Jedro

Tožniku je bilo dne 2. 7. 2009 puščeno obvestilo, da je prejel pošiljko in ker se osebna vročitev po 87. člena ZUP ni dala opraviti, jo lahko osebno prevzame na pošti. Bil je poučen o tem, da jo lahko prevzame v roku 15 dni in da začne rok teči od dne 3. 7. 2009 dalje, na kar bo pošiljka puščena v predalčniku. V upravnem spisu se nahaja tudi opozorilo, da če ne bo prevzel pisma v roku 15 dni, se po 4. odstavku 87. člena ZUP šteje, da je bila vročitev opravljena z dnem preteka tega roka. Rok se je iztekel 17. 7. 2009 in ta datum se šteje kot datum vročitve.

Pritožba zoper prvostopenjski akt je bila vložena prepozno, zato je potrebno tožbo v delu, ki se nanaša na izpodbijanje prvostopenjskega akta zavreči iz razloga po 7. točki 1. odstavka 36. člena ZUS-1.

Izrek

Tožba se v delu, ki se nanaša na izpodbijanje sklepa Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje, Centralne službe, št. 590-22/2009-9900-1383-mp z dne 15. 9. 2009, zavrne.

Tožba se v delu, ki se nanaša na izpodbijanje odločbe pooblaščene uradne osebe Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje, Območne službe Ljubljana, št. 532-691/2009-0400-2-0775 z dne 29. 6. 2009, zavrže.

Obrazložitev

Prvostopenjski organ je zavrgel vlogo tožnika za subvencijo za samozaposlitev z dne 3. 6. 2009, ker je v skladu z veljavnim Katalogom o izvajanju ukrepov aktivne politike zaposlovanja potrebno vložiti vlogo najkasneje v roku 30 dni po realizirani samozaposlitvi in najkasneje v 90 dneh od datuma zaključka dvodnevne delavnice „Priprava na samozaposlitev“. Iz listin v spisu je razvidno, da je bila samozaposlitev realizirana dne 23. 3. 2009 in je tako vloga podana po preteku roka.

Tožnik se je zoper prvostopenjsko odločbo pritožil, drugostopenjski organ pa je pritožbo zavrgel, ker je bila vložena prepozno. V obrazložitvi sklepa navaja, da se skladno s 1. odstavkom 235. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo in nadaljnji, v nadaljevanju ZUP) pritožba vloži v 15 dneh, če ni z zakonom drugače določeno, po 2. odstavku istega člena pa se pritožbeni rok šteje od dneva vročitve odločbe. Vročitev prvostopenjske odločbe je bila opravljena v skladu z 87. člena ZUP. V skladu s 3. odstavkom 87. člena ZUP ima v primeru, če naslovnik spisa ne prevzame, vročitev take pravne posledice, kot jih odloča 4. odstavek navedenega člena, in sicer da po preteku petnajstdnevnega roka za prevzem pisemske pošiljke velja vročitev za opravljeno. Vročevalec je pritožniku dne 2. 7. 2009 v poštnem nabiralniku pustil sporočilo o tem, da se prispelo pismo nahaja na pošti in da ga mora prevzeti v roku 15 dni z opozorilom na posledice, če spisa v navedenem roku ne bo prevzel. Tožnik v navedenem roku pošiljke na pošti ni prevzel, zato je bila po poteku petnajstdnevnega roka dne 18. 7. 2009 puščena pošiljka v hišnem predalniku. Glede na 4. odstavek 87. člena ZUP v obravnavanem primeru velja, da je bila vročitev opravljena z iztekom petnajstdnevnega roka dne 17. 7. 2009 in je petnajstdnevni rok za vložitev pritožbe začel teči z naslednjim dnem, 18. 7. 2009. Rok za vložitev pritožbe se je iztekel 3. 8. 2009 glede na to, da je bil zadnji dan 1. 8. 2009 sobota. Pritožnik je pritožbo priporočeno na pošti oddal šele 13. 8. 2009. Ker je pritožba prepozna, je drugostopenjski organ ni mogel obravnavati.

Tožnik je skladno s pravnim poukom drugostopenjskega sklepa tožbo vložil na Delovno in socialno sodišče v Ljubljani. V tožbi navaja, da je upravičen do subvencije za samozaposlitev, da mu ta pravica pripada po materialnem pravu ter da izpolnjuje vse pogoje za priznanje te pravice. Vrsto let je bil nezaposlen in se je v letu 2009 samozaposlil in mu zato pripada subvencija za samozaposlitev. Oba akta sta nepravilna in nezakonita, saj je bila pritožba tožnika zoper prvostopenjsko odločbo vložena pravočasno, s strani upravičene osebe in je bila dovoljena, zaradi česar bi jo moral drugostopenjski organ vsebinsko obravnavati, ne pa je zavreči. Prav tako bi moral prvostopenjski organ vsebinsko obravnavati vlogo za priznanje subvencije za samozaposlitev, ne pa je zavreči. Tako je bila z izdajo obeh aktov kršena pravica tožnika do sodnega varstva in do pritožbe, ker je tožena stranka tožniku odrekla pravico do vsebinske obravnave vloge za priznanje subvencije, kakor tudi pravico do vsebinske obravnave pritožbe. Predlaga, naj sodišče odpravi prvostopenjski in drugostopenjski akt. Nadalje predlaga, naj sodišče toženi stranki naloži, da je dolžna tožniku izplačati subvencijo za samozaposlitev v letu 2009 ter da mu mora povrniti stroške postopka v roku 8 dni.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je po 1. odstavku 235. člena ZUP potrebno pritožbo vložiti v petnajstih dneh od dneva vročitve odločbe, da je vročevalec ravnal skladno s 3. odstavkom 87. člena ZUP, ko je tožniku v hišnem predalčniku pustil obvestilo, da lahko dokument osebno prevzame na pošti v roku 15 dni, z opozorilom na posledice, če tega v tem roku ne bi storil. Kot je razvidno iz sporočila, tožnik dokumenta v petnajstih dneh ni prevzel, zato so nastopile pravne posledice, določene v 4. odstavku 87. člena ZUP, in sicer da velja vročitev za opravljeno z dnem preteka petnajstdnevnega roka. Rok za vložitev pritožbe se je iztekel 3. 8. 2009, njegova pritožba, vložena 14. 8. 2009, je bila tako prepozna. Do izdaje akta o pritožbi tožnik ni predlagal vrnitve v prejšnje stanje in ni navedel nobenega razloga, da bi pojasnil zamudo roka. Tudi drugostopenjskega akta vročevalec tožniku zaradi njegove odsotnosti ni mogel osebno vročiti in mu je tudi v tem primeru pustil pismo o prispeli pošiljki in ko je neuspešno potekel petnajstdnevni rok, je pošiljko pustil v hišnem predalčniku. Ne glede na to pa tudi ni podlage za priznanje in plačilo subvencije za samozaposlitev v letu 2009. Na podlagi Kataloga aktivne politike zaposlovanja za leto 2009, veljavnega v času samozaposlitve tožnika, so bile ciljne skupine ukrepa subvencioniranja samozaposlitve brezposelne osebe z podpisanim zaposlitvenim načrtom, ki so se predhodno udeležile delavnice usposabljanja za podjetništvo in so oddale vlogo najkasneje 30 dni po realizirani samozaposlitvi in najkasneje v 90. dneh od datuma zaključka delavnice. Tožnik je bil prijavljen kot brezposelna oseba od 13. 9. 1996, 23. 3. 2009 pa se je zglasil pri svetovalki zaposlitve in povedal, da se je v tujini dogovoril za posel in mora tega dne sporočiti, da je registriran kot podjetnik. Tožnik je bil pred realizacijo samozaposlitve seznanjen s postopki in pogoji za pridobitev subvencije in je izjavil, da si bo status podjetnika uredil z dnem 23. 3. 2009 in je tega dne samozaposlitev tudi realiziral, vlogo za uveljavitev subvencije pa je vložil 3. 6. 2009. Tožnik se pred samozaposlitvijo ni udeležil delavnice usposabljanja za samozaposlitev, vlogo za subvencijo pa je podal po predpisanem roku. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožnik v pripravljalni vlogi navaja, da je bila pritožba vložena pravočasno, ker v času sodnih počitnic niso tekli pritožbeni roki, zato ni zamudil procesnega roka. Sodne počitnice trajajo od 15. julija do 15. avgusta in to bi moralo sodišče upoštevati tudi v tem primeru. Tožnik je upravičen do subvencije za samozaposlitev, ker mu ta pravica pripada po materialnem pravu in tudi izpolnjuje pogoje za priznanje te pravice. Pritožba zoper prvostopenjski akt je bila torej vložena pravočasno, s strani upravičene osebe in je bila dovoljenja, zaradi česar bi jo moral drugostopenjski organ vsebinsko obravnavati.

Tožena stranka v pripravljalni vlogi navaja, da je tožnik zamudil rok za vložitev pritožbe v upravnem postopku in se ne more sklicevati na določbo, ki jo glede štetja rokov, relevantnih za tek sodnih postopkov, določa Zakon o sodiščih (Uradni list RS št. 94/07 – upb in nadaljnji, ZS). Določba ZS, po kateri v času sodnih počitnic procesni roki ne tečejo in se ne vročajo sodna pisanja, se nanaša le na postopke, ki jih vodijo sodišča, ne pa tudi na upravne postopke.

Delovno in socialno sodišče v Ljubljani se je s sklepom opr. št. V Ps 2542/2009-11 z dne 10. 12. 2010 izreklo za stvarno nepristojno za odločanje v tem sporu in je po pravnomočnosti sklepa zadevo odstopilo v reševanje stvarno pristojnemu upravnemu sodišču. K točki 1 izreka: Tožba zoper sklep drugostopenjskega organa ni utemeljena.

Drugostopenjski organ je z izpodbijanim sklepom zavrgel pritožbo tožeče stranke. Sodišče je sklep o zavrženju pritožbe obravnavalo kot akt, ki je lahko predmet upravnega spora, skladno z 2. členom Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS št. 105/06 in nadaljnji, dalje ZUS-1), saj je s tem sklepom upravni organ odločal o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika, konkretno o pravici do pritožbe. S tem, ko je pritožbo zavrgel, ni vsebinsko obravnaval vloge tožnika, kar pomeni, da je presojal, ali bo pritožbo sploh obravnaval ali ne.

Sodišče ocenjuje, da je odločitev drugostopenjskega organa o zavrženju pritožbe utemeljena. Drugostopenjski organ se pri svoji odločitvi sklicuje na 1. odstavek 246. člena ZUP, ki določa, da če pritožba ni dovoljena, če je prepozna ali če jo je vložila neupravičena oseba, pa je iz teh razlogov ni zavrgel že organ prve stopnje, jo zavrže organ druge stopnje. Sodišče je ocenilo, da je drugostopenjski organ pravilno ugotovil, da je bila pritožba vložena prepozno. Glede navedenega sodišča sledi utemeljitvi drugostopenjskega organa, zato skladno z določilom 2. odstavka 71. člena ZUS-1 ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na obrazložitev tožene stranke. Sodišče zgolj poudarja, da je drugostopenjski organ pravilno ugotovil, da je bila vročitev prvostopenjske odločbe opravljena v skladu z 87. člena ZUP, po katerem ima v primeru, če naslovnik spisa ne prevzame, vročitev take pravne posledice, kot jih odloča 4. odstavek navedenega člena. Tožena stranka je pravilno ugotovila, da je vročevalec pritožniku dne 2. 7. 2009 v poštnem nabiralniku pustil sporočilo o tem, da se prispelo pismo nahaja na pošti in da ga mora prevzeti v roku 15 dni z opozorilom na posledice, če spisa v navedenem roku ne bo prevzel, tožnik v navedenem roku pošiljke na pošti ni prevzel, zato je bila po poteku petnajstdnevnega roka dne 18. 7. 2009 puščena pošiljka v hišnem predalniku, glede na 4. odstavek 87. člena ZUP pa velja, da je bila vročitev opravljena z iztekom petnajstdnevnega roka dne 17. 7. 2009 in je petnajstdnevni rok za vložitev pritožbe začel teči z naslednjim dnem, 18. 7. 2009, rok za vložitev pritožbe se je iztekel 3. 8. 2009, pritožnik pa je pritožbo vložil šele po tem datumu.

Ni mogoče slediti tožbenim navedbam, da je bila pritožba vložena pravočasno, saj tega podatki v upravnem spisu ne potrjujejo. Iz upravnega spisa je namreč razvidno, da je bilo tožniku dne 2. 7. 2009 puščeno obvestilo, da je prejel pošiljko in ker se osebna vročitev po 87. člena ZUP ni dala opraviti, jo lahko osebno prevzame na pošti, bil je poučen o tem, da jo lahko prevzame v roku 15 dni in da začne rok teči od dne 3. 7. 2009 dalje, na kar bo pošiljka puščena v predalčniku. V upravnem spisu se nahaja tudi opozorilo, da če ne bo prevzel pisma v roku 15 dni, se po 4. odstavku 87. člena ZUP šteje, da je bila vročitev opravljena z dnem preteka tega roka. Rok se je iztekel 17. 7. 2009 in ta datum se šteje kot datum vročitve. Dejstvo je, da se je rok za pritožbo iztekel 3. 8. 2009, drugostopenjski organ pa jo je prejel 14. 8. 2009. Ni mogoče slediti navedbam tožnika, da zaradi tega, ker je bila vročitev opravljena v času sodnih počitnic, rok za pritožbo ni tekel. Skladno s 3. odstavkom 83. člena ZS procesni roki v času sodnih počitnic od 15. julija do 15. avgusta ne tečejo. 83. člen ZS se nanaša le na sodne postopke, saj je v 3. odstavku 83. člena ZS navedeno, da razen v nujnih zadevah v času sodnih počitnic procesni roki ne tečejo, prav tako se ne vročajo sodna pisanja. Če je bilo sodno pisanje vročeno, začnejo teči procesni roki prvi naslednji dan, ko se iztečejo sodne počitnice. Iz besedila tega določila je nedvoumno razvidno, da se ta člen nanaša izključno na sodna pisanja, ne pa na odločbe v upravnem postopku.

K točki 2 izreka: Sodišče je tožbo v delu, ki se nanaša na prvostopenjski akt, zavrglo iz naslednjih razlogov: Sedma točka 1. odstavka 36. člena ZUS-1 določa, da sodišče tožbo s sklepom zavrže, če ugotovi, da je bila zoper upravni akt, ki se s tožbo izpodbija, mogoča pritožba, pa ta sploh ni bila vložena ali je bila vložena prepozno. Sodišče je iz razlogov, ki so navedeni zgoraj, ugotovilo, da je bila pritožba zoper prvostopenjski akt vložena prepozno, kar je ugotovil tudi drugostopenjski organ, sodišče pa je v tej sodbi to odločitev potrdilo. Ker je bila torej pritožba zoper prvostopenjski akt vložena prepozno, je potrebno tožbo v delu, ki se nanaša na izpodbijanje prvostopenjskega akta zavreči iz razloga po 7. točki 1. odstavka 36. člena ZUS-1. Sodišče se do vsebinskih navedb strank v postopku, ki se nanašajo na prvostopenjski akt, ni opredeljevalo, ker je tožbo zavrglo iz procesnih razlogov.

Ker je sodišče tožbo v enem delu zavrnilo, v enem pa zavrglo zavrglo, trpi skladno s 4. odstavkom 25. člena ZUS-1 vsaka stranka svoje stroške postopka, zato sodišče ni ugodilo zahtevi tožnika za povrnitev stroškov postopka.