Jedro

Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje, da med škodnim dogodkom in razvojem sindroma fibromialgije ni pravno relevantne vzročne zveze.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba v izpodbijanem delu potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 50.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in zahtevek na plačevanje dosmrtne mesečne rente. Toženi stranki je naložilo, da v korist proračuna Republike Slovenije plača 757,91 EUR, tožnici pa, da toženi stranki povrne 901,60 EUR pravdnih stroškov.

2. Proti tej odločitvi se pravočasno pritožuje tožnica. Navaja, da je z medicinsko dokumentacijo in izvedenskim mnenjem dr. V. dokazano, da je bil padec 13. 1. 2010 sprožilni dejavnik fibromialgije. Sodišče je kljub jasnemu mnenju imenovalo še druge izvedence, ki so podali nejasna stališča. Navedli so, da je zaradi prometne nesreče v maju 2011 ocenjevanje škodnega dogodka s 13. 1. 2010 nemogoče, njihove ugotovitve pa so v direktnem nasprotju, kar ustvarja dvom o njihovi pravilnosti, ki se ga ne da odpraviti z novim zaslišanjem. S ciljem celovite in pravilne ugotovitve relevantnega dejanskega stanja bi bilo treba postaviti tujo izvedensko institucijo, saj bi le ta lahko podala objektivno, nepristransko in strokovno mnenje. Iz stališča izvedenke dr. D., da se travmatologi ukvarjajo z zlomi, ostalo pa naj ne bi bilo v njihovi pristojnosti oziroma da niso pristojni za obravnavanje razlogov za pojav in razvoj fibromialgije, izhaja, da je mnenje že v izhodišču jemala kot nestrokovno, kar je vplivalo na njeno nepristranskost. To je dodaten razlog za imenovanje tuje izvedenske institucije. Zaključek sodišča, da so določena mnenja bolj tehtna za presojo vprašanja o pojavu in razvoju fibromialgije, predstavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Nepravilna in neprepričljiva je dokazna ocena sodišča v delu, ko daje večjo težo podatkom, ki jih je tožnica podala ob zdravniških pregledih. Dejstvo, da je cilj tožnice v sodnem postopku drugačen, ne more biti odločilno. Poraja se dvom, ali so sodni izvedenci pregledali in preučili vso dokumentacijo, saj so mnenje izdelali v zelo kratkem času. Predlaga, da sodišče upošteva tudi mnenje izvedenke dr. A. Š. z 21. 5. 2018, ki ga ni mogla predložiti do konca glavne obravnave. Predlaga ustrezno spremembo, podredno razveljavitev izpodbijane sodbe.

3. Tožena stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnica je pred sodiščem prve stopnje ob upoštevanju doktrine jajčne lupine navajala, da je bil škodni dogodek s 13. 1. 2010, v katerem se je poškodovala na poledenelem pločniku, sprožilni dejavnik oziroma vzrok ali vsaj sovzrok za razvoj sindroma fibromialgije, zato je uveljavljala (višjo) nepremoženjsko in premoženjsko škodo. Pritožbeno sodišče je o zadevi že (dvakrat) odločalo.

6. Sodišče prve stopnje je v tokratnem sojenju, ob upoštevanju napotkov višjega sodišča iz razveljavitvenega sklepa II Cp 2024/2017, postavilo interdisciplinarno izvedensko institucijo Komisijo za fakultetna izvedenska mnenja Medicinske fakultete X, ki je po preučitvi pravdnega spisa, (dodatne) medicinske dokumentacije in osebnega pregleda tožnice podala odgovor na še sporno vprašanje o (morebitni) vzročno posledični povezavi med obravnavanim padcem in razvojem sindroma fibromialgije, zlasti, kako se je sindrom fibromialgije razvijal pri tožnici, ali so bili znaki o njem prisotni že pred padcem 13. 1. 2010 in ali je bil ta padec s poškodbo levega gležnja sprožilni faktor za razvoj fibromialgije oziroma ali bi se ta razvila v enakem obsegu, če padca ne bi bilo.

7. Izvedenska institucija je v sestavi dveh strokovnjakov, dr. Z. K., ortopeda, in K. D., specialistke interne medicine, (predvsem) ob upoštevanju dejstev, (a) da se je pri tožnici šele jeseni 2011, po prebolelem virusnem obolenju, prvič polno razvila klinična slika fibromialgije z več kot tri mesece trajajočo difuzno razpršeno bolečino ter pridruženimi simptomi; (b) da so bile pri tožnici že pred škodnim dogodkom 13. 1. 2010 prisotne epizode nepojasnjene bolečine, ki so bile prehodne in večinoma omejene na en ali dva dela telesa, prav tako tudi ostali simptomi (glavoboli, motnje spanja, zaskrbljenost, strah, ipd.), kar pomeni, da so bili verjetno že pred škodnim dogodkom prisotni začetni simptomi fibromialgije; in (c) da je skupek simptomov, ki jih je prištevati k fibromialgiji v letu 2009 podoben skupku simptomov v enem letu in štirih mesecih po škodnem dogodku (11. 5. 2011), kar pomeni, da se v dobrem letu po škodnem dogodku niso razvili ojačani simptomi fibromialgije, podala mnenje, da škodni dogodek najverjetneje ni bil sprožilni dejavnik za razvoj sindroma fibromialgije in bi se ta najverjetneje razvil v enakem obsegu, tudi če škodnega dogodka 13. 1. 2010 ne bi bilo.

8. Sodišče prve stopnje je navedeno izvedensko mnenje ocenilo kot strokovno, popolno, jasno, notranje skladno ter ustrezno utemeljeno s povzetki medicinske dokumentacije in ostalimi podatki v spisu, poleg tega pa tudi skladno z mnenjem dr. T. Zato je sprejelo zaključek izvedenske institucije in razsodilo, da med škodnim dogodkom in razvojem sindroma fibromialgije ni pravno relevantne vzročne zveze ter te posledično zavrnilo še preostali del vtoževanega zahtevka.

9. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku po prepričanju pritožbenega sodišča relevantno dejansko stanje ugotovilo pravilno in celostno. Dokazna ocena je natančna, logična ter podprta s prepričljivimi argumenti, zaradi česar ji višje sodišče pritrjuje. Pritožnica na drugi strani potrebnega dvoma v njeno pravilnost ne uspe vzbuditi. Zmotno meni, da je z medicinsko dokumentacijo in izvedenskim mnenjem dr. V. dokazano, da je bil padec 13. 1. 2010 sprožilni dejavnik fibromialgije. Ob povzetem so bili po presoji pritožbenega sodišča odpravljeni sleherni dvomi, ki so se porajali ob predhodnih sojenjih.

10. Tožnici posledično ni pritrditi v prizadevanju, da je za odpravo nejasnosti v ugotovljenem dejanskem stanju treba imenovati novo izvedensko institucijo, tokrat iz tujine. Upoštevaje zgoraj pojasnjeno namreč v ugotovljenem dejanskem stanju ne obstojijo več nasprotja ali pomanjkljivosti, prav tako ne obstoji utemeljen dvom v pravilnost podanega mnenja, torej niso izpolnjeni pogoji za predlagano postopanje po tretjem odstavku 254. členu ZPP. Zgolj strankino vsebinsko nestrinjanje s podanim izvedenskim mnenjem pa ni razlog za postavitev drugega izvedenca, o čemer je stališče sodne prakse enotno.

11. Popolnoma zgrešene so tudi pritožbene navedbe o pristranskosti strokovnjakinje postavljene izvedenske institucije. Pritožnica zmotno meni, da je stališče strokovnjakinje, da določen strokovnjak z drugega področja nima vseh znanj za določen pojav, znak njene pristranskosti. Poleg tega je dr. D., kot je to razvidno iz izvedenskega mnenja postavljene izvedenske institucije, svoje mnenje podala na podlagi relevantne medicinske dokumentacije in osebnih zaznav pri pregledu tožnice in ne na podlagi ugotovitev drugega strokovnjaka (v konkretnem primeru izvedenca travmatologa), zato na pravilnost odločitve ne morejo vplivati niti pritožbene navedbe o pristranskosti navedene strokovnjakinje iz razloga, da je travmatologovo mnenje že v izhodišču jemala kot nestrokovno.

12. Nov dokaz, na katerega se tožnica sklicuje v pritožbi,1 po prepričanju pritožbenega sodišča ne more vplivati na pravilnost izpodbijane odločitve. Čeprav je v novo predloženi listini sicer res navedeno, da ima tožnica kronične bolečine, ki jih je sprožila poškodba levega gležnja in da izpolnjuje diagnostična merila za fibromialgijo, ni mogoče spregledati, da je bila ta listina izdelana za potrebe socialnega spora v zvezi z določanjem tožničine invalidnosti, v katerem je osrednje vprašanje dejstvo, ali je pri tožnici (trenutno) podana invalidnost (tj. posledica), ne pa tudi vzroki zanjo, zato ne more imeti takšne teže, kot ji jo pripisuje pritožnica. Izvedenski mnenji v tem in v onem postopku sta bili namreč izdelani s povsem različnim namenom oziroma osredotočeni na različna ključna vprašanja.

13. Strinjati se je s pojasnilom sodišča prve stopnje, da povzetki (medicinske) dokumentacije v izvedenskem mnenju prepričajo, da sta specialista natančno preučila vse potrebne podatke za podajo svojega mnenja, nasprotni pritožbeni očitki, ki sicer ostajajo na precej pavšalni ravni, pa niso utemeljeni.

14. Tožnica neutemeljeno izpodbija tudi dokazno oceno v delu, v katerem sodišče prve stopnje kot prepričljivejše ocenjuje tožničine trditve, ki jih je podala pri zdravniških pregledih, kot tožničino navedbe med sodnim postopkom. Argumentacija sodišča prve stopnje, da te kažejo na različne cilje tožnice v navedenih situacijah, po presoji pritožbenega sodišča sodi v polje prostega oblikovanja dokazne ocene. Vanjo pa pritožbeno sodišče, kot že rečeno, ne dvomi.

15. Pritožnica (uvodoma) navaja, da izpodbija obravnavano sodbo tudi v delu glede stroškovne odločitve, vendar v nadaljevanju v tem delu izrecnejših pritožbenih ugovorov ne podaja, zato se tudi pritožbeno sodišče do odločitve v tem delu podrobneje ne opredeljuje.

16. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podane kršitve, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

17. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama trpi svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Odločitev o tem je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

1 Mnenje izvedenke dr. A. Š. s 21. 5. 2018.