Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Tožeča stranka je šele v drugi pripravljalni vlogi, ki jo je vložila po pooblaščencu, podala ustrezno trditveno podlago za presojo tožbenega zahtevka na pravni podlagi neupravičene obogatitve, kar pa je prepozno, saj je v postopkih v sporih majhne vrednosti v drugi pripravljalni vlogi dovoljeno zgolj odgovoriti na navedbe nasprotne stranke iz njene prve pripravljalne vloge.
I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.
II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.
1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 48492/2013 z dne 5. 4. 2013 razveljavi tudi v 1. in 3. odstavku izreka in se tožbeni zahtevek zavrne (I. točka izreka). Nadalje je odločilo, da mora tožeča stranka v 8-ih dneh od vročitve sodbe sodišča prve stopnje povrniti toženi stranki njene pravdne stroške v znesku 97,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila (II. točka izreka).
2. Zoper sodbo se po svojem pooblaščencu pravočasno pritožuje tožeča stranka iz razloga nepravilne uporabe materialnega prava ter posledično nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.
3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.
4. Pritožba ni utemeljena.
5. V tem gospodarskem sporu gre za spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP). V sporih majhne vrednosti je sodbo mogoče izpodbijati samo iz razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava.
6. Sodišče prve stopnje je izdalo izpodbijano sodbo z naslednjimi dejanskimi ugotovitvami, na katere je pritožbeno sodišče vezano: - tožena stranka je pri D. B. naročila (kleparsko in ličarsko) popravilo vozila WV Forgon, reg. št. 000 (med strankama nesporno dejstvo), - tožena stranka tožeči stranki ni plačala izstavljenega računa za ličarska dela, ampak ga je zavrnila (neprerekana tožnikova navedba).
7. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje presodilo, da je podan ugovor pasivne legitimacije tožene stranke ter posledično zavrnilo tožbeni zahtevek. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje svojo presojo oprlo na dejstvo, da je tožena stranka z naročilom popravila svojega vozila D. B. le z njim stopila v obligacijsko razmerje, iz katerega so zanjo nastale posledice v obliki obveznosti plačila za opravljene storitve. V kakšen odnos je stopil D. B. s tožečo stranko iz predloženih navedb in dokazov ni jasno, po presoji sodišča prve stopnje pa niti ni pomembno, saj tožeča stranka sama trdi, da je popravilo vozila tožene stranke naročil D. B. in ne tožena stranka ob tem, da tožeča stranka niti ni navedla niti dokazala, da bi D. B. nastopal kot morebitni pooblaščenec tožene stranke. Sodišče prve stopnje je nadalje presodilo, da ob odsotnosti kakršnekoli navedbe v smeri, da je bilo morda v tem konkretnem primeru dogovorjeno, da bo tožena stranka namesto D. B. plačala tožeči stranki, ali da ni zgolj z njim v obligacijskem odnosu temveč tudi s tožečo stranko, ni mogoč zaključek, da tožena stranka karkoli dolguje tožeči stranki. Zato je zaključilo, da je ugovor pasivne legitimacije tožene stranke utemeljen.
8. Tožeča stranka se z interpretacijo sodišča prve stopnje ne strinja in meni, da je bilo materialno pravo nepravilno uporabljeno. Trdi, da v svoji (laični) tožbi z dne 21. 9. 2013 ni opredelila pravne podlage svojega zahtevka, a da je navedla vsa potrebna in relevantna dejstva. V svoji vlogi z dne 13. 12. 2013 naj bi tožeča stranka podala tudi pravni temelj terjatve, ki naj bi bil (tudi) neopravičena obogatitev tožene stranke na račun tožeče stranke. Sicer pa meni, da dobesedna navedba pravnega temelja niti ni bila nujno potrebna, saj naj bi bilo iz opisa stanja v tožbi popolnoma jasno, da je prišlo do neopravičene obogatitve na strani tožene stranke in da je tožeča stranka zato upravičena do kondikcijskega zahtevka. Trdi, da naj bi sodišče navedeno razmerje nepravilno materialnopravno presodilo in obravnavalo (zgolj) kot kontraktno obligacijsko razmerje. Po mnenju tožene stranke naj bi sodišče prve stopnje popolnoma spregledalo, da je ustrezna materialnopravna podlaga za zahtevek kondikcija po 190. členu OZ, saj naj bi bila toženka neopravičeno obogatena na škodo tožeče stranke, kot je obrazloženo v vlogi.
9. Pritožbeni očitek je neutemeljen. Tožeča stranka v (laični) dopolnitvi tožbe oziroma prvi pripravljalni vlogi z dne 27. 9. 2013 ni podala trditvene podlage za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka na podlagi neupravičene obogatitve. Zatrjevale je le: - da je popravila vozilo WV Furgon LT po zapisniku Z d. d., ki ga je dostavil D. B. (klepar), kot je bilo že v navadi pri prejšnjih popravilih, - da je delo opravila ter izstavila račun, na podlagi katerega je tožena stranka dobila izplačilo s strani zavarovalnice, ki pa ga ni posredoval naprej, - ter da je tožena stranka v prekršku, ker je izstavljen račun zavrnila, dobila pa je izplačilo na podlagi računa tožeče stranke na TRR, v svojo poslovno knjigo pa ga ni ohranila.
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka šele v drugi pripravljalni vlogi, ki jo je vložila po pooblaščencu, podala ustrezno trditveno podlago za presojo tožbenega zahtevka na pravni podlagi neupravičene obogatitve, kar pa je prepozno, saj je v postopkih v sporih majhne vrednosti v drugi pripravljalni vlogi dovoljeno zgolj odgovoriti na navedbe nasprotne stranke iz njene prve pripravljalne vloge (tretji odstavek 452. člena ZPP).
10. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da 190. člen Obligacijskega zakonika (OZ), ki ureja neupravičeno obogatitev, določa, da je dolžan prejeto vrniti tisti, ki je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega. Predpostavke neupravičene obogatitve so tako: prikrajšanje, obogatitev (na račun drugega), vzročna zveza in odsotnost pravne podlage za prehod premoženja. Pritožbeno sodišče zavrača pritožbeni očitek, da naj bi tožeča stranka vse navedene predpostavke (pravočasno) zatrjevala v dopolnitvi tožbe oziroma prvi pripravljalni vlogi z dne 27. 9. 2013 (list. št. 60). Ni namreč pojasnila oziroma navedla niti prikrajšanja na eni strani oziroma obogatitve na drugi strani niti vzročne zveze med prikrajšanjem in obogatitvijo, kot tudi ne prehoda premoženja brez pravnega temelja. Navajala je ravno obratno, in sicer da so podlaga njenega zahtevka opravljene storitve popravila vozila Wolksvagen Furgon LT 35 (ličarske storitve), ter da je za njihovo plačilo izstavila račun toženi stranki (smiselno zatrjevanje podjemne pogodbe, torej pogodbena podlaga) in na tej podlagi utemeljevala svoj zahtevek. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da v skladu z določbo 180. člena ZPP navedba pravne podlage tožbenega zahtevka sicer ni nujna sestavina tožbe, kar pomeni, da sodišče pri sojenju nanjo ni vezano. Vendar pa sodišče preizkuša pravno podlago le v okviru v tožbi zatrjevanih in v tem obsegu ugotovljenih dejstev. Tožeča stranka je tožbeno zatrjevala pogodbeno podlago, zato je sodišče prve stopnje moralo le v tem obsegu – tudi v skladu z razpravnim načelom (7. člen ZPP) – izvajati dokaze in sprejeti dejansko in pravno presojo. Na podlagi navedenega se po presoji pritožbenega sodišča izkaže zaključek sodišča prve stopnje, da je tožbeni zahtevek neutemeljen (na pogodbeni podlagi), ker ni podane pasivne legitimacije tožene stranke, za pravilen.
11. Glede na zavrnitev predhodnega očitka se izkaže za neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da bi v primeru, da bi sodišče razmerje pravilno materialnopravno ocenilo po 190. členu OZ, verjetno ugotovilo, da je treba izvesti tudi dokaz z zaslišanjem strank, ki bi lahko izpovedali o prejšnjem ustaljenem sodelovanju, in da naj bi se s tem izkazala dobrovernost tožeče stranke in posledično zatrjevana nedobrovernost toženke, kar naj bi vplivalo na tek zamudnih obresti ob vračanju. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je o zahtevku možno odločiti brez razpisa naroka, ker je podana situacija iz prvega odstavka 454. člena ZPP, kakor tudi odločitev o zavrnitvi predlaganih dokazov z zaslišanjem prič in strank kot nepotrebnih.
12. Glede na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje o glavni stvari se izkaže kot neutemeljen pritožbeni očitek tudi glede stroškov postopka (II. točka izreka), ki naj bi jih po mnenju pritožnice ob njenem uspehu morala nositi tožena stranka.
13. Pritožba tožeče stranke glede na navedeno ni utemeljena in ker pritožbeno sodišče ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), jo je zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).
14. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).