Jedro

Delavcu, ki z navodili za varno delo sploh ni bil seznanjen, na delovišču brez varnostnega načrta s predvidenimi varnostnimi ukrepi, ki se je (z ravnanjem, ki ni bilo nerazumno) odzval na nevarno situacijo, povzročeno s tem, ko je delodajalec grobo opustil vrsto obveznosti, ni mogoče pripisati odgovornosti za nastalo škodo, ker bi ob vsem navedenem lahko stopal nekoliko varneje ali previdneje. Dokazni postopek je pokazal, da je imel tožnik za hitenje utemeljen razlog.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v II. točki izreka spremeni tako, da mora tožena stranka tožniku (poleg zneska dosojenega v I. točki izreka izpodbijane sodbe) v 15 dneh plačati še 1.378,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 2. 2015, v III. točki izreka tako, da mora tožena stranka tožniku (poleg zneska, dosojenega v III. točki izreka izpodbijane sodbe) v 15 dneh povrniti še 1.383,54 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev, v IV. točki izreka pa tako, da mora tožeča stranka stranskemu intervenientu povrniti 361,40 EUR pravdnih stroškov.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Tožena stranka mora v 15 dneh tožniku povrniti 137,66 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev.

Obrazložitev

1. Tožnik se je 8. 4. 2014 poškodoval v delovni nesreči, ko je delal na gradbišču v predoru na Dunaju. Njegov delodajalec (zavarovanec tožene stranke) ga je napotil na delo k avstrijskemu podjetju A. (stranski intervenient). Tožnik, ki se je zaletel v vilice nedelujočega bagra, zaradi česar je ob udarcu v trebuh prišlo do centralne raztrganine jeter, od zavarovalnice svojega delodajalca zahteva plačilo odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo.

2. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da mora tožniku v 15 dneh plačati 6.966 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 2. 2015 (I. točka izreka) in 3.072,27 EUR pravdnih stroškov (III. točka izreka). V preostanku je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Tožniku je naložilo, da mora stranskemu intervenientu plačati 438,84 EUR pravdnih stroškov (IV. točka izreka).

3. Zoper zavrnilni del sodbe se pravočasno iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožuje tožnik, ki predlaga spremembo sodbe in ugoditev tožbenemu zahtevku še v preostalem delu; podrejeno pa razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbene razloge bo višje sodišče zaradi večje preglednosti predstavilo v nadaljevanju obrazložitve, skupaj z odgovorom nanje.

4. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe.

5. Pritožba je delno utemeljena.

_O tožnikovem soprispevku_

6. Po neizpodbijanih ugotovitvah sodišča prve stopnje je tožnik brizgal beton, ki ga je zmanjkalo. Zaradi tega je bilo nujno izklopiti 400 do 500 metrov oddaljeno črpalko za dovajanje betona, saj bi se sicer pokvarila, njeno delovanje brez betona pa povzroča tudi zdravju nevarne izpuhe. Zaradi hrupa ni nihče slišal pozivov in zaradi slabe vidljivosti ne videl signaliziranja tožnika ter njegovega sodelavca, naj črpalko izklopijo. Tožnik je zato s svojega delovišča odhitel do črpalke, da bi jo izklopil. Ker je bila vidljivost zelo slaba, tožnik pa je hitel, se je zaletel v dvignjene vilice nedelujočega bagra, ki je stal na transportni poti.

7. Sodišče prve stopnje je (neizpodbijano) ugotovilo, da je do škodnega dogodka prišlo, ker je tožena stranka opustila svojo dolžnost zagotoviti varnost in zdravje delavcev pri delu; delo ki ga je opravljal tožnik, pa ni bilo organizirano v skladu z zahtevami varstva pri delu. Tožnik ni bil seznanjen z navodili za varno delo, varnostnega načrta s predvidenimi varnostnimi ukrepi sploh ni bilo, nadzora nad spoštovanjem ukrepov za zagotavljanje varnosti pri delu tudi ne, osvetljenost delovišča (upoštevaje posebnosti dela v tunelu) je bila preslaba, tožnik ni imel naglavne svetilke, komunikacijski kanali niso bili prilagojeni hrupu, delovni proces pa v več vidikih ni bil ustrezno organiziran in nadzorovan – niso bile zagotovljene poti, ki bi omogočale varno gibanje in ni bil zagotovljen ustrezen nadzor nad delovanjem črpalke za dovajanje betona.

8. Kljub takšnim ugotovitvam je sodišče prve stopnje zaključilo, da je tudi tožnik prispeval k nastanku škode, saj je isto delo opravljal že tri do štiri mesece in je razmere na delovišču poznal, torej tudi vedel, da je vidljivost slaba in da tla niso čista. Po prepričanju sodišča prve stopnje bi zato moral pričakovati, da mu lahko zdrsne in bi moral vedeti, da take razmere terjajo dodatno mero previdnosti. Ker mora v skladu z 12. členom Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1) delavec delo opravljati s tolikšno pazljivostjo, da varuje svoje življenje in zdravje, bi se moral tožnik gibati bolj pazljivo – s previdnim in pazljivim stopanjem, da bi pravočasno zaznal bager. Pritožnik utemeljeno opozarja, da so ugotovitve sodišča prve stopnje o njegovem premalo pazljivem gibanju izven trditev tožene stranke. Ta je namreč trdila le, da je „_do poškodbe prišlo zaradi delovanja samovoznega bagra“_ (česar sodišče prve stopnje ni ugotovilo), „da je za nezgodo odgovoren tožnik, ki je nenadoma stopil na transportno pot, po kateri se je premikal oziroma se nahajal bager“ (tudi ta trditev v dokaznem postopku ni bila potrjena) ter to, da je bil tožnik „_nepreviden, ker je hodil po poti, po kateri so se premikala vozila_“ (kar prav tako ni bilo ugotovljeno).

9. Ne glede na to pa pritožbeno sodišče dodaja, da delavcu, ki z navodili za varno delo sploh ni bil seznanjen, na delovišču brez varnostnega načrta s predvidenimi varnostnimi ukrepi, ki se je (z ravnanjem, ki ni bilo nerazumno) odzval na nevarno situacijo, povzročeno s tem, ko je delodajalec grobo opustil vrsto obveznosti, ni mogoče pripisati odgovornosti za nastalo škodo, ker bi ob vsem navedenem lahko stopal nekoliko varneje ali previdneje. Dokazni postopek je pokazal, da je imel tožnik za hitenje utemeljen razlog. Da bi bilo njegovo gibanje izven pričakovanega gibanja povprečno razumnega odraslega človeka v dani situaciji1, pa sodišče prve stopnje ni ugotovilo (tožena stranka pa ne trdila). Pritožbeno sodišče tako v ugotovitvah sodišča prve stopnje ne najde podlage za sklep, da je oškodovanec sam prispeval k nastanku škode (1. odstavek 171. člena Obligacijskega zakonika; OZ).

_O višini odškodnine za nepremoženjsko škodo_

10. Obseg povzročene škode v pritožbenem postopku ni izpodbijan. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je zaradi raztrganine jeter prišlo do izliva krvi v trebuh, tožnik je bil dva tedna hospitaliziran (prvi teden na intenzivnem oddelku); enajst dni mu je bilo predpisano strogo mirovanje, vstavljen je imel urinski kateter, prejemal je parenteralno hrano, prestajal je bolečine različnih stopenj – en teden hude, nato en teden stalne srednje hude, občasne srednje hude do 21. 5. 2014, po tistem (do šest mesecev po poškodbi) pa občasne lahke; izpostavljen je bil škodljivemu rentgenskemu sevanju, opravil je štiri kontrole v kirurški ambulanti in pet pri osebnem zdravniku, jemal je sredstva proti bolečinam, sedemkrat je bil opravljen UZ trebuha. Za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem mu je sodišče prve stopnje (neizpodbijano) odmerilo 7.000 EUR odškodnine.

11. Pritožbeno zavzemanje za prisojo odškodnine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa ni utemeljeno. Pritožnik ugotovitvam sodišča prve stopnje, da mu poškodba ni pustila funkcionalnih ali anatomskih posledic in zaradi nje ni oviran pri nobenih življenjskih aktivnostih, ne nasprotuje. Meni, da mu odškodnina iz tega naslova pripada, ker je bil začasno oviran pri življenjskih aktivnostih, nekaj časa celo popolnoma odvisen od negovalnega kadra. Odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti oškodovancu pripada, če so te trajne narave. Za duševne bolečine zaradi začasnega zmanjšanja življenjske aktivnosti se lahko odškodnina prisodi le izjemoma, kadar so te bolečine močnejše intenzivnosti in daljšega trajanja ali če to opravičujejo posebne okoliščine. Ob tem mora biti začasno zmanjšanje življenjske aktivnosti takšno, da je škodo, ki je s tem nastala, mogoče razmejiti od drugih oblik oškodovančeve nepremoženjske škode.2 Nič od naštetega v obravnavanem primeru ni podano. Pri tožniku popolna odvisnost od negovalnega kadra, povezana z zahtevo po mirovanju (kar je bila edina resnejša omejitev življenjske aktivnosti), ni bila dolgotrajna (11 dni), vse omejitve so izzvenele v dveh mesecih in pol, bolniški stalež je trajal pet mesecev. Da bi bile duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti kdajkoli močnejše intenzivnosti, pritožnik niti ne trdi. Sodišče prve stopnje je prav vse okoliščine, ki jih v pritožbi izpostavlja tožnik, ustrezno upoštevalo pri odmeri odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem.

12. Utemeljeno pa je pritožbeno zavzemanje za odmero višje odškodnine za strah. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik prestajal strah ob samem dogodku in tudi strah za izid zdravljenja. Ob padcu je bil prepričan, da se bager premika in ga bo povozil, zato je bil v strahu za življenje. Strah, ki je trajal nekaj minut, so krepile hude bolečine, ob tem ko tožnik ni mogel zanesljivo oceniti, do česa je prišlo in kaj se bo še zgodilo, pa tudi to, da je obležal na tleh, saj ni mogel hoditi in dihati. Nato se je prestrašil, ko so mu v bolnišnici povedali, da mu je „odprlo jetra“, da pa je imel srečo, saj bi pred prihodom v bolnišnico izkrvavel, če bi „mu jetra odprlo“ še za en centimeter več. Strah, povezan z zdravljenjem, je bil do zaključene diagnostike in v času hospitalizacije na intenzivnem oddelku (torej kar en teden) visoke intenzitete, nato blažji. Trajanje visoke stopnje strahu in njegova intenziteta utemeljujeta odmero odškodnine v celotni zahtevani višini, torej 2.000 EUR. Takšna odškodnina (približno ena in pol povprečna plača v času izdaje izpodbijane sodbe) ustrezno odraža okoliščine obravnavanega primera ter se ustrezneje umešča med odškodnine, prisojene za podobno hude oblike strahu. Pritožbeno sodišče kot najbolj primerljivi izpostavlja odločbi VS RS II Ips 527/2007 in II Ips 565/2007. V prvi je prišlo do podobne poškodbe kot pri tožniku, strah je bil tudi podobno hud in dolgotrajen kot pri tožniku. Oškodovancu je bila prisojena odškodnina za strah v višini 2,7 povprečnih plač. V drugi zadevi pa je zaradi padca čez ograjo v šoli prišlo do raztrganine vranice in pooperativne krvavitve v trebušni votlini, strah je bil primerljiv, s tem, da je bil oškodovanec petnajstletni otrok; prisojena je bila odškodnina v višini 2,1 povprečne plače. _O odškodnini za premoženjsko škodo_

13. Pritožnik izpodbija tudi odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine za premoženjsko škodo. Zatrjeval je, da mu je ta nastala zaradi plačila stroškov zdravljenja (162,24 EUR) in prevodov medicinske dokumentacije v slovenščino (109,38 EUR). Kot dokaz je predložil račun B. (priloga A 19) in račun C. C. (priloga A 25) ter njegove prevode (A 3, A 4 in A 22). Tožena stranka trditvam o nastanku premoženjske škode ni konkretizirano nasprotovala; tudi ni trdila, da tožnik stroškov po prejetih računih ni poravnal3; postavila se je le na stališče, da ni izkazal (torej dokazal) plačila računov. Ob tem, ko trditve, da tožnik računov ni plačal, sploh ni bilo, tudi podlage za terjanje dokaza o tem dejstvu ni bilo. Sodišče prve stopnje sicer v nastanek tožnikove obveznosti plačati predložena računa ni podvomilo, ugotovilo je tudi, da je rok za plačilo že iztekel. Ker so udeleženci v obligacijskem razmerju dolžni izpolniti svojo obveznost4 in ker sta računa tudi povsem ustrezna dokaza za dokazovanje višine premoženjske škode5, je pritožba tudi v tem delu utemeljena.

_Odločitev pritožbenega sodišča in podlaga zanjo_

14. Višje sodišče je glede na doslej obrazloženo na podlagi pete alineje 358. člena ZPP pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožniku prisodilo še dodatnih 400 EUR za strah, celotno odškodnino zvišalo za 10 %, saj je ugotovilo, da k nastanku škode ni prispeval, ter toženki naložilo v plačilo tudi 271,62 EUR odškodnine za premoženjsko škodo. V preostalem delu pa je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo, saj ni utemeljena, podane pa tudi niso kršitve in razlogi, na katere v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP višje sodišče pazi po uradni dolžnosti.

_O stroških_

15. Pritožbeno zavzemanje za izračun uspeha pravdnih strank z ločenim upoštevanjem temelja in višine ter brez upoštevanja odbitne franšize, ni utemeljeno. Utemeljeno pa pritožnik izpostavlja, da delna zavrnitev tožbenega zahtevka ni v ničemer vplivala na višino stroškov sodnih izvedencev, ki mu jih mora tudi po prepričanju pritožbenega sodišča tožena stranka povrniti v celoti.

16. Poleg tega sprememba sodbe terja spremembo odločitve o pravdnih stroških, saj je uspeh pravdnih strank sedaj drugačen, tožnik je uspel z 58 %. Ker odmera stroškov, kakršno je opravilo in obrazložilo sodišče prve stopnje, sicer ni izpodbijana, je pritožbeno sodišče tožencu priznalo 58 % od 6.382,80 EUR (v 91. in 93 točki obrazložitve naštetih pravdnih stroškov), torej 3.702 EUR, 404 EUR in 936,10 EUR za stroške izvedencev, skupaj tako 5.042,12 EUR.

17. Stroške tožene stranke pa je sodišče prve stopnje (neizpodbijano) odmerilo na 1.395,99 EUR. Glede na uspeh ji pripada 42 %, torej 586,31 EUR; po pobotu mora tožena stranka tožniku plačati 4.455,81 EUR oziroma poleg že prisojenih 3.072,27 EUR še dodatnih 1.383,54 EUR.

18. Višje sodišče je zaradi spremenjenega uspeha v postopku znižalo tudi tožnikovo obveznost povrnitve stroškov stranskemu intervenientu – glede na neizpodbijano odmero v 96. točki obrazložitve izpodbijane sodbe (860,48 EUR), na 361,40 EUR. Neutemeljeno pa je pritožbeno zavzemanje za zavrnitev priznanja stroškov stranskemu intervenientu, sklicujoč se na napačno odločitev sodišča prve stopnje o stranski intervenciji. Celo če bi bile te navedbe utemeljene (a niso), je bila stranska intervencija dovoljena, napačna odločitev sodišča pa bi v tem primeru predstavljala naključje, katerega posledice nosita pravdni stranki tudi v stroškovnem smislu.

19. Tožnik je s pritožbo delno uspel (glede plačila 1.383,54 EUR), izpodbijal je zavrnilni del sodbe glede zahtevka za plačilo 6.531,62 EUR, uspeh je torej 20 %. Tožena stranka mu mora zato povrniti 20 % stroškov pritožbenega postopka (sestava pritožbe v priglašeni višini 500 odvetniških točk, skupaj z 2 % materialnih stroškov in DDV ter 315 EUR sodne takse), torej 137,66 EUR. Tožena stranka priglašenih stroškov poštnine ni izkazala.

1 Vsako ravnanje oškodovanca, ki je objektivno prispevalo k nastanku škodnega dogodka, še nima značilnosti ravnanja, ki je razlog za delno razbremenitev odškodninske odgovornosti odgovorne osebe. To ravnanje mora imeti znake neskrbnega ravnanja, merilo skrbnosti pa je povprečen razumen odrasel človek (Plavšak, N. v: Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, stran 964). 2 Sodba VS RS II Ips 618/2005. 3 Še manj, da obstaja kak razlog, ki bi kazal na to ali celo na to, da ju ne bo dolžan poravnati (v zvezi s slednjim prim. sodbo VSL I Cp 1490/2018 kot v dejanskem smislu neprimerljivo z obravnavano situacijo). 4 9. člen OZ. 5 Prim. sodbi VSL II Cp 2018/2021, tudi II Cp 1154/2021.