Jedro

Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog za oprostitev plačila sodne takse ter ugodilo predlogu za obročno plačilo sodne takse. Tretji odstavek 182. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1 določa, da lahko dva ali več tožbenih zahtevkov, ki so v medsebojni zvezi, tožeča stranka uveljavlja z eno tožbo tudi tako, da naj sodišče ugodi naslednjemu zahtevku, če spozna, da tisti zahtevek, ki ga uveljavlja pred njim, ni utemeljen. Ker je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni predlog, bi moralo najprej odločiti o utemeljenosti prvega podrednega predloga. O drugem podrednem predlogu bi lahko odločalo le v primeru, če bi presodilo, da prvi podredni predlog ni utemeljen.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi, sklep sodišča prve stopnje se v izpodbijani II. in III. točki izreka razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

II. V preostalem se pritožba tožene stranke zavrne in se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi I. točka izreka sklepa sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 9. 4. 2021 v zvezi s popravnim sklepom z dne 19. 4. 20211 zavrnilo predlog tožene stranke za oprostitev plačila sodne takse (I. točka izreka), ugodilo pa je njenemu predlogu za obročno plačilo sodne takse v višini 6.525,00 EUR za pritožbeni postopek2 (II. točka izreka) ter razveljavilo plačilni nalog opr. št. VIII Pg 2430/2019 z dne 4. 3. 2021 (III. točka izreka).

2. Tožena stranka sicer v pritožbi navaja, da izpodbija sklep z dne 19. 4. 2021 (1. točka 335. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku, ZPP), vendar pa iz njenih nadaljnjih navedb in pritožbenih razlogov jasno izhaja, da gre za očitno pomoto ter da v resnici izpodbija sklep z dne 9. 4. 2021.3 Zoper zavrnilni del izreka tega sklepa se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje glede podrednega predloga za odlog plačila sodne takse oziroma da izpodbijani sklep spremeni tako, da takso za pritožbo zoper vmesno sodbo o ugovoru zastaranja določi po prostem preudarku po 30. členu Zakona o sodnih taksah (ZST-1).

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pritožbene navedbe, ki se nanašajo na nepravilno odmero takse, za odločitev o taksni oprostitvi niso pravno odločilne (sodišče s to odločitvijo namreč o odmeri takse ne odloča). Te očitke bi lahko tožena stranka v skladu s prvim odstavkom 34.a člena ZST-1 uveljavljala le v ugovoru zoper plačilni nalog, ki pa ga ni vložila.

5. ZST-1 v prvem odstavku 11. členu določa, da sodišče oprosti stranko plačila taks, če bi bila s tem plačilom občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja sama ali se preživljajo njeni družinski člani. Pravni standard občutnega zmanjšanja sredstev za preživljanje se skladno z ustaljeno sodno prakso4 presoja na podlagi kriterijev, ki jih za ugoditev prošnji za brezplačno pravno pomoč določa Zakon o brezplačni pravni pomoči (ZBPP), in kriterijev, ki jih za dodelitev denarne socialne pomoči določa Zakon o socialno varstvenih prejemkih (ZSVarPre).

6. V skladu z drugim odstavkom 13. člena ZBPP se šteje, da je socialno stanje prosilca in njegove družine zaradi stroškov sodnega postopka ogroženo, če mesečni dohodek prosilca (lastni dohodek) oziroma mesečni povprečni dohodek na člana družine (lastni dohodek družine) ne presega višine dveh osnovnih zneskov minimalnega dohodka (ta je v času odločanja znašal 402,18 EUR ‒ prvi odstavek 8. člena ZSVarPre). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da znaša mesečni povprečni dohodek tožene stranke in njenih družinskih članov iz naslova dela ... EUR, česar tožena stranka pritožbeno ne izpodbija. Mesečni povprečni dohodek na člana družine tako znaša ... EUR (...5) in torej presega mejo 804,36 EUR, zato je že iz tega razloga (tj. že brez upoštevanja premoženja tožene stranke in njenih družinskih članov) pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka za (delno) oprostitev plačila sodne takse ne izpolnjuje pogojev.

7. Pritožbene navedbe, da tožena stranka nima nepremičnega premoženja, kar naj bi sodišče tudi ugotovilo, ter da tožena stranka biva pri ženi, ki je lastnica stanovanja, kar naj bi predstavljalo razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava, so po oceni sodišča druge stopnje preohlapne, da bi lahko nanje konkretneje odgovorilo. Sodišče druge stopnje namreč sklep preizkuša v okviru pritožbenih navedb in mora zato pritožnica točno navesti, s katerimi odločitvami sodišča se ne strinja in iz katerih razlogov. Pritožbeno sodišče ne more samo ugibati, kaj ima pritožba v mislih, ko navaja določeno trditev, če tega jasno in razumno ne pove.

8. Pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da ima tožena stranka kreditne obveznosti v mesečni višini ... ter da je stanje kredita na dan 24. 3. 2021 znašalo ..., ni utemeljen. Te navedbe namreč predstavljajo nedovoljene pritožbene novote, za katere tožena stranka ni pojasnila, zakaj jih brez svoje krivde ni mogla navesti že v predlogu za oprostitev plačila sodnih taks (prvi odstavek 337. člen ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1). Tožena stranka je k predlogu sicer priložila dokazilo o kreditu (ter v predlogu kot dokaz navedla "kreditna obveznost ..."), ni pa o tem (v predlogu ali izjavah o premoženjskem stanju) podala nobenih trditev. Gre torej za informativni dokaz, ki je v procesni teoriji in praksi nedovoljen. Tudi sicer pa (če bi tožena stranka te trditve podala pravočasno) se kreditne obveznosti po ustaljenem stališču sodne prakse ne upoštevajo pri odločanju o oprostitvi plačila sodnih taks, saj je kredit posledica prostovoljne odločitve kreditojemalca.6 Iz istega razloga (ker gre torej za obveznost, ki jo je tožena stranka prostovoljno prevzela) so neutemeljene tudi pritožničine navedbe, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo dejstva, da je tožena stranka kot vlagateljica nasprotne tožbe v zadevi VIII Pg 1390/2020, ki naj bi tekla pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, obremenjena s plačilom sodne takse v isti višini.

9. Utemeljen pa je pritožbeni očitek, da sodišče ni odločalo in obrazložilo podrednega predloga tožene stranke o odlogu plačila sodne takse. Tožena stranka je namreč postavila primarni predlog, tj. predlog za oprostitev plačila sodne takse, prvi podredni predlog, tj. predlog za odlog plačila sodne takse, ter drugi podredni predlog, tj. predlog za obročno plačilo sodne takse. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog za oprostitev plačila sodne takse ter ugodilo predlogu za obročno plačilo sodne takse. Tretji odstavek 182. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1 določa, da lahko dva ali več tožbenih zahtevkov, ki so v medsebojni zvezi, tožeča stranka uveljavlja z eno tožbo tudi tako, da naj sodišče ugodi naslednjemu zahtevku, če spozna, da tisti zahtevek, ki ga uveljavlja pred njim, ni utemeljen. Ker je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni predlog, bi moralo najprej odločiti o utemeljenosti prvega podrednega predloga. O drugem podrednem predlogu bi lahko odločalo le v primeru, če bi presodilo, da prvi podredni predlog ni utemeljen.

10. Ker z izpodbijanim sklepom o prvem podrednem predlogu ni bilo odločeno, je imela kršitev določb o eventualni kumulaciji iz tretjega odstavka 182. člena ZPP vpliv na zakonitost izpodbijanega sklepa. Odsotnost odločitve o prvem podrednem predlogu predstavlja kršitev načela dispozitivnosti iz 2. člena v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP.7

11. Zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki je pritožbeno sodišče glede na njeno naravo ne more odpraviti samo, je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani II. in III. točki izreka (ker je ugotovilo, da je preuranjena odločitev o predlogu za obročno plačilo sodne takse, je posledično preuranjena tudi odločitev o razveljavitvi plačilnega naloga) razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje (tretja točka 365. člena ZPP v zvezi s 355. členom ZPP). V ponovnem postopku bo moralo najprej odločiti o utemeljenosti prvega podrednega predloga. O utemeljenosti drugega podrednega predloga bo lahko odločalo le v primeru, če bo prvi podredni predlog zavrnilo. V preostalem (glede odločitve o zavrnitvi predloga za oprostitev plačila sodne takse) je pritožbo tožene stranke, potem ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP), zavrnilo in v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo I. točko izreka sklepa sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP). O pritožbi zoper sklep je na podlagi prvega odstavka 366.a člena ZPP odločila sodnica posameznica.

1 S katerim je v izreku in obrazložitvi popravilo očitno pisno pomoto, in sicer je zamenjalo izraz tožeča stranka z izrazom tožena stranka. 2 Napačno je sicer navedlo, da gre za redni postopek. 3 Prim. J. Zobec v L. Ude in drugi: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, Ljubljana, GV Založba, 2009, str. 224, opomba št. 729. 4 Glej npr. sklepa VS RS I Up 318/2012 in VSL I Cp 1324/2017. 5 Tožena stranka ne izpodbija ugotovitve, da se pri ugotavljanju materialnega položaja upošteva ... družinskih članov. 6 Glej sklepe VSL I Cp 2097/2020, II Cp 13/2019, I Cp 2615/2017, I Cp 1324/2017, I Cp 43/2016, II Cp 157/2015, I Cp 1065/2014, I Cp 2958/2012 in II Cp 4164/2011. 7 Prim. sklep VSL II Cp 2386/2016.