Jedro

Za obstoj življenjske skupnosti je bistvena predvsem njena notranja komponenta, medsebojna naklonjenost in medsebojni dogovor o vsebini in obliki skupnosti, ki jo je še mogoče kvalificirati kot življenjsko. Skupno bivanje, finance, gospodinjstvo in zakonska postelja so pri tem le nekateri izmed številnih zunanjih pokazateljev obstoja življenjske skupnosti.

Iz ugotovitev izhaja, da med zapustnikom in toženko ni bilo resnejših prepirov, ki bi kazali na prenehanje življenjske skupnosti, in da sta sporazumno, kljub dogovorjenemu ločenemu bivanju, ohranjala skupnost, v kateri sta ostala intimna, si bila naklonjena, skrbela za skupno hčer, skupno preživljala dopust in se obiskovala, zato je mogoče pritrditi presoji, da med zapustnikom in toženko ni prišlo do trajnega prenehanja življenjske skupnosti v smislu prvega odstavka 22. člena ZD.

Obrazložitev

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka mora toženi stranki v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti njene revizijske stroške v znesku 399,68 EUR, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti.

OBRAZLOŽITEV:

1. Prvostopenjsko sodišče je tožbeni zahtevek zavrnilo. Presodilo je, da tožnik ni izkazal neobstoja toženkine dedne pravice oziroma trajnega prenehanja življenjske skupnosti zakoncev - zapustnika in toženke v smislu prvega odstavka 22. člena Zakona o dedovanju (ZD).

2. Pritožbeno sodišče je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Navedbe revidenta

3. Zoper to sodbo v zvezi s prvostopenjsko sodbo je tožnik vložil pravočasno revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava s predlogom, naj ji revizijsko sodišče ugodi in sodbi nižjih sodišč spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi, podredno, naj sodbi nižjih sodišč razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. V reviziji ponavlja ugotovljeno dejansko stanje, ponekod pa od njega tudi odstopa (npr. da je imel zapustnik tesne ljubezenske stike s tožnikovo materjo in da je imel pred smrtjo še ljubezensko razmerje z drugo žensko), in meni, da je življenjska skupnost med toženko in zapustnikom trajno prenehala. Obiskovanje in skupno preživljanje dopustov ne pomenita življenjske skupnosti. Toženka in zapustnik sta živela ločeno življenje. Sodbi nižjih sodišč sta nelogični, v nasprotju z zdravim razumom in jezikovnimi pravili. Dejansko sta toženka in zapustnik živela tako, da nista imela zakonske postelje, skupnega gospodinjstva in skupnih financ.

Odgovor nasprotne stranke

4. Toženka v odgovoru na revizijo opozarja, da revident z revizijo predvsem nedopustno izpodbija ugotovljeno dejansko stanje. Pridružuje se razlogom nižjih sodišč in poudarja, da z zapustnikom kljub ločenemu bivanju nista razvezala njune zakonske zveze, da je obstoj njune življenjske skupnosti potrjen z izpovedbami prič in da njenega obstoja ne morejo omajati zapustnikova izvenzakonska razmerja.

5. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Ker z revizijo ni mogoče izpodbijati pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP), je revizijsko sodišče vezano na dejanske ugotovitve nižjih sodišč. Zato revizijskih trditev, ki od ugotovljenega dejanskega stanja kakorkoli odstopajo (npr. da je imel zapustnik tesne ljubezenske stike s tožnikovo materjo in da je imel pred smrtjo še ljubezensko razmerje z drugo žensko), ni upoštevalo.

8. Nižji sodišči sta tako ugotovili dejansko stanje, ki ga je v bistvenem mogoče povzeti v naslednjem: zakonska zveza med zapustnikom in toženko ni bila nikoli razvezana; o razvezi nista razmišljala, čeprav je bil zapustnik že enkrat poročen in se je ločil pred sklenitvijo zakonske zveze s toženko; zapustnik ni hotel razvezati zakonske zveze, čeprav se je zavedal vseh posledic njenega obstoja; toženka se je leta 1960 s hčero, ki jo je imela z zapustnikom, izselila iz skupne družinske hiše in na tem naslovu ni živela vse do zapustnikove smrti v letu 2003; po izselitvi je zapustnik imel razmerje z J. B.; v tem razmerju se jima je rodil zunajzakonski otrok - tožnik; J. B. se ni nikoli preselila v omenjeno družinsko hišo, je pa nanjo pazila v letih 1963 in 1964; toženka se ni udeležila zapustnikovega pogreba; toženka in zapustnik sta kljub omenjenemu zapustnikovemu razmerju in rojstvu tožnika ostala intimna, obiskovala sta drug drugega, ostala skupaj tudi preko noči, bila sta si naklonjena in si medsebojno pomagala, skupaj sta hodila na dopuste in izlete ter skrbela za vzgojo hčere; toženka se je izselila iz skupne družinske hiše sporazumno z zapustnikom in izključno zaradi pogostih sporov s taščo, ki je umrla leta 1985; po taščini smrti sta z zapustnikom nadaljevala ločeno življenje, saj sta se nanj navadila in jima je ustrezalo.

9. Življenjska skupnost zakoncev (in zunajzakonskih partnerjev) je pravni standard, zato predpisi (ZD in Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - ZZZDR) ne določajo njegove vsebine. Iz njih je sicer mogoče razbrati nekatere temeljne značilnosti življenjske skupnosti (glej npr. 13. člen ZZZDR), vendar pa je ugotovitev njenega (ne)obstoja vselej posledica vsakokratne presoje vseh konkretnih okoliščin posameznega primera.

10. Življenjska skupnost zunajzakonskih partnerjev je po vsebini enaka življenjski skupnosti, ki naj obstaja med zakoncema. Zato življenjske skupnosti zakoncev ne gre povsem enačiti z življenjsko skupnostjo zunajzakonskih partnerjev, saj je slednja le večinska, najpogostejša oblika prve. Posledično so zahteve za obstoj življenjske skupnosti zunajzakonskih partnerjev strožje, saj sta partnerja z nesklenitvijo zakonske zveze izkazala interes po nevmešavanju prava v njuno razmerje. Zahteve za obstoj življenjske skupnosti zakoncev pa so milejše, saj sta partnerja s sklenitvijo zakonske zveze izkazala ravno nasproten interes.

11. Vsaka življenjska skupnost moškega in ženske (zakoncev, zunajzakonskih partnerjev in ostalih ohlapnejših partnerskih zvez) je kompleksna skupnost partnerjev, ki v medsebojnem razmerju zadovoljujeta različne potrebe (čustvene, spolne, prokreativne, moralnoetične, ekonomske,...). Katere potrebe zadovoljujeta in v kolikšni meri, je sicer zasebna stvar moškega in ženske, vendar je sodna praksa tista, ki v posamičnem primeru presodi, ali je njuno razmerje mogoče kvalificirati v smislu pravnega standarda življenjske skupnosti.

12. Za sam obstoj življenjske skupnosti je bistvena predvsem njena notranja komponenta, medsebojna naklonjenost in medsebojni dogovor o vsebini in obliki skupnosti, ki jo je še mogoče kvalificirati kot življenjsko. Skupno bivanje, finance, gospodinjstvo in zakonska postelja so pri tem le nekateri izmed številnih zunanjih pokazateljev obstoja življenjske skupnosti. Revident pravilno opozarja, da med toženko in zapustnikom naštetih zunanjih pokazateljev ni bilo, vendar po presoji revizijskega sodišča navedeno ne zadostuje za ugotovitev, da življenjske skupnosti med njima ni bilo. Ob ostalih dejanskih ugotovitvah nižjih sodišč, iz katerih izhaja, da med zapustnikom in toženko ni bilo resnejših prepirov, ki bi kazali na prenehanje življenjske skupnosti, in da sta sporazumno, kljub dogovorjenemu ločenemu bivanju, ohranjala skupnost, v kateri sta ostala intimna, si bila naklonjena, skrbela za skupno hčer, skupno preživljala dopust in se obiskovala, je namreč mogoče pritrditi presoji nižjih sodišč, da med zapustnikom in toženko ni prišlo do trajnega prenehanja življenjske skupnosti v smislu prvega odstavka 22. člena ZD. Tožbeni zahtevek je bil zato pravilno zavrnjen kot neutemeljen.

13. Ker niso podani v reviziji uveljavljani razlogi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), je revizijsko sodišče revizijo tožnika na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.

14. Odločitev o stroških odgovora na revizijo temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Stroški odgovora na revizijo so tožencu priznani po odvetniški tarifi za sestavo odgovora na revizijo (600 točk) in za končno poročilo stranki oziroma za posvet s stranko (50 točk), z upoštevanjem materialnih stroškov (2% oziroma 13 točk), 20% DDV-ja in plačane sodne takse (35,68 EUR).