Jedro

Stečajni dolžnik, ki je prijavljeno terjatev sicer delno priznal, ima v sporu, ki teče med dvema stečajnima upnikoma zaradi ugotovitve obstoja prerekane terjatve, položaj enotnega sospornika, saj bo imela odločitev v tem sporu (ugotovitev obstoja prerekane terjatve) pravni učinek na stečajnega dolžnika.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se stečajnemu dolžniku A. p.o., Ljubljana v stečaju prizna položaj enotnega sospornika. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevo stečajnega dolžnika, da se mu dovoli intervencija na strani tožene stranke. Sodišče je ugotovilo, da ni podan pravni interes intervenienta, zato je intervenicjo v skladu z določbo 200. čl. ZPP zavrnilo. Zoper sklep se pritožuje stečajni dolžnik iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 353. člena takrat veljavnega Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. SFRJ št. 4/77 - 27/90). Pritožba poudarja, da je tožnica v stečajnem postopku nad intervenientom priglasila upniško terjatev v skupnem znesku 1.161.969,90 SIT, od katere pa je stečajni upravitelj prerekal znesek 558.857,50 SIT iz naslova OD in 1.604,00 SIT iz naslova jubilejne nagrade. Tožena tranka pa je prerekala terjatev v znesku 1.014.595,60 SIT iz naslova OD (torej tudi del zneska, ki ga je priznal stečajni upravitelj). Tožnica je tožbo vložila zoper stečajnega dolžnika (I Pd 3658/94) in je sodišče izdalo zavrnilno sodbo, ki pa še ni pravnomočna. Tožnica pa je vložila tožbo zoper toženo stranko v tej zadevi z zahtevo, da se ugotovi obstoj terjatve do intervenienta v višini 1.014.595,60 SIT. Zahtevka se pokrivata, izvirata iz istega dejanskega in pravnega naslova le razlogi prerekanja tožene stranke in intervenienta so različni. O zahtevku pa je bilo že odločeno v prej navedeni zadevi zato ima stranski intervenient velik pravni interes za sodelovanje v tej zadevi in nedvomno tudi položaj enotnega sospornika. Poleg tega tožena stranka ne more samostojno razpolagati s predmetnim zahtevkom, ki meri na ugotovitev obstoja terjatve do intervenienta torej do tretje osebe, ki ji mora sodišče nuditi možnost sodelovanja. Predlaga, da sodišče razveljavi izpodbijani sklep in tožeči naloži plačilo stroškov tega postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Pritožba je utemeljena. Na podlagi podatkov v tožbi pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka priglasila v stečajnem postopku zoper A. p.o., Ljubljana terjatev v višini 1,161.970,00 SIT in da je stečajni upravitelj od tega pripoznal tožeči stranki terjatev v višini 601.507,50 SIT ter da je za prerekani del terjatve že vložila tožbo zoper A. p.o. Zaradi prerekanja terjatve v višini 1,014.595,60 SIT s strani upnika X. banka d.d. pa je tožeča stranka tudi zoper njo vložila tožbo. S popravo tožbe z dne 21.6.1995 tožeča stranka zahteva, da je tožena stranka X. banka d.d. dolžna priznati, da obstoji terjatev tožeče stranke do A. p.o., Ljubljana v stečaju v višini 1,014.595,69 SIT zakonitimi zamudnimi obrestmi od 25.10.1994 dalje do plačila. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da je utemeljena pritožbena trditev stranskega intervenienta, da je v vtoževani terjatvi zoper toženo stranko X. banko d.d. zajeta tudi po stečajnem upravitelju že enkrat priznana terjatev v višini 601.507,50 SIT. To terjatev kot izhaja iz obrazložitve sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. St ../94-51-59 z dne 24.5.1995, s katerim je bila tožeča stranka napotena na pravdo zoper toženo stranko X. banko d.d. glede obstoja prej navedene terjatve, tožena stranka prereka le iz razloga, ker meni, da tožnica in drugi delavci glede terjatev iz naslova osebnih dohodkov niso upniki po 2. odstavku 160. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL, Ur.l. RS št. 67/93, 39/97), temveč imajo zgolj položaj stečajnih upnikov. Na podlagi prej navedenih dejstev pritožbeno sodišče ugotavlja, da ima intervenient A. p.o. v stečaju Ljubljana pravni interes na vodenju postopka glede ugotovitve obstoja prerekane terjatve in da ima v tem sporu položaj enotnega sospornika (209. člen ZPP), saj ni nobenega dvoma, da bo pravni učinek rešitve spora med tožečo in toženo stranko s sodno odločitvijo ali na drugi način deloval tudi na to stranko. Tožeča in tožena stranka njegovi udeležbi v postopku nista ugovarjali. Sodišče prve stopnje je v nasprotju s prej navedenimi dejstvi zmotno uporabilo določbo 200. člena ZPP in z izpodbijanim sklepom neutemeljeno zavrnilo udeležbo A. p.o. Ljubljana v stečaju v tem sporu ter mu s tem preprečilo sodelovanje v postopku na strani tožene stranke. Ker sodišče prve stopnje A. p.o., Ljubljana v stečaju kot enotnega sospornika ni pritegnilo v postopek v sporu med strankama, je s tem podana bistvena kršitev določb postopka po 7. točki 2. odstavka 354. člena ZPP. Zato je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi in na podlagi 1. odstavka 369. člena in v zvezi s 3. točko 380. člena ZPP spremenilo izpodbijani sklep ter odločilo kot je razvidno iz izreka. O pritožbenih stroških intervenienta bo sodišče prve stopnje odločalo v nadaljevanju postopka.