Jedro

Tožnica od tožene stranke utemeljeno zahteva povrnitev prevoznih stroškov, ki jih je v spornem času imela zaradi opravljanja dela za toženo stranko, tj. sklepanja življenjskih zavarovanj. Podlaga za takšno odločitev je v določbi tretjega odstavka 50. člena KP, po kateri se povrnejo delavcu tisti stroški, ki so nastali pri sklepanju zavarovanj, ti pa se izplačujejo na podlagi vsakokratnega pisnega naloga organizatorja zastopniške mreže v poslovnih enoti. Po določbi 16. člena Pravilnika je zastopnik za mesece, za katere je izpolnil pričakovane rezultate, skladno s Pravilnikom upravičen do povračila prevoznih stroškov za vsako sklenjeno zavarovanje v obliki kilometrine za največ 36 prevoženih kilometrov. Stroški iz tega naslova se izplačajo zastopniku na podlagi pisnega naloga organizatorja zastopniške mreže.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni v odločitvi o stroških postopka (v III. točki izreka) tako, da se glasi: „Tožeča in tožena stranka sami krijeta vsaka svoje stroške postopka.“ V preostalem se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnici za obdobje od meseca januarja 2008 do avgusta 2009 iz naslova prikrajšanja pri plači obračunati znesek 1.313,06 EUR bruto, od tega zneska odvesti ustrezne davke in prispevke ter tožnici izplačati neto znesek 737,17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 9. 2009 dalje do plačila, vse v 15 dneh, da ne bo izvršbe (I. točka izreka); da je tožena stranka dolžna tožnici plačati prikrajšanje iz naslova prevoznih stroškov v znesku 270,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 9. 2009 dalje do plačila, vse v 15 dneh, da ne bo izvršbe (II/a. točka izreka), kar je tožnica iz tega naslova zahtevala več, to je razliko do vtoževanega zneska 2.092,76 EUR, pa je zavrnilo (II. točka izreka). V skladu z uspehom v sporu je odločilo, da je tožnica dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 1.720,64 EUR v roku 15 dni, po poteku navedenega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila, da ne bo izvršbe (III. točka izreka).

Tožnica in tožena stranka sta se pritožili zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določbi prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in spremembe) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem.

Tožnica izpodbija sodbo v delu zavrnitve tožbenega zahtevka (v II/b. točki izreka) in glede odločitve o stroških (v III. točki izreka). Navaja, da se sodišče v obrazložitvi sodbe sklicuje na 16. člen Pravilnika o službenih poteh (v nadaljevanju: Pravilnik) in na ničen akt o stimulaciji, ki priznava stroške za službene poti le za mesece, v katerih je delavec izpolnil pričakovane rezultate dela. V dokazne namene je predložila popolno evidenco o službenih poteh, opravljenih v spornem času. Obrazlaga postopek izdaje pisnega naloga ter opozarja na izpovedbo priče A.A., po kateri so morali zastopniki opraviti čim več obiskov in v takšnem obsegu, da so lahko toženi stranki prinesli rezultate. Priča je dobro poznala delo zastopnikov, saj je nekoč tudi sama opravljala takšne zadolžitve. Tožena stranka svojim zastopnikom ni izdajala potnih nalogov, zaradi česar jih tožnica ni mogla predložiti. Ne strinja se tudi z odločitvijo o stroških postopka. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu spremeni sodbo tako, da njenim zahtevkom v celoti ugodi oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka izpodbija sodbo v delu ugoditve tožbenih zahtevkov (v I. in II/a. točki izreka). Navaja, da so zastopniki upravičeni do plačila prevoznih stroškov, skladno z določbo 52. člena KP dejavnosti v primeru, če dosegajo 100 % plan ter na podlagi pisnega naloga, potrjenega s strani organizatorja zastopniške mreže. Tožnici je za sporno obdobje v celoti poravnala pripadajoče prevozne stroške. Sodišče prve stopnje je nekritično sledilo mnenju in izračunom izvedenca finančne stroke, pri čemer je odločitev o priznanih stroških v delni višini pomanjkljivo obrazložilo. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu spremeni sodbo tako, da tožničine zahtevke v celoti zavrne oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba tožnica je delno utemeljena. Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere sta opozorili pritožbi in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je pri presoji zahtevkov iz naslova premalo izplačane plače in prevoznih stroškov (v I. in II. točki izreka sodbe) na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. Takšna ugotovitev pa ne velja za odločitev o stroških postopka (v III. točki izreka), kar vse pritožbeno sodišče utemeljuje z naslednjimi dejanskimi in pravnimi razlogi: Pritožba tožene stranke zgolj pavšalno izpodbija odločitev o prisojeni razliki plače in ne konkretizira razlogov, zakaj takšna odločitev ni pravilna. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano odločitev preizkusilo zgolj po uradni dolžnosti z vidika pravilne uporabe materialnega prava in obstoja bistvenih postopkovnih kršitev, na katere je moralo paziti po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi v izpodbijani sodbi, da je tožena stranka v spornem času obračunavala tožnici plačo v nasprotju z določbo 43. člena KP dejavnosti, po kateri so zastopniki deležni negativne stimulacije v primeru, če najmanj 90 % zaposlenih delavcev ne dosega normiranih delovnih rezultatov. Sodišče prve stopnje je po izvedenih dokazih ugotovilo, da v spornem času zastopniki niso dosegli takšen odstotek delovnih rezultatov, zaradi česar je tožnica za zahtevano obdobje upravičena do razlike pripadajoče plače po izračunu, ki ga je pripravil izvedenec finančne stroke B.B., na katerega tožena stranka ni imela pripomb.

Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo tudi o prevoznih stroških tožnice, ki jih je v spornem času imela po službeni dolžnosti zaradi sklepanja življenjskih zavarovanj. Podlaga za takšno odločitev je v določbi tretjega odstavka 50. člena KP dejavnosti, po kateri se povrnejo delavcu tisti stroški, ki so nastali pri sklepanju zavarovanj, ti pa se izplačujejo na podlagi vsakokratnega pisnega naloga organizatorja zastopniške mreže v poslovnih enoti. Po določbi 16. člena Pravilnika je zastopnik za mesece, za katere je izpolnil pričakovane rezultate, skladno s Pravilnikom upravičen do povračila prevoznih stroškov za vsako sklenjeno zavarovanje v obliki kilometrine za največ 36 prevoženih kilometrov. Stroški iz tega naslova se izplačajo zastopniku na podlagi pisnega naloga organizatorja zastopniške mreže. Izvedenec finančne stroke je na podlagi potnih nalogov in podatkov o prevoženih kilometrih, ki so se nanašali na tožnico in sklenjene zavarovalne police, ugotovil, da je imela tožnica v zahtevanem obdobju iz tega naslova priznanih 2107 kilometrov. V tej zvezi ni upošteval štirih potnih nalogov, ki so se nanašali na izobraževanje v Ljubljani, saj so bili glede tega stroški že povrnjeni. Po ugotovitvi izvedenca je tožena stranka izplačala tožnici le 750,79 EUR, morala pa bi ji izplačati še 270,50 EUR, pri čemer je šlo pri takšnem obračunu za prevozne stroške na podlagi potnih nalogov, ki so bili ustrezno verificirani s strani pristojnega delavca tožene stranke. Tožničina pritožba sicer opozarja, da je sodišče priznalo tožnici prevozne stroške samo za del zahtevanega obdobja, kar pa po ugotovitvi pritožbenega sodišča ni utemeljeno, saj je izvedenec, ki je glede teh vprašanj podal celo dve dopolnilni pisni mnenji, na zaslišanju (list. št. 201) še pojasnil, da je v 7. točki osnovnega izvedenskega mnenja pri podanih izračunih izhajal iz celotnega zahtevanega obdobja, med ostalim tudi za čas od meseca aprila do septembra 2009, pri čemer je poudaril, da v dopolnitvi izvedenskega mnenja ni upošteval tistih prevoznih stroškov, ki so se nanašali na izobraževanje in niso bili povezani s tožničinim seznamom, ki je bil izdelan glede na obiske posameznih strank in na podlagi dejansko sklenjenih zavarovalnih polic. Tudi pritožbeno sodišče ne najde razlogov, da ne bi sprejelo izvedenskega mnenja za pravilnega. Izvedenec je namreč izračune v pisnem mnenju ustrezno obrazložil ter ustno odgovoril na postavljena vprašanja tako sodišča kot tožnice in tožene stranke, ki po končanem izvedenčevem zaslišanju nista imeli več dodatnih vprašanj oziroma pripomb, ki jih sedaj izpostavljata v pritožbah.

Vendar tožničina pritožba utemeljeno opozarja na zmotno odločitev o stroških postopka (v III. točki izreka), ki jih je sodišče prve stopnje skladno z uspehom v sporu naložilo v plačilo tožnici. Sodišče prve stopnje ni pravilno odločilo, ko je tožnico obremenilo tudi s plačilom stroškov za izdelavo izvedenskega mnenja finančne stroke in njegovih dopolnitev. Res je bila tožnica z zahtevkom delno uspešna, vendar pa je glede tega potrebno poudariti, da je bilo izvedensko mnenje v sporu potrebno, saj se je lahko na podlagi njegovih izračunov natančno ugotovilo, koliko je tožnica iz naslova zahtevane razlike v plači in prevoznih stroškov od tožene stranke še upravičena. Skladno z določbo prvega odstavka 38. člena ZDSS-1 lahko sodišče odloči, da mora delodajalec kriti vse stroške za izvedbo dokazov, tudi če delavec v sporu ni v celoti uspel, pa zaradi tega niso nastali posebni stroški. Sodišče prve stopnje bi moralo to v konkretnem primeru upoštevati ter stroške za izvedensko mnenje v višini 1.113,00 EUR naložiti v plačilo toženi stranki, ne glede na to, da je tožnica z zahtevki o glavni stvari le delno uspela. Iz izpodbijane sodbe je razvidno, da je sodišče prve stopnje priznalo tožnici za zastopanje po pooblaščenki skupaj 1.047,00 EUR stroškov, toženi stranki pa za zastopanje po pooblaščencu skupaj 2.160,00 EUR. Če se od tega zneska odbijejo priznani stroški za izvedensko mnenje 1.113,00 EUR, ki jih je tožena stranka med postopkom izvedencu že poravnala, ostane znesek 1.057,00 EUR. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča primerjava takšnih zneskov, izkazuje, da gre pri njih praktično za enako višino stroškov.

Zato je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 5. točke 358. člena delno ugodilo tožničini pritožbi in odločitev o stroških v III. točki izreka izpodbijane sodbe spremenilo tako, da stranki sami krijeta vsaka svoje stroške postopka, kot je to razvidno iz izreka te sodbe. V preostalem pa je pritožbo tožnice in v celoti pritožbo tožene stranke zavrnilo ter v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožena stranka je v zvezi s pritožbo priglasila stroške. Ker z njo ni bila uspešna, je pritožbeno sodišče odločilo, da sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP). Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških tožnice ni odločilo, ker jih v pritožbi ni priglasila.