Jedro

Za ugotovitev, ali je ženska s poroko pridobila tuje državljanstvo, je bistveno, katero državljanstvo je ob poroki imel ženin. Zato na njegovo državljanstvo ob poroki ni mogoče sklepati iz javnih listin, izdanih 12 let po poroki.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, št. U 329/98-13 z dne 15. 2. 2000, se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 9. 9. 1998, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba zoper odločbo Oddelka za upravne notranje zadeve Upravne enote P. z dne 6. 8. 1997, s katero je ta ugotovila, da M.S., roj. Č., rojena 17. 2. 1912 na Z.S., umrla v A. dne 2. 1. 1968, ni bila državljanka Republike Slovenije in da se tudi ni štela za jugoslovansko državljanko po predpisih o državljanstvu, ki so na območju Republike Slovenije veljali do uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS, Uradni list RS, št. 1/91-I). V obrazložitvi sodbe je sodišče prve stopnje pritrdilo obema upravnima organoma, da je M.S. s poroko dne 11. 9. 1933 v L. v A. z J.S. glede na paragraf 29 Zakona o državljanstvu Kraljevine Jugoslavije izgubila državljanstvo Jugoslavije, ker tudi sodišče ne dvomi, da je bil J.S. tuj oziroma avstrijski državljan. To sta pravilno ugotovila oba upravna organa na podlagi listine Deželnega sodišča za civilno-pravne zadeve iz G. z dne 17. 11. 1949, o razglasitvi J.S. za mrtvega, v kateri je med drugim navedeno, da je avstrijski državljan, in da se proglasi za mrtvega, ter se kot datum, ki ga ni preživel, določi 10.3.1945. Na to odločitev tudi ne vplivajo tožnikovi ugovori in sklicevanje na druge listine, iz katerih naj bi izhajalo, da bi M.S. po poroki ostala jugoslovanska državljanka (da sta se M. in J. (I.) S. rodila v Sloveniji slovenskim staršem in da sta po sklenitvi zakonske zveze živela na G., občina S.J. ob P.; da zoper I.S. ni tekel noben postopek, iz katerega bi bilo mogoče ugotoviti, da bi bil avstrijski državljan; da ne bi mogel biti lastnik nepremičnin na območju tedanje Jugoslavije, če ne bi imel jugoslovanskega državljanstva; potrdilo Rimsko katoliške župnije L. z dne 19. 1. 1996; potrdilo župnjistva L., da M.S. v tamkajšnji evidenci državljanstva ni evidentirana). Odločilna za odločitev v tej stvari je ugotovitev, da je bil J.S. avstrijski državljan in da je M.Č. s poroko, ko se je tudi preimenovala v S., izgubila jugoslovansko državljanstvo in po takratnih predpisih sledila državljanstvu svojega moža. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je sicer utemeljena tožbena navedba, da je treba državljanstvo upravičencev po 9. členu ZDen ugotavljati glede na čas, ko jim je bilo premoženje podržavljeno, vendar ob upoštevanju dodatnega pogoja, da so z Zakonom o državljavstvu FLRJ (v nadaljevanju ZDrž) to je z 28. 8. 1945 pridobili državljanstvo DFJ oz. FLRJ, kar pa je, kot izhaja iz obrazložitve odločbe tožene stranke, v obravnavanem primeru pravilno ugotavljano.

Tožnik vlaga pritožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, v posledici tega pa zaradi napačne uporabe materialnega prava. Meni, da je sodišče prve stopnje pri svojem odločanju izhajalo iz napačne ugotovitve, ki jo navaja v obrazložitvi sodbe, da M.S. ob smrti 2. 1. 1968 ni bila državljanka bivše SFRJ in SRS. Meni, da iz izpiska iz poročne matične knjige poročnega urada L. z dne 20. 12. 1993 ter iz izjave priče I.V. izhaja, da sta bila tako J.S. kot M.S. rojena na območju sedanje Slovenije slovenskim staršem, da sta prebivala na območju Slovenije in da sta sklenila zakonsko zvezo v L., da sta po sklenitvi zakonske zveze živela na G., Občina S.J. ob P., vse do 1945, kjer sta kmetovala na kmetiji, ki sta jo prevzela od stare matere I.S. M.T. na podlagi notarskega zapisa z dne 19.8.1933. Po njegovem mnenju v upravnih spisih ni nobenega dokaza, da je M.S. s poroko pridobila avstrijsko državljanstvo, prav tako ni dokaza, da bi bil J.S. ob poroki avstrijski državljan. To ne izhaja niti iz listine Deželnega sodišča za civilno-pravne zadeve iz G. z dne 17.11.1949, o razglasitivi J.S. za mrtvega z dnem 10.3.1945, v kateri je navedeno, da je bil imenovani avstrijski državljan. Tožnik je prepričan, da sta se zakonca S. štela za jugoslovanska državljana, ker sta bila na dan uveljavitve ZDrž 28.8.1945 jugoslovanska državljana po prej veljavnih predpisih, ker sta imela na dan 6.4.1941 domovinsko pravico v eni izmed bivših jugoslovanskih občin, kar v skladu s paragrafom 3 Zakona o državljanstvu Kraljevine Jugoslavije pomeni, da sta imela državljanstvo te kraljevine. Sodišče bi moralo tudi oceniti, če je drugostopni organ kršil materialno prav, ker pri svoji odločitvi ni upošteval določb 9. člena ZDen, ki za fizične osebe kot upravičence do denacionalizacije določa ugotavljanje državljanstva po predpisih, veljavnih v času podržavljenja, in ne v času smrti fizične osebe, kot to zmotno ugotavlja drugostopni organ. Zato tožnik predlaga, da prvostopno sodišče pošlje pritožbo v pristojno reševanje Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije, ki naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne upravnemu sodišču v ponovno odločanje.

Tožena stranka in zastopnik javnega interesa - Državno pravobranilstvo Republike Slovenije na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporno, ali je M.S., roj. Č., roj.

17.2.1912 na Z.S., umrla v A. dne 2.1.1968, pridobila državljanstvo DFJ oziroma FLRJ, na podlagi ZDrž, glede na to, da se je dne 11.9.1933 v L. v A. poročila z J.S., za katerega pa je sporno, ali je bil v času poroke avstrijski ali jugoslovanski državljan. Po paragrafu 29 Zakona o državljanstvu Kraljevine Jugoslavije iz leta 1928 je namreč ženski prenehalo državljanstvo takratne Kraljevine Jugoslavije s poroko s tujim državljanom, razen če je bilo s poročno pogodbo določeno drugače oz. če je nevesta izjavila, da obdrži jugoslovansko državljanstvo.

Za presojo pravilnosti in zakonitosti odločitve v obravnavani zadevi je torej ključno vprašanje državljanstva J.S. ob poroki dne 11.9.1933. Pritožbeno sodišče enako kot prvostopno sodišče ugotavlja, da o tem ni podatka niti v upravnih odločbah in tudi ne v upravnih spisih.

Po 137. členu ZUP/86 mora dejansko stanje, na katero opira svoj zahtevek, stanka navesti natančno, po resnici in določno. Za svoje navedbe mora ponuditi in po možnosti predložiti dokaze, razen če gre za notorna dejstva. Če stanka tega ne stori sama, to zahteva od nje organ, ki vodi postopek. Pri tem se od stranke ne zahteva, naj preskrbi in predloži dokaze, ki jih lahko hitreje in laže pridobi organ. V obravnavanem primeru je sicer iz upravnih spisov razvidno, da je prvostopni upravni organ stranko dvakrat pozival na predložitev dokazov in da je določene dokaze pridobival organ sam, vendar niti stranka niti organ nista pridobila dokazov o državljanstvu J.S. v času njegove poroke z M.Č., poročeno S. Podatek o državljanstvu določene osebe pa je sedaj in je bil tudi v kritičnem času za ta postopek praviloma podatek iz uradne evidence. To pa je podatek, ki bi ga glede na določbe 137. člena ZUP moral priskrbeti organ, če ga ni predložila stranka. Ker tega ni storil, je po presoji pritožbenega sodišča kršil tudi pravila postopka (7. in 137. člen ZUP/86), kar je vplivalo na odločitev.

Pritožbeno sodišče glede na to meni, da v obravnavanem primeru niso bili izpolnjeni pogoji iz 1. odstavka 59. člena ZUS za zavrnitev tožbe in potrditev odločbe tožene stranke.

Glede na to je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in prvostopno sodbo razveljavilo na podlagi 74. člena ZUS in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.