8. 5. 2007

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki jo je vložila A. A. iz Ž., ki jo zastopa B. B. B., odvetnik na Ž., na seji senata 24. aprila 2007 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

1.Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 262/2004 z dne 16. 6. 2005 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru št. I Kp 390/2003 z dne 24. 3. 2004 in s sodbo Okrožnega sodišča na Ptuju št. K 147/2002 z dne 30. 1. 2003 se ne sprejme.

2.Pritožnica sama nosi stroške postopka z ustavno pritožbo.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.S pravnomočno sodbo je bila pritožnica spoznana za krivo kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po prvem odstavku 134. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – KZ). Izrečena ji je bila pogojna obsodba. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti njenega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno.

2.V ustavni pritožbi pritožnica zatrjuje zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter kršitve 22., 23., 25., 28. in 29. člena Ustave. Navaja, da sta kazenski postopek in obsodba nezakonita. Kršitev 23. člena Ustave utemeljuje z navedbo, da je sodišče odločalo pristransko ter da pritožničinih sorodnikov ni opozorilo na možnost odklonitve pričanja. Kršitev 22. člena Ustave naj bi bila podana, ker sodbe niso nedvoumno obrazložene in ker je sodišče odstopilo od ustaljene sodne prakse (pritožnica se sklicuje na sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru št. II K 65/98). Zaradi neupoštevanja njenih navedb v pritožbi in zahtevi za varstvo zakonitosti naj bi bili obe pravni sredstvi neučinkoviti, s čimer naj bi bil kršen 25. člen Ustave. Kršitev 28. člena Ustave naj bi sodišče storilo s tem, da je pritožnico kaznovalo za dejanje, ki ji ni bilo dokazano. Ker naj bi sodišče uporabilo nedovoljene dokaze (pričanje zeta, ki naj ne bi bil opozorjen na možnost oprostitve pričanja), naj bi kršilo 29. člen Ustave. Ustavnemu sodišču predlaga, naj izpodbijane sodbe razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje, nasprotnemu udeležencu pa naloži plačilo stroškov ustavne pritožbe.

B.

3.V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče preizkusi le, ali so bile z izpodbijanimi sodnimi odločbami kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Zato ustavne pritožbe ni mogoče utemeljiti z navedbami, ki po vsebini pomenijo zgolj ugovor nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja oziroma zmotne uporabe prava.

4.Pritožnica zatrjuje kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave s tem, da je bila glede na ustaljeno sodno prakso obravnavana drugače. Pravica do enakega varstva pravic zagotavlja, da sodišče v vseh primerih odloči tako, kot sicer redno odloča v vsebinsko podobnih zadevah. Vendar pritožnica, ki se zgolj sklicuje na obstoj ustaljene sodne prakse in pri tem navaja sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru št. II K 65/98, ki pa je niti ne predloži, te kršitve s takó posplošenimi navedbami ne more utemeljiti.

5.Po prvem odstavku 23. člena Ustave je vsakomur zagotovljena pravica, da o njegovih pravicah in obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. Pritožnica zatrjuje kršitev pravice do sodnega varstva in kršitev pravice do nepristranskega sodnika.

6.Pravica do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave je ustavno procesno jamstvo. Zagotavlja pravico do meritorne odločitve, do katere je v pritožničinem primeru prišlo. Zato očitno ne gre za kršitev pravice do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave. Nestrinjanje z obsodbo in pritožničino pričakovanje drugačne odločitve ne zadošča za ugotovitev o kršitvi te pravice.

7.Prvi odstavek 23. člena Ustave zagotavlja tudi pravico do nepristranskega sodnika. V 39. členu Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – v nadaljevanju ZKP) so določene okoliščine, ki lahko povzročajo sodnikovo pristranskost in zaradi katerih ta ne more opravljati sodniške dolžnosti v konkretni zadevi. V 1. do 5. točki 39. člena ZKP so taksativno navedeni izključitveni razlogi, pri katerih gre za neovržno zakonsko domnevo, da vplivajo na nepristranskost sodnika. Okoliščina, ki jo navaja pritožnica, v okvir teh razlogov ne sodi.

8.V 6. točki 39. člena ZKP je določeno, da sodnik ne sme opravljati sodniške dolžnosti v konkretni zadevi, če so podane okoliščine, ki vzbujajo dvom o njegovi nepristranskosti. Pritožnica zatrjuje, da je sodišče odločalo pristransko, ker njenih sorodnikov ni opozorilo na možnost oprostitve pričanja. Pri tem je treba upoštevati naslednje. Po prvem odstavku 51. člena ZUstS se ustavna pritožba lahko vloži šele, ko so izčrpana vsa pravna sredstva. Zahteva po izčrpanju vseh pravnih sredstev pa ne pomeni samo formalnega izčrpanja (tj. vložitve pravnega sredstva), ampak pomeni tudi materialno izčrpanje (tj. vsebinsko uveljavljanje kršitev človekovih pravic že v vloženih rednih in izrednih pravnih sredstvih). Pritožnica zatrjevane kršitve pravice do nepristranskega sodnika ni uveljavljala v sodnem postopku, kar je razvidno tudi iz pritožbe in zahteve za varstvo zakonitosti. Navedeno pomeni, da pritožnica materialno ni izčrpala pravnih sredstev. Zato te kršitve ne more uveljavljati v postopku z ustavno pritožbo.

9.Pritožničin očitek kršitve pravice do pritožbe iz 25. člena Ustave ni utemeljen. O pritožbi, ki jo je zoper prvostopenjsko sodbo vložil njen zagovornik, je Višje sodišče odločilo. Da se do relevantnih navedb v pritožbi, kar bi bilo lahko upoštevno z vidika 22. člena Ustave, Višje sodišče ni opredelilo, pritožnica ne zatrjuje.

10.Kršitev 25. člena Ustave (pravilno 22. člena Ustave) pritožnica očita tudi Vrhovnemu sodišču. Tudi v tem delu ustavne pritožbe ostajajo pritožničine navedbe, da Vrhovno sodišče ni upoštevalo navedb v zahtevi za varstvo zakonitosti, zgolj na ravni splošnosti, njen očitek o kršitvi 22. člena Ustave pa zato neutemeljen.

11.Pritožnica glede uporabe nedovoljenih dokazov sicer zatrjuje kršitev 29. člena Ustave, vendar z navedbami o uporabi določb glede oprostitve dolžnosti pričevanja uveljavlja predvsem napačno uporabo prava. S tem pa glede na prvi odstavek 50. člena ZUstS ustavne pritožbe ne more utemeljiti. Tudi če bi bile izpodbijane sodbe napačne, to samo po sebi še ne bi pomenilo kršitve pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Za zatrjevano kršitev bi šlo, če bi bila odločitev tako očitno napačna ter brez razumne pravne obrazložitve, da bi jo bilo mogoče oceniti za arbitrarno. Tega pa izpodbijanim sodbam ni mogoče očitati. Tako Višje kot Vrhovno sodišče sta pojasnili, da se priča D. B. glede na določbo 236. člena ZKP, tj. na pravno dobroto, da ne bo pričal, ne bi mogla sklicevati. Ker stališče sodišč temelji na zakonu in je razumno obrazloženo, po oceni Ustavnega sodišča ne gre za kršitev 22. člena Ustave.

12.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

13.V postopku pred Ustavnim sodiščem nosi vsak udeleženec svoje stroške, če Ustavno sodišče ne odloči drugače (prvi odstavek 34. člena ZUstS, ki se po 49. členu ZUstS uporablja tudi v postopku z ustavno pritožbo). Za drugačno odločitev bi morali obstajati posebni razlogi, ki jih pritožnica ne navaja. Ustavno sodišče je zato odločilo, kot izhaja iz 2. točke izreka.

C.

14.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena in 34. člena v zvezi z 49. členom ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednik senata dr. Zvonko Fišer