Jedro

Če minister revalorizacije vrednosti točke ne objavi, to ne pomeni, da revalorizacije ni, saj je obvezna letna revalorizacija določena v samem drugem odstavku 13. člena ZKZ, njena višina pa je tudi predpisana, enaka je indeksu cen življenjskih potrebščin, kot jih ugotavlja Statistični urad Republike Slovenije.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, U 146/2005-10 z dne 28. 11. 2006, se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS (Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožbo tožeče stranke proti odločbi tožene stranke z dne 19. 1. 2005. S to odločbo je tožena stranka izdala investitorju A. odločbo, s katero je med drugim odločila, da mora A. zaradi spremembe namembnosti kmetijskega zemljišča in gozda v zvezi z gradnjo avtoceste ..., na odseku ...., za v odločbi navedene parcele, ki se jim spreminja namembnost, plačati tožeči stranki – revidentki 107,513.412,00 SIT odškodnine zaradi spremembe namembnosti kmetijskih zemljišč in gozda (v nadaljevanju odškodnina).

2. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe pritrjuje odločitvi in razlogom tožene stranke. Revidentka ni upravičena do revalorizirane vrednosti odškodnine (tretji odstavek 13. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih – ZKZ), saj minister, pristojen za kmetijstvo, vrednosti točke za odškodnino v višini 40,00 SIT, določene ob uveljavitvi ZKZ, ni revaloriziral, zato je ni mogla revalorizirati niti tožena stranka, pa tudi sodišče ne.

3. Revidentka v reviziji (prej pritožbi) uveljavlja (pritožbena) razloga bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da revidentki prisodi celotno zahtevano odškodnino na podlagi revalorizirane vrednosti točke. Določba v tretjem odstavku 13. člena ZKZ, s katero je pooblaščen minister, pristojen za kmetijstvo, za revalorizacijo, ne le zavezuje ministra, da izvede to revalorizacijo, temveč priznava upravičencem do nadomestila tudi pravico do te revalorizacije. Pravilno vrednost točke in nato višino odškodnine je možno izračunati na podlagi statističnih podatkov, vprašanje revalorizacije pa je izključno pravno vprašanje. Zato je upravno sodišče kršilo materialni zakon, Vrhovno sodišče pa lahko samo izračuna revalorizacijo.

4. Odgovor na revizijo ni bil vložen.

5. Revizija je utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče odloča o vloženih pravnih sredstvih zoper izdane odločbe sodišča prve stopnje po ZUS-1, če ni s posebnim zakonom drugače določeno; v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba ter so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vložena pritožba obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna 1. 1. 2007. 7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8. V obravnavani zadevi mora A. kot investitor gradnje avtoceste za spremembo namembnosti kmetijskih zemljišč in gozda, po katerih avtocesta poteka, na podlagi določbe 238. člena Zakona o graditvi objektov – ZGO-1 v zvezi z odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-1/2003-15 in v zvezi z Zakonom o kmetijskih zemljiščih – ZKZ, revidentki plačati 30 % celotne odškodnine, ki se izračuna po določbah 11. do 14. člena ZKZ, ki jih je Ustavno sodišče s prej navedeno svojo odločbo za avtoceste ponovno obudilo, enaka ureditev pa je tudi v 118. členu ZGO-1B (Ur. l. RS, št. 126/2007). Sporna pa je vrednost točke, po kateri se odškodnina obračuna, namreč, ali po vrednosti 40,00 SIT, kot je ta določena v ZKZ že od njegove uveljavitve 26. 10. 1996 in je uporabljena v tej zadevi, ali po revalorizirani vrednosti glede na indeks cen življenjskih potrebščin, kot jih ugotavlja Statistični urad Republike Slovenije, kot jo uveljavlja revidentka, čeprav minister, pristojen za kmetijstvo, letnih revalorizacij vrednosti točke ni določal vse od uveljavitve ZKZ v letu 1996 dalje, čeprav je imel za to pooblastilo v tretjem odstavku 13. člena ZKZ.

9. Po prvem odstavku 13. člena ZKZ se odškodnina določi v znesku na m2, ob upoštevanju lege in kakovosti zemljišč. Kakovost in lega zemljišča se ovrednotita s številom točk na m2 glede na katastrsko kulturo, katastrski razred ter katastrski okraj, pri čemer je ta izračun v prvem odstavku 13. člena ZKZ tudi natančno predpisan. Po določbi drugega odstavka 13. člena ZKZ vrednost točke na dan uveljavitve ZKZ znaša 40,00 SIT, določeno pa je tudi, da minister, pristojen za kmetijstvo, letno revalorizira vrednost točke v skladu z indeksom cen življenjskih potrebščin, kot jih ugotavlja Statistični urad Republike Slovenije.

10. Vrhovno sodišče v nasprotju s toženo stranko in prvostopnim sodiščem meni, da določba drugega odstavka 13. člena ZKZ ne pomeni, da minister, pristojen za kmetijstvo, odloča o tem, ali bo vrednost točke revaloriziral ali ne, prav tako ne pomeni, da revalorizacije vrednosti točke ni, če je minister ne objavi. Pač pa je v drugem odstavku 13. člena ZKZ s samim zakonom zagotovljena letna revalorizacija vrednosti točke v skladu z indeksom cen življenjskih potrebščin, kot jih ugotavlja Statistični urad Republike Slovenije, ministru, pristojnemu za kmetijstvo, pa je dana le naloga, da glede na ta kriterij letno objavlja vrednost točke, ki velja za določeno leto. Če minister take revalorizacije vrednosti točke ne objavi, to ne pomeni, da revalorizacije ni, saj je obvezna letna revalorizacija določena v samem drugem odstavku 13. člena ZKZ, njena višina pa je tudi predpisana, enaka je indeksu cen življenjskih potrebščin, kot jih ugotavlja Statistični urad Republike Slovenije. Takšna vsebina navedene določbe izhaja že iz samega besedila te določbe. Takšna vsebina te določbe pa izhaja tudi iz namena te odškodnine, ki naj bi varovala kmetijska zemljišča, zlasti najboljša, pred pozidavo. Če pa je pozidava nujna, naj bi investitor zagotovil tudi določena sredstva, s katerimi bi se za kmetijsko proizvodnjo lahko izboljšala druga – slabša – kmetijska zemljišča in bi se na ta način nadomestil izpad kmetijske pridelave. Brez zagotavljanja stabilne vrednosti take odškodnine pa je njen namen nedosegljiv, sama odškodnina pa nesmiselna.

11. Tako sodišče (125. člen URS) kot upravni organi (drugi odstavek 120. člena URS) odločajo po ustavi in zakonu. V tem primeru pa je tožena stranka nepravilno uporabila določbe drugega odstavka 13. člena ZKZ glede revalorizacije vrednosti točke za izračun odškodnine, saj je zmotno menila, da zaradi ministrove opustitve objave revalorizirane vrednosti točke za določanje odškodnine še vedno velja vrednost točke iz leta 1996. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava pa je napačno določila tudi odškodnino. Te kršitve pa prvostopno sodišče ni odpravilo, saj je tožbo zavrnilo ter pritrdilo odločitvi in razlogom tožene stranke ter tako tudi samo zmotno uporabilo materialno pravo.

12. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče reviziji ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 94. člena ZUS-1). Vrhovno sodišče namreč v revizijskem postopku dejanskega stanja (vrednost točke za izračun odškodnine po drugem odstavku 13. člena ZKZ glede na tam navedeno merilo, ki pride v poštev za določitev odškodnine v tem primeru) ne ugotavlja samo, pač pa bo to moralo storiti sodišče prve stopnje v novem sojenju.