Jedro

Ker je bila pritožba vložena le v korist obdolženca, je bilo sodišče prve stopnje v novem sojenju vezano na prepoved spremembe na slabše (385. člen ZKP). Slednja pa onemogoča v novem sojenju spremeniti pravno opredelitev kaznivega dejanja in kazensko sankcijo v obdolženčevo škodo ter, po pravni teoriji in ustaljeni sodni praksi, tudi ugotovitev slabšega, neugodnejšega dejanskega stanja za obdolženca.

Kaznivo dejanje ogrožanja varnosti pri delu po drugem odstavku 201. člena KZ-1 je nepravi delictum proprium in ga lahko stori le oseba, ki je odgovorna za varnost in zdravje pri delu v rudnikih, tovarnah, delavnicah, na gradbiščih in drugih delovnih krajih.

Izrek

Pritožba državne tožilke se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno sodbo obdolženega A. A. iz razloga po 358. členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje ogrožanja varnosti pri delu po drugem, tretjem in četrtem odstavku 201. člena KZ-1. Na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP je odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženca ter potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika bremenijo proračun.

2. Zoper sodbo se je pritožila državna tožilka zaradi kršitve 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, nepravilne uporabe določb ZKP, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe, ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca spozna za krivega očitanega kaznivega dejanja in mu izreče sankcijo predlagano v zaključni besedi tožilstva oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in pošlje zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje in odločitev.

3. Na pritožbo državne tožilke je odgovoril obdolženčev zagovornik, odvetnik B. B., in pritožbenemu sodišču predlagal, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno ter potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje tekom kazenskega postopka ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev postopka, ki mu jih očita pritožnica. Zatrjevanje pritožnice, da je o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku, in med samimi temi listinami in zapisniki (11. točka prvega odstavka 371. člena ZKP), ni utemeljeno. Pritožnica tako imenovano protispisnost zatrjuje s trditvijo, da je sodišče prve stopnje v korist obdolženca le delno in pristransko povzelo izpovedbi prič C. C. in D. D. Pri tem pritožnica ne upošteva, da zatrjevana kršitev ne more biti podana, kadar sodišče v sodbi pravilno povzame vsebino dokaza, a iz njega napravi sklep, ki ni po godu tožilstvu. V takem primeru je namreč lahko podan le pritožbeni razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Pritožnica bi morala pri zatrjevanju protispisnosti, v kolikor bi želela uspeti, izrecno in jasno zapisati, v katerih delih je sodišče prve stopnje protispisno povzelo izpovedbi prič, česar pa ni storila. Iz zapisnikov o zaslišanju prič C. C. in D. D. pa tudi sicer ne izhaja, da bi slednji izpovedali kaj več ali drugače kot je to v izpodbijani sodbi povzelo sodišče prve stopnje.

6. Prav tako v izpodbijani sodbi ni „precejšnjega nasprotja o odločilnih dejstvih“, kar neobrazloženo zatrjuje pritožnica. Pritožbeno sodišče se do njenega pavšalnega očitka konkretneje ni moglo opredeliti, zatrjevanega nasprotja v izpodbijani sodbi pa ni zaznalo.

7. V okviru zatrjevane relativne bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, pa pritožnica ni upoštevala, da v predmetni zadevi poteka ponovljeno sojenje. Sodba sodišča prve stopnje VI K 42452/2014-153 z dne 8. 5. 2018 je bila namreč, po ugoditvi pritožbi obdolženčevega zagovornika, razveljavljena s sklepom pritožbenega sodišča VII Kp 42452/2014-173 z dne 9. 10. 2019. Ker je bila pritožba vložena le v korist obdolženca, je bilo sodišče prve stopnje v novem sojenju vezano na prepoved spremembe na slabše (385. člen ZKP). Slednja pa onemogoča v novem sojenju spremeniti pravno opredelitev kaznivega dejanja in kazensko sankcijo v obdolženčevo škodo ter, po pravni teoriji in ustaljeni sodni praksi, tudi ugotovitev slabšega, neugodnejšega dejanskega stanja za obdolženca. Pri tem se upošteva, da sta pravna opredelitev in izrek kazenske sankcije le posledici ugotovljenega dejanskega stanja1. Tako stališče je pravilno zavzelo tudi sodišče prve stopnje in se v zvezi s tem utemeljeno sklicevalo na pravno teorijo ter sodno prakso Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (točka 9 izpodbijane sodbe).

8. V splošnem je pritrditi pritožnici, da lahko tožilstvo v novem sojenju prosto razpolaga z obtožnim aktom, kar pomeni, da lahko v novem sojenju spremeni obtožni akt, če oceni, da izvedeni dokazi kažejo na to, da se je v obtožnici navedeno dejansko stanje spremenilo (prvi odstavek 344. člena ZKP). Spregleda pa, da v konkretnem primeru, zaradi uveljavitve pravila prepovedi spremembe na slabše, ni dopustna sprememba dejanskega stanja v škodo obdolženca. Spremembe, ki jih je hotela doseči pritožnica, pa v nasprotju z določbo 385. člena ZKP širijo temelj in obseg obdolženčeve odgovornosti, kot je to pravilno presodilo sodišče prve stopnje. Ni mogoče pritrditi pritožnici, da se sprememba obtožnega akta nanaša le na natančnejši opis dogodka, saj je pritožnica očitek obdolžencu, da kot tehnični direktor ni zagotovil varnega dela, razširila na očitek, da kot dejanski nadzornik nad delovnim procesom in odrejevalec dela ni zagotovil varnega dela. Pri sklicevanju na blanketne predpise, ki opredeljujejo dolžnostno ravnanje storilca, pa je dodala, poleg kršitve 5. člena Zakona o varnosti in zdravja pri delu (ZVZD-1) in prvega odstavka 27. člena Pravilnika o varnosti in zdravju pri uporabi delovne opreme (Pravilnik), še kršitev drugega odstavka 28. člena Pravilnika2. Z navedenimi spremembami je pritožnica, tudi po presoji pritožbenega sodišča, razširila temelj in obseg obdolženčeve odgovornosti, torej nedopustno posegla v opis dejanja. Zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je s sklepom odločilo, da spremembe obtožbe ne dopusti3. 9. Pri presoji o (ne)izpolnjenosti zakonskih znakov kaznivega dejanja po drugem odstavku 201. člena KZ-1 pa je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da je kaznivo dejanje ogrožanja varnosti pri delu po drugem odstavku 201. člena KZ-1 nepravi delictum proprium in da ga lahko stori le oseba, ki je odgovorna za varnost in zdravje pri delu v rudnikih, tovarnah, delavnicah, na gradbiščih in drugih delovnih krajih. Jedro presoje je tako sodišče prve stopnje pravilno usmerilo na vprašanje, ali bil obdolženec v družbi X. d.o.o. odgovorna oseba za varnost iz zdravje pri delu. Za ugotovitev slednjega pa sodišču prve stopnje ni bilo potrebno zaslišati prič E. E., F. F., G. G., H. H.,I. I., J. J., K. K. in sodne izvedenke dr. M. M., kot je to predlagala državna tožilka. Glede na obtožbeni očitek tožilke, da je bil obdolženec kot tehnični direktor hkrati tudi oseba odgovorna za varnost in zdravje pri delu, izvedba predlaganih dokazov ne bi pripomogla k presoji sodišča prve stopnje ali je obdolženec imel ta status. Dejstva, ali je imel obdolženec lastnost, ki se zahteva za storilca kaznivega dejanja po drugem odstavku 201. člena KZ-1, namreč ni mogoče ugotoviti z izpovedbami navedenih prič, saj se to vprašanje ne veže na dejanski potek delovne nesreče, temveč na obveznosti obdolženca v družbi X. d.o.o. in na vprašanje, ali je tehnični direktor hkrati tudi oseba odgovorna za varnost in zdravje pri delu. Po preučitvi listinskih dokazov in izpovedb prič o položaju obdolženca v družbi, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da obdolženec te lastnosti oziroma statusa ni imel. Državna tožilka pa odločitve sodišča prve stopnje v pritožbenem postopku ni uspela omajati.

10. V skladu s prvim odstavkom 5. člena ZVZD-1 mora delodajalec zagotoviti varnost in zdravje delavcev pri delu. Po 8. členu ZVZD-1 lahko delodajalec strokovne naloge na področju varnosti pri delu prenese na strokovnega delavca ali zunanjo strokovno službo. Sodišče prve stopnje je zato pravilno usmerilo svojo presojo v ugotovitev, ali je družba X. d.o.o. oziroma njen zakoniti zastopnik, direktor C. C., na obdolženca prenesel naloge s področja varnosti pri delu. Obdolženec je v družbi X. d.o.o. v kritičnem času zasedal mesto tehničnega direktorja. V njegovi pogodbi o zaposlitvi z dne 28. 12. 2006 so opredeljene njegove delovne naloge in obveznosti, med katerimi je naveden tudi „nadzor nad sredstvi za varnost pri delu in nadzorovanje postopkov v zvezi s tem“. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da je navedena naloga opredeljena splošno in ni na prvi pogled jasno, kaj zajema. Zato se je sodišče prve stopnje pri ugotavljanju njene vsebine pravilno oprlo na izpovedbo direktorja C. C. in direktorice kadrovske službe D. D. Oba sta bila namreč seznanjena z vsebino obdolženčevih zadolžitev ter njegovim delokrogom. Iz njunih skladnih izpovedb izhaja, da je bila obdolženčeva naloga v zvezi z varnostjo in zdravjem pri delu splošna in mu ni nalagala konkretnih zadolžitev, saj je bil v družbi od 27. 12. 2011 dalje za te naloge zaposlen varnostni inženir K. K. Do zaposlitve K. K. je imel obdolženec sicer vlogo nekakšnega koordinatorja med družbo X. d.o.o. in zunanjim izvajalcem, ki je opravljal naloge varnostnega inženirja, ter je imel zato v pogodbi o zaposlitvi, ki po zaposlitvi K. K. ni bila revidirana, določbo v zvezi z „nadzorom nad sredstvi za varnost pri delu in nadzorovanjem postopkov v zvezi s tem“. Državna tožilka je sodišču prve stopnje v zvezi s tem sicer očitala, da je izpovedbi C. C. in D. D. upoštevalo le deloma in v korist obdolženca, vendar njenemu očitku ni mogoče pritrditi. Pritožbeno sodišče, enako kot sodišče prve stopnje, ugotavlja, da sta priči skladno in prepričljivo izpovedali, da obdolženec v zvezi z varnostjo in zdravjem pri delu, po zaposlitvi K. K., ni imel nobenih konkretnih zadolžitev in je bila njegova obveznost le splošna. Pritožnica tako protispisno zatrjuje, da se vloga obdolženca po zaposlitvi K. K. ni spremenila in je predstavljal ter dejansko izvajal funkcijo odgovorne oseba za varnost in zdravje pri delu v družbi X. d.o.o. 11. Obdolženčeva obveznost na področju varnosti in zdravja pri delu je bila torej enaka obveznosti drugih zaposlenih v družbi. Iz podatkov spisa namreč izhaja, da so imeli tudi drugi zaposleni v pogodbah o zaposlitvi določbo o obveznosti spoštovanja pravil v zvezi z varnostjo in zdravjem pri delu. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem v točki 16 izpodbijane sodbe pravilno izpostavilo pogodbe o zaposlitvi K. K., N. N., O. O. in J. J. 12. Posebne zadolžitve obdolženca ne izhajajo niti iz dokumentacije družbe Y. d.o.o., ki je ustanovila družbo X. d.o.o. Iz izjave o varnosti z oceno tveganja iz leta 2001 in njej priloženemu Pregledu odgovornih oseb po posameznih področjih (OT-A1) je razvidno, da je bil obdolženec naveden kot odgovorna oseba za nevarne snovi in ravnanje z odpadki, kar ni bilo spremenjeno niti po reviziji z dne 2. 8. 2005. Nadalje iz Ocene tveganj za vodstvena mesta TDM/LJ-R2/2013, ki je bila v letu 2013 sprejeta za družbo X. d.o.o., izhaja, da je imel obdolženec dolžnosti glede ukrepov za odpravo nevarnosti v zvezi z gibanjem zunanjih obiskovalcev izven urejenih poti v proizvodnji. Torej iz razpoložljive listinske dokumentacije ni razbrati nobenih posebnih zadolžitev obdolženca v zvezi z varnostjo in zdravjem pri delu.

13. V zvezi s tem je potrebno upoštevati še izpovedbo varnostnega inženirja, K. K., ki je pojasnil, da sta bila dva vzroka za nastalo delovno nesrečo, in sicer (1) odsotnost pregleda stroja pred zagonom in (2) odsotnost varovalne ograje ob jami pri stroju. K. K. je dalj časa opozarjal na obvezno postavitev varovalne ograje, a njegova opozorila niso bila uslišana. V zvezi s tem je K. K. predložil elektronsko komunikacijo, iz katere je razvidno, da je o tej problematiki obveščal C. C., O. O. in obdolženca. Zaslišan pa je pojasnil, da je bila postavitev varovalne ograje O. O. in ne obdolženčeva dolžnost ter da je slednjemu pošiljal sporočila v zvezi s tem zgolj zato, ker je imel obdolženec „čez stroje“. Torej tudi v družbi zaposlen varnostni inženir obdolžencu ni pripisoval nobenih obveznosti v zvezi z varnostjo in zdravjem pri delu.

14. Niti tega nista v svojih izpovedbah navajala N. N. in P. P., za katera pritožnica neutemeljeno zatrjuje, da ju sodišče prve stopnje ni upoštevalo pri svoji presoji. Sodišče prve stopnje je navedeni priči zaslišalo v novem sojenju in njuni izpovedbi upoštevalo, vendar slednji nista izpovedali o konkretnih zadolžitvah obdolženca v zvezi z varnostjo in zdravjem pri delu. Zgolj prepir med N. N. in obdolžencem pa na obstoj obveznosti slednjega ne more vplivati, še posebno ne v luči izpovedbe operaterja P. P., ki je izpovedal, da je bila njegova dolžnost, da pred zagonom stroja preveri, ali se morebiti kdo nahaja v okolici stroja.

15. Pritožbeno sodišče se ne strinja s pritožnico niti v nadaljevanju, ko slednja prenos pooblastil v zvezi z varnostjo in zdravjem pri delu, razume na način, da je z odhodom N. N. avtomatično prešla na obdolženca obveznost v zvezi z zagotavljanjem varnosti in zdravja pri delu. Nenazadnje pa pritožnica tega obdolžencu v obtožnem aktu (pred predlagano spremembo) niti ni očitala, saj je zatrjevala, da je bil obdolženec na podlagi svojega položaja tehničnega direktorja tudi odgovorna oseba za varnost in zdravje pri delu, kar se je izkazalo za netočno. Sprememba obtožbe, s katero je pritožnica obdolžencu očitala dejanski položaj osebe odgovorne za varnost in zdravje pri delu, je zaradi določbe 385. člena ZKP nedopustna. Tudi sicer pa stališča o avtomatičnem prenosu obveznosti ne podpirajo podatki spisa, saj že iz izpovedbe operaterja stroja izhaja, da je bila njegova obveznost prepričati se o varnem zagonu stroja. Prav tako ne vzdrži niti nadaljnja teza tožilke o obdolženčevem nastopu s pozicije moči in pritisku na zaposlene, ki se mu niso upali upreti, saj je operater P. P. izrecno izpovedal, da stroja ne bi premaknil, če bi ocenil, da premik ni varen.

16. Ker iz obdolženčeve pogodbe o zaposlitvi, druge razpoložljive listinske dokumentacije tako za družbo Y. d.o.o. kot tudi za družbo X. d.o.o., izpovedb direktorja C. C., vodje kadrovske službe D. D. in varnostnega inženirja K. K. ne izhaja, da je imel obdolženec konkretne naloge v zvezi z varnostjo in zdravjem pri delu, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da obdolženec ni bil odgovorna oseba za varnost in zdravje pri delu in torej ne more biti storilec kaznivega dejanja po drugem odstavku 201. člena KZ-1. 17. Ker razlogi in kršitve, ki jih navaja pritožnica, niso podani, prav tako tudi ne kršitve, ki jih pritožbeno sodišče presoja po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

1 Štefan Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 832. 2 Ibidem, str. 733. 3 Glej sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 347/2005 z dne 22. 12. 2005.