Jedro

Med strankama je sporen tožnikov status invalida po prvi alineji prvega odstavka 3. člena ZSVI, kot tudi obdobje prejemanja nadomestila po 5. členu ZSVI, torej gre za odločanje o socialnih pravicah. V obravnavani zadevi je stvarno pristojno Delovno in socialno sodišče v Ljubljani.

Izrek

I. Upravno sodišče Republike Slovenije ni pristojno za odločanje v tej zadevi.

II. Po pravnomočnosti tega sklepa se zadeva odstopi pristojnemu Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani.

Obrazložitev

1. Tožnik je na naslovno sodišče vložil tožbo zaradi molka organa druge stopnje v zvezi z odločbo Centra za socialno delo v A. (v nadaljevanju CSD), št. 140-12/2019-31984/19 z dne 23. 1. 2020, s katero mu je CSD priznal status invalida po Zakonu o socialnem vključevanju invalidov (v nadaljevanju ZSVI) in odločil, da je upravičen do prejemanja nadomestila za invalidnost v višini 591,20 EUR od 1. 7. 2019 dalje. Zoper navedeno odločbo je tožnik vložil pritožbo, ker se ni strinjal z določitvijo obdobja prejemanja nadomestila. CSD je navedeno odločbo oprl na 1. alinejo 1. točke 3. člena ZSVI, na podlagi katere status invalida med drugim pridobijo tudi osebe z zmernimi, težjimi ali težkimi motnjami v duševnem razvoju. Odločitev o pravici do nadomestila pa je oprl na določbo 1. točke 5. člena ZSVI.

2. V postopku reševanja tožnikove pritožbe zoper odločbo CSD z dne 23. 1. 2020 pa je Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti kot pritožbeni organ z odločbo št. 14001-6/2020/13 z dne 2. 9. 2020 odločbo CSD z dne 23. 1. 2020 odpravilo po nadzorstveni pravici (drugi odstavek 274. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP), ki pa jo tožnik prav tako izpodbija. Z odločbo CSD z dne 23. 1. 2020 je po mnenju pritožbenega organa prvostopenjski organ očitno prekršil materialni predpis in sicer prvo alinejo prvega odstavka 3. člen ZSVI, na podlagi katere lahko pridobijo status invalida med drugim polnoletne osebe z zmernimi, težjimi ali težkimi motnjami v duševnem razvoju. Pri tožniku pa je po mnenju pritožbenega organa podana duševna bolezen in ne motnja v duševnem zdravju.

3. Upravno sodišče Republike Slovenije ni stvarno pristojno za odločanje v tej zadevi.

4. Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju ZDSS-1) določa pristojnost socialnega sodišča tudi za spore na področju socialnih prejemkov (5. točka 7. člena ZDSS-1). Med temi so opredeljeni poleg sporov o socialnovarstvenih dajatvah (5.a točka 7. člena ZDSS-1) tudi spori o pravici do socialnih prejemkov iz različnih naslovov, če je njihov namen reševati socialno varnost upravičenca in če je za priznanje pravice do takšnega prejemka odločilen premoženjski status (5.b točka 7. člena ZDSS-1).

5. V obravnavanem primeru je med strankama sporen tožnikov status invalida po prvi alineji prvega odstavka 3. člena ZSVI, kot tudi obdobje prejemanja nadomestila po 5. členu ZSVI, torej gre za odločanje o socialnih pravicah. ZSVI pa ureja pravice in postopek pridobitve statusa invalida osebam s trajnim prirojenimi ali pridobljenimi okvarami, ki se zaradi invalidnosti ne morejo socialno vključevati v skupnost brez nudenja storitev socialnega vključevanja in si ne morejo zagotavljati sredstev za preživljanje, zato jim zagotavlja pravico do denarnih prejemkov in možnosti, ki jim jih zagotavlja država za njihovo enakovredno vključevanje v družbo. Iz obrazložitve 5. člena Predloga ZSVI (EVA 2017-2611-00649) izhaja višina nadomestila, ki je enaka vsoti denarne socialne pomoči in varstvenega dodatka, kolikor znaša košarica minimalnih življenjskih stroškov. Po navedenem gre v obravnavanem primeru po vsebini za odločanje o socialnih pravicah in o pravicah do socialnih prejemkov, katerih namen je reševati socialno varnost upravičencev. Po presoji sodišča je v obravnavani zadevi po povedanem stvarno pristojno Delovno in socialno sodišče v Ljubljani.

6. Upravno sodišče Republike Slovenije se je zato na podlagi prvega odstavka 19. člena ter prvega odstavka 23. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) izreklo za stvarno nepristojno in sklenilo, da zadevo po pravnomočnosti tega sklepa odstopi v reševanje pristojnemu Delovnem in socialnem sodišču v Ljubljani kot stvarno pristojnemu sodišču. 7. Na odločitev ne vpliva dejstvo, da je pravni pouk v odločbi Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti št. 14001-6/2020/13 z dne 2. 9. 2020 nepravilen. Pravni pouk sam po sebi namreč pravice do pravnega sredstva ne zagotavlja, prav tako pa nepravilen pravni pouk oziroma izostanek pravnega pouka te pravice ne jemlje1. 1 glej sklep Upravnega sodišča RS I U 221/2021-6 z dne 19. 8. 2021.