Jedro

Sodišče je v obrazložitvi odločbe o premoženjskopravnih zahtevkih opredelilo višino utrpljene premoženjske škode oškodovancev, v celoti pa je umanjkala obrazložitev relevantnih civilnopravnih določb in njihova uporaba glede na ugotovljen konkretni dejanski stan. Niso namreč navedene določbe OZ, ki predstavljajo civilnopravni temelj obveznosti povrnitve škode kot tudi ne obveznosti nerazdelnega plačila, kakor izhaja iz izreka sodbe. Obrazložitev zato ne dosega standarda obrazložitve, kot ga je na podlagi 22. člena Ustave utemeljilo Ustavno sodišče v zgoraj citirani odločbi. Izpodbijana sodba zato ne vsebuje razlogov o pravnih vprašanjih glede presoje premoženjskopravnih zahtevkov, zato je izkazana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP v zvezi z 22. členom Ustave in sedmim odstavkom 364. člena ZKP. Navedena kršitev je očitno vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe, saj je zaradi neobrazloženosti v tem delu ni mogoče preizkusiti.

Izrek

I. Pritožbama se delno ugodi in se izpodbijana sodba

1. spremeni tako, da se: glede dejanj pod točkama v I.1. in II. v odločbah o krivdi in kazenskih sankcijah - obdolžena A. A. in B. B. na podlagi 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprosti obtožbe, da sta "skupaj vzela komu tujo premično stvar, da bi si jo protipravno prilastila s tem, da sta dne 15. 8. 2020 najprej v X. iz odklenjenega avta znamke Citroen Berlingo z reg. št. ..., vzela cekar, v katerem so bili: dva mobilna telefona znamke Huawei, korekcijska očala in denarnica, v kateri so bili 400 EUR gotovine, osebna izkaznica, vozniško dovoljenje, zdravstvena kartica in bančni kartici Visa in Mastercard banke ..., vse na ime C. C. in si vse navedeno v skupni vrednosti najmanj 1.050 EUR na škodo C. C. protipravno prilastila", s čimer naj bi storila kaznivo dejanje tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1. - Glede opisa dejanja pod točko I.1 v odločbi o krivdi tako, da se glasi: "B. B. in A. A. sta skupaj nepooblaščeno uporabila plačilno kartico, ki je nista upravičena uporabljati in je bila pridobljena na nezakonit način s tem, da sta na bencinskem servisu Y. z ukradeno kartico VISA imetnice C. C. in uporabo PIN kode dvakrat plačala gorivo in druge artikle v skupni vrednosti 190,86 EUR, s čimer sta jo oškodovala za navedeni znesek" in se - obdolženemu A. A. za kaznivo dejanje zlorabe negotovinskega plačilnega sredstva pod točko I.1 na podlagi drugega odstavka 246. člena KZ-1 izreče kazen 8 (osem) mesecev zapora; - obdolženemu B. B. pa se za kaznivo dejanje zlorabe negotovinskega plačilnega sredstva pod točko I.1 na podlagi drugega odstavka 246. člena KZ-1 določi kazen 8 (osem) mesecev zapora in se mu ob nespremenjenih določenih kaznih 5 (petih) mesecev zapora, 3 (treh) mesecev zapora in 3 (treh) mesecev zapora na podlagi 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreče enotna kazen 1 (eno) leto in 5 (pet) mesecev zapora.

2. Razveljavi glede odločb o premoženjskopravnih zahtevkih pod točkami IV. in V. in se v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem pa se pritožbi zavrneta kot neutemeljeni in se sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenih in nerazveljavljenih delih potrdi.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Krškem je z izpodbijano sodbo obdolžena B. B. in A. A. spoznala za kriva storitve kaznivih dejanj tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 in zlorabe negotovinskega plačilnega sredstva po drugem odstavku 246. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 (I.1. točka izreka).

Nadalje je obdolženega B. B. spoznalo za krivega storitve kaznivih dejanj tatvine po drugem in prvem odstavku 204. člena KZ-1 v zvezi z 20. členom KZ-1, tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 in tatvine po drugem in prvem odstavku 204. člena KZ-1 (I.2., I.3. in I.4. točke izreka).

Obdolženemu A. A. je za kaznivo dejanje dejanje tatvine pod točko I.1 določilo sedem mesecev zapora, za kaznivo dejanje zlorabe negotovinskega plačilnega sredstva pod točko I.1 deset mesecev zapora in mu izreklo enotno kazen enega leta in treh mesecev zapora. Obdolženemu B. B. je za kaznivo dejanje dejanje tatvine pod točko I.1 določilo sedem mesecev zapora, za kaznivo dejanje zlorabe negotovinskega plačilnega sredstva pod točko I.1 deset mesecev zapora, za kaznivo dejanje tatvine pod točko I.2 pet mesecev zapora, za kaznivo dejanje tatvine pod točko I.3 tri mesece zapora, za kaznivo dejanje tatvine pod točko I.4 tri mesece zapora in mu izreklo enotno kazen dveh let zapora.

Sodišče je nadalje odločilo, da sta obdolžena oškodovanki C. C. nerazdelno dolžna plačati znesek 1.540,86 EUR, s presežkom premoženjskopravnega zahtevka je oškodovanko napotilo na pravdo, ter da je obdolženi B. B. dolžan plačati družbi Č. d.o.o., Z., znesek 40,00 EUR in družbi D. d.o.o. znesek 19,99 EUR. Obdolžena je sodišče oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter odločilo, da morata plačati stroške prisilne privedbe na obravnavo dne 30. 3. 2023, ki sta jih je povzročila po svoji krivdi in bodo odmerjeni s posebnim sklepom.

E. B. je sodišče iz razloga po 358. členu ZKP oprostilo obtožbe storitve kaznivih dejanj tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 in zlorabe negotovinskega plačilnega sredstva po drugem odstavku 246. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1. 2. Zoper sodbo sta se pritožili zagovornici obdolženih A. A. in B. B. iz vseh pritožbenih razlogov, s predlogoma, da višje sodišče pritožbama ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolžena v celoti oprosti obtožbe; podrejeno, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožbi sta delno utemeljeni.

**Glede spremembe sodbe**

4. Pritožbeni senat pritrjuje pritožnicama, da očitano kaznivo dejanje tatvine in izvršitveno ravnanje zlorabe negotovinskega plačilnega sredstva, ki se nanaša na dva dviga gotovine z bančnega avtomata, vse na škodo oškodovanke C. C., kot izhaja iz I.1. točke izreka izpodbijane sodbe, nista z gotovostjo dokazani.

5. V dokaznem postopku je bilo glede na prisotnost sledi obeh obdolženih na oškodovankini bančni kartici nedvomno dokazano, da sta oba obdolžena s to kartico razpolagala (poročila o preiskavi NFL na l. št. 272, 356 in 360), glede obdolženega A. A. to dokazujejo tudi posnetki nadzornih kamer bencinskega servisa. A ne glede na to, je dejstvo posesti kartice samo po sebi prešibak indic, da bi bilo na njegovi podlagi mogoče z gotovostjo sklepati, da sta jo oba obdolžena tudi odtujila ter z njo opravila še dva dviga gotovine, kot se jima očita.

6. Glede kaznivega dejanja tatvine sta priči C. C. in F. C. (zapisnika o zaslišanju na l. št. 111 in 113) skladno povedala, da so pred prijateljevo hišo v X. prispeli okrog 14 ure. V njunem avtomobilu sta bila tudi priča G. G. in njegova žena (zapisnik na l. št. 115). G. G. je nadalje povedal, da je približno 15 minut od prihoda slišal ustavitev nekega vozila in odpiranje drsnih vrat, kakršna ima oškodovankin avtomobil Citröen Berlingo (zapisnik o glavni obravnavi z dne 6. 12. 2022 na l. št. 254). Tudi F. C. je potrdil, da so prisotni kolegi, vključno z G. G., slišali, kot da so se zaprla vrata tam, kjer je bil avto. Zakonca C. sta tudi skladno povedala, da je bil avtomobil odklenjen, cekar z odtujenimi predmeti in denarjem se je nahajal na zadnjem sedežu, cesta, kjer je prijateljeva hiša, pa je kar prometna (zapisnik o glavni obravnavi z dne 6. 12. 2022 na l. št. 210). Oškodovanka je odtujitev stvari zaznala med 18. in 18:30, ko se je odpravila do avtomobila.

Glede na to, da je bil oškodovankin avtomobil od hiše parkiran približno 15 m, kot sta povedala F. C. in G. G., je povsem mogoče, da je bila tatvina izvršena približno 15 minut čez 14. uro, ko je G. G. slišal odpiranje vrat oškodovankinega avtomobila. Najkasnejši možni čas storitve pa je nekaj pred 16.28 uro, ko je bil z oškodovankino kartico že opravljen prvi dvig na bankomatu.

7. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je bil kritičnega dne ob 16:28 uri opravljen prvi dvig gotovine na bankomatu, ob 16:30 uri drugi dvig, ob 17:54 prvo plačilo na bencinskem servisu in ob 17:58 še drugo plačilo (13. točka obrazložitve). Vendar pa je zmoten dokazni zaključek sodišča, da te časovne okoliščine dokazujejo krivdo obdolžencev.

8. Četudi se kot čas odtujitve upošteva najkasnejša možna ura 16:28, pri čemer je po presoji pritožbenega senata bolj verjeten čas okrog 14:15, ni mogoče z gotovostjo izključiti možnosti, da tatvine in dvigov gotovine ni izvršil nekdo drug. Glede na to, da je od zadnjega dviga gotovine do prvega plačila na bencinskem servisu minila skoraj ura in pol, je to časovno okno med obravnavanimi dogodki dovolj dolgo za obstoj verjetnosti, da je očitana ravnanja izvršil kdo drug ter odtujeno kreditno kartico zatem izročil obdolžencema. Če pa se kot čas tatvine upošteva uro 14:15 pa to pomeni, da bi od tedaj do prvega dviga minilo še več časa - približno dve uri in petnajst minut. Ne gre prezreti, da so si kraji odtujitve (X.), dvigov gotovine, bivališč obdolženih in E. B. ter bencinskega servisa, medsebojno oddaljeni približno pet minut vožnje, kot je ugotovilo prvostopenjsko sodišče v 51. točki obrazložitve.

9. E. B. je v svojem pisnem zagovoru (l. št. 223) navedel, da sta ga obdolžena kritičnega dne pozno popoldan, bil je še dan, okrog pete ure prišla prosit za prevoz. Sicer pa je bil tistega dne cel dan doma s svojo ženo H. B. in sinom I. B. [ne gre za obdolženega]. Tudi H. B., I. B. in J. B. so smiselno potrdili njegove navedbe, pri čemer so sicer povedali, da je prišel le obdolženi A. A. (zapisnik o glavni obravnavi z dne 6. 12. 2022n na l. št. 254). Ura njegovega prihoda je bila med 16h - 17h. Tako H. B. kot J. B. sta povedali, da E. B. ni bil dolgo odsoten, približno 10 minut. 10. Navedeno nakazuje, da sta bila obdolžena v časovnem obdobju, ki ustreza času dvigov gotovine, glede na prošnjo E. B. za prevoz, brez vozila. Ob tem ne gre prezreti, da je G. G. povedal, da je ob hiši najprej slišal ustavitev nekega vozila nato pa odpiranje vrat oškodovankinega avtomobila.

11. Upoštevaje vse navedeno je utemeljena graja pritožnic, da ob odsotnosti drugih dokazov očitano kaznivo dejanje tatvine in dveh dvigov gotovine, vsakokrat po 150 EUR, z bankomata ni z gotovostjo dokazano. Pritožbeni senat tudi ne pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da ni logično, da bi nekdo drug tvegal tatvino in nato odtujene predmete, med drugim tudi bančni kartici s pripadajočima PIN kodama, izročil obdolžencema, da bi se slednja z njimi okoristila. Z izjemo oškodovankine VISA kartice v postopku ni bilo dokazano, da bi obdolžena razpolagala tudi s katerimi drugimi odtujenimi stvarmi. Tudi sicer sodišče ni pojasnilo, čemu naj to ne bi bilo logično. Kot sta povedala C. C. in F. C. gre za prometno cesto, njeno vozilo pa je bilo ves čas odklenjeno.

12. Skladno s tem je pritožbeni senat pritožbama zagovornic obdolženih delno ugodil in ob upoštevanju načela "_in dubio pro reo_" kot izhaja iz drugega odstavka 3. člena ZKP, na podlagi prvega odstavka 394. člena ZKP in 3. točke 358. člena ZKP izpodbijano sodbo glede očitanega kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 spremenil tako, da je obdolžencema izrekel oprostilno sodbo.

13. Glede kaznivega dejanja zlorabe negotovinskega plačilnega sredstva po drugem odstavku 246. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 pritožbeni senat pojasnjuje, da opis dejanja tvorita dve izvršitveni ravnanji, in sicer poleg dvigov gotovine še plačilo goriva in drugih artiklov na bencinskem servisu, ki pa je z gotovostjo dokazano, kot bo obrazloženo v nadaljevanju. Zato je nedokazan del očitkov glede dvigov gotovine izpustil ter glede obsodilnega dela izreka smiselno oblikoval opis, kot izhaja iz izreka te sodbe in sklepa.

**Glede razveljavitve sodbe v odločbi o premoženjskopravnih zahtevkih**

14. Ustavno sodišče Republike Slovenije je v svoji odločbi Up-103/14 z dne 6. 6. 2018, na katero se sklicuje zagovornica obdolženega B. B., pojasnilo, da predstavlja odločanje o premoženjskopravnem zahtevku v kazenskem postopku odločanje o civilnopravnih posledicah določenega ravnanja. Pravni sklep o obstoju kaznivega dejanja in obdolženčeve krivde, ki temelji na kazenskopravni normi, sam po sebi ne zadostuje za pravni sklep o civilnopravnih posledicah. Zato mora sodišče navesti: formalne pravne vire, na temelju katerih je izpeljalo svojo odločitev, ugotovljena dejstva in dokaze, iz katerih ta dejstva izhajajo, ter utemeljitev oblikovanja zgornje in spodnje premise pravnega silogizma in podreditev spodnje premise zgornji. Tako obrazložena sodna odločba je bistveni del poštenega postopka, ki je varovan s pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije (Ustava). Le taka obrazložitev namreč zagotavlja uvid v razloge za odločitev. Za zagotovitev človekove pravice do poštenega postopka je velikega pomena, da stranka lahko spozna razloge za odločitev, ki ima vpliv na njen pravni položaj. Poleg tega je ustrezna obrazložitev pogoj za preizkus razumnosti sprejete odločitve.

15. Kot izhaja iz 42. - 44. točke izpodbijane sodbe, je sodišče v obrazložitvi odločbe o premoženjskopravnih zahtevkih opredelilo višino utrpljene premoženjske škode oškodovancev, v celoti pa je umanjkala obrazložitev relevantnih civilnopravnih določb in njihova uporaba glede na ugotovljen konkretni dejanski stan. Niso namreč navedene določbe Obligacijskega zakonika (OZ), ki predstavljajo civilnopravni temelj obveznosti povrnitve škode kot tudi ne obveznosti nerazdelnega plačila, kakor izhaja iz izreka sodbe. Obrazložitev zato ne dosega standarda obrazložitve, kot ga je na podlagi 22. člena Ustave utemeljilo Ustavno sodišče v zgoraj citirani odločbi. Izpodbijana sodba zato ne vsebuje razlogov o pravnih vprašanjih glede presoje premoženjskopravnih zahtevkov, zato je izkazana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP v zvezi z 22. členom Ustave in sedmim odstavkom 364. člena ZKP. Navedena kršitev je očitno vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe, saj je zaradi neobrazloženosti v tem delu ni mogoče preizkusiti.

16. Skladno s tem je pritožbeni senat pritožbama delno ugodil in izpodbijano sodbo v odločbi o premoženjskopravnih zahtevkih (IV. in V. točka izreka izpodbijane sodbe) na podlagi prvega in šestega odstavka 392. člena ZKP v celoti razveljavil in jo v tem delu vrnil sodišču prve stopnje v novo sojenje. Čeprav zagovornica obdolženega A. A. sodbe ni grajala iz navedenih razlogov, je pritožbeni senat to odločbo na podlagi 387. člena ZKP po uradni dolžnosti razveljavil tudi v delu, ki se nanaša nanj, saj so razlogi za razveljavitev tudi v njegovo korist, čeprav se ni pritožil v tej smeri (_beneficium cohaesionis_).

17. Sodišče prve stopnje bo moralo v okviru presoje premoženjskopravnih zahtevkov ugotoviti vsa odločilna dejstva, torej v tem delu ponovno izvesti dokazni postopek, predvsem pa v sodbi obrazložiti svoje zaključke o utemeljenosti premoženjskopravnih zahtevkov, kjer bo moralo pojasniti tako dejanske okoliščine, kakor tudi navesti vse relevantne civilnopravne predpise ter na njihovi podlagi obrazložiti sklep o obveznosti povrnitve škode kot tudi obveznosti nerazdelnega plačila.

**Glede zavrnitve pritožb** Glede kaznivega dejanja pod točko I.1

18. Iz videoposnetkov nadzornih kamer bencinskega servisa Y. (priloga A2) je jasno razvidno, da je obdolženi A. A. z bančno kartico, ki je bila istega dne odtujena oškodovanki C. C., opravil dve plačili goriva in artiklov v skupni vrednosti 190,86 EUR. Plačilo je obakrat opravil na način, da je po prislonitvi oškodovankine kartice, z listka prebral in nato vpisal PIN kodo. Oškodovanka je povedala, da je imela v odtujeni denarnici zapisano tudi PIN kodo svoje kartice. Glede na to, da je na kartici zapisano oškodovankino ime (priloga A3), pri čemer v dokaznem postopku ni bila ugotovljena nobena okoliščina, ki bi oškodovanko kakorkoli povezovala z obdolžencema, ni nobenega dvoma, da se je obdolženi A. A. zavedal, da je neupravičeno uporabljal na nezakonit način pridobljeno kartico. Spisovno gradivo tudi ne izkazuje, da je obdolženi A. A. duševno manjrazvita ali polpismena oseba, zato je ta pritožbena navedba pavšalna ter tudi neutemeljena. Iz podatkov spisa (zapisnik o zaslišanju na l. št. 64) izhaja, da je obdolženi A. A. pismen in da ima zaključenih devet razredov osnovne šole.

19. Glede obdolženega B. B. pritožbeni senat pojasnjuje, da se mu očita storitev kaznivega dejanja v sostorilstvu. V primeru sostorilstva v smislu objektivnega pogoja zadošča tudi drugačen odločilen prispevek h kaznivemu dejanju, pri čemer sostorilec sam neposredno ne uresniči zakonskih znakov kaznivega dejanja.1 Glede na to, da sta se obdolžena skupaj pripeljala na bencinski servis, da je obdolženi B. B. natočil gorivo v posodo, da je prodajalcu pokazal na loterijske srečke, ki jih je prodajalec nato odtrgal in zaračunal, vse navedene artikle pa je nato z odtujeno kartico plačal obdolženi A. A., ni dvoma, da gre za skupno izvršitev očitanega kaznivega dejanja, pri čemer so se njuna ravnanja dopolnjevala in odločilno prispevala k storitvi dejanja. Objektivni prispevek obdolženega B. B. je tako dokazan.

20. Prav tako je dokazana subjektivna sestavina sostorilstva. Kot že omenjeno, so bile na kartici najdene sledi tudi obdolženega B. B., kar nedvomno pomeni, da je s kartico razpolagal tudi on. Zato pritožbeni senat ne dvomi, da se je tudi obdolženi B. B. zavedal, da ta kartica pripada oškodovanki C. C. in je odtujena, a se je kljub temu z njeno uporabo odločil opraviti nakup. Dejstvo, da je obdolženi A. A. fizično izvršil plačilo, na kazensko odgovornost obdolženega B. B. ne vpliva. Očitano kaznivo dejanje zlorabe negotovinskega plačilnega sredstva je tako obema obdolžencema v celoti dokazano.

Glede kaznivega dejanja pod točko I.2

21. Ne držijo pritožbene navedbe, da ni izkazana prilastitev odtujenih zabojev s praznimi steklenicami. Skladno z aprehenzijsko teorijo je kaznivo dejanje tatvine izvršeno, ko storilec dotedanjemu imetniku onemogoči razpolagati s stvarjo, sam pa pridobi posest oziroma možnost dejanskega razpolaganja. Storilčevo nadaljnje razpolaganje z ukradeno stvarjo pa ne predstavlja zakonskega znaka tatvine po 204. členu KZ-1.2 Namen povratnosti steklenic, na kar se sklicuje pritožnica, da naj bi jih obdolženi hipotetično odnesel v Mercator center, od koder naj bi jih oškodovana družba Č. d.o.o. zopet pridobila, je zato brezpredmeten. Skladno s tem tudi ni dvoma, da so pri obdolženem izkazani tako zavedanje in hotenje dejanja, kakor tudi zavest o protipravnosti. Kakor izhaja iz 19. - 25. točke izpodbijane sodbe, je tudi po oceni pritožbenega senata to kaznivo dejanje obdolženemu B. B. z gotovostjo dokazano.

Glede kaznivega dejanja pod točko I.3

22. Kot je pravilno ugotovilo in v 26. - 30. točki obrazložilo prvostopenjsko sodišče, je oškodovani K. K. kritičnega dne zaslišal nek ropot, pri čemer ga je priča L. L. čez dvajset minut poklical in mu povedal, da sta mu dva Roma, ki se vozita z mopedom modre barve, odtujila bakreno odvodno cev žleba in bakreno koleno. K. K. je šel preverit in ugotovil, da je bilo res odtujeno cca. 3 metre okrogle bakrene odvodne cevi, bakreno koleno in da je poškodovana bakrena odkapna pločevina (zapisnik o glavni obravnavi z dne 8. 12. 2022 na l. št. 262). Tudi L. L. je tedaj zaslišal ropot, zaradi česar je šel pogledat in videl dva fanta, ki sta skakala po žlebu. Ko sta ga opazila, pa sta dejanje zanikala in se odpeljala z mopedom. L. L. je na glavni obravnavi dne 17. 1. 2023 (zapisnik na l. št. 307) obdolženega B. B. prepoznal kot enega izmed dveh omenjenih fantov. Da je šlo za obdolženega B. B. izhaja tudi iz Detajla identifikacije (priloga A 1/1/5 v spisu I K 63447/2022) in izpovedi policista M. M., ki je kritičnega dne okrog 18:45 opravljal kontrolo in je v neposredni bližini oškodovančeve hiše opravil identifikacijo dveh oseb, ki sta sedeli na modrem kolesu z motorjem, pri čemer je šlo obdolženega B. B. in N. N. Tudi po presoji pritožbenega senata vse navedene okoliščine, predvsem dejstvo, da je L. L. nemudoma po tem, ko je zaslišal ropot, videl obdolženega skakati po odtujenem žlebu, odtujitev pa je oškodovani K. K. potrdil, z gotovostjo izkazujejo prilastitev odtujenih predmetov in tako tudi storitev očitanega kaznivega dejanja na način, kot izhaja iz obtožbe. Pritožbene navedbe, da ni nobenega dokaza, zato niso utemeljene.

Glede kaznivega dejanja pod točko I.4

23. Tretji odstavek 306. člena ZKP predpisuje fikcijo umika predloga za pregon v primeru, če v redu povabljen oškodovanec kot priča ne pride na glavno obravnavo in svojega izostanka ne opraviči. Fikcija umika predloga za pregon pa ni predvidena tudi v primeru oškodovančeve zamude na glavno obravnavo. Kot jasno izhaja iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 17. 1. 2022 (pravilno 2023, na l. št. 307), je predstavnik oškodovane družbe D. d.o.o. O. O. na ta narok pristopil s sedem minutno zamudo. Ob tem je pojasnil, da parkomat ni deloval, zaradi česar je moral klicati varnostnike, sicer bi prišel pravočasno. Glede na navedeno je jasno, da predstavnik oškodovane družbe na tem naroku za glavno obravnavo ni bil odsoten, zato osnovni pogoj za fikcijo umika predloga za pregon iz zgoraj navedenega člena ni izkazan.

24. Glede uporabe instituta kaznivega dejanja majhnega pomena, kot je opredeljen v 4. točki 358. člena ZKP, se pritožbeni senat v celoti pridružuje razlogom izpodbijane sodbe iz 35. točke obrazložitve. Tako objektivni kot subjektivni pogoj nista izkazana. Drži, da je šlo za odtujitev plenic v sorazmerno nižjem znesku 19,99 EUR, vendar kljub temu v okviru presoje objektivnega pogoja ni mogoče trditi, da sta obdolženčeva nevarnost in teža dejanja neznatni. To izkazuje predvsem obdolženčev determiniran in vnaprej zasnovan načrt izvršitve, da je s polic vzel plenice in jih strgal, nato pa navajal, da jih je kupil drugje, s čimer je hotel zavesti prodajalko. Obdolženi je to kaznivo dejanje storil z direktnim naklepom, pri čemer njegova odločenost izvršiti to kaznivo dejanje na zgoraj opisan način še dodatno utemeljuje sklep, da ne gre za nizko stopnjo krivde, kot enega izmed subjektivnih pogojev. Majhnega pomena kaznivega dejanja ne morejo utemeljevati tudi obdolženčeve osebne okoliščine in sicer njegove premoženjske in družinske razmere, na kar se sklicuje pritožnica. Pritožbeni senat poudarja, da slabo premoženjsko stanje, kar pritožnica opisuje v povezavi s skrbjo za družino in otroke, samo po sebi nikakor ne more utemeljevati dopustnosti izvrševanja kaznivih dejanj. Kot je razvidno iz podatkov spisa (zapisnik o zaslišanju na l. št. 62), je bil obdolženec v času storitve obravnavanega kaznivega dejanja star 24 let, pri čemer je brez poklica in zaposlitve. Čemu obdolženi B. B. ne opravlja dela oziroma pridobitne dejavnosti, pritožnica ne pojasni. Poleg tega ne gre prezreti, da je obdolženec tudi specialni povratnik premoženjskih kaznivih dejanj (izpis iz kazenske evidence na l. št. 338). Pogoji za izrek oprostilne sodbe na podlagi 4. točke 358. člena ZKP zato niso izkazani.

25. Pritožbene navedbe, da prodajalka ni reagirala in naj bi dopustila tatvino, so brezpredmetne. Upor osebe ne predstavlja zakonskega znaka očitanega kaznivega dejanja tatvine po drugem v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1. Tudi sicer ni življenjsko od žrtve zahtevati upiranje storilcu in zato tudi odsotnosti upora ni mogoče upoštevati kot razbremenilne okoliščine, za kar se zmotno zavzema pritožnica.

**Glede kazenske sankcije**

26. Glede na spremembo izpodbijane sodbe v odločbi o krivdi ter ob upoštevanju določbe 386. člena ZKP z zvezi s 374. členom ZKP, je pritožbeni senat izpodbijano sodbo preizkusil tudi v odločbi o kazenski sankciji. Pritožbeni senat v celoti sprejema razloge prvostopenjskega sodišča glede odločitve za izrek in odmero zaporne kazni, kot izhajajo iz 37. - 41. točke obrazložitve izpodbijane sodbe ter se nanje v izogib ponavljanju v celoti sklicuje.

27. Izpustitev očitkov o dveh dvigih gotovine iz bankomata, vsakokrat po 150 EUR, pod točko I.1 izreka izpodbijane sodbe predstavlja nekoliko manjšo kriminalno količino. To je terjalo izrek nižje kazni obdolženemu A. A. oziroma določitev nižje kazni za to dejanje obdolženemu B. B. ter ob upoštevanju izreka oprostilne sodbe za kaznivo dejanje tatvine tudi izrek nižje izrečene enotne kazni.

28. Skladno z drugim odstavkom 246. člena KZ-1 je predpisana kazen zapora do treh let. Ob upoštevanju vseh obteževalnih in olajševalnih okoliščin, kot izhajajo iz obrazložitve izpodbijane sodbe, je pritožbeni senat obdolženemu A. A. za kaznivo dejanje zlorabe negotovinskega plačilnega sredstva pod točko I.1 izreka izpodbijane sodbe na podlagi drugega odstavka 246. člena KZ-1 izrekel osem mesecev zapora. Obdolženemu B. B. pa je za to kaznivo dejanje določil kazen osmih mesecev zapora in mu ob nespremenjenih določenih kaznih petih mesecev zapora, treh mesecev zapora in treh mesecev zapora na podlagi 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 izrekel enotno kazen enega leta in petih mesecev zapora.

29. Zavzemanje pritožnic za izrek pogojne obsodbe oziroma nižje kazni ni utemeljeno. Glede na obsežno število obsodb za premoženjska kazniva dejanja, in sicer za tatvine po prvem in drugem odstavku 204. člena KZ-1, odvzem motornega vozila in velikih tatvin po prvem odstavku 205. člena KZ-1 izrek pogojne obsodbe obdolženemu B. B. nikakor ni na mestu. Iz enakega razloga je neutemeljeno tudi pritožbeno sklicevanje na njegovo mladost in mladostno nepremišljenost. Kot že pojasnjeno, zgolj dejstvo, da je obdolženi B. B. nezaposlen, samo po sebi ne more predstavljati olajševalne okoliščine. Glede na vse navedene okoliščine, upoštevaje tudi dejstvo, da je bil obdolženi v tem kazenskem postopku obsojen za štiri kazniva dejanja, tudi rojstvo otroka in zdravstveno stanje njegove hčere ne more utemeljevati izreka pogojne obsodbe oziroma nižje enotne kazni. Glede na navedeno družinsko stanje bi bilo od obdolženca pričakovati, da se bo vzdržal nadaljnjega izvrševanja kaznivih dejanj, česar ni storil. V zvezi s sklicevanjem na sodno prakso v primerljivih zadevah pa pritožbeni senat pojasnjuje, da sodišče pri določitvi kazenske sankcije upošteva vsakokratne specifične okoliščine konkretnega primera, pri čemer pritožnica tudi sicer ni navedla konkretnih sodnih odločb na katere se sklicuje.

30. Glede predloga za nadomestitev izrečene zaporne kazni z delom v splošno korist pritožbeni senat pojasnjuje, da ga bo obdolženi B. B. lahko podal skladno z določbami in v postopku, kot je predpisano v 86. členu KZ-1 in 129.a členu ZKP - o predlogu za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist odloči s sklepom predsednik senata oziroma sodnik posameznik sodišča, ki je izdalo sodbo na prvi stopnji.

31. Tudi glede izreka kazni obdolženemu A. A. ob upoštevanju njegovih prejšnjih obsodb za različna kazniva dejanja, tudi istovrstna (tatvini po drugem v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1 in velika tatvina po prvem odstavku 205. člena KZ-1 izpis iz kazenske evidence na l. št. 342), ni mogoče pritrditi pritožnici, da sodišče ni dovolj upoštevalo obdolženčeve skrbi za mladoletne otroke kot olajševalne okoliščine. Časovna oddaljenost dveh let in sedmih mesecev zapora (čas storitve kaznivega dejanja: 15. 8. 2020, izrek izpodbijane sodbe: 30. 3. 2023) pa ni tako velika, da bi utemeljevala izrek nižje kazni zapora.

32. Skladno s povedanim je višina izrečenih kazni primeren in pravičen odraz teže in števila storjenih kaznivih dejanj in krivde obdolženih (direktni naklep), kot tudi vseh relevantnih olajševalnih in obteževalnih okoliščin, pri čemer bosta izrečeni kazni vplivali na obdolženca, da kaznivih dejanj ne bosta več ponavljala in obenem služili tudi kot opozorilo drugim o nedopustnosti izvrševanja tovrstnih kaznivih dejanj, pri čemer bo obdolžencema omogočen primerno dolg čas za resocializacijo in dostojno vključitev v skupno družbeno okolje po prestani kazni, skladno z namenom kaznovanja po 45.a členu KZ-1. **Glede stroškov kazenskega postopka**

33. Glede pritožbene navedbe o oprostitvi plačila vseh stroškov in sodnih taks pritožbeni senat pojasnjuje, da sme sodišče na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP obdolženega oprostiti plačila stroškov iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Pod navedeno pa ne spadajo stroški prisilne privedbe, ki jih obdolženi povzroči po svoji krivdi, kot je predpisano v prvem odstavku 94. člena ZKP. Zato v nasprotju z navedbami zagovornice obdolženega B. B. ni pravne podlage, da bi sodišče obdolžena oprostilo tudi plačila stroškov prisilne privedbe na obravnavo dne 30. 3. 2023, ki sta jih povzročila po svoji krivdi.

34. Upoštevaje navedeno je pritožbeni senat izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 394. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 374. člena ZKP spremenil tudi v odločbi o kazenskih sankcijah, kakor izhaja iz izreka te sodbe in sklepa. Ker pritožbeni senat ni ugotovil drugih kršitev, katere mora skladno s 383. členom ZKP upoštevati po uradni dolžnosti, je v preostalem pritožbi zavrnil kot neutemeljeni in izpodbijano sodbo v nespremenjenih in nerazveljavljenih delih potrdil. 1 Sodba Vrhovnega sodišča RS I I Ips 6813/2017 z dne 30. 1. 2020. 2 Merc, K., v Korošec, D. et al (ur.), Veliki znanstveni komentar Posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), 2. knjiga, Ljubljana 2019, str. 436-437.