Jedro

V uporabnem dovoljenju je navedeno, za katere objekte se daje. Če v njem ni navedeno, da se daje tudi za gostinski vrt, se tako dovoljenje na gostinski vrt ne nanaša. Obstoja uporabnega dovoljenja ni mogoče dokazovati z dovoljenjem za opravljanje dejavnosti (izdanim po Zakonu o gostinstvu). Zato je inšpektor za gradnje utemeljeno in zakonito tožnici naložil, da si pridobi uporabno dovoljenje za gostinski vrt.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1422/99-9 z dne 26.9.2001.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 30.8.1999, s katero je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo inšpektorja za graditev, Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, Izpostava D. z dne 25.5.1999. S to odločbo je bilo tožeči stranki naloženo, da kot investitor objekta - gostinskega vrta, zgrajenega na zemljišču parc. št. 535/11 k.o. T., v roku treh mesecev za ta objekt pridobi uporabno dovoljenje.

Sodišče prve stopnje je pritrdilo odločitvi in razlogom tožene stranke v obravnavanem primeru. Menilo je, da je prvostopni organ pravilno ugotovil, da je tožeči stranki izdano uporabno dovoljenje (Upravne enote D., Oddelka za okolje in prostor z dne 30.11.1998) le za okrepčevalnico in trgovino v poslovno stanovanjskem objektu T. na zemljišču parc. št. 530/1 in 535/4 k.o. T. in da to dovoljenje ne zajema uporabnega dovoljenja za gostinski vrt kot dela gostinskega lokala. Tudi sama tožeča stranka je po prejemu tega uporabnega dovoljenja zahtevala še izdajo uporabnega dovoljenja za gostinski vrt. Ta postopek pa je bil s sklepom prekinjen, ker je bila s sklepom z dne 5.11.1998 dovoljena obnova postopka gradbenega dovoljenja, ki se nanaša na zunanjo ureditev gostinskega obrata, torej na gostinski vrt. Tožeča stranka ni nasprotovala ugotovitvam, da vrt uporablja, čeprav za to nima uporabnega dovoljenja. Glede na to je tudi prvostopno sodišče ocenilo, da je odločitev inšpektorja za graditev pravilna in zakonita.

Tožeča stranka vlaga pritožbo zaradi napačne uporabe materialnega prava ter predlaga, da se izpodbijana sodba odpravi in nadomesti s sodbo pritožbenega sodišča tako, da se ugodi pritožbenim navedbam. Navaja, da je iz izreka uporabnega dovoljenja jasno razvidno, da je to dovoljenje izdano tudi za gostinski vrt. Do teh navedb pa se niti prvostopno sodišče niti tožena stranka nista opredelila, temveč svojo odločitev utemeljujeta s tem, da je tožeča stranka sama naknadno zaprosila še za uporabno dovoljenje za gostinski vrt. Tožeča stranka je novo vlogo za pridobitev uporabnega dovoljenja za gostinski vrt vložila le zato, da bi imela mir pri opravljanju svoje dejavnosti, torej kot dober gospodarstvenik, ne pa zato, ker bi se je zavedala ali celo strinjala, da nima uporabnega dovoljenja že od prej. Za odločanje o stvari je zelo pomembna odločba Upravne enote D., Oddelka za gospodarstvo z dne 1.12.1998. V njej je navedeno, da tožeča stranka izpolnjuje pogoje za opravljanje dejavnosti v poslovnem prostoru dislocirane poslovne enote - okrepčevalnica z gostinskim vrtom, prodajalna in trgovina. To odločbo je poskušal prvostopni organ s sklepom z dne 11.5.1999 popraviti in iz njen črtati besedilo "z gostinskim vrtom", vendar je bilo to razveljavljeno z odločbo Ministrstva za ekonomske odnose in razvoj z dne 9.8.1999. Na podlagi tega je prvostopni upravni organ spoznal, da je tožeči stranki dovoljeno poslovanje na gostinskem vrtu in je torej pritožba v celoti utemeljena.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopnega sodišča v obravnavanem primeru pravilna in zakonita, zanjo pa je prvostopno sodišče navedlo utemeljene razloge, na katere se pritožbeno sodišče, da se izogne ponavljanju, v celoti sklicuje.

Po določbah 74. člena Zakona o graditvi objektov (ZGO, Uradni list SRS, št. 34/84, 29/86 in Uradni list RS, št. 59/96) mora imeti vsak objekt pred začetkom uporabe uporabno dovoljenje. Prav to, ali ima v obravnavanem primeru tožeča stranka uporabno dovoljenje tudi za gostinski vrt, pa je v tem primeru sporno.

Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvami upravnih organov in sodišča prve stopnje, je uporabno dovoljenje Upravne enote D., Oddelka za okolje in prostor z dne 30.11.1998, izdano le za okrepčevalnico in trgovino v poslovno stanovanjskem objektu T., na zemljišču parc. št. 530/1 in 535/4 k.o. T., ne pa tudi za gostinski vrt. Da bi imela izdano drugo uporabno dovoljenje za gostinski vrt, pa tožeča stranka niti ne zatrjuje. Zato je tudi po presoji pritožbenega sodišča inšpektor za graditev ukrepal pravilno in zakonito, ko je na podlagi določbe 1. točke 91. člena ZGO tožeči stranki naložil pridobitev uporabnega dovoljenja za gostinski vrt. Glede na navedeno so po presoji pritožbenega sodišča pritožbene navedbe, da nova vloga za izdajo uporabnega dovoljenja za gostinski vrt še ne pomeni, da tožeča stranka takega dovoljenja nima, brezpredmetne.

Na odločitev v tej stvari pa ne vpliva niti dovoljenje za opravljanje gostinske dejavnosti, na katerega se sklicuje tožeča stranka. S tem dovoljenjem namreč ni mogoče dokazati obstoja uporabnega dovoljenja za gostinski vrt, temveč je dokaz o obstoju uporabnega dovoljenja le uporabno dovoljenje samo.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.