Jedro

Sodišče v postopku preizkusa ocene ni pristojno presojati, kako so izkazane napake oziroma pomanjkljivosti v delu, ki jih delodajalec očita delavcu, konkretno vplivale na znižanje ocene delovne uspešnosti. To je v pristojnosti delodajalca. Sodišče je dolžno presojati (le) postopkovno ustreznost ocenjevanja ter dejanski obstoj razlogov, ki jih je kot podlago podane ocene navedel delodajalec.

Argument tožnice, da je za enako dobro/slabo delo v preteklih obdobjih prejela boljšo oceno, zaradi česar bi moral delodajalec s tako prakso nadaljevati tudi v spornih obdobjih, ni utemeljen. Način, na katerega se bo delodajalec odzval na nepravilnosti pri delu oziroma kakšen pomen bo dal napakam pri delu, je avtonomna odločitev delodajalca, v katero sodišče ni pristojno posegati.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka in je dolžna v roku 8 dni toženi stranki povrniti njene stroške odgovora na pritožbo v znesku 1.023,89 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. dne do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ustavilo postopek v delu, ki se nanaša na popravo ocene delovne uspešnosti na 38 točk (I. točka izreka); toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnici plačati znesek 1.993,12 EUR bruto, pristojnim organom odvesti ustrezne dajatve in tožnici izplačati pripadajoči neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka); zavrnilo je tožbeni zahtevek za plačilo premalo izplačanih nadur v znesku 4.968,75 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi, za plačilo neizplačanih nadur v znesku 3.377,03 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi, za plačilo neizplačanih delov plač zaradi nezakonito znižanega dela mesečne plače za delovno uspešnost v skupni višini 14.843,81 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi, za plačilo neizplačanih delov plač zaradi nezakonito znižanih delov plače za letno delovno uspešnost v znesku 27.923,72 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi in za plačilo neizplačanih božičnic v skupni višini 7.394,42 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka). Odločilo je še, da je dolžna tožnica toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 2.543,60 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica zaradi vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče napačno razlagalo določbe Kolektivne pogodbe komunalnih dejavnosti in Zakona o delovnih razmerjih, zaradi česar je neutemeljeno zavrnilo zahtevek za plačilo premalo plačanih nadur. Z razlago sodišča prve stopnje je nadurno delo vrednoteno nižje od rednega dela. Glede neizplačanih nadur sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je bila direktorica tožene stranke vselej obveščena o izvedenih nadurah, hkrati pa je z veliko količino naloženega dela in kratkimi roki za izvedbo nalog tožnico dejansko prisilila v to, da je delala nadure, zaradi česar je neutemeljeno zavrnjen zahtevek na podlagi prepovedi opravljanja nadurnega dela v času bolniškega staleža. Glede zavrnitve zahtevka za plačilo neizplačanih delov mesečnih plač iz naslova delovne uspešnosti nasprotuje zaključku sodišča, da je bila seznanjena s postavljenimi cilji, ki so se od nje zahtevali, ter s kriteriji in merili za ocenjevanje. Nasprotuje ugotovitvam sodišča v zvezi z obstojem razlogov za znižanje ocene v vsakem od štirih šestmesečnih ocenjevalnih obdobij (prva polovica leta 2015 - druga polovica leta 2016), saj temeljijo na zmotnem prepričanju sodišča o tožničinih nalogah in neverodostojnih izpovedih direktorice tožene stranke A.A. ter prič B.B., C.C. in D.D.. Glede zavrnitve zahtevkov za plačilo zneska iz naslova letne delovne uspešnosti in božičnice vztraja, da je bila diskriminatorno obravnavana in nasprotuje ugotovitvi sodišča, da je tožena stranka dokazala, da se je masa izplačil za ta namena pri toženi stranki znižala. Nasprotuje tudi odločitvi sodišča v zvezi s stroški postopka. Sodišču očita, da je neobrazloženo zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje priče E.E. in ponovno predlaga njeno zaslišanje, saj je bila tudi tej priči neutemeljeno znižana ocena. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe tožnice in predlaga zavrnitev pritožbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) je pritožbeno sodišče izpodbijani del odločitve sodišča prve stopnje preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje.

6. V obravnavanem sporu tožnica zahteva izplačilo nadur, ki ji jih tožena stranka ni izplačala v ustrezni višini, ali pa ji jih neupravičeno sploh ni izplačala, ter izplačilo dela mesečne plače iz naslova dodatka na delovno uspešnost za obdobje od julija 2015 do junija 2017 zaradi nezakonitega znižanja ocene dela (z ocenami dela za obdobje od začetka leta 2015 do konca leta 2016). Zahteva tudi izplačilo neizplačanih delov plač zaradi nezakonito znižanih izplačil za letno delovno uspešnost, ki ji jih je tožena stranka do nezakonito znižane ocene izplačevala v višjem znesku, in izplačilo neizplačanih božičnic, ki ji jih tožena stranka zaradi diskriminatorne uporabe določb Pravilnika o plačah in drugih osebnih prejemkih delavcev tožene stranke (v nadaljevanju: Pravilnik) ni izplačala.

7. Ne drži pritožbeni očitek neutemeljene zavrnitve dokaznega predloga z zaslišanjem priče E.E., s čimer tožnica zatrjuje bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Omenjeno pričo je v zvezi z vtoževanimi terjatvami, o katerih je sodišče prve stopnje odločalo v tem postopku, tožnica predlagala za zaslišanje, ker naj bi potrdila njene zdravstvene nevšečnosti. Očitki iz izredne odpovedi, v zvezi s katerimi je bila omenjena priča prav tako delno predlagana v pridruženem spisu Pd 129/2017 oziroma kasneje Pd 188/2017, niso predmet tega postopka. Sodišče prve stopnje pravilno ni zaslišalo navedene priče. Vzročna zveza med zdravstvenimi težavami tožnice in njenim delom je strokovno vprašanje, glede katerega lahko jasen odgovor poda izključno izvedenec medicinske stroke. Zaslišanje sodelavke za potrditev zatrjevane vzročne zveze je očitno neprimeren dokaz in ga je kot takega dopustno zavrniti. Sklicevanje tožnice na neutemeljeno znižanje plače E.E. in dopolnitev dokaznega predloga za zaslišanje omenjene pa ni v zvezi s preizkusom zakonitosti znižanja ocene v tej zadevi. Tudi če bi bila pričina ocena delovne uspešnosti neutemeljeno znižana, to ne dokazuje, da enako velja tudi za tožnico.

8. Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se sodišče naj ne bi opredelilo do potrdila tožene stranke, da ima 31. 12. 2016 opravljenih 148 nadur. Tožena stranka plačila presežka nadur ne zavrača zato, ker tožnica nadur ni opravila, temveč ker je tožnica zabeležene nadure v času bolniškega staleža opravila kljub izrecni prepovedi tovrstnega ravnanja, kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje v 14. točki obrazložitve. Glede na to potrdilo ni odločilno dejstvo, glede katerega naj bi v izpodbijani sodbi manjkali razlogi. Prav tako ne drži, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do okoliščine, da odgovor na dopis z dne 27. 8. 2015 ne spada v prvo ocenjevalno obdobje, saj se nanaša na očitano napako v obdobju prve polovice leta 2015, ki ni predmet postopka. Sodišče je v tem delu (27. točka obrazložitve) sledilo izpovedi zakonite zastopnice tožene stranke in nepravilnosti pri delu tožnice štelo v prvo ocenjevalno obdobje, ko bi morali biti ustrezni podatki za poročanje F., in ne v drugem ocenjevalnem obdobju, ko se je dejansko izkazalo, da so podatki napačni.

9. Z očitkom, da so razlogi sodbe med seboj v nasprotju v delu, v katerem je sodišče prve stopnje ugotovilo obseg zastavljenih ciljev na podlagi sestankov tožnice z zakonito zastopnico tožene stranke A.A., tožnica po vsebini ne očita bistvene kršitve določb pravdnega postopka, temveč nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje, zato se bo pritožbeno sodišče do navedenega opredelilo v nadaljevanju. Tudi s pritožbeno navedbo, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj je verjelo neverodostojni izpovedi zakonite zastopnice tožene stranke A.A., tožnica po vsebini ne uveljavlja bistvene kršitve postopka, temveč nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje.

10. Zatrjevanje tožnice, da je podana bistvena kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi sodišče prve stopnje na podlagi izpovedi zakonite zastopnice tožene stranke štelo, da je bila priprava Pravilnika o računovodstvu tožničina obveznost, ne drži. Tožnica ne očita napake sodišča prve stopnje pri povzemanju zapisnika o zaslišanju zakonite zastopnice tožene stranke oziroma listinske dokumentacije v razloge sodbe, temveč nasprotuje dokazni oceni izpovedi in listinske dokumentacije, ki jo je napravilo sodišče prve stopnje, do česar se bo pritožbeno sodišče opredelilo v nadaljevanju.

11. Tožnica neutemeljeno zatrjuje, da so razlogi sodbe glede priprave navodila za delo z davčnimi blagajnami v nasprotju sami s seboj. Sodišče prve stopnje je štelo, da je tožnica podrejeni delavki G.G. dala pomanjkljiva navodila, zaradi česar je slednja pripravila akt, ki ga je tožnica potem bistveno spremenila, pri čemer sicer ne drži, da je delo opravila namesto sodelavke, kot to zatrjuje tožnica. V tem delu se je sodišče torej oprlo na obseg navodil, in ne na sam obseg dela in glede navodil razlogi sodbe sami s sabo niso v nasprotju. V zvezi s tem pa tudi ne drži navedba, da te kršitve tožena stranka tožnici ni očitala, nasprotno namreč izhaja iz druge pripravljalne vloge tožene stranke z dne 7. 3. 2018 (str. 7).

12. Prav tako ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ker sodišče prve stopnje ni povzelo izpovedi tožnice. Namen obrazložitve ni v tem, da sodišče povzema izpoved priče ali stranke, temveč je bistvena ocena izpovedi, ki pa jo je sodišče prve stopnje opravilo jasno in prepričljivo.

13. Očitka bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ker naj bi sodišče prve stopnje iz izpovedi zakonite zastopnice tožene stranke A.A. samo črpalo očitke, s katerimi je utemeljevalo zakonitost znižane ocene dela, pritožbeno sodišče zaradi nekonkretiziranosti ne more preizkusiti. Tudi očitka, da je obrazložitev sodišča v 52. točki obrazložitve v nasprotju z izvedenimi dokazi, s čimer tožnica ponovno očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, zaradi njegove pavšalne narave in nekonkretiziranosti pritožbeno sodišče ne more preizkusiti. Prav tako pa je pavšalen očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ker naj se sodišče prve stopnje ne bi opredelilo do vseh relevantnih navedb tožnice, zato tudi tega očitka pritožbeno sodišče ne more preizkusiti.

14. Prav tako ne drži očitek, da je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb postopka, ker je sledilo delu izpovedi, v katerem je zakonita zastopnica povedala okoliščine, ki jih je izvedela od tretjih oseb, kar je po prepričanju tožnice nedopustno in krši načelo kontradiktornosti. V 8. členu ZPP je določeno načelo proste presoje dokazov, kar pomeni, da za sodišče ne veljajo nikakršna posebna pravila dokazovanja, ki bi prepovedovala, da sodišče sledi izpovedi, ki povzame opažanja tretjih oseb. Ocena takšne izpovedi spada v sfero dokazne ocene verodostojnosti izpovedi, ki jo naredi sodišče prve stopnje.

Premalo plačane nadure:

15. Neutemeljen je pritožbeni očitek zmotne uporabe materialnega prava glede zavrnitve zahtevka za plačilo premalo izplačanih nadur v bruto znesku 4.968,75 EUR. Sodišče prve stopnje je pravilno razlagalo določbo 126. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.) v zvezi s tretjim odstavkom 93. člena Kolektivne pogodbe komunalnih dejavnosti (KPKD, Ur. l. RS, št. 43/2015 in nasl.). Tožnica se neutemeljeno sklicuje na določbo 83. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/01 in nasl.), da je treba nejasnosti v pogodbah, ki jih je pripravila ena stranka, razlagati v korist druge stranke. V obravnavani zadevi namreč ne gre za nejasnost. ZDR-1 razlikuje pojem "plače" in "osnovne plače", KPKD pa nato izrecno določa, da se dodatek za nadurno delo, ki je bil tožnici izplačan, obračuna od osnovne plače, v nobenem aktu pa ni določeno, da se na tak dodatek izplača še dodatek za delovno uspešnost in dodatek za delovno dobo. V takem primeru ne gre za nejasnost v določbi kolektivne pogodbe in zato ne gre za situacijo, ko je potrebno tolmačenje kolektivne pogodbe.

Neplačane nadure:

16. Tožnica v pritožbi večkrat sama navaja, da je zakonita zastopnica prepovedovala delo med (delnim) bolniškim staležem, s čimer že sama ovrže svojo pritožbeno navedbo, da naj bi obrazloženo prerekala navedbo tožene stranke, da je bilo tožnici nadurno delo v času bolniškega staleža prepovedano in je sodišče to dejstvo pravilno štelo kot priznano. Potrdilo o 148 opravljenih nadurah dne 31. 12. 2016 ne spremeni pravilnosti dokazne ocene sodišča prve stopnje. Sodišče je namreč sledilo izpovedi zakonite zastopnice tožene stranke A.A., da je za opravljene nadure, ki so bile opravljene v času bolniškega staleža, lahko izvedela šele po tem, ko je iz podatkov o opravljenih urah videla, da je tožnica nadure opravila in na to reagirala z nesporno prepovedjo opravljanja nadur v času bolniškega staleža. Takšno oceno tudi pritožbeno sodišče sprejema kot logično in življenjsko. Pritožbena navedba, da je zakonita zastopnica nadurno delo v času bolniškega staleža prepovedala, a ga hkrati zahtevala, odredila in odobrila, pa je pojmovno v nasprotju sama s sabo. Sodišče prve stopnje je zato na podlagi pravilne ugotovitve, da je bilo tožnici opravljanje nadur v času bolniškega staleža izrecno prepovedano, pravilno zavrnilo zahtevek za plačilo 83 ur nadur, zavrnitvi zahtevka za plačilo 64,5 ur, ki jih je tožnica koristila kot proste ure, pa tožnica v pritožbi konkretno niti ne nasprotuje, tudi sicer pa je materialnopravno pravilna.

Razlika v plačah zaradi delovne uspešnosti in bolniškega staleža:

17. Pritožbeno sodišče izpostavlja, da v nasprotju z obsežnimi pritožbenimi navedbami tožnice sodišče v postopku preizkusa ocene ni pristojno presojati, kako so izkazane napake oziroma pomanjkljivosti v delu, ki jih delodajalec očita delavcu, konkretno vplivale na znižanje ocene delovne uspešnosti. To je v pristojnosti delodajalca. Sodišče je dolžno presojati (le) postopkovno ustreznost ocenjevanja ter dejanski obstoj razlogov, ki jih je kot podlago podane ocene navedel delodajalec. Sodišče prve stopnje je v okviru svoje pristojnosti pravilno ugotovilo, da je tožena stranka na ustrezen način izvedla postopek ocenjevanja (upoštevala je predpisana merila in kriterije iz Pravilnika ter tožnico seznanila z razlogi za oceno) ter ugotovilo obstoj zatrjevanih dejanskih razlogov, na podlagi katerih je bila tožnici podana sporna ocena delovne uspešnosti.

18. Tožnica se neutemeljeno zavzema za prekluzijo navedb tožene stranke, s katerimi je ta dodatno utemeljevala razloge za sporno oceno tožnice. Sodišče prve stopnje je na podlagi vpogleda v sklepe o zavrnitvi tožničinega zahtevka za varstvo pravic pravilno ugotovilo, da je tožena stranka v navedenih sklepih že na kratko obrazložila svojo oceno in da je o razlogih za znižanje ocene zakonita zastopnica tožene stranke s tožnico tudi govorila, zato ne drži pritožbena navedba, da omenjeni sklepi sploh niso obrazloženi. Ob upoštevanju tožnici predhodno podane obrazložitve in ustaljene sodne prakse, na katero se je sklicevalo sodišče prve stopnje (21. točka obrazložitve), je pravilen materialnopravni zaključek, da s podrobnejšimi navedbami, s katerimi je pojasnjevala sporne ocene delovne uspešnosti, podanimi do prvega naroka, tožena stranka ni bila prekludirana.

19. Ne drži pritožbena navedba, da tožnici niso bili postavljeni jasni cilji oziroma da ni bila seznanjena s kriteriji in merili, po katerih je potekalo ocenjevanje njenega dela. V zvezi s cilji, konkretneje neopredeljenimi nalogami, tožnica selektivno povzema izpoved zakonite zastopnice tožene stranke, da naj bi ji ta naloge odrejala le pisno, saj je slednja obširno izpovedala tudi o neposrednih sestankih s tožnico. Ob upoštevanju narave dela tožnice in zakonite zastopnice tožene stranke je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo delu izpovedi, v katerem je zakonita zastopnica izpovedala, da sta imeli s tožnico veliko sestankov in da je bila tudi na podlagi ustnih razgovorov tožnica nedvomno seznanjena s postavljenimi cilji oziroma konkretnimi nalogami. Ker pa je bila tožnica kot dolgoletna vodja H. zadolžena tudi za pripravo ocen delovne uspešnosti svojih podrejenih, sodišče prve stopnje utemeljeno ni verjelo njeni navedbi, da sama meril in kriterijev, ki so natančno opredeljeni v 15. členu Pravilnika, pri ocenah podrejenih ni nikoli uporabljala in tako z njimi ni bila seznanjena.

20. Ne gre slediti niti pritožbeni navedbi, da gre za diskriminacijo, če delodajalec spremeni svojo toleranco do določenih napak, ki predhodno ne bi vplivale na oceno delovne uspešnosti, potem pa se to spremeni. Diskriminacija pomeni različno obravnavo posameznika zaradi specifične osebne okoliščine. Argument tožnice, da je za enako dobro/slabo delo v preteklih obdobjih prejela boljšo oceno, zaradi česar bi moral delodajalec s tako prakso nadaljevati tudi v spornih obdobjih, ni utemeljen. Način, na katerega se bo delodajalec odzval na nepravilnosti pri delu oziroma kakšen pomen bo dal napakam pri delu, je avtonomna odločitev delodajalca, v katero sodišče ni pristojno posegati. Tožnica se tudi neutemeljeno sklicuje na to, da bi morala biti na spremembo tolerance do napravljenih napak vnaprej izrecno obveščena, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila tožnica s strani zakonite zastopnice vselej seznanjena s konkretnimi nalogami in cilji. V domeni delodajalca je presoja, kako bo ocenil kvaliteto dela zaposlenega, od katerega po določbi prvega odstavka 34. člena ZDR-1 pričakuje upoštevanje navodil in vestno izpolnjevanje nalog.

21. Tožnica se v pritožbenih navedbah večkrat neutemeljeno sklicuje na določbe Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1, Ur. l. RS, št. 42/06 in nasl.) oziroma Slovenskih računovodskih standardov (SRS, Ur. l. RS, št. 95,15 in nasl.), na podlagi katerih naj ne bi bila odgovorna za pripravo računovodskih podatkov v letnem oziroma poslovnem poročilu, poročanje na sejah nadzornega sveta, pripravo Pravilnika o računovodstvu, oblikovanje popravkov terjatev itd. V tem delu pritožba nepravilno interpretira izpovedi prič C.C. in D.D. ter jima neutemeljeno očita nestrokovnost. Določbe ZGD-1 oziroma SRS urejajo korporacijskopravno odgovornost organov upravljanja družbe za pomanjkljivo pripravljena poročila in druge akte v razmerju do lastnikov, ne pa materije delovnopravne odgovornosti zaposlenih v razmerju do delodajalca, ki izhajajo iz sklenitve pogodbe o zaposlitvi in določb ZDR-1. Zato okoliščina, da ZGD-1 ali SRS ne določata, da je vodja H. (skupaj s preostalimi sodelavci) odgovoren za pripravo omenjenih dokumentov, ne pomeni, da ta tudi v razmerju do delodajalca za pripravo teh dokumentov ni zadolžen, bodisi preko izrecnega zapisa delovnih nalog v pogodbi o zaposlitvi, bodisi preko konkretnih navodil delodajalca po določbi prvega odstavka 34. člena ZDR-1. V takem primeru v zunanjem razmerju do lastnikov (oziroma tretjih oseb) zaposleni res ne bo odgovarjal korporacijskopravno na podlagi določb ZGD-1 ali SRS, nedvomno pa je lahko zaradi kršitve svojih delovnih obveznosti podana njegova delovnopravna odgovornost. Predmet obravnavanega postopka je delovnopravno razmerje med tožnico in njenim delodajalcem.

22. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da tožničina obveznost poročanja na sejah nadzornega sveta ni izrecno določena v pogodbi o zaposlitvi, del katere je po določilu 2. člena pogodbe tudi opis delovnega mesta. Kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, je v 2. členu pogodbe o zaposlitvi ter tudi v opisu delovnega mesta določeno, da bo delavka (tožnica) opravljala tudi druga dela, ki niso navedena v opisu delovnega mesta. Z argumentom, da ZGD-1 ne določa poročanja vodje H. na sejah nadzornega sveta, tožnica ponovno neupravičeno enači korporacijskopravne odnose, ki jih ureja ZGD-1, z delovnopravnimi obveznostmi. Odgovornost članov uprave za njihove domnevne napake, na katero se prav tako obsežno sklicuje tožnica, pa ni predmet tega postopka, zato je neutemeljena pritožbena navedba, da to, da uprava (konkretneje: zakonita zastopnica v funkciji direktorice) korporacijskopravno ni odgovarjala, kaže na diskriminacijo tožnice, saj gre za dve različni podlagi odgovornosti.

23. Tožnica v pritožbi z obsežnimi pritožbenimi navedbami izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje v zvezi s posameznimi okoliščinami njenega dela v vsakem od štirih ocenjevalnih obdobij, ob tem pa se sklicuje na selektivno povzete dele njene izpovedi in izpovedi zakonite zastopnice tožene stranke A.A. ter prič B.B., C.C. in D.D.. Sodišče prve stopnje je presodilo izvedene dokaze po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Izpovedi zakonite zastopnice in navedenih prič pravilno ni obravnavalo glede posameznih (iz konteksta izvzetih) izjav, pač pa celovito in v povezavi z nespornimi dejstvi ter drugimi dokazi. Dokazna ocena je prepričljiva in argumentirana, tako da pritožbeno sodišče vanjo ne dvomi. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da zgolj okoliščina, da je B.B. zaposlena pri toženi stranki, oziroma da C.C. ter D.D. s toženo stranko poslovno sodelujeta, ne pomeni, da so njihove izpovedi samodejno neverodostojne. Presoja verodostojnosti izpovedi prič je v domeni sodišča prve stopnje, to pa je prepričljivo pojasnilo, zakaj je izpovedim prič in izpovedi zakonite zastopnice tožene stranke sledilo. Ne gre prezreti niti tega, da tožnica verodostojnost izpovedi izpodbija z osebnimi napadi na zakonito zastopnico, ki ji očita laganje, in pričo B.B., ki jo označuje kot "notorično lažnivko".

24. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno zavrnilo zahtevek za plačilo 100 % nadomestila za bolniški stalež. Nadomestilo v zahtevanem deležu pripada delavcu le v primeru, ko je bolezen oziroma poškodba posledica opravljanja dela, česar pa tožnica ni dokazala, kot je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo v 56. točki obrazložitve. Tožnica zaključku sodišča konkretizirano niti ne nasprotuje, temveč zgolj vztraja pri svojih nedokazanih navedbah, da ji je bil bolniški stalež odobren zaradi razmer v službi, zato se pritožbeno sodišče glede zavrnitve tega dela zahtevka v celoti sklicuje na obrazložitev sodišča prve stopnje.

Plačilo letne delovne uspešnosti in božičnice:

25. Tožnica neutemeljeno nasprotuje zavrnitvi zahtevka za plačilo letne delovne uspešnosti in božičnice. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je za utemeljitev diskriminacije treba navesti osebno okoliščino, na podlagi katere naj bi bila tožnica diskriminirana, ter svoj položaj konkretno opredeliti glede na položaj nediskriminiranih oseb v istem obdobju. Navedba, da je tožnica iz obeh naslovov prejela manjši znesek kot v letu 2012, ne pomeni diskriminacije, saj tožnica ni navedla, v primerjavi s kom je bila diskriminirana niti ni konkretizirala osebne okoliščine kot podlage za diskriminacijo. Tožbeni zahtevek za plačilo letne delovne uspešnosti je sodišče prve stopnje preizkusilo po dveh podlagah - po določbi 18. člena Pravilnika, ki ureja dodatno plačilo zaradi izjemnega prispevka k povečanju produktivnosti, ugleda podjetja ali drugega prispevka k povečanju dobička, in po določbi 19. člena Pravilnika, ki se nanaša na plačilo glede na poslovno uspešnost, zato je brezpredmetna pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje štelo, da je tožnica svoj zahtevek utemeljevala le na določbi 18. člena Pravilnika. Glede uporabe 18. člena Pravilnika je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožnica ni dokazala svojega izjemnega prispevka k povečanju dobička oziroma k povečanju ugleda podjetja, kar je pogoj za to plačilo. Glede uporabe 19. člena Pravilnika pa pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožnica ni prerekala navedbe tožene stranke, da se je masa zneskov za plačilo iz naslova poslovne uspešnosti po 19. členu Pravilnika v spornem obdobju znižala. Pri tem se tožnica neutemeljeno sklicuje, da tožena stranka ni prerekala njene navedbe, da je izplačevala enkratna plačila v enaki višini. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo, da je tožena stranka navedla zneske, ki so bili v posameznem letu na voljo za taka izplačila (pripravljalna vloga z dne 22. 3. 2018, v zvezi s katero je bil tožnici dopuščen rok za odgovor) in teh zneskov tožnica ni prerekala. Postavitev izvedenca finančne stroke za ugotovitev, kolikšen del letnega zneska bi tožnici pripadal, je sodišče prve stopnje glede na neugotovljen temelj take terjatve utemeljeno zavrnilo.

26. Glede zavrnitve zahtevka za plačilo božičnice tožnica v pritožbi niti ne nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da izplačilo božičnice v splošnih pravnih aktih ni posebej pravno urejeno in je odločitev o tem, ali se bo božičnica izplačevala, prepuščena odločitvi delodajalca. Pritožbene navedbe o zahtevah dohodninskih predpisov so brezpredmetne, saj v obravnavani zadevi ne gre za opustitev ureditve materije v pogodbi o zaposlitvi, temveč za to, da je odločitev o izplačevanju božičnice v domeni avtonomne odločitve delodajalca. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnica ni prerekala navedbe tožene stranke, da se je masa sredstev za plačilo božičnice znižala niti da ni konkretno navedla, na podlagi katere osebne okoliščine in v primerjavi s kom je diskriminirana. Okoliščina, da je prejela manjši znesek kot leta 2012 glede na neprerekano zmanjšanje mase sredstev, namenjenih za plačilo božičnice, ne pomeni diskriminacije.

27. Tožnica neutemeljeno nasprotuje tudi odločitvi o stroških postopka. Odločitev o deležu stroškov, ki jih je stranka dolžna povrniti nasprotni stranki, ni natančen matematični izračun, zato se tožnica neutemeljeno sklicuje na to, da bi moralo sodišče prve stopnje odločati v odstotkih. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da glede na zanemarljivo majhen delež uspeha v postopku (3,30 %) ni odločalo v odstotkih, temveč je vse stroške naložilo v plačilo tožnici.

28. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

29. Ker niso podani v pritožbi uveljavljani razlogi, niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

30. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato po določbi prvega odstavka 154. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, hkrati pa je dolžna toženi stranki povrniti njene stroške odgovora na pritožbo. Pritožbeno sodišče je toženi stranki skladno z Odvetniško tarifo (OT, Ur. l. RS, št. 2/15 in nasl.) priznalo stroške odgovora na pritožbo v višini 1.375 točk (tar. št. 15/4 OT), materialne stroške v višini 23,75 točk (tretji odstavek 11. člena OT), skupno 1.398,75 točk. Ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke v času odločanja pritožbenega sodišča (0,60 EUR) in 22 % DDV je dolžna tožnica toženi stranki plačati znesek 1.023,89 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.