Jedro

Izpodbijani sklep ni v skladu z materialnopravno podlago za njegovo izdajo, saj v prvi točki odloči tudi o zavrženju tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, v drugi točki izreka odloči, da Republika Slovenija ne bo obravnavale njegove prošnje in da je odgovorna država za obravnavanje njegove prošnje Republika Hrvaška. Zaradi poteka šestmesečnega roka je postala odgovorna država članica za presojo tožnikove prošnje za mednarodno zaščito Republika Slovenija in tako ni več podlage za zavrženje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito iz razloga, da bo predan Republiki Hrvaški.

Izrek

I.Tožbi se ugodi in se sklep Ministrstva za notranje zadeve številka 22142-6044/2023/13 (1222-19) z dne 21. 2. 2024, odpravi.

II.Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

O izpodbijanem sklepu

1.Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka upravni zadevi tožnika kot prosilca za mednarodno zaščito zavrgla njegovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite (1. točka izreka) in sklenila, da Republika Slovenija njegove prošnje ne bo obravnavala, saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril, določenih v Uredbi (EU) št. 604/2013, odgovorna država članica za obravnavanje prošenj (2. točka izreka). Predaja tožnika se izvrši kakor hitro je to praktično izvedljivo in najkasneje v šestih mesecih od odobritve zahteve, da bo Republika Hrvaška ponovno sprejela prosilca, to je od 9. 11. 2023, ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo (3. točka izreka).

2.Iz obrazložitve uvodoma izhaja, da je tožnik dne 16. 10. 2023 pri Ministrstvu za notranje zadeve Republike Slovenije vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju: prošnja). Tožena stranka ugotavlja, da prosilec v postopku ni predložil nobenega identifikacijskega dokumenta s fotografijo, zaradi česar njegova istovetnost v postopku ni nesporno ugotovljena.

3.Tožena stranka je tožniku ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito, v skladu s petim odstavkom 42 člena ZMZ-1 odvzela prstne odtise in jih 16. 10 2023 poslala v Centralno evidenco EURODAC, od koder je istega dne pridobila podatek, da je bil tožnik v evidenco EURODAC že vnesen, in sicer 3. 10. 2023 kot prosilec za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški. Glede na navedeno je tožena stranka za tožnika pristojnemu organu Republike Hrvaške 26. 10 2023 v skladu z b točko prvega odstavka 18. člena Uredbe (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in sveta s 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (Ur. I. EU, št. L 180/31, z 29. 6. 2013, v nadaljevanju: Uredba Dublin III) posredoval prošnjo v obliki standardnega obrazca za ponovni sprejem prosilcev, 9. 11. 2023 pa je tožena stranka prejela odgovor, da Republika Hrvaška v skladu s petim odstavkom 20. člena Uredbe Dublin III sprejema odgovornost za obravnavo prosilca.

4.Tožena stranka je v skladu s prvim odstavkom 5. člena Uredbe Dublin III dne 14. 11. 2023 s tožnikom v prisotnosti tolmača za farsi jezik opravila osebni razgovor, da bi olajšala postopek določanja odgovorne države članice. Seznanila ga je s potekom dublinskega postopka z Republiko Hrvaško. Iz izjav tožnika izhaja, da se na Hrvaško ne želi vrniti, ker se je pred nekaj meseci oziroma približno enim letom odločil, da je njegova ciljna država Slovenija. Navedel je, da so vsi azilni domovi do Slovenije polni in da se moraš skriti v teh azilnih domovih, ker si v nevarnosti, če si gej. Nadalje je izjavil, da v Turčiji navzven vse izgleda lepo, vendar, da si lahko stisnjen glede politike, vere, rase in drugih različnosti. Izjavil je tudi, da s tem ni mislil ekonomije, ampak način življenja ljudi in način kako država vpliva na ljudi. Ob navedenem je uradna oseba tožene stranke opozorila prosilca in mu pojasnila, da je osebni razgovor namenjen ugotavljanju pristojne države članice za obravnavo njegove prošnje za mednarodno zaščito ter ga prosila naj se osredotoči na izkušnjo v Republiki Hrvaški. Na opozorilo je tožnik odvrnil, da je želel zgolj pojasniti, da imata tudi Turčija in Hrvaška dogovor o vračanju prosilcev v Turčijo. Navedel je, da na noben način ne želi nazaj v Turčijo. Tudi, če umre v azilnem domu v Ljubljani si ne želi nazaj v Turčijo. Če bo moral oditi, bo pač odšel na Hrvaško, ampak njegova želja je, da ostane in živi v Sloveniji. Ko je na primer videl mesto Karlovac na Hrvaškem, se je v to mesto zaljubil, čeprav se mu tudi Zagreb zdi lepo mesto. Kljub temu pa želi živeti v Sloveniji. V Sloveniji hodi tudi k zdravniku in v bolnice na zdravstvene preglede, ker ima težave s prostato, ledvicami in je astmatik. V Sloveniji je spoznal zdravnika in mu je veliko lažje hoditi v bolnice na preglede, ker zdaj že vse pozna in zato meni, da mu bo tu veliko lažje. Če bo vrnjen na Hrvaško bo trajalo nekaj časa, da najde in spozna zdravnike, ki bi urejali njegovo zdravje. Navedel je, da včasih tudi težko diha. Na vprašanje uradne osebe, kolikokrat je skušal vstopiti v Republiko Hrvaško, je odgovoril, da mu je uspelo vstopiti v drugem poskusu.

5.Na vprašanje uradne osebe, ali je zaprosil za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški, je tožnik odgovoril, da tam ni zaprosil za mednarodno zaščito in da je mislil, da daje prstne odtise zaradi hrvaškega postopka. Ko so ga prijeli, so ga odpeljali na policijsko postajo, mu tam vzeli prstne odtise in ga spustili. Navedel je, da pravzaprav ni zaprosil za mednarodno zaščito. Poleg tega je izjavil, da v postopku ni bil prisoten tolmač in da je na policijski postaji samo en policist govoril angleško, vendar zelo slabo. Ta ga je vprašal za osebne podatke in to je bila edina komunikacija med njima. Komunikacija je potekala v angleškem jeziku, tožnik pa je izjavil, da sam dobro govori angleško in da zna nekaj različnih jezikov. Izjavil je, da jih o postopku ni nič vprašal, ker ni imel te možnosti, saj so mu vedno rekli samo, da mora sedeti. Bili so zelo strogi. Videl je tudi, kako je policija pretepla ljudi, jim vzela telefone in jih deportirala, vendar pa so njega pustili pri miru. Po končanem policijskem postopku je imel še enkrat stik s policistom in sicer v Zagrebu, kjer mu je policist povedal, da mora oditi v azilni dom. Tožnik je izjavil, da ga ni poslušal in je odšel v Slovenijo namesto v azilni dom v Zagrebu. Na vprašanje uradne osebe, ali bo zaprosil za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški, v primeru, da bo tja vrnjen, je tožnik izjavil, da če bo na silo vrnjen na Hrvaško, bo tam zaprosil za mednarodno zaščito, ker se noče vrniti v Turčijo.

6.Tožena stranka je ocenila, da izjave tožnika ne izkazujejo obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, zaradi katerih ne bi mogla biti vrnjena v Republiko Hrvaško. Tožena stranka konkretno navaja, da tožnikove izjave ne zadoščajo za utemeljen zaključek, da bodo v primeru predaje Republiki Hrvaški tam z njim nečloveško ali poniževalno ravnali, saj na samem osebnem razgovoru ni navajal nobenih težav, ki bi kakorkoli vodile do takega zaključka. Poleg tega ni imel niti izkušnje z bivanjem v azilnem domu, saj se je prostovoljno odločil, da bo pot nadaljeval v Slovenijo, kljub jasnemu navodilu policista, ki ga je napotil v azilni dom v Zagrebu. Nadalje pristojni organ pojasnjuje, da tožnikove izjave, da v Republiki Hrvaški ni zaprosil za mednarodno zaščito, ne more upoštevati kot resnične, saj je iz EURODAC evidence na podlagi njegovih prstnih odtisov jasno razvidno, da je za mednarodno zaščito zaprosil oziroma je za to vsaj izrazil namen.

7.V nadaljevanju se tožena stranka opredeljuje do dokumentov, ki jih je tožnik predložil toženi stranki v upravnem postopku dne 9. 2. 2024 in so naslovljeni kot "Informacije o stanju v Republiki Hrvaški" ter vprašanje, naslovljeno na Hrvaški pravni center in njegov odgovor. Tožena stranka navaja, da je skrbno preučila predložene informacije o stanju v Republiki Hrvaški in navaja, da se velika večina teh informacij nanaša na ravnanja z ilegalnimi prebežniki, ki ilegalno vstopajo na ozemlje Republike Hrvaške. Spletni članki in poročilo Amnesty International za Hrvaško se dejansko nanašajo na nezakonita vračanja ter onemogočen dostop do azila oziroma na t. i. "push-backe", ki se dogajajo na meji ter na onemogočen dostop do azila, pri čemer gre za tujce, ki se nelegalno nahajajo na ozemlju Republike Hrvaške in ne za vlagatelje namere ali prosilce. Tudi članek za Centra mirovne študije z 18. 12. 2022 se delno nanaša na to tematiko. Pristojni organ v zvezi s tem pojasnjuje, da iz poročila AIDA (Country Report: Dublin Croatia) z dne 22. 4. 2022 izhaja, da prosilci, ki so predani Republiki Hrvaški iz drugih držav članic Evropske unije niso v ničemer ovirani pri dostopu do postopka za priznanje mednarodne zaščite, bistveno drugače pa ne navaja niti zadnje poročilo iz junija 2023. Prosilci, ki so Republiko Hrvaško zapustili pred koncem postopka in je bil njihov postopek za pridobitev mednarodne zaščite ustavljen, morajo, če to seveda želijo, ob vrnitvi v Republiko Hrvaško ponovno vložiti namero za vložitev prošnje. Osebe, ki so Republiki Hrvaški predane iz drugih držav članic, pri dostopu do ponovnega postopka in materialnih pogojev za sprejem nimajo težav. Predano osebo na letališču sprejme uradna oseba Ministrstva za notranje zadeve, pri resnejših primerih in, ko je to potrebno, je prisoten tudi psiholog. Prosilci za mednarodno zaščito so nato nameščeni v sprejemni center, kjer so zdravstveno pregledani, preverijo pa se tudi njihove morebitne duševne težave.

8.Tožena stranka v nadaljevanju zavrne predložene sodbe več sodišč iz držav EU, pri čemer ugotavlja, da se sodbe, s katerimi so bile predaje prosilcev Republiki Hrvaški odpovedane, nanašajo na konkretne primere, kar pa nikakor ne gre posploševati na vse primere predaj. Na to kaže tudi praksa držav, saj se dublinske predaje Republiki Hrvaški še vedno izvajajo. Navaja, da se "push-backi" v omenjenih sodbah nanašajo na tujce in ne na osebe, predane v dublinskem postopku, za kar gre v konkretnem primeru. Poleg tega iz najnovejšega poročila AIDA, ki ga izdaja Evropski svet beguncev in zadnjega letnega poročila EUAA izhaja, da je osebam, predanim Republiki Hrvaški v dublinskem postopku dostop do azilnega postopka omogočen. Takšna poročila imajo po mnenju pristojnega organa veliko težo in so zagotovo zaupanja vreden vir, na podlagi katerega je odločitev o predaji prosilca Republiki Hrvaški popolnoma utemeljena. Seveda pa tudi splošno zagotovilo pristojnega organa Republike Hrvaške, da je prosilcem zagotovljen dostop do azilnega postopka in sodno varstvo v tem postopku, vsekakor potrjuje pravilnost odločitve.

9.Tožnik je toženi stranki predložil tudi vprašanje organizacije PIC - pravni center za varstvo človekovih pravic in okolja, ki je na Hrvaški pravni center naslovila vprašanje, ali v Republiki Hrvaški obstaja organizacija ali organ, ki uradno nadzira postopke z dublinskimi povratniki in ki bi lahko zagotovil, da lahko vsi, ki so vrnjeni v Republiko Hrvaško po dublinskem postopku, dejansko vstopijo v hrvaški azilni postopek, če to želijo. Iz odgovora Hrvaškega pravnega centra je razvidno, da takšne organizacije, ki bi formalno nadzirala postopke z dublinskimi povratniki ni, saj je to v domeni Ministrstva za notranje zadeve Republike Hrvaške. Novih informacij o situaciji na terenu nimajo, ker že skoraj tri leta niso prisotni v sprejemnih centrih, kolikor pa vedo iz prejšnjih let, so bili ljudje, ki so bili vrnjeni po dublinskem postopku, nameščeni v sprejemnih centrih za prosilce za mednarodno zaščito, če so na primer njihovi primeri še vedno potekali ali pa so bili prekinjeni in so zaprosili za mednarodno zaščito.

10.Istočasno je prosilec pristojnemu organu posredoval tudi gradivo, ki naj bi pričalo o ravnanju z LGBT osebami na Hrvaškem. Tožena stranka se v sklepu opredeljuje do predloženega gradiva in zaključuje, da ni upoštevno za tožnikov primer. Izpostavlja, da je v predmetni zadevi iz pričevanja prosilca razvidno, da ni imel negativnih izkušenj s policijo Republike Hrvaške in da mu je bil neposredno omogočen dostop do postopka odločanja o mednarodni zaščiti. Prav tako po mnenju tožene stranke ni mogoče priti do zaključka, da Republika Hrvaška posebej izstopa med ostalimi državami Evropske unije in širšega evropskega prostora glede obravnave LGBTIQ skupnosti. Poleg tega je izpostavlja tudi dejstvo, da Republika Hrvaška kljub navedenih težavam deluje proaktivno v bitki proti diskriminaciji LGBTIQ skupnosti in za enakopravnost.

11.Tožena stranka ocenjuje, da ima Republika Hrvaška v celoti uveljavljen sistem mednarodne zaščite, prosilci imajo podobne pravice kot prosilci v Republiki Sloveniji, zato vrnitev v to državo Evropske unije ni sporna. Prav tako pa je Republika Hrvaška polnopravna članica Evropske unije od 1. 7. 2013, spoštuje pravni red Evropske unije in s tem tudi Uredbo Dublin III, ki se v državi uporablja neposredno. Tožena stranka šteje, da med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško velja načelo vzajemnega zaupanja, zato za predaje oseb po pravilih dublinskega postopka načeloma ni ovir. Tožena stranka dodatno ugotavlja, da ni utemeljenih razlogov za prepričanje, da bo v konkretnem primeru tožnik ob vrnitvi v Republiko Hrvaško podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju, prav tako pa tam ni sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile takšno ravnanje. V skladu z vsemi navedbami je tožena stranka na podlagi četrte alineje prvega odstavka 51. člena v povezavi z devetim odstavkom 49. člena ZMZ-1 prošnjo za priznanje mednarodne zaščite prosilca zavrgla, saj je za obravnavo njegove prošnje odgovorna Republika Hrvaška.

12.Tožena stranka še obrazlaga, da se bo skladno z 29. členom Uredbe Dublin III predaja tožnika izvedla skladno z zakonodajo Republike Slovenije po posvetu s pristojnim organom Republike Hrvaške, kakor hitro bo to praktično izvedljivo in najkasneje v šestih mesecih po odobritvi zahteve, da Republika Hrvaška ponovno sprejema prosilca, to je od 9. 11. 2023, ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo.

Bistvene navedbe v tožbi

13.Tožnik je zoper izpodbijani sklep vložil tožbo in ga izpodbija izpodbija zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zaradi bistvenih kršitev pravil postopka ter zaradi nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V tožbi predlaga še zadržanje izpodbijanega sklepa do pravnomočne odločitve o njegovi tožbi (začasna odredba).

14.Toženi stranki očita, da je nepravilno in pomanjkljivo ugotovila dejansko stanje, razpoložljive dokazne vire je interpretirala nepravilno ter je na podlagi razpoložljivih dokaznih virov sprejela napačen dokazni zaključek, da v Republiki Hrvaški ne obstajajo sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku da ni izkazano, da bodo v primeru predaje Republiki Hrvaški tam s tožnikom nečloveško ali poniževalno ravnali. Zatrjuje, da so v obravnavanem primeru podane ovire za predajo tožnika Republiki Hrvaški, saj obstaja utemeljena domneva, da bo tožnik v Republiki Hrvaški izpostavljen mučenju, nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju, ter da na Hrvaškem ne bo imel možnosti učinkovite podaje prošnje za mednarodno zaščito oziroma njegova prošnja ne bo obravnavana v skladu s predpisanimi standardi, prav tako mu ne bo zagotovljen ustrezen sprejem.

15.Obstoj sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu tožnik dokazuje s sklicevanjem na dokumentacijo, ki jo je pooblaščenec tožnika predložil v upravnem postopku in dodatno na dokumente z naslovi Informacije o stanju na Hrvaškem z dne 22. 9. 2023 in Komentar na Informacije o dublinskih povratnikih v Republiko Hrvaško 15. 11. 2023 in z dne 22. 9. 2023.

16.Tožnik navaja, da tožena stranka tožniku nalaga nesorazmerno dokazno breme ter mu s tem onemogoča učinkovito varstvo pravice do prepovedi mučenja iz 3. člena EKČP. Tožena stranka tožniku nalaga breme, da bi moral navesti primer, ko je bil prosilec v primeru predaje Republike Hrvaške oviran pri dostopu do postopka priznanja mednarodne zaščite ali bil deportiran v Bosno in Hercegovino oziroma v Republiko Srbijo, kar je glede na uveljavljene dokazne standarde povsem neutemeljeno. Tožnik je s predloženimi dokazi izkazal, da obstaja tveganje (tožena stranka sama priznava, da obstajajo primeri, ko so bile predaje prosilcev Republiki Hrvaški odpovedane), tožena stranka pa je tista, na kateri je dokazno breme, da obstoj takšnega tveganja povsem izključi. Meni, da bi tožena stranka pri svoji odločitvi morala dodatno upoštevati še vse tožnikove posebne okoliščine, to je zlasti pripadnost posebni družbeni skupini ter zdravstvene težave, v zvezi s čimer je tožnik prav tako predložil ustrezna dokazila v spis. Tožnik v postopku pred toženo stranko navajal, da je po spolni usmerjenosti homoseksualec.

17.Tožnik je vložil še pripravljalno vlogo, v kateri navaja, da je v predmetni zadevi potekel šestmesečni rok za predajo tožnika Hrvaški. Šestmesečni rok je začel teči dne 9. 11. 2023 (3. točka izreka izpodbijanega sklepa) in je do dne 9. 5. 2024 že potekel. Iz prvega odstavka 29. člena Uredbe Dublin III III izhaja, da mora biti predaja prosilca izvedena najkasneje v šestih mesecih po odobritvi zahteve, da bo druga država ponovno sprejela zadevno osebo, ali končni odločitvi o pritožbi, če v skladu s tretjim odstavkom 27. Člena Uredbe Dublin III III obstaja odložilni učinek. Iz drugega odstavka 29. člena Uredbe Dublin III III izhaja, da kadar se predaja ne opravi v šestih mesecih, je odgovorna država oproščena svoje obveznosti ponovnega sprejema, odgovornost pa se prenese na državo, ki preda zahtevo.

18.Navaja, da je sodišče Evropske unije (v nadaljevanju SEU) je sprejelo stališče, da vložitev pravnega sredstva zoper sklep o predaji lahko pomeni, da se bo rok za predajo iztekel šest mesecev po sprejetju pravnomočne odločbe o pravnem sredstvu, če ima to pravno sredstvo odložilni učinek. Države članice v okviru polja proste presoje ne smejo zadržati ali pretrgati teka roka za predajo, če izvršitev odločbe o predaji ni bila na podlagi tretjega ali četrtega odstavek 27. člena Uredbe Dublin III odložena za čas obravnave prvostopenjskega pravnega sredstva. Iz sodbe SEU v zadevi Majid Shirt, C-201/16, z dne 25. 10. 2017, izhaja, da odgovornost države iz drugega odstavka 29. člena Uredbe Dublin III preide na državo prejema, ne da bi morala sprejemna država posebej odkloniti sprejem. Če okoliščina, ki je pomembna za določitev odgovorne države članice (potek šestmesečnega roka za predajo), nastane po izdaji sklepa o predaji, država članica ne more opraviti predaje prosilca in je zavezana po uradni dolžnosti sprejeti potrebne ukrepe za priznanje odgovornosti.

19.V konkretnem primeru je 9. 11. 2023 Republika Hrvaška sprejela odgovornost za ponovni sprejem tožnika. Tožnik je vložil tožbo in predlagal izdajo začasne odredbe, vendar o teh pravnih sredstvih še ni bilo odločeno. To pa pomeni, da izvršitev sklepa o predaji ni bila odložena na podlagi tretjega odstavka 27. člena Uredbe Dublin III. Zato je rok za predajo začel teči z dnem, ko je Republika Hrvaška sprejela odgovornost za ponovni sprejem. Rok za predajo je torej začel teči 9. 11. 2023 in je pretekel 9. 5. 2024. S pretekom roka za predajo je Republika Slovenija postala odgovorna za odločanje o tožnikovi prošnji za priznanje mednarodne zaščite in v takem položaju pristojni organi Republike Slovenije predaje tožnika v Republiko Hrvaško ne morejo več opraviti.

Bistvene navedbe v odgovoru na tožbo

20.V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka tožbene navedbe in se v bistvenem sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa. Meni, da je izpodbijani sklep zakonit in pravno pravilen, tožba pa neutemeljena, zato pri njem vztraja.

21.Glede tožbenega očitka tožena stranka odgovarja, da je kot je tožeča stranka že sama ugotovila, v Dublinski uredbi določeno, da mora prošnjo za mednarodno zaščito obravnavati ena sama država članica Evropske unije, in sicer tista, ki je glede na merila iz poglavja III za to odgovorna. Tožnik bo ob vrnitvi v Republiko Hrvaško vsekakor imel možnost tam podati prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, če bo to seveda želel. Glede na podatke, ki so bili pridobljeni iz Centralne evidence EURODAC, je tožena stranka ugotovila, da je bil tožnik v omenjeno evidenco že vnesen kot prosilec za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški ter prejela tudi odgovor Republike Hrvaške, ki je v skladu s petim odstavkom 20. člena Uredbe Dublin III sprejela odgovornost za obravnavo prosilca.

22.Glede tožbene navedbe, da obstajajo ovire za vrnitev tožnika v Republiko Hrvaško zaradi domnevnih sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu, zlasti zaradi oviranja pri dostopu do azilnega postopka tožena stranka odgovarja, da iz prakse držav člani EU izhaja, da se dublinske predaje izvajajo, dodatno navaja še tri nedavno izdane sodbe Vrhovnega sodišča, ki potrjujejo navedeno, in sicer I Up 201/2023, z dne 12. 7. 2023, I Up 122/2023, z dne 21. 7. 2023 in I Up 155/2023, z dne 21. 7. 2023 ter potrjujejo tudi predajo prosilcev za mednarodno zaščito Republiki Hrvaški. V postopek ni bil predložen noben primer, ko bi bil prosilec v primeru predaje Republiki Hrvaški oviran pri dostopu do azilnega postopka ali bi bil deportiran v Bosno in Hercegovino oziroma v Srbijo, niti ga nikjer ne omenja sodna praksa drugih držav članic Evropske unije. Dejansko torej primera, ko bi se to zares zgodilo, praksa ne pozna. Na to kaže tudi praksa držav, saj je dublinske predaje Republiki Hrvaški še vedno izvajajo.

23.Tožena stranka še navaja, da tudi najnovejšega poročila AIDA, ki ga izdaja Evropski svet beguncev in zadnjega letnega poročila EUAA izhaja, da je osebam, predanim Republiki Hrvaški v dublinskem postopku dostop do azilnega postopka omogočen. Takšna poročila imajo po mnenju tožene stranke veliko težo in so zagotovo zaupanja vreden vir, na podlagi katerega je odločitev o predaji prosilca Republiki Hrvaški popolnoma utemeljena. Tudi splošno zagotovilo pristojnega organa Republike Hrvaške, da je prosilcem zagotovljen dostop do azilnega postopka in sodno varstvo v tem postopku, vsekakor potrjuje pravilnost odločitve. Na podlagi podatkov pridobljenih iz javno dostopnih virov (denimo poročila AIDA, EUAA, kot navedeno v izpodbijanem sklepu) tožnik nima nikakršne podlage za dvom v splošno zagotovilo pridobljeno s strani Republike Hrvaške in zato vztraja pri zaključku, da ni sistemskih pomanjkljivosti v postopku mednarodne zaščite ali sprejemu v Republiki Hrvaški, zaradi katerih bi bila predaja Republiki Hrvaški nedopustna.

24.Tožena stranka nadalje zavrača tožbene navedbe da so v obravnavanem primeru podane ovire za predajo tožnika Republiki Hrvaški, ker bi naj obstajala utemeljena domneva, da bo tožnik v Republiki Hrvaški izpostavljen mučenju, nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju, ter da na Hrvaškem ne bo imel možnosti učinkovite podaje prošnje za mednarodno zaščito oziroma njegova prošnja ne bo obravnavana v skladu s predpisanimi standardi, prav tako pa mu ne bo zagotovljen ustrezen sprejem. Opozarja, da iz zapisnika o opravljenem osebnem razgovoru navedenega ni možno razbrati. Ravno obratno, tožnik je sam izjavil, da na Hrvaškem niti ni imel nikakršnih problemov in da se je zaljubil v mesto Karlovac. Edini zadržek, ki ga je izpostavil je bil ta, da je na tej poti videl veliko različnih ljudi in tujcev in sicer ljudi, ki so bili po njegovem mnenju nespoštljivi, ker mu niso odpirali vrat. Poleg tega je potrebno izpostaviti, da je kakršna koli skrb v zvezi z njegovo medicinsko obravnavo v Republiki Hrvaški nepotrebna, saj tožnik sam niti ni odšel v azilni dom, kljub temu, da je vedel, da mora oditi tja kot prosilec za mednarodno zaščito.

25.Tožena stranka je v postopek vložila še pripravljalno vlogo s katero je odgovorila na navedbo tožnika, da je dne 9. 5. 2024 potekel šest mesečni rok za predajo iz drugega odstavka 29. člena Uredbe Dublin III. Meni, da rok za predajo Republiki Hrvaški še ni potekel. Tožni, je 16. 10. 2023 pri toženi stranki vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji, tožena stranka ne nato za tožnika pristojnemu organu Republike Hrvaške 26. 10. 2023 v skladu z b točko prvega odstavka 18 člena Uredbe posredovala prošnjo v obliki standardnega obrazca za ponovni sprejem prosilcev in dne 9. 11. 2023 pa prejela odgovor, da Republika Hrvaška v skladu s petim odstavkom 20. člena Uredbe Dublin III sprejema odgovornost za obravnavo tožnika. Tožniku je bil nato v upravni zadevi priznanja mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji je bil tožniku, 4 3. 2024, izdan sklep št. 2142-6044/2023/13 (1222-19), ki mu ga ni bilo mogoče osebno vročiti. Tožena stranka je z vpogledom v uradno evidenco o nastanitvi prosilcev za mednarodno zaščito ugotovila, da je tožnik 28. 2. 2024 samovoljno zapustil Izpostavo azilnega doma, Kotnikova 8, 1000 Ljubljana. V roku treh dni od datuma zapustitve se vanj ni vrnil, niti ni sporočil razloga za svojo odsotnost in kje se nahaja do dneva izdaje predmetnega sklepa, kljub temu, da je bil preko telefonskega klica s strani uradnih oseb Urada vlade Republike Slovenije za oskrbo in integracijo migrantov obveščen o potrebnem podaljšanju dovolilnice, kot je to razvidno s priloge. Zaradi navedenega je bilo odrejeno, da se vročitev opravi z javnim naznanilom z objavo na oglasni deski tožene stranke in na državnem portalu e-uprave (https://e-uprava.gov.si/).

26.Prvi odstavek 29. člena Uredbe Dublin III določa, da se predaja prosilca ali druge osebe iz člena 18(1)(c) ali (d) iz države članice, ki poda zahtevo, v odgovorno državo članico, izvede v skladu z nacionalno zakonodajo države članice. ki poda zahtevo, po posvetu med zadevnima državama članicama, kakor hitro je to praktično izvedljivo in najkasneje v šestih mesecih po odobritvi zahteve, da bo druga država članica spre jela ali ponovno sprejela zadevno osebo ah končni odločitvi o pritožbi ali ponovnem pregledu, če v skladu s Členom 27(3) obstaja odložilni učinek. Nadalje Uredba Dublin III v drugem odstavku 29. člena določa, da je odgovorna država članica oproščena svoje obveznosti sprejema ali ponovnega sprejema zadevne osebe, kadar se predaja ne opravi v roku šestih mesecev, odgovornost pa se nato prenese na državo članico, ki poda zahtevo. Ta rok se lahko podaljša na največ eno leto, če predaja ni bila možna, ker je zadevna oseba v zaporu, ali na največ osemnajst mesecev, če zadevna oseba pobegne Tožena stranka je z vpogledom v uradne evidence nastanitev, ugotovila da je tožnik 28. 2. 2024 ob 23.01 samovoljno zapustil nastanitvene kapacitete Urada Vlade Republike Slovenije za oskrbo in integracijo migrantov in se od takrat vanje ni vrnil do 7. 3. 2024, niti ni sporočil razloga za svojo odsotnost in kje se nahaja V konkretnem primeru je bil rok za predajo tožnika pristojni državi članici po mnenju tožene stranke podaljšan na 18 mesecev v skladu z 29. Členom Uredbe Dublin III, in sicer dne 4. 3. 2024, zaradi samovoljne zapustitve azilnega doma. Skladno z navedenim tožena stranka navaja, da rok za predajo Republiki Hrvaški v konkretnem primeru tožnika poteče 9. 5. 2025.

Dokazovanje

27.V dokaznem postopku je sodišče pregledalo spise, ki se nanašajo na zadevo, jih v soglasju s strankama štelo za prebrane in s tem povezanih listin ni posebej naštevalo.

28.Sodišče je s sklepom z dne 8. 5. 2024 ponovno odprlo glavno obravnavo in dne 21. 5. 2024 izvedlo narok, na katerem je ponovno zaslišalo tožnika. Predmet obravnave je bilo ugotavljanje, ali je potekel šest mesečni rok iz 29. člena Uredbe Dublin III, v po preteku katerega Republika Slovenija postane odgovorna država za presojo tožnikove prošnje za mednarodno zaščito.

K I. točki izreka:

29.Tožba je utemeljena.

30.V obravnavani zadevi je bilo na podlagi Uredbe Dublin III odločeno, da Republika Slovenija ne bo obravnavala prošnje tožnika za mednarodno zaščito, ker bo predan Republiki Hrvaški, ki je za to odgovorna država članica. V 3. točki izreka izpodbijanega sklepa je izrecno določeno, da se predaja tožnika Republiki Hrvaški izvrši kakor hitro je to praktično izvedljivo in najkasneje v šestih mesecih od odobritve zahteve, da bo Republika Hrvaška ponovno sprejela prosilca, to je od 9. 11. 2023, ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo (3. točka izreka). V obravnavani zadevi predaja ni bila odložena z začasno odredbo. Med strankami tudi ni sporno, da je Republika Hrvaška z obvestilom toženi stranki z dne 9. 11. 2023 v skladu s petim odstavkom 20. člena Uredbe Dublin III sprejela odgovornost za obravnavanje prošnje tožnika za mednarodno zaščito in da bo ponovno sprejela tožnika.

31.Tožena stranka je izpodbijani sklep izdala na podlagi ocene tožnikovih izjav v osebnem razgovoru (5. člen Uredbe Dublin III) in ugotovitve, da ni podana utemeljena domneva, da v Republiki Hrvaški obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah. Po njeni presoji odgovornost Republike Hrvaške za obravnavanje tožničine prošnje za priznanje mednarodne zaščite temelji določbi točke (c) prvega odstavka drugem odstavku 18. člena Uredbe Dublin III, s čimer se je Republika Hrvaška strinjala.

32.V takem primeru se skladno s prvim odstavkom 29. člena Uredbe Dublin III predaja prosilca ali druge osebe iz člena 18(1)(c) ali (d) iz države članice, ki poda zahtevo, v odgovorno državo članico, izvede v skladu z nacionalno zakonodajo države članice, ki poda zahtevo, po posvetu med zadevnima državama članicama, kakor hitro je to praktično izvedljivo in najkasneje v šestih mesecih po odobritvi zahteve, da bo druga država članica sprejela ali ponovno sprejela zadevno osebo ali končni odločitvi o pritožbi ali ponovnem pregledu, če v skladu s členom 27(3) obstaja odložilni učinek.

33.Tožnik ni soglašal s tem, da bi bil predan Republiki Hrvaški. Menil je, da mora zaradi sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev v Republiki Hrvaški na podlagi drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III odgovornost za obravnavo njunih prošenj za mednarodno zaščito prevzeti Republika Slovenija. To stališče je utemeljeval predvsem s poročili o stanju azilnega sistema v Republiki Hrvaški in selektivno izbrano sodno prakso sodišč držav EU in pri tem ni izhajal iz lastne izkušnje z azilnim postopkom v Republiki Hrvaški. Navajal je še, da se boji vrnitve v izvorno državo Turčijo, kar bi se lahko zgodilo v primeru vrnitve v Republiko Hrvaško in bi ga ta predala Turčiji, ker je, po lastni navedbi, homoseksualec in lokalno okolje v Turčiji temu ni naklonjeno oz. bi lahko bil tudi zaradi svoje spolne usmerjenosti v Turčiji preganjan.

34.Po presoji sodišča te navedbe tožnika v obravnavani zadevi niso pravno pomembne. Ključno okoliščino je na naroku za glavno obravnavo dne 21. 5. 2024 in pred tem v pripravljalni vlogi z dne 20. 5. 2024 navedla pooblaščenka tožnika in sicer, da je dne 9. 5. 2024 potekel rok šestih mesecev, v katerih bi moral biti tožnik predan Republiki Hrvaški.

35.Tožena stranka dejstvu, da je dne 9.5.2024 potekel rok šestih mesecev iz drugega odstavka 29. člena Uredbe Dublin III, ni nasprotovala. Nasprotovala pa je temu, da bi se v obravnavani zadevi kot merodajen uporabil šestmesečni rok iz drugega odstavka 29. člena Uredbe Dublin III, ki določa, da je odgovorna država članica oproščena svoje obveznosti sprejema ali ponovnega sprejema in se ta odgovornost prenese na državo članico, ki poda zahtevo za ponovni sprejem prosilca, kadar se predaja ne opravi v šestih mesecih. Tožena stranka je vztrajala pri stališču, da se je šestmesečni rok iz drugega odstavka 29. člena Uredbe Dublin III podaljšal na osemnajst (18) mesecev, ker bi naj tožnik v vmesnem času samovoljno zapustil azilni dom za več kot tri dni. Konkretno, tožena stranka navaja, da je tožnik 28. 2. 2024 ob 23.01 samovoljno zapustil nastanitvene kapacitete Urada Vlade Republike Slovenije za oskrbo in integracijo migrantov in se od takrat vanje ni vrnil do 7. 3. 2024, niti ni sporočil razloga za svojo odsotnost in kje se nahaja.

36.Po drugem odstavku 29. člena Uredbe Dublin III je v primeru, kadar se predaja ne opravi v roku šestih mesecev, odgovorna država članica oproščena obveznosti sprejema, odgovornost pa se nato prenese na državo članico, ki poda zahtevo. Na istem mestu omenjena uredba navaja tudi primere, v katerih se ta rok podaljša, ker predaja odgovorni državi članici ni bila možna, ker je prosilec v zaporu ali če pobegne.

37.Vrhovno sodišče RS je v sodbi I Up 255/2016 z dne 23. 11. 2016 v 12. točki obrazložitve sprejelo stališče, da iz materialnega prava, ki ga predstavlja Uredba Dublin III, izhaja, da je veljavnost akta o predaji prosilca odgovorni državi članici časovno omejena. Učinek takega akta mora namreč prenehati po preteku roka iz prvega odstavka 29. člena Uredbe Dublin III, če ne pride do njegovega podaljšanja iz razlogov iz drugega odstavka istega člena. Iz tega vidika je navedbe pooblaščenke tožnika na naroku za glavno obravnavo dne 21. 5. 2024 in v pripravljalni vlogi z dne 20. 5. 2024 mogoče razumeti kot ugovor glede materialnopravne pravilnosti izpodbijanega akta, kolikor bi ta akt določil, da bo tožnik predan Republiki Hrvaški brez upoštevane časovne omejitve iz prvega odstavka 29. člena Uredbe Dublin III. Ta določa, da se predaja prosilca iz države članice, ki poda zahtevo, v odgovorno državo članico izvede v skladu z nacionalno državo članice, ki poda zahtevo, torej v tem primeru Republike Slovenije, kakor hitro je to praktično izvedljivo in najkasneje v šestih mesecih po odobritvi zahteve. Vrhovno sodišče je v v zadevi I Up 255/2016 sprejelo stališče, da gre pri upoštevanju roka iz prvega odstavka Uredbe Dublin III za pravilno uporabo materialnega prava, na katero sodišče pazi po uradni dolžnosti. Sodišče ne vidi ovire za to, da bi tožnikove navedbe iz pripravljalne vloge 20. 5. 2024 upoštevalo v okviru presoje po uradni dolžnosti, sicer ne kot formalne tožbene navedbe, temveč kot opozorila na materialnopravno pravilnost izpodbijanega akta.

38.V upravnem sporu sodna presoja zakonitosti izpodbijanega akta sicer izhaja iz dejanskega in pravnega stanja, ki je obstajalo v trenutku njegove izdaje, glede česar tudi Uredba Dublin III ne določa izjem oziroma odstopanj. Tako je tudi v tem upravnem sporu mogoče ugotoviti, da v trenutku izdaje izpodbijanega sklepa navedeni rok za predajo tožnika Republiki Hrvaški še ni potekel, je pa potekel dne 9.5.2024. Zato tudi ni mogoče presoditi, da je bil izpodbijani sklep nezakonit zaradi napačne uporabe materialnega prava na takrat obstoječe dejansko stanje (stanje ob izdaji izpodbijanega sklepa), vendar pa iz materialnega prava, ki ga predstavlja Uredba Dublin III, izhaja, da je veljavnost navedenega akta časovno omejena, saj učinek navedenega akta preneha veljati po poteku roka iz prvega odstavka 29. člena Uredbe Dublin III, če ne pride do njegovega podaljšanja iz razlogov iz drugega odstavka istega člena. S tega vidika je navedbo tožnika v pripravljalni mogoče razumeti tudi kot ugovor materialnopravni pravilnosti izpodbijanega akta, kolikor bi z vsebovanim izrekom določil, da bo tožnik predan Republiki Hrvaški po preteku časovne omejitve iz prvega odstavka 29. člena Uredbe Dublin III. Sodišče upošteva potek časovne omejitve iz prvega odstavka 29. člena Uredbe Dublin III po uradni dolžnosti v okviru pravilne uporabe materialnega prava.

39.Izrek izpodbijanega sklepa vsebuje izrecno časovno omejitev za predajo tožnika Republiki Hrvaški in sicer v 3. točki izreka. Izrecno določa, da se mora predaja tožnika Republiki Hrvaški izvršiti najkasneje v šestih mesecih od odobritve zahteve, da bo Republika Hrvaška ponovno sprejela prosilca, to je od 9. 11. 2023, ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo. To pomeni, da ta sklep v primeru, če do predaje ne pride do poteka šestmesečnega roka, ustvarja pravne učinke, ki so v nasprotju z določbo drugega odstavka 29. člena Uredbe Dublin III. Po oceni sodišča torej izpodbijani sklep ni v skladu z materialnopravno podlago za njegovo izdajo, saj v prvi točki odloči tudi o zavrženju tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, v drugi točki izreka odloči, da Republika Slovenija ne bo obravnavale njegove prošnje in da je odgovorna država za obravnavanje njegove prošnje Republika Hrvaška. Kot navedeno, je zaradi poteka šestmesečnega roka postala odgovorna država članica za presojo tožnikove prošnje za mednarodno zaščito Republika Slovenija (drugi odstavek 29. člena Uredbe Dublin III) in tako ni več podlage za zavrženje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito iz razloga, da bo predan Republiki Hrvaški. Tudi iz podatkov v spisu izhaja, da je šestmesečni rok iz prvega odstavka 29. člena Uredbe Dublin III za predajo pritožnika Republiki Hrvaški med trajanjem tega sodnega postopka tudi dejansko potekel, tožnik pa pred potekom tega roka ni bil predan Republiki Hrvaški.

40.Med strankama je sicer sporno dejstvo, ali je tožnik samovoljno zapustil azilni dom, torej brez ustrezne dovolilnice, ki mu jo izda azilni dom. Na glavni obravnavi je tožena stranka navajala, da ima tožnik veliko dovolilnic za izhod, vendar jih naj ne bi podaljševal pravočasno. Tožena stranka je na sami glavni obravnavi še navedla, da bi naj Republiko Hrvaško 4. 3. 2024 obvestila, da podaljšuje rok za predajo tožnika. Tožnik je zanikal, da bi azilni dom samovoljno zapustil, navajal je da bil ves čas prisoten in da se je od 1. 2. 2024 ves čas, nepretrgoma, nahajal v Sloveniji, konkretno v Ljubljani, samo enkrat bi naj odšel v Kamnik. Prav tako je navedel, da ni bil nikoli obveščen o domnevnem podaljšanju roka za predajo Republiki Hrvaški iz šestih mesecev na osemnajst (18) mesecev in mu tožena stranka nikoli ni vročila nikakršnega dokumenta o podaljšanju roka. S tem, da bi naj samovoljno zapustil azilni doma, kot je navajala tožena stranka, pa je bil seznanjen prvič v pripravljalni vlogi, ki jo je tožena stranka predložila dan pred glavno obravnavo. Pooblaščenka tožnika je na glavni obravnavi opozorila, da se pri vodenju evidence izhodov in dovolilnic vsekakor v primeru tožnika dogajajo napake tudi na strani azilnega doma. Tako je opozorila, da je tekom sodnega postopka tožena stranka napačno obvestila sodišče o domnevnem samovoljnem izhodu tožnika brez dovolilnice, nakar je sama sporočila, da je prišlo do napake na strani azilnega doma in je tožnik imel veljavne dovolilnico za izhod.

41.Sodišče ocenjuje, da navedeno dejstvo samovoljne zapustitve azilnega doma s strani tožnika ni upoštevno za presojo v obravnavani zadevi, ker tožena stranka ni izdala novega ali dopolnjenega sklepa, v katerem bi podaljšala rok za predajo tožnika Republiki Hrvaški. O pravicah in pravnih koristih tožnika mora tožena stranka na podlagi Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1) odločati z odločbo ali sklepom, torej z upravnim aktom. Tožena stranka je izpodbijani sklep o zavrženju tožnikove prošnje izdala na podlagi pete alineje 51. člena ZMZ-1, pri čemer izrek sklepa ne vsebuje samo zavrženja zahteve, v 2. in točki izreka je vsebovana tudi odločitev o odgovorni državi za obravnavanje njegove prošnje, v 3. točki pa skrajni rok v katerem se lahko izvede predaja odgovorni državi.

42.V obravnavanem primeru je edini upoštevni upravni akt, ki določa časovno omejitev za predajo tožnika Republiki Hrvaški, izpodbijani sklep Ministrstva za notranje zadeve številka 2142-6044/2023/13 (1222-19) z dne 21. 2. 2024, ta sklep pa v izreku ne določa možnosti podaljšanja roka za predajo tožnika na osemnajst (18) mesecev v primeru pobega tožnika oz. samovoljne zapustitve azilnega doma. Niti ni možnost podaljšanja roka za predajo navedena v obrazložitvi izpodbijanega sklepa. Sodišče opozarja, da zgolj izpodbijani sklep ustvarja pravne učinke za tožnika, dejstvo podaljšanja roka za predajo Republiki Hrvaški na osemnajst (18) mesecev, na katerega se sklicuje tožena stranka, ne nastopi avtomatično, tožena stranka ga mora konkretizirati (izreči) v ustreznem upravnem aktu, v danem primeru bi to bil ustrezen sklep. Poraja se dvom na strani sodišča, ali dejstvo zapustitve azilnega doma brez ustrezne dovolilnice v vsakem primeru ustreza definiciji "pobega" iz drugega odstavka 29. člena Uredbe Dublin III, pri čemer ista določba zahteva, da predaja odgovorni državi članici ni možna zaradi pobega prosilca. V obravnavanem primeru je tožnik kot prosilec za mednarodno zaščito v času odločanja sodišča vsekakor bival na ozemlju Republike Slovenije in svojo prisotnost potrjeval s prihodi na glavno obravnavo in z navedbo, da biva v azilnem domu. Kot že prej navedeno, sodišče dejstva s strani tožene stranke zatrjevanega pobega tožnika ni štelo za pravno upoštevno za odločanje v tej zadevi, ker tožena stranka ni podaljšala roka za predajo Republiki Hrvaški z upravnim aktom, ki bi ga vročila tožniku, niti ni možnosti podaljšanja roka za predajo Republiki Hrvaški na osemnajst (18) mesecev predvidela v izreku izpodbijanega sklepa.

43.Sodišče ugotavlja, da se v predloženem upravnem spisu nahaja dokument tožene stranke z datumom 4. 3. 2024 (sklicna št. tožene stranke: 2142-6044/2023/12), s katerim je tožena stranka obvestila hrvaški dublinski organ, da zahteva podaljšanje roka za predajo tožnika na osemnajst (18) mesecev v skladu z drugim odstavkom 29. člena Uredbe Dublin III. Sodišče glede na zgoraj navedeno v tč. 41 in tč. 42 obrazložitve ocenjuje, da navedeno sporočilo hrvaškemu dublinskemu organu v ničemer ne spreminja izpodbijanega sklepa, v katerem je določeno, da se tožnika preda Republiki Hrvaški najkasneje v šestih mesecih od odobritve zahteve, da bo Republika Hrvaška ponovno sprejela prosilca, to je od 9. 11. 2023, ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo. V obravnavanem primeru predaja ni bila odložena z začasno odredbo. Tožena stranka vsekakor ima materialnopravno podlago za podaljšanje roka v skladu s pogoji iz drugega odstavka 29. člena Uredbe Dublin III, vendar mora takšno podaljšanje izvesti, če se seveda odloči za podaljšanje roka za predajo, z izdajo ustrezno dopolnjenega sklepa, ki se nato vroči prosilcu za mednarodno zaščito. Tega tožena stranka v tožnikovem primeru ni storila in zato zatrjevano podaljšanje roka za predajo tožnika Republiki Hrvaški nastopilo. Vrhovno sodišče RS je v že navedeni v sodbi I Up 255/2016 z dne 23. 11. 2016 v 13. točki obrazložitve sprejelo stališče, da v razmerju do tožnika samo izrek sklepa ustvarja pravne učinke. Za sodno presojo je tako upošteven zgolj rok za predajo tožnika, ki ga je tožena stranka navedla v 3. točki izreka izpodbijanega sklepa, ta pa, kot že navedeno, ne določa možnosti podaljšanja roka za predajo v skladu z drugim odstavkom 29. člena Uredbe Dublin III na osemnajst (18) mesecev.

44.Zato je sodišče na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo. S tem sklepom je bila prošnja tožnika za mednarodno zaščito zavržena v skladu s četrto alinejo prvega odstavka 51. člena ZMZ-1 (nedopustna prošnja), odločeno pa je bilo tudi, da Republika Slovenija prošnje tožnika ne bo obravnavala zaradi njegove predaje Republiki Hrvaški. Z izdajo te sodbe je nastopila situacija, kot da do te odločitve ni prišlo. Tožena stranka bo zato morala obravnavati tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito.

K II. točki izreka:

45.Zahteva za izdajo začasne odredbe ni dopustna.

46.Tožnik je predlagal, da se izvršitev izpodbijanega sklepa tožene stranke zadrži do pravnomočnosti izpodbijane sodbe. Navajal je, da v kolikor bi bil izpodbijani sklep izvršen še pred odločitvijo o glavni stvari, bi to pomenilo, da se tožnika lahko izroči Republiki Hrvaški, kjer bi bil izpostavljen nevarnosti nečloveškega in ponižujočega ravnanja v smislu 3. člena EKČP in bi mu nastala težko popravljiva škoda. Glede tega se tožnik v celoti sklicuje na tožbeno argumentacijo). Dodatno navaja, da v kolikor bi bil predan Republiki Hrvaški še pred pravnomočno odločitvijo v upravnem sporu, bi mu bila kršena tudi pravica do sodnega varstva. V kolikor bi se to zgodilo, bi to imelo za posledico, da vzpostavitev prejšnjega pravnega stanja ne bi bila več mogoča, čeprav bi v tem upravnem sporu morebiti uspel, še posebej v luči informacij, da Hrvaška izvaja verižna vračanja v Bosno in Hercegovino. V kolikor bi bil izpodbijani sklep izvršen še pred odločitvijo sodišča o tožbi in se tožnik v času odločanja ne bi več nahajal na območju Republike Slovenije, bi to pomenilo tudi, da ne bi več mogel izkazovati pravnega interesa za nadaljevanje postopka.

47.Glede na to, da je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani sklep, bo morala tožena stranka odločiti o njegovi prošnjah za mednarodno zaščito. Tožnik si torej z ugodno odločitvijo o zahtevani začasni odredbi svojega pravnega položaja ne more več izboljšati. Zato je sodišče njegovo zahtevo za izdajo začasne odredbe zaradi pomanjkanja pravnega interesa zavrglo (6. točka prvega odstavka 36. člena, v zvezi s četrtim odstavkom 32. člena ZUS-1).

-------------------------------

1Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev).

2Peti odstavek 20. člena Uredbe Dublin III določa: Prosilca, ki je prisoten v drugi državi članici brez dokumenta za prebivanje ali ki tam vloži prošnjo za mednarodno zaščito po umiku svoje prve prošnje, podane v drugi državi članici med postopkom določanja odgovorne države članice, država članica, v kateri je bila najprej vložena ta prošnja za mednarodno zaščito, ponovno sprejme pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 z namenom dokončanja postopka določanja odgovorne države članice.

3Drugi odstavek 3. člena Uredbe Dublin III med drugim določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila prvotno določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu člena 4 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej preučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno. Kadar predaja v skladu s tem odstavkom ni mogoča v nobeno državo članico, določeno na podlagi meril iz poglavja III, ali v prvo državo članico, v kateri je bila vložena prošnja, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, postane odgovorna država članica.

4Tako odločba Vrhovnega sodišča I Up 68/2023 z dne 10. 5. 2023; 16. točka obrazložitve.

Zveza: RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe Zakon o mednarodni zaščiti (2017) - ZMZ-1 - člen 51, 51/2 EU - Direktive, Uredbe, Sklepi / Odločbe, Sporazumi, Pravila Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva - člen 29, 29/2

Pridruženi dokumenti: Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.