Jedro

Instistut mednarodne zaščite je namenjen varstvu osebe pred preganjanjem ali resno škodo, ki bi mu jo v primeru vrnitve v izvorno državo lahko povzročile tretje osebe, in torej ne sme biti posledica splošnega pomanjkanja v izvorni državi. Zmanjšanje ekonomskih in socialnih pravic, dostopa do zdravstvenih storitev ali izobrazbe zaradi slabše ekonomske in socialne razvitosti prosilčeve izvorne države, v primerjavi z (ekonomskimi in socialnimi) pravicami, ki jih je užival v državi, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito, pa po presoji Vrhovnega sodišča ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite.

Pritožnik ni zatrjeval, da bi bilo njegovo zdravstveno stanje pomembno z vidika pravno upoštevnih razlogov za priznanje mednarodne zaščite, njegova morebitna bolezen (astma) pa sama po sebi ne zadošča za (tožnikovo) pripadnost posebni družbeni skupini. V takih okoliščinah mora prosilec izkazati, da bi ga v izvorni državi dojemali kot različnega in torej s posebno identiteto, ali da je njegova bolezen nespremenljiva prirojena lastnost. Upravni organ, ob seznanitvi prosilca z uporabo koncepta varne izvorne države, prosilca ni dolžan soočiti z informacijami o njegovi izvorni državi, ki so bile podlaga za uvrstitev države med varne izvorne države. Prosilec mora namreč navesti in izkazati tehtne razloge, da njegova izvorna država ni varna zanj, in ne, da ni varna na splošno. Ta možnost pa je zagotovljena že s seznanitvijo prosilca z uporabo koncepta varne izvorne države. S takšno seznanitvijo pred izdajo odločbe je zagotovljeno spoštovanje načela zaslišanja stranke, s tem pa prosilcu zagotovljena možnost, da domnevo varne izvorne države izpodbije.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo tožbo, vloženo zoper odločbo toženke št. 2142-366/2023/5 (1222-05) z dne 24. 2. 2023, s katero je ta zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno in mu določila 10 dnevni rok za prostovoljni odhod. Hkrati je odločila, da če tožnik v navedenem roku ne bo zapustil območja Republike Slovenije, območja držav članic Evropske unije in območja držav pogodbenic Konvencije o izvajanju Schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985, se ga s teh območij odstrani in se mu določi prepoved vstopa na navedena območja za obdobje enega leta.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje pritrdilo nosilnemu stališču toženke, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite, ker je v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite (prva alineja 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti, v nadaljevanju ZMZ-1) ter na podlagi ugotovitve, da tožnik prihaja iz varne izvorne države (druga alineja 52. člena ZMZ-1).

3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper navedeno sodbo vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov ter v njej ponovil večino tožbenih navedb. Iz Maroka je odšel, ker tam ni dela. Z delom, ki ga je opravljal, pa ni mogel dostojno živeti. Ima astmo, zato ni mogel fizično delati. Maroko nima organizacij, ki bi mu pomagale. Pritožnik se ne strinja s stališčem toženke in sodišča prve stopnje, da njegove okoliščine ne utemeljujejo razloga za priznanje mednarodne zaščite. Moralo bi se presojati, ali bi mu v primeru vrnitve v Maroko grozila resna škoda. Navaja, da je zatrjeval, da mu je onemogočen dostop do socialnih storitev, sodišče pa se do teh navedb ni opredelilo. Če je to okoliščina, ki sproža vprašanje pomoči zaradi humanitarnih razlogov in ne razlogov mednarodne zaščite, bi bilo treba ugotoviti, ali je humanitarna pomoč v Maroku zagotovljena in dostopna vsem in ali je izvorna država naredila vse, kar je treba za zaščito svojih državljanov. Napačno je stališče sodišča prve stopnje, da ker naj ne bi bil podan subjektivni element, toženki pri odločanju o statusu begunca, njegovih izjav ni bilo treba preverjati z informacijami o izvorni državi. Glede ugotovitve, da prihaja iz varne izvorne države, očita, da mu ni bilo pojasnjeno, kaj varna država sploh je in kaj pojem varne države pomeni. Zato naj mu tudi ne bi bilo omogočeno, da izkaže tehtne razloge, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da Maroko ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin, zanj ni varna država. Predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni ter spremeni oziroma odpravi odločbo toženke oziroma izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. člena ZMZ-1 pristojni organ z odločbo prošnjo zavrne kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku, če prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in je podan razlog iz 52. člena tega zakona. V prvem odstavku 52. člena ZMZ-1 je med drugim določeno, da se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu (prva alineja) ali če prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena tega zakona (druga alineja).

7. Očitek pritožnika, da se ne more strinjati z obrazložitvijo toženke in sodišča prve stopnje, da njegove okoliščine ne pomenijo utemeljenega razloga za priznanje mednarodne zaščite, je neutemeljen, saj zgolj pritožnikovo nestrinjanje z dokazno oceno sodišča prve stopnje samo po sebi ne zadošča za utemeljitev očitka o napačni presoji sodišča prve stopnje glede (ne)dokazanosti določenega dejstva oziroma napačnosti sklepa o dejanskem stanju.1 Pritožnik meni, da bi morala toženka in sodišče prve stopnje presojati, ali bi mu v primeru vrnitve v izvorno državo grozila resna škoda. Po njegovem prepričanju bi mu grozila škoda zaradi revščine v državi. Ne more se strinjati s stališčem, da ni razlogov za občutek ogroženosti v izvorni državi, saj dejstvo, da kljub delu ne zaslužiš niti za hrano in ti grozi lakota, država pa socialno ogroženim ne pomaga, pomeni, da si v izvorni državi ogrožen, ogrožen je človekov obstoj in človekove pravice.

8. S takimi navedbami pritožba ne more uspeti. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča je očitno, da je zatrjevano tveganje, da bo v izvorni državi izpostavljen nehumanemu ali ponižujočemu ravnanju (revščini), posledica splošnih razmer v Maroku, ki ustvarjajo revščino v državi, ne pa stanja, ki bi mu bil individualno izpostavljen pritožnik zaradi zoper njega usmerjenih ravnanj subjektov preganjanja ali resne škode zaradi enega od pravno upoštevnih razlogov preganjanja iz 27. člena ZMZ-1 ali resne škode iz 28. člena istega zakona. Do tega se je pravilno opredelilo že sodišče prve stopnje, ko je pojasnilo, zakaj z razlogi ekonomske narave, ki niso posledica preganjanja, ni mogoče utemeljiti pogojev za priznanje mednarodne zaščite (17. točka obrazložitve izpodbijane sodbe) in hkrati pojasnilo, da mora tveganje preganjanja izhajati iz dejavnikov, ki se lahko neposredno ali posredno pripišejo javnim organom te države, bodisi da grožnjo za zadevno osebo predstavljajo dejanja, ki jih organi te države izvajajo ali dopuščajo, bodisi država svojim državljanom pred neodvisnimi skupinami ali nedržavnimi subjekti ne more zagotoviti učinkovite zaščite (18. točka obrazložitve). Navedeno ima podlago v določbi 24. člena ZMZ-1, ki opredeljuje subjekte (storilce) preganjanja ali resne škode2 in iz katere izhaja, da je institut mednarodne zaščite namenjen varstvu osebe pred preganjanjem ali resno škodo, ki bi mu jo v primeru vrnitve v izvorno državo lahko povzročila tretja oseba, ki pripada subjektu preganjanja ali resne škode. Pritožnik pa argumentirano ne nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da takih dejavnikov ni zatrjeval, kar pomeni, da njegovi razlogi, s katerimi je utemeljeval prošnjo, očitno ne sodijo na področje mednarodne zaščite.

9. Glede zatrjevane grozeče škode pritožniku zaradi revščine v državi Vrhovno sodišče pojasnjuje, da iz 35. uvodne izjave Kvalifikacijske direktive (Direktiva 2011/95/EU z dne 13. 12. 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite) izhaja, da nevarnosti, ki jim je na splošno izpostavljeno prebivalstvo ali del prebivalstva države, sama zase običajno ne pomenijo individualne grožnje, ki jo je mogoče šteti za resno škodo. To izhaja tudi iz 6. člena iste direktive, ki taksativno našteva, kdo so lahko storilci resne škode. To škodo mora povzročiti tretja oseba in torej ne sme biti posledica splošnega pomanjkanja v izvorni državi, kot je to po pritožnikovih navedbah v obravnavanem primeru (revščina v izvorni državi). Zmanjšanje ekonomskih in socialnih pravic, dostopa do zdravstvenih storitev ali izobrazbe zaradi slabše ekonomske in socialne razvitosti prosilčeve izvorne države, v primerjavi z (ekonomskimi in socialnimi) pravicami, ki jih je užival v državi, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito, pa po presoji Vrhovnega sodišča ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite.3

10. Glede pritožbenega očitka, da bi bilo treba ugotoviti, ali je humanitarna pomoč v Maroku zagotovljena in dostopna vsem in ali je izvorna država naredila vse, kar je potrebno za zaščito svojih državljanov, Vrhovno sodišče ugotavlja, da tega očitka pritožnik v tožbi ni uveljavljal, zato se sodišče prve stopnje niti ni moglo opredeliti do teh navedb. Je pa sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilno pojasnilo, da z vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je prosilčeva sposobnost ekonomskega preživetja v njegovem (varnem) izvornem kraju, saj gre za okoliščino, ki sproža vprašanje pomoči zaradi humanitarnih razlogov in ne razlogov mednarodne zaščite.

11. Vprašanje zagotovljenosti in dostopnosti humanitarne pomoči v izvorni državi torej ni predmet presoje glede upravičenosti do mednarodne zaščite. Vrhovno sodišče se ob tem sklicuje na Kvalifikacijsko direktivo, ki v 15. uvodni izjavi navaja, da državljani tretjih držav, ki jim je dovoljeno ostati na ozemlju držav članic iz razlogov, ki ne izhajajo iz potrebe po mednarodni zaščiti, temveč iz razlogov, ki izhajajo iz diskrecijske odločitve, ki temelji na razlogih sočutja ali humanitarnosti, ne sodijo na področje uporabe te direktive.

12. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da pritožniku ni bilo pojasnjeno, kaj varna država sploh je in kaj pojem varne države pomeni, zato mu naj ne bi bilo omogočeno, da izkaže tehtne razloge, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da Maroko, ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin, zanj ni varna država.

13. Vrhovno sodišče pojasnjuje, da upravni organ, ob seznanitvi prosilca z uporabo koncepta varne izvorne države, prosilca ni dolžan soočiti z informacijami o njegovi izvorni državi, ki so bile podlaga za uvrstitev države med varne izvorne države.4 Prosilec lahko poda navedbe o svojih posebnih okoliščinah, zaradi katerih v svoji izvorni državi ni varen, in jih tudi izkaže, ne glede na to, ali je seznanjen s splošnimi informacijami o izvorni državi, ki so bile podlaga za uvrstitev na seznam varnih izvornih držav. Prosilec mora namreč navesti in izkazati tehtne razloge, da njegova izvorna država ni varna zanj, in ne, da ni varna na splošno. Ta možnost pa je zagotovljena že s seznanitvijo prosilca z uporabo koncepta varne izvorne države. S takšno seznanitvijo pred izdajo odločbe je zagotovljeno spoštovanje načela zaslišanja stranke, s tem pa prosilcu zagotovljena možnost, da domnevo varne izvorne države izpodbije.

14. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi v 24. točki obrazložitve v celoti in jasno obrazložilo, da je toženka pritožnika ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito seznanila s tem, da je država, iz katere prihaja, varna izvorna država. S tem pa mu je bilo omogočeno, da izkaže tehtne razloge, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da ta država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito zanj ni varna izvorna država, vendar pa pritožnik niti v tožbi vsebinskih argumentov, da je izkazal takšne tehtne razloge, ni navajal. 15. Pritožnik dalje meni, da se sodišče ni opredelilo do njegovih navedb, da mu je onemogočen dostop do socialnih storitev. Zaradi ravnanja oziroma pasivnosti države naj bi mu bile kršene pravice do dostojnega življenja in zdravstvene oskrbe, zaradi zdravstvenega stanja pa naj bi bil omejen pri iskanju zaposlitve in s tem v neenakopravnem položaju. Trdi tudi, da ni bil seznanjen z dokazno oceno toženke glede njegovih izjav.

16. Vrhovno sodišče ugotavlja, da se je sodišče prve stopnje povsem v celoti in pravilno opredelilo do gornjih pritožnikovih navedb, ki so enake tožbenim. Pritožnik je v pritožbi zgolj pavšalno ponovil svoje tožbene navedbe, ne da bi konkretizirano ugovarjal obrazložitvi izpodbijane sodbe. V 18. in nadaljnjih točkah obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje namreč pojasnilo, da zmanjšanje ekonomskih in socialnih pravic, dostopa do zdravstvenih storitev ali izobrazbe zaradi slabše ekonomske in socialne razvitosti prosilčeve izvorne države, v primerjavi (z ekonomskimi in socialnimi) pravicami, ki jih je užival v državi, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito, ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite. Dalje je pojasnilo, da pritožnik ni zatrjeval, da bi bilo njegovo zdravstveno stanje pomembno z vidika pravno upoštevnih razlogov za priznanje mednarodne zaščite, njegova morebitna bolezen (astma) pa sama po sebi ne zadošča za (tožnikovo) pripadnost posebni družbeni skupini. V takih okoliščinah mora prosilec izkazati, da bi ga v izvorni državi dojemali kot različnega in torej s posebno identiteto, ali da je njegova bolezen nespremenljiva prirojena lastnost, česar pa pritožnik ni storil. Sodišče prve stopnje je prav tako pojasnilo, da je bil pritožnik v postopku za priznanje mednarodne zaščite ustrezno informiran in je imel možnosti, da v postopku aktivno sodeluje in da se izjavi o za odločitev pomembnih dejstvih ter zanje predlaga dokaze, pri čemer je iz zapisnikov razvidno, da mu je toženka v zvezi z razlogi preganjanja postavila številna vprašanja zaradi razjasnitve pomembnih dejstev in mu zagotovila možnost predstavitve elementov za utemeljitev prošnje za mednarodno zaščito, s čimer je izpolnila svojo sodelovalno dolžnost. 17. Na podlagi navedenega in ker niso podani razlogi, na katere mora Vrhovno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

1 Enako Vrhovno sodišče že v sodbah I Up 781/2022 z dne 17. 6. 2022, I Up 174/2020 z dne 12. 10. 2020, I Up 35/2019 z dne 29. 5. 2019 in I Up 102/2019 z dne 23. 10. 2019. 2 Določba se glasi:Subjekti, ki lahko izvajajo preganjanje, kot je določeno v 26. in 27. členu tega zakona, ali povzročijo resno škodo, kot je določena v 28. členu tega zakona, so: - država; - politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja; nedržavni subjekti, če je mogoče dokazati, da subjekti iz prejšnjih alinej, vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobni ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo, kot je določeno v 26., 27. in 28. členu tega zakona. 3 Tako Vrhovno sodišče v sklepu I Up 193/2017 z dne 6. 12. 2017 (12. točka obrazložitve). 4 Tako Vrhovno sodišče v sodbi X Ips 9/2020 z dne 9. 12. 2020 (15. in 16. točka obrazložitve).