Jedro

Že zato, ker je bil objekt v bistvenem delu, razen osrednjega dela kamnitih temeljev, odstranjen, v tem primeru ni mogoče govoriti o rekonstrukciji objekta v smislu 7.2. točke prvega odstavka 2. člena ZGO-1, pač pa o novogradnji objekta.

Nadomestna gradnja po 9. točki prvega odstavka 4. člena ZTNP-1 pomeni gradnjo nadomestnega objekta v okviru gabaritov in namembnosti obstoječega objekta.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopenjski upravni organ je na podlagi petega odstavka 50. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) zavrnil izdajo naravovarstvenega soglasja tožnici za obnovo planinske staje na ..., na zemljišču s parc. št. ..., k.o. ..., v občini Bohinj po PGD – obnova planinske staje na ..., št. 4/2010. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je predvideni poseg načrtovan na drugem varstvenem območju Triglavskega narodnega parka, na posebnem varstvenem območju Julijske Alpe, na posebnem ohranitvenem območju Julijske Alpe, na ekološko pomembnem območju Julijske Alpe in v morfološki naravni vrednoti državnega pomena Voje. Ker se nameravani poseg nahaja na zavarovanem območju narodnega parka - na varovanem območju Natura 2000, je toženka pridobila tudi mnenje Zavoda RS za varstvo narave, OE Kranj, in upravljalca zavarovanega območje Javnega zavoda Triglavski narodni park. Navedeni mnenji je poslala tožnici v izjasnitev. V izjasnitvi je tožnica navedla, da je bilo pri izvajanju gradbenih del, s katerimi je že začela, ugotovljeno več dejstev, zaradi katerih je prišlo do odstopanj od prvotno načrtovane obnove objekta. Ugovarja, da objekt ni bil odstranjen v celoti, ampak je od prejšnjega ostal osrednji del kamnitih temeljev. Betonski temelj je bil dejansko podaljšan v stopničast prag. Talni nivo objekta se je na eni strani dvignil nad nivo zemlje, kar je zaradi konfiguracije terena povzročilo višinsko nesorazmerje na nasprotnem delu objekta. Prednji del objekta vsebuje podaljšano ostrešje, zaradi katerega je bilo potrebno delno zamenjati že pripravljeni leseni del ostrešja. Razlog podaljšanja ostrešja je po njeni navedbi v zaščiti stopničastega praga pred vremenskimi vplivi. Ker prvi projekt PGD, ki ga je tožnica priložila vlogi, ni predvideval posegov, za katere je tožnica navedla, da so bili izvedeni, je toženka tožnico pozvala, da vlogo dopolni z jasno opredelitvijo, kaj je predmet njenega zahtevka in s temu ustreznim projektom. Tožnica je 17. 1. 2011 vlogo dopolnila z novim projektom PGD št. 4/2010. Toženka je po pregledu dokumentacije ugotovila, da gre v obravnavanem primeru za rekonstrukcijo obstoječega objekta, ki predstavlja povečanje obsega prvotnega objekta. Kot taka je v nasprotju z 9. točko prvega odstavka 15. člena Zakona o Triglavskem narodnem parku (v nadaljevanju ZTNP-1).

Drugostopenjski upravni organ je zavrnil tožničino pritožbo zoper izpodbijano odločbo. Na podlagi podatkov v spisu ugotavlja, da gre za odstranitev spornega objekta v bistvenih elementih, brez katerih ne more funkcionirati, zato po njegovi presoji ni mogoče govoriti o njegovi rekonstrukciji, saj neobstoječega objekta ni mogoče rekonstruirati. Gre za novogradnjo objekta, ta pa je po 9. točki prvega odstavka 15. člena ZTNP-1 prepovedana.

Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja. Meni, da drugostopenjski upravni organ materialnega prava ni uporabil pravilno ko je ugotovil, da v obravnavanem primeru ne gre za rekonstrukcijo, temveč za novogradnjo objekta. Sprememba konstrukcijskih elementov je mogoča le z njihovo zamenjavo, ki pa je potrebna zaradi dotrajanih in zaradi tega življenje ogrožujočih konstrukcijskih elementov. Nesporno je, da je objekt že bil zgrajen pred mnogimi leti, obseg objekta se od prvotnega ni povečal, prav tako se ni spremenila njegova namembnost, kar pomeni, da je bil rekonstruiran skladno z 9. točko prvega odstavka 15. člena ZTNP-1. Opozarja tudi na 12. točko prvega odstavka 15. člena ZTNP-1, ki določa, da je poleg rekonstrukcije objekta pod določenimi pogoji in omejitvami dopustna tudi nadomestna gradnja objektov v primeru, če so namenjeni kmetijski dejavnosti, povezani s pašo na planinah, določenih v načrtu upravljanja. Navaja, da predmetna staja izpolnjuje oba navedena pogoja. Že od nekdaj jo potrebuje in uporablja zgolj zaradi namena kmetijske dejavnosti in v zvezi s kmetijsko dejavnostjo, povezano s pašo in košnjo travnikov, ker ima kmetijo in živino, planina Voje pa je še vedno ena izmed redkih pašnih planin na območju Bohinja. Predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo ter izda naravovarstveno soglasje za obnovo planinske staje na zemljišču s parc. št. ... k.o. ... oziroma naloži toženki izdajo navedenega naravovarstvenega soglasja.

Tožba ni utemeljena.

V zadevi ni sporno, da območje posega sodi v drugo varstveno območje Triglavskega narodnega parka. Varstveni režim na tem območju ureja ZTNP-1. Sporno je, ali je pravilna ugotovitev toženke, da gradnja, kot je predvidena v novem projektu PGD, ki je bil dne 17. 1. 2011 priložen vlogi za pridobitev naravovarstvenega soglasja, ni skladna z naravovarstvenim režimom, predpisanim z ZTNP-1, torej materialnopravnim predpisom s področja ohranjanja narave.

Po 7.2. točki prvega odstavka 2. člena ZGO-1 je rekonstrukcija objekta spreminjanje tehničnih značilnosti obstoječega objekta in prilagajanje objekta spremenjeni namembnosti ali spremenjenim potrebam oziroma izvedba del, s katerimi se bistveno ne spremeni velikost, spreminjajo pa se njegovi konstrukcijski elementi, zmogljivost ter izvedejo druge njegove izboljšave, pri čemer pri stavbah ne gre za bistveno spremembo v zvezi z velikostjo, če se njena prostornina ne spremeni za več kakor 10%. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da tožnica ni ugovarjala ugotovitvi toženke, da je bil sporni objekt odstranjen, da je bil izveden izkop za gradnjo, da je bil zgrajen ploskovni betonski temelj, ki je bil podaljšan v stopničast prag, da višina bivalnega dela presega višino 1,9 m, da je na zahodnem- prednjem delu objekta podaljšano ostrešje. Dodala je le, da je od prejšnjega objekta ostal osrednji del iz kamnitih temeljev ter pojasnila, zakaj je prišlo do vseh navedenih razhajanj od prvotnega projekta, ki sprememb velikosti obstoječega objekta ni predvideval. Temu opisu dejanskega stanja objekta je na poziv toženke dne 17. 1. 2011 priložila tudi nov projekt, ki izkazuje takšno dejansko stanje. Iz tega projekta izhaja celotna odstranitev prejšnjega objekta oziroma odstranitev njegovega bistvenega dela (razen osrednjega dela kamnitih temeljev).

Že zato, ker je bil objekt v bistvenem delu, razen osrednjega dela kamnitih temeljev odstranjen, v tem primeru tudi po presoji sodišča ni mogoče govoriti o rekonstrukciji objekta v smislu 7.2. točke prvega odstavka 2. člena ZGO-1, pač pa o novogradnji objekta. Kot izhaja iz navedene določbe, rekonstrukcija objekta sicer lahko pomeni določene posege v obstoječ objekt, tudi v njegove konstrukcijske elemente. Z njegovo odstranitvijo oziroma odstranitvijo njegovega bistvenega dela pa do posegov v obstoječ objekt ne more več priti, zato tudi njegova rekonstrukcija ni več mogoča. Ker 9. točka prvega odstavka 15. člena ZTNP gradnjo novih objektov izrecno prepoveduje, ta prepoved pa se po prvem odstavku 16. člena nanaša tudi na drugo varstveno območje, je ugotovitev toženke, da je tožničina gradnja (po novem projektu) v nasprotju z navedeno določbo, pravilna in na zakonu utemeljena. Tožbeni ugovor, da je bila navedena določba napačno uporabljena zato ni utemeljen.

Po tretjem odstavku 20. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) stranke v upravnem sporu ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta. Ker tožnica ugovora, da gre za gradnjo nadomestnega objekta iz 12. točke prvega odstavka 15. člena ZTNP-1, ni navedla v postopku pred izdajo izpodbijanega akta, ne glede na to, da je imela za to možnost tudi ko jo je toženka seznanila z mnenjema Zavoda RS za varstvo narave in upravljalca (Triglavskega narodnega parka) in jo pozvala na opredelitev ter ko jo je kasneje pozvala še na dopolnitev vloge. Tega ugovora pa ni uveljavljala niti v pritožbi zoper izpodbijano odločbo. Zato gre za nedovoljeno tožbeno novoto. Sodišču se zato do tega tožbenega ugovora ni potrebno opredeljevati.

Ne glede na navedeno pa sodišče pripominja, da pojem nadomestna gradnja po 9. točki prvega odstavka 4. člena ZTNP-1 pomeni gradnjo nadomestnega objekta v okviru gabaritov in namembnosti obstoječega objekta. To pomeni, da v primeru, kot je obravnavani, ko je ugotovljeno, da gre za povečanje obsega prejšnjega objekta (kar izhaja tudi iz primerjave prvega in drugega projekta, ki ju je tožnica vložila v spis, predvsem v delu, ki govori o merah objekta), za takšno gradnjo ne gre, tudi če bi tožnica izkazala izpolnjevanje ostalih pogojev iz 12. točke prvega odstavka 15. člena ZTNP-1. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker dejstva in dokazi, ki jih navaja tožnica, niso pomembni za odločitev (2. alineja 2. odstavka 59. člena ZUS-1). Odločitev o stroških temelji na 4. odstavku 25. člena ZUS-1.