Jedro

Oškodovančevo neuveljavljanje premoženjskopravnega zahtevka nima neposrednega vpliva na ugotavljanje premoženjske škode, povzročene z izvršitvijo kaznivega dejanja (poslovne goljufije).

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenka je dolžna plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z uvodoma citirano sodbo obsojeno L. R. spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 234. a člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Izrečena ji je bila pogojna obsodba z določeno kaznijo sedmih mesecev zapora ter preizkusno dobo dveh let. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je bilo odločeno, da je obsojenka dolžna plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ki bodo odmerjeni posebej.

2. Zoper navedeno sodbo sodišča prve stopnje so okrajni državni tožilec in zagovorniki obsojene vložili pritožbi, ki sta bili s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 33332/2010 z dne 12. 12. 2012 zavrnjeni kot neutemeljeni in potrjena sodba sodišča prve stopnje. Obsojenki je bilo naloženo tudi plačilo sodne takse kot stroškov pritožbenega postopka.

3. Zoper pravnomočno sodbo je zagovornik obsojene vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, in sicer zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe po drugem odstavku 371. člena ZKP. Predlagal je, da se obsojeno oprosti obtožbe.

4. Vrhovna državna tožilka je v odgovoru oporekala navedbam zahteve.

5. Odgovor vrhovne državne tožilke je bil poslan obsojenki in njenemu zagovorniku, ki pa se o njem nista izjavila.

6. Zahtevo za varstvo zakonitosti je mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. V teh primerih gre za kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in za druge kršitve določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. V drugem odstavku 420. člena ZKP je izrecno izključena možnost vložitve zahteve iz razloga zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V prvem odstavku 420. člena ZKP je določeno, da se sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi.

7. V zahtevi za varstvo zakonitosti vložnik zahteve najprej zatrjuje, da iz opisa obsojenki očitanega kaznivega dejanja ni razvidno, ali so zajeti vsi računi, ki se navajajo kot izdani in neplačani, ali pa gre le za del teh računov. Po oceni vložnika je to odločilna okoliščina glede vprašanja, ali je obsojenki očitana delna ali celotna neizpolnitev obveznosti, upoštevaje pri tem abstraktni opis kaznivega dejanja po prvem odstavku 234. a členu KZ. To stališče vložnika zahteve je neutemeljeno, saj je iz opisa obravnavanega kaznivega dejanja jasno razvidno, da se na obsojenko naslovljen očitek nanaša na konkretno opredeljene zneske po računih za meseca oktober in november 2007 ter meseca januar in februar 2008, kar pomeni, da je abstraktni zakonski znak neizpolnitve obveznosti povsem določno in zadostno opredeljen.

8. V zahtevi se nadalje navaja, da je v izpodbijani sodbi ostala nepojasnjena trditev glede zneska, za katerega naj bi bila oškodovana družba M., pri čemer se izpostavlja, da so bili ti zneski, kot se navajajo v izreku sodbe, priznani v stečajnem postopku; zakoniti zastopnik M. pa niti ni zatrjeval, da je oškodovan, kar vse naj bi predstavljalo nasprotje med izrekom in obrazložitvijo izpodbijane sodbe. Na ta način povsem nedoločno navržene navedbe zahteve vsebinsko niti ni mogoče preizkusiti; sicer pa v nakazanih smereh ni ugotoviti nikakršnih nasprotij med izrekom in obrazložitvijo izpodbijane sodbe, saj oškodovančevo neuveljavljanje premoženjskopravnega zahtevka nima neposrednega vpliva na ugotavljanje premoženjske škode povzročene z izvršitvijo zadevnega kaznivega dejanja. Tudi priznanje terjatve v stečajnem postopku nima neposrednega vpliva na ugotavljanje dejansko povzročene premoženjske škode pri tem kaznivem dejanju.

9. Stališča izražena v zahtevi, da v izpodbijani sodbi niso pojasnjeni pojmi likvidnosti, prihodka in čistega prihodka, ne pojasnijo vpliva te zatrjevane pomanjkljivosti sodbe na njeno (ne)zakonitost. Kolikor se v tej zvezi zahteva spušča v vprašanje likvidnosti družbe D. d. o. o. v letu 2008, kakšni so bili prihodki družbe in kako je družba poslovala, kar vse naj bi ne bilo ugotovljeno, pa se uveljavlja nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, kar z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dopustno uveljavljati. Enako velja glede v tej zvezi predlaganega zaslišanja prič T. Č. in M. S., kar je sicer sodišče prve stopnje že argumentirano zavrnilo (točka 7 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje in točka 6 obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje).

10. Neutemeljeno je tudi vložnikovo stališče, da izpodbijana sodba ne ponudi razlogov, zakaj naj bi bila za neplačila odgovorna prav obsojenka, sklicujoč se pri tem na dejstvo, da bila obsojenka direktorica družbe D. d. o. o. do 30. 7. 2008, ko je družbo prevzel B. G. in so nanj prešle tudi obveznosti plačila zapadlih računov. Izpodbijana sodba ima namreč glede teh dejstvenih ugotovitev povsem določne razloge, posebej pa se je opredelila tudi do vprašanja, ali sprememba lastništva vpliva na obstoj obravnavanega kaznivega dejanja, ko se je obrazložilo zavrnitev predloga za zaslišanje odvetnika M. S. in opredelilo do izpovedbe priče B. G. (točka 7 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje). Pri tem je sodišče povsem pravilno zaključilo, da sprememba lastništva družbe nima nobenega vpliva na obstoj obravnavanega kaznivega dejanja, izvršenega v času, ko je bila direktorica te iste družbe obsojenka.

11. Končno zahteva za varstvo zakonitosti izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, ko se opredeljuje do namena obsojenke pri izvršitvi očitanega ji kaznivega dejanja, kot tudi do okoliščine, ali so bili zadevni računi ustrezno specificirani oziroma kaj je bil razlog za zavrnitev njihovega plačila (pri čemer se po oceni vložnika zahteve vsebina plačanih in neplačanih računov ni razlikovala oziroma naj se sodišče do tega dejstva ne bi opredelilo). Gre tedaj za uveljavljanje nedovoljenega razloga za to izredno pravno sredstvo; sodišče prve stopnje pa se je do tovrstnih relevantnih vprašanj opredelilo (točka 6 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje, dodatno pa še točka 5 sodbe sodišča druge stopnje).

12. Zaradi navedenih razlogov, ko v zahtevi uveljavljane kršitve kazenskega zakona, niti bistvene kršitve določb zakona o kazenskem postopku niso bile ugotovljene, zahteva pa vsebinsko izpodbija predvsem ugotovljeno dejansko stanje, kar je glede na drugi odstavek 420. člena ZKP nedopustno, je Vrhovno sodišče zahtevo zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

13. Odločitev o plačilu stroškov, nastalih v zvezi s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98. a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP.