Jedro

Sodišče prve stopnje je glede na vsebino Uredbe (Poglavje II, Pristojnost, Oddelek 1, Splošne določbe) pravilno ugotovilo, da so lahko (ne glede na vsebino prvega odstavka 4. člena1) v skladu s 5. členom Uredbe osebe s stalnim prebivališčem v državi članici, tožene (tudi) pred sodišči druge države članice, in sicer na podlagi pravil iz Oddelkov 2 do 7 tega poglavja. Med drugim tudi v zadevah v zvezi z delikti ali kvazidelikti pred sodišči v kraju, kjer je prišlo ali lahko pride do škodnega dogodka (drugi odstavek 7. člena Oddelka 2, Posebna pristojnost). Pojasnilo je tudi, da besedna zveza „kraj, kjer je prišlo do škodnega dogodka“, krije tako pristojnost kraja, kjer je nastal škodni dogodek kot tudi kraja, kjer je nastala škoda, tako da lahko tožeča stranka izbira pristojnost sodišča tako ene kot tudi druge države članice, če kraja nista v isti državi članici. Vse to za toženo stranko očitno ni pritožbeno sporno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje, s tem, da izrek pravilno glasi: „Ugovor tožene stranke, da ni podana mednarodna pristojnost Okrožnega sodišča v Mariboru, se zavrne.“

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom odločilo, da se ugovor tožene stranke, da ni podana mednarodna nepristojnost Okrožnega sodišča v Mariboru, zavrne. Svojo odločitev je oprlo na Uredbo (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in sveta z dne 12. 12. 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih ter gospodarskih zadevah, v nadaljevanju Uredba (Ur. l. Evropske unije z dne 20. 12. 2012).

2. Tožena stranka z odločitvijo sodišča prve stopnje ne soglaša. Najprej poudarja, da je v točki I/1 odgovora na tožbo nasprotovala mednarodni pristojnosti Okrožnega sodišča v Mariboru, sklicujoč se na pomanjkljive (nesubstancirane) tožbene navedbe. Zatrjevala je, da je v skladu z Uredbo za odločanje pristojno Trgovinsko sodišče na Dunaju. Sodišče prve stopnje je zavrnilo ugovor, da mednarodna nepristojnost Okrožnega sodišča v Mariboru ni podana, takšnega ugovora pa tožena stranka ni podala. To pa pomeni, da je sodišče prve stopnje v izreku izpodbijanega sklepa odločilo o ugovoru, ki sploh ni bil podan. Iz obrazložitve v točkah 2 in 3 izpodbijanega sklepa gre razbrati, da je sodišče prve stopnje smiselno obravnavalo ugovor tožene stranke o pomanjkanju mednarodne pristojnosti, v nasprotju s tem pa je v izreku odločilo o ugovoru, ki sploh ni bil podan. Po mnenju pritožnice je zaradi tega podano nasprotje med razlogi in odločitvijo (izrekom sklepa), kar predstavlja procesno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

- V nadaljevanju tožena stranka izpostavlja predvsem točko 4 obrazložitve, v kateri je sodišče prve stopnje povzelo ugotovitve, ki s predmetno zadevo nimajo nobene zveze. Navaja namreč, da je tožeča stranka zavarovalnica, ki bi naj proti toženi stranki uveljavljala regresne terjatve na podlagi 963. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) in se v zvezi s tem sklicuje na stališče Sodišča Evropske unije v zadevi C-147/12 z dne 18. 7. 2013. Navedeni razlogi niso v nikakršni zvezi s tožbenim zahtevkom tožeče stranke (občine in ne zavarovalnice). Tožena stranka tožbene navedbe razume tako, da je tožeča stranka tožbo vložila v lastnem imenu, za odškodninske zahtevke ki naj bi jih imela zoper toženo stranko. Obrazložitev izpodbijanega sklepa v točki 4 tako sploh ni razumljiva, zato je tudi zaradi tega podana procesna kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

- Tožena stranka predlaga, da sodišče druge stopnje izpodbijani sklep razveljavi, tožeči stranki pa naloži plačilo stroškov, ki so ji nastali v pritožbenem postopku.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče druge stopnje je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350 v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP). Po tako opravljenem preizkusu ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo procesne kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP. Podana pa tudi ni nobena druga procesna kršitev, ki jo mora pritožbeno sodišče upoštevati po uradni dolžnosti.

5. V obravnavani zadevi je tožena stranka v točki I odgovora na tožbo podala procesni ugovor „mednarodne nepristojnosti Okrožnega sodišča v Mariboru“, Sklicevala se je na prvi odstavek 4. člena Uredbe, v skladu s katerim je treba osebe tožiti pred sodišči tiste države članice, v kateri imajo sedež. Tožena stranka ima sedež na Dunaju, zato je po njenem mnenju za odločanje o tožbenem zahtevku pristojno Trgovinsko sodišče na Dunaju (Handelsgericht Wien).

6. Ne drži trditev pritožbe, da sodišče prve stopnje o takšnem ugovoru ni odločilo. V izreku je odločilo prav o podanem ugovoru mednarodne nepristojnosti Okrožnega sodišča v Mariboru, oziroma o ugovoru, da ni podana mednarodna pristojnost Okrožnega sodišča v Mariboru. Ugovor je (pravilno) zavrnilo, pri čemer se je besedno nedosledno (nerodno) izrazilo, da „ni podana mednarodna nepristojnost Okrožnega sodišča v Mariboru“. Takšen izrek odločbe, ki sledi predlogu tožene stranke, ni v nasprotju z razlogi odločbe v točki 3 obrazložitve, tako da ni podana procesna kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP. Je pa sodišče druge stopnje to (jezikovno) nedoslednost (v izreku) odpravilo, tako da slednji sedaj (pravilno) glasi: „Ugovor tožene stranke, da ni podana mednarodna pristojnost Okrožnega sodišča v Mariboru, se zavrne“.

7. Tožena stranka v nadaljevanju pritožbe razlogov izpodbijanega sklepa v točki 3 obrazložitve (niti) ne izpodbija.

8. Sodišče prve stopnje je glede na vsebino Uredbe (Poglavje II, Pristojnost, Oddelek 1, Splošne določbe) pravilno ugotovilo, da so lahko (ne glede na vsebino prvega odstavka 4. člena(1)) v skladu s 5. členom Uredbe osebe s stalnim prebivališčem v državi članici, tožene (tudi) pred sodišči druge države članice, in sicer na podlagi pravil iz Oddelkov 2 do 7 tega poglavja. Med drugim tudi v zadevah v zvezi z delikti ali kvazidelikti pred sodišči v kraju, kjer je prišlo ali lahko pride do škodnega dogodka (drugi odstavek 7. člena Oddelka 2, Posebna pristojnost). Pojasnilo je tudi, da besedna zveza „kraj, kjer je prišlo do škodnega dogodka“, krije tako pristojnost kraja, kjer je nastal škodni dogodek kot tudi kraja, kjer je nastala škoda, tako da lahko tožeča stranka izbira pristojnost sodišča tako ene kot tudi druge države članice, če kraja nista v isti državi članici. Vse to za toženo stranko očitno ni pritožbeno sporno.

9. Je pa res, da je sodišče prve stopnje v točki 4 obrazložitve povzelo ugotovitve, ki s predmetno zadevo nimajo nobene zveze, saj v njej kot tožeča stranka nastopa neposredni oškodovanec (občina), ki naj bi imel zahtevek zoper povzročitelja škode (toženo stranko) in ne zavarovalnica (kar očitno velja za nekatere druge zadeve, povezane s problematiko poplav v R Sloveniji v novembru 2012). Ker razlogi odločbe v tem delu obrazložitve (točka 4), tudi, če niso razumljivi, za sprejem pravilne odločitve niso odločilni, ni utemeljen očitek procesne kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP.

10. Na podlagi obrazloženega je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

11. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, ni upravičena do povrnitve stroškov pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1) : Ob upoštevanju določb te Uredbe so osebe s stalnim prebivališčem v državi članici ne glede na njihovo državljanstvo tožene pred sodišči te države članice.