Jedro

Dejstvo, da posega, ki ga je tožnik opravil v Avstriji, vodilni strokovnjaki s področja ortopedije v Sloveniji niso bili pripravljeni nuditi, pomeni, da je bil izkazan pogoj iz 135. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja o izčrpanosti možnosti zdravljenja v domovini. Le teoretične možnosti zdravljenja z operacijo, do katere pa tožnik ni imel dostopa, ne zadoščajo. Zato je tožbeni zahtevek, da je tožnik upravičen do napotitve na zdravljenje v tujino in do povrnitve stroškov tega zdravljenja, utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi tožene stranke št. ... z dne 1. 4. 2011 in št. ... z dne 18. 4. 2011. Razsodilo je, da je tožnik upravičen do napotitve na zdravljenja v tujino in do povrnitve stroškov tega zdravljenja v višini 9.271,08 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva vložitve tožbe dalje, do plačila. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 665,75 EUR v roku 15 dni, po preteku tega roka pa mu plačati tudi zakonske zamudne obresti od tega zneska, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku 15 dnevnega roka za plačilo, do plačila.

Zoper sodbo je pritožbo vložila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je sodišče s sodbo le deloma ugodilo tožbenemu zahtevku, čeprav iz izreka sodbe izhaja ugoditev zahtevku v celoti. S tem pa je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka, saj izrek sodbe nasprotuje njenim razlogom (kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami). Sodišče je namreč očitno pozabilo odločiti o zavrnitvi preostalega dela tožbenega zahtevka. Tožnik je namreč s tožbo zahteval povračilo zneska 9.903,03 EUR, medtem ko mu je sodišče s sodbo priznalo le znesek v višini 9.271,08 EUR. To pomeni, da bi moralo že v izreku tudi zavrniti vtoževanih 632,00 EUR. Nadalje je zagrešilo tudi absolutno bistveno kršitev določb postopka s tem, ko ni odločilo o zavrnitvi oziroma ugoditvi preostalih dokaznih predlogov. Tožena stranka je namreč pravočasno, že v odgovoru na tožbo in tudi na prvem naroku za glavno obravnavo, predlagala zaslišanje člana konzilija, dr. A.A., ki bi lahko pojasnil, ali so bile v času vložitve vloge res v domovini že izčrpane vse možnosti za zdravljenje oziroma kakšna vrsta zdravljenja bi še bila možna za ozdravitev tožnika. Sodišče, ki ni zavrnilo tega dokaznega predloga niti se ni opredelilo zakaj je nepotreben, je s tem zagrešilo kršitev določb postopka, saj sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih. S tem je bilo kršeno tudi načelo kontradiktornosti postopka, saj toženi stranki preko zaslišanja prej navedene priče ni bila dana možnost, da se izjavi o izpovedbah že zaslišanih prič. Kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je podana tudi s tem, ko je sodišče o priznanju zamudnih obresti odločilo tako, da je izrek sodbe nerazumljiv in neizvršljiv. Zakonske zamudne obresti je namreč priznalo od dneva vložitve tožbe, pri čemer pa ta datum ni natančno specificiran. Glede priznanja zakonskih zamudnih obresti je sodišče prve stopnje tudi napačno uporabilo materialno pravo, saj tožena stranka sploh še ni prišla v zamudo glede plačila tega zneska. Z odločbo namreč v konkretni zadevi še ni bilo pravnomočno odločeno o pravici, s tem pa tožena stranka še ni imela pravne podlage za kakršnokoli plačilo. Tožena stranka sodbo izpodbija tudi zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Po njenem mnenju so v Sloveniji še obstajale možnosti zdravljenja, zato pogoji za napotitev na zdravljenje v tujino upoštevaje določbo 135. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (POZZ, Ur. l. RS, št. 79/94 s spremembami) ni izpolnjen. Po izpovedbi zaslišanih prič dr. B.B. in dr. C.C. so bile realne možnosti zdravljenja v RS res izčrpane. Vendar pa sta omenjeni dve priči tudi izpovedali enako kot to izhaja tudi iz mnenja konzilija, da se takšna operacija, kot je bila pri tožniku narejena v tujini, opravlja tudi v Republiki Sloveniji. To pa pomeni, da je napačen zaključek sodišča, da tožnik ni imel več možnosti zdravljenja v domovini. Dejstvo, da naj bi bili v tujini pri izvajanju teh operacij bolj izkušeni ter da je utemeljeno vprašanje ali bi bil v Sloveniji tako izveden postopek operacije sploh uspešen, pa na odločitev v tem primeru ne sme vplivati. Tako izhaja tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča RS, opr. št. Ips 299/2009 z dne 5. 9. 2011. Nemogoče je namreč ugotoviti ali bi bil uspeh zdravljenja v konkretnem primeru primerljiv tujemu uspehu zdravljenja. Bistveno za ta spor je, da so se že takrat v domovini opravljale zamenjave endoproteze, neodvisno od dejstva, ali so obstajali statistični podatki, koliko je bilo pri nas takrat uspešno izvedenih operacij. Mogoče je, da bi bil uspeh dober, tako kot je povsem mogoče, da tudi z zdravljenjem v tujini uspeh ne bi bil izkazan. Slednjemu v prid govori tudi dejstvo, da je celo dr. B.B. izrecno potrdil, da gibljivost ni dobra, je pa boljša. Tožena stranka nadalje izpodbija tudi višino povračila stroškov zdravljenja v tujini. Ne strinja se z zneskom 9.692,70 EUR in zneskom 66,86 EUR. Znesek 66,86 EUR predstavlja strošek, ki je nastal po tem, ko sta predhodno o vlogi tožnika že odločala pristojna organa tožene stranke, zato bi moralo sodišče v tem delu zahtevek zavreči. Navedeni znesek se namreč nanaša na 26. 4. 2011, to pa je že dan po izdaji izpodbijane dokončne odločbe. Tožnik bi moral upoštevaje določbo 227. člena POZZ vložiti novo vlogo za povračilo nadaljnjih stroškov zdravljenja v tujini. Sodišče tudi ni pojasnilo, zakaj ta znesek priznava, čeprav je tožena stranka z vlogo z dne 26. 11. 2012 izrecno nasprotovala povračilo stroškov zdravljenja. Tožena stranka nadalje nasprotuje tudi dosojenemu znesku 9.692,17 EUR, saj ni materialno pravno utemeljen. Skladno z določbo 63. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ, Ur. l. RS, št. 9/92 s spremembami) se tožena stranka vsako leto s partnerji, kamor spadajo tudi izvajalci zdravstvenih storitev, dogovori o programu storitev obveznega zdravstvenega zavarovanja. V ta namen se sklenejo splošni dogovori za posamezno pogodbeno leto, na tej podlagi pa še področni dogovor za posamezno zdravstveno dejavnost. V skladu z vsemi temi izhodišči in sklenjenimi pogodbami tožena stranka izvajalcem opravljene storitve plačuje po takoimenovanem sistemu seznama primerljivih primerov. Povračilo posamezne storitve se izvede tako, da se najprej ugotovi, katera je koda vrste bolezni, ki se plača in ki je navedena v Mednarodni klasifikaciji bolezni ter v seznamu storitev, na kar se skladno s predhodno določeno kodo ugotovi število točk, ki jih tožena stranka plača za opravljeno storitev. V konkretnem primeru spada operacija tožnika pod hospitalizacijo na ortopedskem oddelku in vstavitev totalne kolenske endoproteze, kar se uvršča pod kodo I04 B, za katero znaša utež 4,70. Tožniku je za zdravljenje v tujini mogoče priznati le toliko stroškov, kolikor bi opravljena storitev stala v Sloveniji, pa še to ob upoštevanju priznanja tolikšnega zneska stroškov, kolikor stane primerljiva storitev doma. Upoštevaje vse navedeno bi storitev v RS znašala skupaj 6.577,98 EUR, ob upoštevanju zmanjšana za 5 % na račun določbe 23. člena ZZVZZ pa bi znesek znašal 6.249,08 EUR. V preostalem je tožbeni zahtevek pretiran in neutemeljen (preostanek se krije iz sredstev prostovoljnega zavarovanja), zaradi česar ga je treba zavrniti. Sodišče se v tem delu sodbe ni opredelilo do trditev in predloženih dokazov tožene stranke v vlogi z dne 26. 11. 2009, temveč je odločilo v nasprotju z listinskimi dokazi in je s tem kršilo 14. in 15. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo določb postopka, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti oziroma določb postopka, na katere v pritožbi opozarja tožena stranka.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 18. 4. 2011, s katero je bila zvrnjena tožnikova pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo imenovanega zdravnika št. ... z dne 1. 4. 2011, s katero je bilo odločeno, da tožnik ni upravičen do zdravljenja v Nemčiji. Ob dejstvu, da je bil tožnik v Nemčiji operiran dne 7. 4. 2011, je tožnik s tožbo uveljavljal priznanje pravice do zdravljenja v Nemčiji ter do povrnitve stroškov zdravljenja, ki so mu nastali v Nemčiji v višini 9.909,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje, do plačila.

ZZVZZ v 2. alineji 2. točke prvega odstavka 23. člena določa, da je z obveznim zavarovanjem zavarovanim osebam zagotovljeno plačilo zdravstvenih storitev v višini najmanj 95 % vrednosti za zdravljenje v tujini. V 26. členu pa je določeno, da natančnejši obseg storitev iz prvega odstavka 23. člena zakona, standarde in normative določi Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije s svojimi splošnimi akti v soglasju z ministrom, pristojnim za zdravstvo. Glede na omenjene določbe je pri presoji sporne zadeve potrebno izhajati tudi iz Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja. Tako je v prvem odstavku 135. člena POZZ določeno, da ima zavarovana oseba pravico do pregleda, preiskave ali zdravljenja v tujini oziroma do povračila stroškov teh storitev, če so v Sloveniji izčrpane možnosti, z zdravljenjem oziroma pregledom v drugi državi pa je utemeljeno pričakovati ozdravitev ali izboljšanje zdravstvenega stanja oziroma preprečiti nadaljnje slabšanje. Ker gre za uveljavljanje pravice do zdravljenja v drugi državi članici EU je pri presoji potrebno uporabiti tudi določbe Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) ter Uredbe Sveta (EGS) št. 1408/71 (Uredba) in Uredba EGS št. 574/72, ki sta bili nadomeščeni z Uredbo (ES) št. 987/2009 in Uredbo (ES) št. 883/2004. Navedeni uredbi sta začeli veljati 1. 5. 2010. Kot to izhaja tudi iz številnih sodb Sodišča ES, imajo zavarovanci pravico do uveljavljanja zdravstvenih storitev v drugi državi članici EU. Domača zakonodaja sicer predstavlja določene omejitve (predhodna odobritev), ki pa je utemeljena le v določenih primerih. Iz številnih sodb, tako pritožbenega kot Vrhovnega sodišča RS izhaja, da je za odobritev pravice do zdravljenja v tujini oziroma za povrnitev stroškov tega zdravljenja bistveno, da se ugotovi, ali so bile v Sloveniji izčrpane možnosti zdravljenja in ali je v drugi državi utemeljeno pričakovati ozdravitev ali izboljšanje zdravstvenega stanja oziroma preprečiti nadaljnje slabšanje, kot je to določeno v prvem odstavku 135. člena POZZ.

Pri tožniku so se začele bolečine v sprednjem delu kolena že leta 2001, s tem da je bila prva artroskopija opravljena že 4. 12. 2001. Kljub temu je bolečina vztrajala, vzrok za to pa naj bi bila cista v narastišču križnih vezi. 26. 9. 2002 je bila nova artroskopija, vendar tudi ta poseg ni prinesel izboljšanja, kar izhaja tako iz izpovedbe tožnika, kot tudi zaslišanih prič in sicer lečečega specialista mag. B.B., dr. med. in pa C.C., dr. med., pri katerem se je prav tako zdravil tožnik. 10. 1. 2006 je bila narejena zamenjava kolenskega sklepa, vendar se je po posegu in fizioterapiji bolečina stopnjevala. Predlagan je bil nov poseg, vendar tožnik na operacijo ni bil povabljen. Zaradi stalnih bolečin se je tožnik odločil za operacijo v tujini in sicer na Kliniki D. v E. (Nemčija). Operacija je bila opravljena 7. 4. 2011. Tedaj so mu zamenjali TEP levega kolena s sklopljeno protezo RHK ter opravili tudi operativno artrolizo kolenskega sklepa. Po izpovedbi tožnika se je stanje izboljšalo do te mere, da ni čutil več bolečin, koleno je bilo gibljivo, tako da je bila ekstenzija popolna, fleksija 100º.

Tudi po stališču pritožbenega sodišča mnenje Konzilija zdravnikov G. v H., I. klinike, datirano s 23. 3. 2011 predstavlja enega od dokazov v zvezi z vprašanjem, ali so bile v Sloveniji izčrpane možnosti za zdravljenje. Konzilij ob pogledu v medicinsko dokumentacijo, pridobljeno tudi iz tuje klinike ugotavlja, da je tako zdravljenje, kot je bilo predlagano v navedeni kliniki mogoče opraviti tudi v Sloveniji in da s tem možnosti zdravljenja v Sloveniji niso bile izčrpane. Tudi pritožbeno sodišče ne dvomi, da v Sloveniji izvajajo revizijo oziroma menjavo endoproteze levega kolena s sprostitvijo kontaktur, vendar pa gre v primeru tožnika za specifičen primer, kajti vsi posegi, ki so bili opravljeni v času, preden se je tožnik odločil za zdravljenje v tujini, očitno niso bili uspešni, kajti pri tožniku je še nadalje obstajala tako bolečina, kot tudi omejena gibljivosti levega kolena. Da gre za specifičen primer, ki se bistveno razlikuje od ostalih, še posebej izhaja iz obeh izpovedi zaslišanih prič. Tako je lečeči ortoped mag. B.B. izpovedal, da je bil potek zdravljenja nenavaden. Pri tožniku se je namreč po vseh opravljenih posegih stanje vseskozi slabšalo, zato se mu je zdelo, da gre za nerešljiv primer. Sam kot lečeči ortoped se za reoperacijo ni odločil, ker če ne veš zakaj je koleno trdo, bo trdo tudi ostalo, bolečine pa je težko oceniti. Tudi zaslišani lečeči zdravnik C.C. je izpovedal, da ima dr. B.B., ki je operiral tožnika največ znanja na tem področju, da pa je bilo tedaj, preden se je tožnik odločil za operacijo v tujini, manj znanja, kot ga pa imajo danes. Tedaj je namreč veljalo, da je možna zamenjava le enkrat in da je to dokončna rešitev, sedaj pa se ta poseg dela večkrat. Izpovedal je tudi, da bi v letu 2009 tožnika poslal na zdravljenje kam drugam. Ker pa je prišel iz bolnišnice F., kjer so za tovrstne posege bili najbolj usposobljeni, je menil, da nikjer v Sloveniji ne morejo narediti nič več, kot so naredili in je zato nesmiselno ponavljati preiskave. Pri tožniku so bile na razpolago RTG slike, pozicija kolena je bila vredu, kar pomeni, da ni bil razmajan in bi bilo potrebno narediti CT po Bergerjevem protokolu, kar pa takrat v Sloveniji po njegovem vedenju ni delal nihče. Če poznaš problem, potem lahko stvar korigiraš, sicer lahko narediš isto napako. Pri tožniku pa niso vedeli, zaradi česa ima težave. V zadnjih dveh do treh letih je imel samo enega pacienta s takimi težavami. Drugače je, če gre za center, kjer je opravljeno veliko tovrstnih operacij, torej tudi v primeru, ko gre za takšne indikacije, kot je bila podana pri tožniku ter imajo pogum in so se nekaj naučili tudi iz povratnih informacij. Danes bi tudi sam opravil tako operacijo, saj je to njegovo najbolj specializirano področje. Oba lečeča specialista sta torej prepričljivo izpovedala, da so bile po njunem mnenju v Sloveniji izčrpane možnosti zdravljenja. Opravljanje tovrstnih posegov, kot je bil opravljen pri tožniku, tedaj še ni bilo razvito v taki meri, da bi bila tožniku predlagana oziroma opravljena operacija. Obe zaslišani priči sta strokovnjaka na tem področju, zato je tudi po stališču pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje svojo odločitev utemeljeno oprlo na njuni izpovedbi, saj sta nedvomno bolj prepričljivi, kot pa mnenje konzilija, iz katerega zgolj izhaja ugotovitev, da se tovrstna operacija opravlja tudi v Sloveniji. Kot je bilo že rečeno, je vsak primer potrebno obravnavati posebej in v spornem primeru je nedvomno bilo podano stanje, da so bile pri tožniku izčrpane možnosti za zdravljenje v Sloveniji, kar pomeni, da je s tem izpolnjen en od pogojev določenih v prvem odstavku 135. člena POZZ. Po stališču pritožbenega sodišča pa je izpolnjen tudi drugi pogoj, saj se je pri tožniku zdravstveno stanje izboljšalo, kar izhaja tako iz njegove izpovedbe, kot tudi iz izpovedbe zaslišanega lečečega specialista, ki je izpovedal, da je sedaj situacija boljša, da nima bolečin, medtem ko ga je prej koleno stalno bolelo. Glede na navedeno so torej neutemeljene pritožbene navedbe, da v sporni zadevi niso bili izpolnjeni pogoji po prvem odstavku 135. člena POZZ za napotitev tožnika na zdravljenje v tujino oziroma za povrnitev stroškov tega zdravljenja. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem opozarja tudi na sodno odločbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 341/2009 z dne 21. 6. 2011, kjer je bilo prav tako odprto vprašanje, ali so bile v Sloveniji izčrpane možnosti za zdravljenje v tujini. S tem, ko tudi v navedenem primeru vodilni strokovnjaki s področja ortopedije v Sloveniji niso bili pripravljeni tožniku nuditi posega, ki ga je tožnik nato opravil v Avstriji, to pomeni, da je bil izkazan pogoj iz 135. člena POZZ o izčrpanosti in možnosti zdravljenja v domovini. Le teoretične možnosti zdravljenja z operacijo, do katere tožnik nima dostopa, ne zadoščajo.

Pritožba je neutemeljena tudi glede višine dosojenih stroškov. Sodišče prve stopnje je namreč tožniku ob upoštevanju 2. točke prvega odstavka 23. člena ZZVZZ priznalo 95 % vrednosti opravljene storitve, kar pomeni, da je tožniku priznalo znesek 9.271,08 EUR, medtem ko je tožnik uveljavljal povračilo 9.909,03 EUR. Sodišče je navedeni račun zmanjšalo za 150,00 EUR, kar glede na pritožbo ni sporno. Tudi znesek 66,68 EUR (račun, ki se nahaja v prilogah pod A/19, izdan dne 26. 4. 2011) se nedvomno nanaša na operativni poseg, ki je bil opravljen pri tožniku, kar pomeni, da ga je sodišče prve stopnje utemeljeno upoštevalo pri določitve višine upravičenih stroškov. Ker se znesek nanaša na opravljeno operacijo, ga je torej mogoče upoštevati v okviru stroškov, ki so tožniku nastali ob opravljenem operativnem posegu. Ker gre za enotne stroške, ni nobene podlage, da bi se navedeni znesek presojal samostojno, v okviru novega postopka pri toženi stranki, kot le-ta navaja v pritožbi. V primeru odobritve zdravljenja v tujini po določbi prvega odstavka 135. člena POZZ, ni mogoče priznati zgolj stroškov, kolikor bi ta poseg stal v Sloveniji. Omenjeno je možno le v primeru, ko gre za stanje po drugem odstavku 133. člena POZZ, torej ko zavarovana oseba uveljavlja nujne zdravstvene storitve v državi, s katero RS nima sklenjene meddržavne pogodbe. V tem primeru ima zavarovana oseba pravico do povračila v višini ustreznega deleža povprečne cene teh storitev v Sloveniji v skladu z zakonom in pravili. Tudi sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 269/2010 se nanaša na tak primer, torej na povrnitev stroškov nujnega zdravljenja v ZDA, ne pa za povrnitev stroškov zdravljenja v eni od držav EU.

Tudi sam izrek izpodbijane sodbe je razumljiv, kar pomeni, da ni podana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, kot to v pritožbi uveljavlja tožena stranka. Sodišče prve stopnje je v izreku priznalo znesek 9.271,08 EUR, s tem da je v obrazložitvi pojasnilo, da ni ugodilo tožbenemu zahtevku v celoti, temveč le v določenem delu. Tožnik si je s tem, ko mu je bilo priznano manj, kot pa je uveljavljal očitno strinjal, saj z njegove strani pritožba zoper sodbo ni bila vložena. Tudi datum od kdaj naprej tečejo zakonske zamudne obresti je določljiv. Res je, da sodišče v II. točki izreka ni navedlo datuma, kdaj je bila tožba vložena, temveč je razsodilo, da zakonske zamudne obresti tečejo od dneva vložitve tožbe dalje, vendar pa je že iz I. točke obrazložitve sodbe razvidno, da je tožnik vložil tožbo dne 30. 5. 2011. Z vložitvijo tožbe je tudi po stališču pritožbenega sodišča tožena stranka prišla v zamudo s plačilom. V drugem odstavku 299. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2002 s spremembami) je namreč določeno, da če rok za izpolnitev ni določen, pride dolžnik v zamudo, ko upnik ustno ali pisno, z izvensodnim opominom ali z začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega, naj izpolni svojo obveznost. Tožnik je z vložitvijo tožbe od tožene stranke zahteval izpolnitev obveznosti, kar pomeni, da je tožena stranka od vložitve tožbe dalje v zamudi z izpolnitvijo svoje obveznosti.

Pritožba tudi graja odločitev sodišča prve stopnje, ki ni izvedlo predlaganega dokaza, to je zaslišanje člane konzilija dr. A.A.. V zvezi s tem pritožbeno sodišče po vpogledu v zapisnik glavne obravnave ugotavlja, da tožena stranka na naroku za glavno obravnavo ni grajala odločitev sodišča prve stopnje, ki je zaključilo dokazni postopek brez izvedbe omenjenega dokaza. ZPP namreč v 286. b členu določa, da mora stranka kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti. Ker tožena stranka kršitve, na katero se sklicuje v pritožbi ni uveljavljala že v postopku pred sodiščem prve stopnje, pritožbeno sodišče njenih navedb v zvezi z relativno kršitvijo določb postopka, ni moglo upoštevati. Nikakor pa ni podana absolutna bistvena kršitev določb postopka, kot to v pritožbi navaja tožena stranka. V zadevi je bilo spoštovano načelo kontradiktornosti postopka, saj je bila toženi stranki dana možnost, da sodeluje v postopku in da predlaga dokaze. Če je tožena stranka menila, da sodišče z neizvedbo dokazov krši določbe postopka, pa bi morala to, kot je bilo že pojasnjeno pravočasno grajati. Tožena stranka tudi neutemeljeno uveljavlja, da sodišče ni obrazložilo zavrnitev dokaznega predloga in da se zaradi tega sodba v tem delu ne da preizkusiti. Iz razpravnega zapisnika namreč izhaja, da na naroku ni bilo novih dokaznih predlogov. Takemu zaključku sodišča prve stopnje pa tožena stranka na naroku ni ugovarjala.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.