Jedro

Varstvo sindikalnih predstavnikov ureja Konvencija MOD št. 135 o varstvu in olajšavah za predstavnike delavcev v podjetju (Uradni list SFRJ, št. 14/82-MP), ki določa, da konvencija varuje položaj delavskih predstavnikov v skladu z nacionalno zakonsko ureditvijo, kolektivni sporazumi ter drugimi oblikami sporazumov (6. člen Konvencije). S tem konvencija posebej poudarja možnost urejanja varstva delavskih predstavnikov z dvostranskimi avtonomnimi viri. Način pravnega varstva zoper diskriminatorne odločitve in ravnanja delodajalcev se ureja z notranjo pravno ureditvijo, s tem, da imajo države članice obveznost, da spodbujajo kolektivna pogajanja v zvezi s tem. Takšna mednarodnopravna ureditev kaže, da je določila 5. člena ZDR o varstvu sindikalnih zaupnikov mogoče izvirno dograditi tudi s kolektivni pogodbami.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevku tožnika ter razveljavilo sklepe organov tožene stranke o razporeditvi tožnika. Ugodilo je tudi njegovemu tožbenemu zahtevku, da mu je tožena stranka dolžna plačati razliko plače, za katero je bil prikrajšan zaradi nezakonite razporeditve. Ugotovilo je, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen kot poklicni gasilec, s sklepom generalnega direktorja z dne 1.1.1994 pa je bil za nedoločen čas razporejen na delovno mesto vzdrževalca II. Ta sklep je potrdila tudi komisija za ugovore tožene stranke. Tožnik je bil ob razporeditvi sindikalni zaupnik, tožena stranka pa pred razporeditvijo od sindikata ni zahtevala soglasja, ki ga je bilo treba po določilih 33. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo (SKPG, Uradni list RS, št. 39/93) zahtevati od sindikata pred razporeditvijo. Tožena stranka je navajala, da je sindikalno soglasje dano že s tem, da sindikat ni nasprotoval novi sistemizaciji, ki je bila sprejeta v skladu z novo organizacijo dela pri toženi stranki in katere posledica je bila tudi tožnikova razporeditev. Ugotovilo je, da odločitev o razporeditvi tožnika nima pravnega učinka, ker soglasje sindikata ni bilo zahtevano.

Tožena stranka je zoper sodbo sodišča prve stopnje vložila pritožbo, v kateri je vztrajala pri stališču, da bi bilo pri odločanju treba upoštevati, da je sindikat, ki ni nasprotoval novi sistemizaciji, posredno soglašal tudi z razporeditvijo tožnika. Razporeditev ni bila posledica tožnikove sindikalne dejavnosti, temveč potrebe, ki se je pojavila ob novi sistemizaciji. V zvezi z razporeditvijo je sodišče druge stopnje pritožbo tožene stranke zavrnilo. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo. Tožena stranka pri odločanju o razporeditvi ni ravnala po določilih SKPG, ker sindikata ni pozvala, da predloži soglasje k razporeditvi. Tega, da sindikat ni nasprotoval sistemizaciji, ni mogoče šteti kot soglasje, določila SKPG, ki urejajo vprašanje soglasja, pa niso v nasprotju z določili 3. in 4. odstavka 5. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Uradni list RS, št. 14/90, 5/91, 71/93), kot to zatrjuje tožena stranka.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila pravočasno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sodišče druge stopnje ni pravilno uporabilo določil 2. odstavka 33. člena SKPG v povezavi s 3. odstavkom 5. člena ZDR.

Določila 2. odstavka 33. člena SKPG ne pomenijo le postopkovnih določil, kot to navaja pritožbeno sodišče, temveč ta določila spreminjajo zakonsko ureditev imunitete sindikalnih zaupnikov tako, da neupravičeno razširjajo njihovo varstvo. Določila 112. člena ZDR določajo, da se s kolektivno pogodbo le podrobneje urejajo pravice, obveznosti in odgovornosti delavcev in delodajalcev, ki so sicer urejene z zakonom. Če kolektivna pogodba to mejo prekorači, je treba uporabiti neposredno določila zakona. Zakon kolektivni pogodbi ne daje pooblastil za širjenje imunitete sindikalnega zaupnika. Prav to pa je bilo storjeno z določili 2. odstavka 33. člena SKPG. Uvaja obveznost pridobitve soglasja sindikata tudi takrat, ko razporeditev ni posledica sindikalne dejavnosti sindikalnega zaupnika. V konkretnem primeru razporeditev tožnika ni bila posledica njegove sindikalne dejavnosti, temveč sprejetje nove sistemizacije, v kateri je bilo delovno mesto tožnika ukinjeno in je bilo zato treba tožnika razporediti v skladu z novo sistemizacijo.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77 - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 35/91 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94 - v nadaljevanju: ZPP) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Sloveniji, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Zato revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. Te kršitve pri preizkusu izpodbijane sodbe revizijsko sodišče ni ugotovilo. Revizijsko sodišče pazi po uradni dolžnosti tudi na pravilno uporabo materialnega prava (386. člen ZPP).

Varstvo sindikalnih predstavnikov ureja Konvencija MOD št. 135 o varstvu in olajšavah za predstavnike delavcev v podjetju (Uradni list SFRJ, št. 14/82-MP), ki določa, da konvencija varuje položaj delavskih predstavnikov v skladu z nacionalno zakonsko ureditvijo, kolektivni sporazumi ter drugimi oblikami sporazumov (6. člen Konvencije). S tem konvencija posebej poudarja možnost urejanja varstva delavskih predstavnikov z dvostranskimi avtonomnimi viri. Način pravnega varstva zoper diskriminatorne odločitve in ravnanja delodajalcev se ureja z notranjo pravno ureditvijo, s tem, da imajo države članice obveznost, da spodbujajo kolektivna pogajanja v zvezi s tem. Takšna mednarodnopravna ureditev kaže, da je določila 5. člena ZDR o varstvu sindikalnih zaupnikov mogoče izvirno dograditi tudi s kolektivni pogodbami. Vsebinski okvir kolektivnih pogajanj v zvezi s tem je zahteva, da se posebno varstvo sindikalnih zaupnikov tem zagotavlja zaradi sindikalnih aktivnosti. Način ureditve tega varstva je prepuščen kolektivnim pogodbam.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da določila 2. odstavka 33. člena SKPG niso bila v nasprotju z določili 3. odstavka 5. člena ZDR. Zakon določa, da sindikalnega zaupnika zaradi sindikalne dejavnosti brez soglasja sindikata ni mogoče razporediti na drugo delovno mesto.

Pravilno je tudi stališče sodišč prve in druge stopnje, ki sta ugotovili, da določila 2. odstavka 33. člena SKPG niso v nasprotju z zakonom. Ta določila ne določajo, da sindikalnega zaupnika ni mogoče razporediti, če nastanejo za razporeditev objektivne potrebe, temveč zlasti to, po kakšnem postopku je treba ugotavljati, kaj je dejanski vzrok razporeditve. Ureditev v kolektivni pogodbi ima namen zagotoviti, da se že pred odločitvijo o pravnem položaju sindikalnega zaupnika med delodajalcem in sindikatom doseže soglasje o tem, da odločitev delodajalca ni diskriminatorna, če pa do takega soglasja ne pride, pa da o tem odloči pristojno razsodišče. S tega vidika ni v nasprotju z zakonom procesna zahteva, ki je urejena v kolektivni pogodbi, po kateri mora delodajalec pred razporeditvijo sindikalnega zaupnika v vsakem primeru zahtevati soglasje sindikata. Tudi ni v nasprotju z zakonom zahteva, da mora delodajalec v primeru nesoglasja med sindikatom in njim o tem, ali gre za razporeditev zaradi opravljanja sindikalne dejavnosti ali ne, dokazati, da ne gre za diskriminatorno razporeditev. Omenjena določila SKPG torej niso v nasprotju z določili zakona. V tem primeru tožena stranka ni izpolnila obveznosti, ki jih v zvezi z odločanjem o razporeditvi določa kolektivna pogodba. Ker predpisan postopek ni bil izveden in delodajalec ni ravnal po predpisanem postopku in ni dokazal, da je do sprememb sistemizacije ter do razporeditve tožnika prišlo zaradi objektivnih in zakonsko utemeljenih razlogov z izključitvijo vseh možnosti diskriminatornega odločanja o položaju tožnika, je prišlo do pravnih posledic, ki jih za takšne primere določa kolektivna pogodba. To je, da odločitve organov tožene stranke nimajo pravnega učinka. Sodišči nista ugotovili, da je bil tožnik razporejen na drugo delovno mesto zaradi sindikalnih aktivnosti, ugotovili sta le, da postopek, katerega namen je, da se ugotovi pravi vzrok razporeditve, ni bil izveden, ter da odločitev o razporeditvi ne more imeti pravnih učinkov, dokler postopek ne bo izveden po predpisanem postopku.

Revizijsko sodišče ne more pritrditi stališču revidenta, da je sindikalno posredno soglasje k spremembi sistemizacije treba šteti tudi kot soglasje k razporeditvi. S sprejetjem ali spremembo splošnega akta organizacije še ni odločeno o posamičnem položaju delavca. Spremembe sistemizacije bi lahko imele za delavca različne pravne posledice, saj bi lahko pristojni organi v primeru ukinitve delovnega mesta delavca, zakonito sprejeli različne vrste odločitev o njegovem položaju. Sindikalni zaupnik in sindikat, kateremu sindikalni zaupnik pripada, bi lahko z nekaterimi soglašal, druge pa označil kot diskriminatorne in jim nasprotoval, zato posrednega soglasja s spremembo akta o sistemizaciji ni mogoče šteti kot soglasje k odločitvi o njegovi razporeditvi.

Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, in ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, jo je revizijsko sodišče kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP).

Določbe ZPP je revizijsko sodišče smiselno uporabilo na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 45/I/94) kot predpise Republike Slovenije.