Jedro

Ni podana pravna podlaga za vračanje arondiranih zemljišč v postopku denacionalizacije po 29. točki 1. odstavka 3. člena ZDen, če je bil pred izdajo arondacijske odločbe, med arondanti in upravičenci do arondacije veljavno sklenjen pravni posel, ki je nastal na podlagi proste volje strank.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper delno odločbo Sekretariata za družbenoekonomski razvoj in finance občine Žalec, št. 321-57/92-3NJ z dne 6.10.1992. V obrazložitvi navaja, da je bila M. in M.T. podržavljena med ostalimi parcelami tudi parc. št. 843/4 gozd v izmeri 49760 m2, vpisana v vl. št. 2 k.o. ..., in sicer z odločbo Komisije za arondacijo občinske skupščine Žalec z dne 12.8.1963. Odločba je bila izdana na podlagi temeljnega zakona o izkoriščanju kmetijskega zemljišča (Uradni list SFRJ št. 43/59). Pravna podlaga za vrnitev podržavljenega premoženja pa je 29. točka 1. odstavka 3. člena zakona o denacionalizaciji (ZDen) pod pogojem, da upravičenci niso dobili ustreznih nadomestnih zemljišč. Sklicevanje tožeče stranke, da je bila pred izdajo odločbe o arondaciji sklenjena med upravičenko M.T. kot solastnico navedene parcele in pravnim prednikom tožeče stranke kupna pogodba in da zato imenovana ni upravičena do denacionalizacije po določbi 3. člena ZDen, je neutemeljeno. Za presojo upravičenosti do denacionalizacije je pomembno dejstvo, da je bila družbena lastnina in pravica uporabe v korist arondacijskega upravičenca vknjižena v zemljiški knjigi na podlagi odločbe, kar pomeni, da je kot akt o podržavljenju premoženja nedvomno šteti odločbo in ne pogodbo, kar tudi pravilno ugotavlja prvostopni organ.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je tožena stranka z izpodbijano odločbo kršila materialno pravo. Nesporno je, da je bila pred izdajo arondacijske odločbe, sklenjene med pravnim prednikom tožeče stranke KK Žalec, Obrat Založe-Šempeter in upravičenko kupna pogodba z dne 6.5.1993. Dejanska podlaga za prenos lastništva je navedena in realizirana kupna pogodba medtem, ko je bila poznejša arondacijska odločba izdana zgolj iz davčnih razlogov, kot je bilo v takratni praksi običajno. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zahtevo za denacionalizacijo zavrne, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje odločbe do plačila.

V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka vse navedbe v tožbi iz razlogov navedenih v izpodbijani odločbi. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče je na podlagi spisnih podatkov presodilo, da je upravni organ na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja pravilno pravno in dejansko sklepal in tudi pravilno uporabil materialni zakon. Tožeča stranka je v zmoti, ko navaja, da je bila dejanska podlaga za prenos lastništva parc. št. 843/4 k.o. ..., ki je predmet denacionalizacije, kupna pogodba in ne arondacijska odločba. Iz spisnih podatkov izhaja, da je bila za navedeno parcelo v času pred izdajo arondacijske odločbe med pravnim prednikom tožeče stranke in bivšima lastnikoma M. in M.T. dne 6.5.1963 sestavljena kupna pogodba, vendar je to pogodbo podpisala le M.T. kot solastnica idealnega deleža do 1/2 navedene parcele medtem, ko M.T. oziroma njegov brat P.T. kot njegov skrbnik, kupne pogodbe ni podpisal. Upravni organ je zato pravilno sklepal, da navedene pogodbe ni mogoče šteti za veljavno sklenjen posel in zato tudi ne za prostovoljno dogovorjen prenos lastnine, pri čemer pa naj bi bila arondacijska odločba zgolj fiktivna, da bi stranke na tak način z njo pridobile določene ugodnosti (npr. neplačilo prometnega davka). Navedeni ugovor tožeče stranke bi bil zato upošteven le v primeru, če bi bila kupna pogodba veljavno sklenjena in bi dejansko pomenila, da so se arondanta in upravičenec do arondacije dogovorili za prenos zemljišča v državno lastnino prostovoljno in se hkrati tudi sporazumeli o plačilu ustrezne odškodnine, ne glede na okoliščino, da bi taki pogodbi sledila arondacijska odločba iz že prej navedenih razlogov. Glede na specifiko, ki jo ureja zakon o denacionalizaciji, in namen denacionalizacije, torej poprave krivic, ki so nastale s podržavljanjem zasebnega premoženja na podlagi določenih predpisov, pa se sodišče v tem primeru ne strinja z navedbo tožene stranke v izpodbijani odločbi, češ, da naj bi bilo za presojo upravičenosti do denacionalizacije pomembno predvsem dejstvo, da je bila družbena lastnina in pravica uporabe v korist arondacijskega upravičenca vknjižena v zemljiški knjigi na podlagi odločbe. Ta trditev je v denacionalizacijskem postopku, ko gre za vračanje arondiranih zemljišč sprejemljiva le v primeru, če pred izdajo arondacijske odločbe, med arondanti in upravičenci do arondacije ni bil veljavno sklenjen pravni posel, ki je nastal na podlagi proste volje strank. Tožbenemu zahtevku, da sodišče naloži toženi stranki plačilo stroškov tega postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi, sodišče ni ugodilo, ker v upravnih sporih trpi vsaka stranka svoje stroške (61. člen zakona o upravnih sporih).

Glede na navedeno je sodišče na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je uporabilo kot republiški predpis v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94), tožbo zavrnilo.