 80. člena ZTPDR ter na določbo 47. člena ZDR, ki ne zahteva sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi ob spremembi plače. V tem obdobju je izvedenec po napotkih sodišča izračunal pripadajoče plače tožnice po količniku 1,14, ob upoštevanju izhodiščne plače po kolektivni pogodbi oz. višje, če je tako v obračunih uporabljala tožena stranka, in ugotovil, da ni razlike med dejanskimi izplačili in tako obračunano plačo za redno delo, da pa so razlike pri nadomestilih za dopust, praznike, izredni dopust in bolniško, ker je tožena stranka nadomestila obračunavala od tekoče urne postavke za proizvodno delo, povečano za dodatek na delovno dobo, namesto da bi upoštevala ustrezne določbe KPD/94 ter KPD/01 (osnova za izračun nadomestil je plača delavca v preteklem mesecu za polni delovni čas z dodatki, s tem da se v osnovo ne všteva del plače iz nadur in na podlagi uspešnosti poslovanja – 53. člen KPD/01, 55. člen KPD/94). Izračun sodnega izvedenca je tudi za to obdobje pravilen in skladen s citiranima določbama kolektivnih pogodb, zato je neutemeljena tudi pritožba tožene stranke, ki se ne strinja z zaključki sodišča oz. izvedenca, da je napačno obračunavala in izplačevala nadomestila za dopust, praznike, bolniško odsotnost. Obe pritožbi sta neutemeljeni tudi v delu, v katerem se ne strinjata s stališčem sodišča prve stopnje v zvezi z zastaranjem vtoževanih razlik v plači. Tožena stranka se pri tem neutemeljeno sklicuje na to, da naj bi sodišče prve stopnje napačno presodilo, da so zastarane terjatve iz naslova plač za čas pred oktobrom 1999 glede na datum vložitve tožbe 29. 10. 2004, upoštevati pa bi moralo le tožbo, ki je bila vročena toženi stranki dne 18. 2. 2005 in zato (prva) tožba ne bi smela biti predmet sodne presoje. Iz podatkov v spisu izhaja, da je bila tožba vložena 29. 10. 2004, nato pa je bila dana tožeči stranki v popravo, zato je bila popravljena tožba vročena toženi stranki (ki ima enako vsebino kot prva tožba, le tožbeni zahtevki so ustrezno opredeljeni po sklepu sodišča). Ker je tožeča stranka v skladu s sklepom o popravi popravljeno oz. dopolnjeno tožbo izročila sodišču v roku, ki je bil določen za dopolnitev oziroma popravo, se šteje, da je bila tožba vložena pri sodišču tisti dan, ko je bila prvič vložena (4. odstavek 108. člena ZPP), zato je pritožba tožene stranke v tem delu neutemeljena. Prav tako je povsem brez podlage pritožba tožeče stranke, ki zatrjuje, da zastaranje glede zahtevka za plačilo plače za september 1999 ne teče od 18. 10. 1999 (dan zapadlosti plače za september 1999), ampak najmanj po poteku 15 oz. 30 dni po tem datumu, kar je popolnoma nesprejemljivo glede na določbo 361. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78 in nasl. - ZOR), po kateri zastaranje začne teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za posamezne primere ni z zakonom določeno kaj drugega.

Pri presoji pravilne uporabe materialnega prava v zvezi z zastaranjem zakonskih zamudnih obresti pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje deloma zmotno uporabilo materialno pravo. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo, da zakonske zamudne obresti od terjatev iz delovnega razmerja zastarajo v triletnem zastaralnem roku in se sklicevalo na 347. člen Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl. - OZ). Ker gre za zahtevke od leta 1999 dalje, je za čas do uveljavitve OZ, to je do 1. 1. 2002, potrebno uporabiti 372. člen ZOR, katerega določba je vsebinsko enaka 347. členu OZ. Kljub sicer pravilnemu stališču glede ugovora zastaranja zakonskih zamudnih obresti pa je sodišče prve stopnje odločilo napačno, saj je neutemeljeno zavrnilo celotni obrestni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zapadlosti mesečnih razlik do plačila glede glavnic, ki so zapadle do 29. 10. 2001, torej od razlik v plači od oktobra 1999 do vključno meseca septembra 2001 (4. odstavek izreka), namesto da bi zavrnilo le obrestni zahtevek za čas od zapadlosti mesečnih razlik do 29. 10. 2001. Zamudne obresti so namreč občasne terjatve, ki dospevajo ves čas, dokler traja zamuda, zastarajo pa v treh letih od zapadlosti vsake posamezne dajatve. Zastarale so le obresti, glede katerih je potekel triletni zastaralni rok, to pa so zakonske zamudne obresti od prisojenih zneskov razlik v plači za obdobje od oktobra 1999 do vključno septembra 2001, ki so se natekle v času od zapadlosti posameznih mesečnih zneskov (od 19. dne v mesecu za pretekli mesec) do 29. 10. 2001, to je tri leta pred vložitvijo tožbe, medtem ko obresti po tem datumu (od 30. 10. 2001 dalje) niso zastarale in je tožnica do njih upravičena glede na citirane zakonske določbe. V tem delu je torej pritožba tožeče stranke utemeljena.

Delno pa je utemeljena tudi pritožba tožene stranke, ki pravilno opozarja na deloma napačno odločitev o obrestnem zahtevku. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožnici prisodilo zakonske zamudne obresti glede vseh glavnic, zapadlih od vključno oktobra 2001 dalje od 19. dne v mesecu za pretekli mesec do dneva plačila, je deloma napačna, ker sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da pri zneskih, zapadlih v plačilo pred 17. 3. 2002, obresti tečejo le do višine glavnice in ne do plačila. V 376. členu OZ je bilo (do novele OZ v letu 2007) določeno, da obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih in ne plačanih obresti doseže glavnico. Ustavno sodišče RS je z odločbo opr. št. U-I-300/04 z dne 2. 3. 2006 (Ur. l. RS, št. 28/2006) odločilo, da se navedena določba 376. člena OZ uporablja tudi za terjatve, ki so zapadle že pred uveljavitvijo OZ, to je pred 1. 2. 2002, saj je določilo 1060. člena OZ razveljavilo, kolikor se za zamudne obresti iz obligacijskih razmerij, nastalih pred navedenim datumom, uporablja 277. člen ZOR, ki ni omejeval teka zamudnih obresti. Pri vseh terjatvah je torej potrebno upoštevati pravilo, da zakonske zamudne obresti prenehajo teči, ko dosežejo glavnico in sicer do dne 22. 5. 2007, ko je začel veljati Zakon o spremembi in dopolnitvi Obligacijskega zakonika (OZ-A, Ur. l. RS, št. 40/2007), ki je v 1. členu črtal določbo 376. člena OZ, tako da prepoved „ultra alterum tantum“ ne velja več za zakonske zamudne obresti, ampak le za pogodbene obresti (382.a člen OZ). Le od zneskov, ki so zapadli po 17. 3. 2002 in glede katerih do uveljavitve navedene novele OZ zakonske zamudne obresti še niso dosegle glavnice, je potrebno šteti, da zakonske zamudne obresti tečejo vse do plačila. Glede na navedeno je pritožba tožene stranke v tem delu utemeljena, saj je potrebno od vseh prisojenih zneskov razlik v plači, ki so zapadli v plačilo do 17. 3. 2002, to pa so zneski od oktobra 1999 do vključno januarja 2002, upoštevati, da zakonske zamudne obresti tečejo, dokler ne dosežejo glavnice. Pri glavnicah oz. prisojenih zneskih za čas od oktobra 1999 do vključno septembra 2001, glede katerih je tožnica (zaradi zastaranja obresti) upravičena do zamudnih obresti od 29. 10. 2001 dalje, je treba pri presoji, kdaj obresti pri posameznih glavnicah dosežejo glavnico, upoštevati datum zapadlosti posameznih mesečnih zneskov (19. dan v mesecu za pretekli mesec).

V zvezi z odločitvijo o stroških postopka sta obe pritožbi neutemeljeni, saj je sodišče prve stopnje pri izračunu stroškov pravilno upoštevalo načelo uspeha, ki je opredeljeno v 154. členu ZPP. Kadar stranka v sporu uspe le delno, je potrebno pri odločanju o povračilu stroškov upoštevati uspeh obeh strank in stroške medsebojno poračunati, kar je sodišče prve stopnje pravilno izvedlo. Uspeh tožeče stranke je določen v pravilnem odstotku 16,49 %, kot vrednost spornega predmeta pa je pravilno upoštevan znesek vtoževanih neto razlik v plači, glede na to, da je tožeča stranka prvotno postavljeni bruto znesek spremenila v neto znesek razlik v plači. Znesek 16.442,29 EUR je seštevek bruto razlik, medtem ko je seštevek vtoževanih neto razlik ustrezno nižji in znaša 10.159,00 EUR. Zato pritožba tožene stranke s tem v zvezi ni utemeljena. Prav tako je neutemeljena pritožba tožeče stranke, saj je bilo izvedensko mnenje izdelano le za tožnico, dejstva, da gre za vzorčni postopek, in da bo izvedensko mnenje mogoče uporabiti tudi v drugih podobnih zadevah, pa pri odmeri stroškov ni mogoče upoštevati, ker za to ni pravne podlage.

Ker so uveljavljani pritožbeni razlogi oz. razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi uradoma, delno podani, je pritožbeno sodišče pritožbama zoper sodbo v navedenem obsegu ugodilo in v skladu z določbo 1. odstavka 351. člena ter 5. točke 358. člena ZPP delno spremenilo izpodbijano sodbo, tako kot je razvidno iz izreka te sodbe, v ostalem pa je pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), tako kot je navedeno v izreku te sodbe.

Pravdni stranki sta s pritožbama uspeli le v neznatnem delu, zato krijeta vsaka svoje pritožbene stroške (154., 165. člen ZPP).