Jedro

Odločitev, s katero je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo plačilo sodne takse, je najmanj preuranjena glede na to, da se do vrednosti spornega predmeta v izreku odločbe ni opredelilo. Če se stranka ne more pritožiti zoper odločbo o glavni stvari (v konkretnem primeru se je postopek končal s sodno poravnavo), je namreč na podlagi določila 2. odstavka 31. člena ZST-1 dopustna posebna pritožba zoper odločbo o ugotovitvi prave vrednosti predmeta, ki je nato podlaga za plačilo sodne takse.

Izrek

Pritožba zoper 2. točko izreka se zavrže. Pritožbi zoper 1. točko izreka se ugodi in se izpodbijani sklep v 1. točki izreka razveljavi in v tem obsegu vrne zadeva sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

: V 1. točki izpodbijanega sklepa je sodišče pritožniku naložilo plačilo sodne takse za pritožbo v višini 2.604,58 EUR in sodno takso za opomin v višini 39,65 EUR v 2. točki izreka pa tožeči stranki plačilo sodne takse za odgovor na pritožbo v višini 651,15 EUR in sodno takso za opomin v višini 39,65 EUR.

Zoper sklep se pritožuje tožena stranka, ki v obrazložitvi pritožbe navaja, da je bila zoper končno odločbo, ki je vsebovala odločitev o vrednosti spornega predmeta, je vložena pritožba, ki ji je višje sodišče ugodilo in razveljavilo tako sodbo sodišča prve stopnje kot tudi sklep o ugotovitvi vrednosti spornega predmeta. V ponovljenem postopku se je zadeva zaključila s sodno poravnavo, o vrednosti spornega predmeta pa sodišče ni odločalo. Izrek izpodbijanega sklepa ne vsebuje odločitve sodišča o vrednosti spornega predmeta, ampak zgolj nalaga strankam plačilo sodne takse v določenih zneskih. Za sklep, s katerim se odreja plačilo sodne takse, ni podlage. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi.

Pritožba zoper 2. točko izreka ni dovoljena, pritožba zoper 1. točko izreka pa je utemeljena.

Izpodbijani sklep v 2. točki izreka ne nalaga nikakršne obveznosti toženi stranki, zato njen pravni interes z odločitvijo sodišča v 2. točki izreka ne more biti prizadet in nima pravnega interesa za pritožbo (4. odstavek 343. člena ZPP). Zato je pritožbeno sodišče na podlagi določila 1. točke 365. člena ZPP pritožbo zoper 2. točko izreka zavrglo.

Utemeljeno pa pritožba opozarja, da je odločitev sodišča prve stopnje, s katero je naložilo plačilo sodne takse toženi stranki, najmanj preuranjena glede na to, da se do vrednosti spornega predmeta v izreku odločbe ni opredelilo. Če se stranka ne more pritožiti zoper odločbo o glavni stvari (v konkretnem primeru se je postopek končal s sodno poravnavo), je namreč na podlagi določila 2. odstavka 31. člena Zakona o sodnih taksah dopustna posebna pritožba zoper odločbo o ugotovitvi prave vrednosti predmeta, ki je nato podlaga za plačilo sodne takse.

Ker sodišče v izpodbijanem sklepu ni določilo prave vrednosti predmeta, čeprav je tožena stranka v odgovoru na tožbo ugovarjala, da navedena vrednost zahtevka oziroma predmeta ni pravilna, odločitve sodišča o plačilu sodne takse, ni mogoče preveriti (14. točka 2. odstavka 339. člena ZPP). Zato je višje sodišče pritožbi tožene stranke zoper 1. točko izreka ugodilo in izpodbijani sklep v tem obsegu razveljavlja ter zadevo vrača sodišču prve stopnje, da odpravi absolutno bistveno kršitev postopka, na katero je opozorjeno v obrazložitvi tega sklepa (354. člen ZPP v zvezi z 3. točko 365. člena ZPP).