Jedro

Ker je obramba izkazala, da je podana verjetnost drugačnih dokaznih zaključkov, če bi bila predlagana dokaza izvedena neposredno na glavni obravnavi, je sodišče z njuno zavrnitvijo prekršilo obsojenčevo ustavno pravico do izvajanja dokazov v njegovo korist, kot je predvidena v 3. alinei 29. člena Ustave, hkrati pa to pomeni bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ki je vplivala na zakonitost sodne odločbe.

Izrek

Zahtevi zagovornika obsojenega J.S. za varstvo zakonitosti se ugodi in se razveljavita sodbi Okrajnega sodišča v Kranju z dne 13.11.2002 in sodba Višjega sodišča v Ljubljani z dne 9.4.2003 ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo Okrajnega sodišča v Kranju je bil J.S. spoznan za krivega kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po 1. odstavku 133. člena KZ. Izrečena mu je bila denarna kazen v višini 100.000 SIT. Višje sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno sodbo pritožbo njegovega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Obsojenčev zagovornik je dne 6.8.2003 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V zahtevi je uveljavil, da je sodišče prve stopnje na glavni obravnavi dne 11.10.2002 vpogledalo v spis Okrožnega državnega tožilstva Kranj ter v spis Okrajnega sodišča v Kranju, pri tem pa se je seznanilo z izjavo, ki jo je dal obsojenec policiji brez procesnih jamstev. S tem se je sodišče prve stopnje seznanilo z dokazom, na katerega se sodba ne sme opirati, pri čemer se obsojenčev zagovornik sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije v zadevi U-I-92/96. Poleg tega je sodišče prve stopnje na glavni obravnavi dne 13.11.2002 v odsotnosti strank opravilo telefonske poizvedbe v Ambulanti B., kdaj naj bi oškodovanka domnevno obiskala ambulanto, z ravnanjem razpravljajoče sodnice pa so bile tako kršene pravice obrambe na glavni obravnavi in kršeno načelo neposrednega izvajanja dokazov. Obsojenec je za dokazovanje omenjenega dejstva zahteval vpogled v zdravstveni karton oškodovanke in zaslišanje zdravnice, vendar dokazi niso bili izvedeni. Po mnenju zagovornika je tudi pritožbeno sodišče bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ker se sploh ni opredelilo do predlaganega zaslišanja policistov. Prav tako se ni opredelilo do pritožbenih navedb, da je izvedenec v svojem mnenju širil opis poškodbe. Po mnenju zagovornika zakonski znaki kaznivega dejanja, za katerega je bil obsojenec obsojen, niso podani. Iz teh razlogov obsojenčev zagovornik predlaga, da Vrhovno sodišče razveljavi obe sodbi ter zadevo vrne v ponovno sojenje pred drugim sodnikom posameznikom ali pa razveljavi sodbo višjega sodišča in zadevo vrne v novo odločitev višjemu sodišču. Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Obsojenčev zagovornik je sicer že v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje uveljavil, da sodnica ni izločila uradnega zaznamka o izjavi obdolženca policistom. Sodišče druge stopnje je pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo, ker v pritožbi ni utemeljil, zakaj in s čim naj bi vsebina tega uradnega zaznamka vplivala na odločitev sodnice. Iz zapisnika o glavni obravnavi pri Okrajnem sodišču v Kranju dne 31.8.2001 je razvidno, da je razpravljajoča sodnica uradni zaznamek v spisu, to je uradni zaznamek o izjavi obsojenca v spisu državnega tožilstva, izločila in ga po pravnomočnosti izročila v hrambo preiskovalnemu sodniku v Kranju. Iz istega zapisnika je razvidno, da sta bili stranki poučeni o pravici do pritožbe do pisnega odpravka sklepa ter sta izjavili, da se odpovedujeta tako pravici do pritožbe kot do pisnega odpravka sklepa.

Vrhovno sodišče je ocenilo, da dejstvo, da se je razpravljajoča sodnica seznanila z izločenim uradnim zaznamkom, ne pomeni absolutne kršitve kazenskega postopka, ki bi v vsakem primeru narekovala razveljavitev pravnomočne sodbe. Podana bi bila lahko le kršitev določb kazenskega postopka iz 2. odstavka 371. člena ZKP, če je vplivala na zakonitost pravnomočne sodbe. Obsojenčev zagovornik v zahtevi ni pojasnil, zakaj naj bi bila pravnomočna sodba nezakonita zgolj iz razloga, da je razpravljajoča sodnica videla omenjeni uradni zaznamek. V tem primeru bi lahko šlo le za vprašanje okoliščin, ki bi vzbujale dvom o sodničini nepristranskosti, zato bi obsojenec moral uveljaviti izločitev razpravljajoče sodnice po 6. točki 39. člena ZKP in tako zahtevo tudi ustrezno utemeljiti. Obsojenec pa bi lahko kot stranka zahteval izločitev sodnice brž, ko bi zvedel za razlog izločitve, vendar najpozneje do konca glavne obravnave, kot to določa 2. odstavek 41. člena ZKP. Tega ni storil, zato tudi ni podana kršitev postopka, ki jo v zahtevi uveljavlja obsojenčev zagovornik.

Pač pa je Vrhovno sodišče ugotovilo, da obsojenčev zagovornik utemeljeno uveljavlja kršitev pravic obrambe na glavni obravnavi v zvezi z zavrnjenimi predlogi za vpogled v zdravstveni karton oškodovanke in zaslišanje zdravnice. Razpravljajoča sodnica sicer ni ravnala v nasprotju z določbami kazenskega postopka, ko je na glavni obravnavi dne 31.8.2001, ki jo je prekinila zaradi poizvedb v Ambulanti B., te poizvedbe opravila, nato pa ob nadaljevanju glavne obravnave vsa telefonično pridobljena obvestila pojasnila strankam. Tako je sodnica pojasnila, da je govorila z dr. med. E.F.L., ki ji je med drugim pojasnila, da ni delala dne 19.5.2000 ter da je oškodovanko pregledala druga zdravnica, čas pregleda pa da ni bil naveden. Poleg tega ji je pojasnila, da je oškodovanka v ambulanto morala priti med 13. in 13.15 uro, to pa iz razloga, ker je tistega dne obratovala ambulanta do 14. ure. Na takšna pojasnila razpravljajoče sodnice je obsojenčev zagovornik predlagal zaslišanje zdravnice, ki je oškodovanko pregledala, vendar je bil ta dokazni predlog zagovornika zavrnjen. Na obravnavi dne 31.8.2001 je obsojenčev zagovornik predlagal, da sodišče pridobi zdravstveni karton oškodovanke, iz katerega bo razvidno, kdaj je dejansko iskala zdravniško pomoč. V prvostopenjski izpodbijani sodbi je v obrazložitvi na strani 7 in 8 sodbe pojasnjeno, zakaj sta bila oba dokazna predloga zavrnjena, prav tako je pri zavrnitvi pritožbe obsojenčevega zagovornika drugostopenjsko sodišče omenjeno odločitev kot pravilno utemeljilo na četrti strani sodbe. Takšna odločitev prvostopenjskega in drugostopenjskega sodišča je vplivala na zakonitost obeh odločb. V obravnavani kazenski zadevi je bil v izreku prvostopenjske sodbe naveden natančen čas storitve kaznivega dejanja (19.5.2000 okrog 13. ure), ugotovitev časa kaznivega dejanja pa je seveda povezana s samo storitvijo kaznivega dejanja. Prav izvedba dokazov, ki jih je predlagal obsojenčev zagovornik, je bila torej nujno potrebna, tako vpogled v zdravstveni karton, kot zaslišanje zdravnice in bi morala biti neposredno izvedena na sami glavni obravnavi. Zagovornik je oprl dokazni predlog na spisne podatke, saj je bilo zdravniško potrdilo oškodovanke datirano z 9.10.2002 (list. št. 19 kazenskega spisa), izvedenec je na glavni obravnavi dne 31.8.2001 pojasnil, da bi oškodovankina rana lahko nastala tudi zaradi ugriza in iz zaznamka policije o prijavi tega dejanja ni bila navedena poškodba. Ob takšnih podatkih je torej obramba izkazala, da je podana verjetnost drugačnih dokaznih zaključkov, kolikor bi bila predlagana dokaza izvedena neposredno na glavni obravnavi. Ob tem je treba pripomniti, da obramba ni imela možnosti zaslišati zdravnico, niti sama ni mogla dobiti zdravstvenega kartona, ker zaradi varstva osebnih podatkov bolnišnica obsojencu ali njegovemu zagovorniku oškodovankinega zdravstvenega kartona ne bi izročila.

Z zavrnitvijo utemeljenih dokaznih predlogov sta sodišči prve in druge stopnje prekršili obsojenčevo ustavno pravico do izvajanja dokazov v njegovo korist, kot je predvidena v 3. alinei 29. člena Ustave, hkrati pa to pomeni bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ki je vplivala na zakonitost sodne odločbe.

Glede na takšno naravo kršitve je Vrhovno sodišče v celoti razveljavilo obe izpodbijani sodbi in zadevo vrnilo v novo sojenje sodišču prve stopnje. Svojo odločitev je oprlo na 1. odstavek 426. člena ZKP. Sodišče prve stopnje bo v ponovljenem postopku moralo neposredno na glavni obravnavi izvesti dokaze, ki jih je predlagal obsojenčev zagovornik.