Jedro

Vedenje o škodi v smislu določb prvega odstavka 376. člena ZOR je treba razlagati tako, da mora oškodovanec poznati okoliščine, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti obseg in višino škode. Za začetek teka zastaralnega roka zato ne more biti odločilna sama intenziteta tožnikove šepajoče hoje, saj kvalitativno pri tem, ob prej navedenih dejanskih ugotovitvah, ne gre za nov element, ki bi prispeval k bistveno drugačni vednosti o škodi.

Obrazložitev

Revizija se zavrne.

OBRAZLOŽITEV:

1. Tožnik je bil kot voznik kolesa z motorjem poškodovan v prometni nezgodi, ki jo je dne 8. 9. 1998 povzročil zavarovanec toženke (voznik osebnega vozila). Utrpel je zlom leve mečnice pod glavico, raztrganje prednje in zadnje križne vezi ter notranje vzdolžne stranske vezi levega kolena, udarninsko raztrganinsko rano na glavi, zaradi močnega udarca pa se je razvil tudi kompartment sindrom leve goleni. Pravnomočno mu je bilo prisojeno zadoščenje v višini 27.124 EUR, od tega 10.432 EUR za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ter 16.692 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti, medtem ko je bil v presežku njegov tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo zavrnjen.

2. Zoper zavrnilni del pritožbene sodbe je tožnik iz razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava vložil revizijo. Meni, da je bil odškodninski zahtevek iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti neutemeljeno zavrnjen. Poudarja, da ne drži, da mu je bil obseg skaženosti znan že ob odpustu iz bolnišnice. Kako močno bo šepal, je namreč lahko ugotovil šele pol leta za tem, ko so se posledice poškodbe ustalile in je prenehal uporabljati bergle. V zvezi s tem se sklicuje na izsek izpovedbe izvedenca medicinske stroke dr. A. Višjemu sodišču očita kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS 26/99 in nasl., v nadaljevanju ZPP), saj obstaja nasprotje med njegovo navedbo v sodbi in zapisnikom o zaslišanju omenjenega izvedenca z dne 21. 4. 2005. Graja odmero odškodnine za telesne in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Pritožbeno sodišče svoje drugačne presoje v zvezi s tem ni obrazložilo tako nazorno kot prvostopenjsko sodišče, to je na način, da bi se jo dalo preizkusiti. Iz obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje ni razvidno, ali je pri presoji pravične denarne odškodnine upoštevalo le dejansko stanje, ki ga je samo navedlo v sodbi, ali pa to predstavlja le povzetek bistvenih dejanskih ugotovitev. Izpostavlja tudi okoliščine, ki jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo.

3. Revizija je bila v skladu s 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi pritožbenega sodišča in jo je mogoče vložiti le zaradi nekaterih bistvenih procesnih kršitev in zmotne uporabe materialnega prava(1) Z revizijo ni mogoče izpodbijati ugotovitev o relevantnem dejanskem stanju,(2) zato je revizijsko sodišče pri odločanju vezano na tista sodno ugotovljena dejstva, ki predstavljajo podlago izpodbijane sodbe. S tem v zvezi je pomembna ugotovitev, da je bila tožniku skaženost (v obliki močne šepajoče hoje in obsežne brazgotine v predelu leve goleni) znana že ob odpustu iz bolnišnice dne 8. 12. 1998, saj se je ni dalo več odstraniti niti bistveno zmanjšati. Ob takšnih ugotovitvah je materialnopravno pravilna odločitev sodišča, da je relativni zastaralni rok za tožnikovo odškodninsko terjatev iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti pričel teči navedenega dne in je zato nastopilo zastaranje pred vložitvijo tožbe.(3) Vedenje o škodi v smislu določb prvega odstavka 376. člena ZOR je namreč treba razlagati tako, da mora oškodovanec poznati okoliščine, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti obseg in višino škode. Za začetek teka zastaralnega roka zato ne more biti odločilna sama intenziteta tožnikove šepajoče hoje, saj kvalitativno pri tem, ob prej navedenih dejanskih ugotovitvah, ne gre za nov element, ki bi prispeval k bistveno drugačni vednosti o škodi. Revidentovo nesprejemanje dokazne ocene izpovedbe izvedenca medicinske stroke dr. A. ne more predstavljati kršitve 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, temveč gre za nedovoljeno grajo dejanskega stanja.

6. Tožnikovim očitkom o prenizko mu prisojeni odškodnini

za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ter za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ni mogoče pritrditi. Podlaga za

prisojo pravične denarne odškodnine

je v 200. in 203. členu ZOR. Temeljni načeli za

odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta po navedenih določbah načelo individualizacije višine odškodnine

in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine.

Prvo načelo zahteva upoštevanje stopnje in trajanja bolečin, izhaja pa iz spoznanja, da je posameznik neponovljiva in nerazdružljiva celota telesne in duševne biti. Načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine

pa terja upoštevanje objektivnih materialnih možnosti družbe ter sodne prakse v podobnih primerih nepremoženjskih škod. Izraža tudi ustavni načeli enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic, ko se morajo enaki primeri obravnavati enako, različni pa različno. Pritožbeno sodišče je v konkretnem primeru ustrezno upoštevalo obe načeli in ju, glede na vse konkretnosti in specifičnosti zadeve, pravilno pravno ovrednotilo.(4) Svojo odločitev o znižanju odškodnine za navedeni obliki nepremoženjske škode je zadostno obrazložilo (glej strani 6 in 7 sodbe sodišča druge stopnje). Ob sprejemanju s strani sodišča prve stopnje ugotovljenega dejanskega stanja (ki ga sodišču drugo stopnje v svoji odločbi ni bilo treba ponavljati, upoštevane pa so bile tudi specifičnosti, ki jih navaja revident), je le izpostavilo okoliščine, ki utemeljuje odmero odškodnine za konkretni obliki nepremoženjske škode v nižjih zneskih. Res je, da primerljivih primerov, na katere se je sklicevalo, ni navedlo z opravilnimi številkami(5) in odmerjene odškodnine ni hkrati opredelilo v številu povprečnih mesečnih neto plačah, vendar pa to ne more biti odločilno, saj je takšno odločitev vendarle mogoče preizkusiti. Očitki o kršitvi 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jih s tem v zvezi podaja revident, tako niso utemeljeni.

7. Vrhovno sodišče je odločilo (ne)utemeljenosti revizije na podlagi 378. člena ZPP. Odločitev implicira tudi zavrnitev tožnikovega predloga po povrnitvi revizijskih stroškov.(6) .

Op. št. (1): Primerjaj prvi odstavek 367. člena ZPP.

Op. št. (2): Primerjaj določbe 370. člena ZPP.

Op. št. (3): Primerjaj prvi odstavek 376. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) v zvezi s 1060. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ).

Op. št. (4): Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 655/95, II Ips 60/2002, II Ips 756/2005, II Ips 500/97, II Ips 625/2007, II Ips 408/2004, II Ips 326/2004, II Ips 111/2000, itd. Op. št. (5): Sodišče prve stopnje je sicer res napotilo na pregled primerljivih primerov v knjigi Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, vendar pa izpostavljeno poglavje podobnih primerov ne obravnava, saj gre za povsem drugačne poškodbe, kot jih je utrpel tožnik.

Op. št. (6): Primerjaj prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP.