Jedro

Razlog za preklic darilne pogodbe je lahko tudi moralno zavržno ravnanje obdarjenca proti darovalčevemu zakoncu, vendar je pri tem relevantno samo časovno obdobje, preden je med pogodbenikoma prišlo do spora.

Ni bistveno, koliko prič in drugih dokazov ponudi posamezna stranka v pravdi, pač pa je pomembna vsebina in teža dokazov ter njihova dokazna vrednost.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje (v I., II. in IV. točki izreka).

II. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo najprej primarni tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan v zapuščino po pokojnem D. D. st. vrniti darilo, ki ga je prejel z darilno pogodbo z dne 24. 10. 2007, ter mu izročiti v last in posest sporne nepremičnine vključno s premičninami v objektih, nadalje, da je dolžan izdati zemljiškoknjižno listino za vknjižbo lastninske pravice na nepremičninah parc. št. 111 in 113/2, obe k. o. ..., v korist prvotnega tožnika D. D. st., poleg tega pa v zapuščino po njem plačati znesek 46.099,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 12. 2007 dalje. Nato je zavrnilo tudi podrejeni tožbeni zahtevek, da je darilna pogodba z dne 24. 10. 2007 nična in brez pravnega učinka, vknjižba lastninske pravice na ime toženca pa neveljavna in se zato vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje vpisov pri podarjenih nepremičninah. Nazadnje je zaradi umika tožbe za plačilo 1.900,57 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 12. 2007 v tem delu ustavilo postopek, tožnicama pa naložilo, da morata tožencu povrniti 9.948,74 EUR pravdnih stroškov z obrestmi za primer zamude s plačilom.

2. Zoper navedeno sodbo sta se pritožili obe tožnici, ki se sklicujeta na vse zakonske pritožbene razloge. Predlagata ustrezno spremembo, podrejeno razveljavitev prve sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Prva tožnica očita sodišču, da je svoje zaključke gradilo na negativnem odnosu do nje. V glavnem je zaslišalo le toženčeve priče, katerih izpovedi so bile predhodno očitno usklajene. Glede vrnitve darila in vrnitve denarja bi lahko odločilo že na podlagi tožbenih navedb, ki jih toženec v bistvenih delih niti ni prerekal. Ni res, da je bil pokojni tožnik razpet med sinom in ženo, ampak se je sin obrnil proti njemu, ko se mu je izboljšalo zdravstveno stanje, po vsej verjetnosti zato, ker se njegova pričakovanja glede očetovega preživetja po sklenitvi sporne pogodbe niso izpolnila. Z navidezno obremenitvijo podarjenega premoženja je toženec ravnal nemoralno, preprečeval je celo stike pokojnega tožnika z ženo in hčerjo. Do konfliktov je prišlo zaradi toženca in ne zaradi prve tožnice. Ni res, da naj bi v preteklosti vnašala prepire v medsebojne odnose. Ti so bili do sklenitve pogodbe normalni. Pritožnica se ne more znebiti vtisa, da sodišče ni bilo nepristransko, saj je precej bolj kritično vrednotilo njene dokaze kot toženčeve. To potrjuje že število zaslišanih prič. Razloge za tožbo je neupravičeno zreduciralo na domnevno nezadovoljstvo prve tožnice s snaho. Ta ni ničesar prispevala k ustvarjanju premoženja, ki je predmet te pravde. Priči A. A. in C. C. sta se skupaj pripeljala na sodišče, vendar sta priglasila vsak svoje stroške. Pričam, ki se zlažejo že glede potnih stroškov, sodišče ne bi smelo verjeti. Nasprotno pa je bilo sodišče do izpovedi prve tožnice in do njenih ravnanj zelo kritično. Večinoma se v sodbi ukvarja z odnosom prve tožnice in toženca, namesto z odnosom pokojnega tožnika in toženca. Glede vlaganja v denarne sklade je bil sodišču predložen zapis pokojnega tožnika, ki vsebuje obračun in povzetek njegovih vlaganj, s čimer je dokazno breme prešlo na toženca. Odločilen nagib pokojnega tožnika ob sklenitvi pogodbe je bilo njegovo pričakovanje skorajšnje smrti. Ta nagib je naknadno odpadel, vendar se sodišče prve stopnje s tem vprašanjem ni ukvarjalo. Izpodbijana sodba je povsem neživljenjska, dosedanja sodna praksa glede kvalifikacije hude nehvaležnosti obdarjenca pa pretirano stroga. Odločitev o pravdnih stroških je neobrazložena in je ni mogoče preizkusiti. Sodišče namreč ni navedlo, katero odvetniško tarifo je uporabilo.

4. Druga tožnica poudarja, da je v sodbi precej napak. Tožba je nerazumljiva, zato naj jo sodišče zavrže in ji izplača primerno odškodnino. Upoštevajo naj se vsi dokazi, odpravijo pravopisne napake in nejasnosti. Stroški niso specificirani in jih druga tožnica ni dolžna nositi, saj dediščine po očetu še nima.

5. Toženec je odgovoril na pritožbo prve tožnice in predlaga njeno zavrnitev. V odgovoru obrazloženo nasprotuje pritožbenim navedbam in pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe.

6. Druga tožnica v repliki vztraja pri svojih pritožbenih trditvah in opozarja na škodo, ki ji grozi zaradi s to pravdo povezanih stroškov.

7. Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi prve tožnice:

8. Prva tožnica v svoji pritožbi predvsem oporeka dokazni oceni, ki jo vsebuje izpodbijana sodba, vendar neupravičeno. Sodišče prve stopnje je namreč dokazno gradivo, ki ga je zbralo v obsežnem in dolgotrajnem dokaznem postopku, dovolj skrbno ocenilo. Za svoje dejanske in pravne zaključke je navedlo izčrpne, prepričljive in pravilne razloge, ki jih ni treba ponavljati ali dopolnjevati. Vsak posamezen očitek na račun toženca kot obdarjenca je v sodbi podrobno analiziralo in nato pravilno zaključilo, da zatrjevana toženčeva ravnanja in opustitve ne ustrezajo pravnemu standardu hude nehvaležnosti, ki bi po 540. členu Obligacijskega zakonika (OZ) lahko opravičila preklic darilne pogodbe. Tudi sodna praksa glede tega vprašanja je enotna in ustaljena. Prva tožnica zato ne more uspeti s svojim stališčem, da je takšna praksa prestroga.

9. Res pa je, da je po navedenem zakonskem določilu razlog za preklic darilne pogodbe lahko tudi moralno zavržno ravnanje obdarjenca proti darovalčevemu zakoncu, vendar je pri tem relevantno samo časovno obdobje, preden je med pogodbenikoma prišlo do spora. Prva tožnica ni dokazala, da se je toženec neprimerno vedel do nje že pred poletjem 2008, ko je po neizpodbijani ugotovitvi sodišča prve stopnje sama izzvala hud prepir s toženčevo partnerico, kar je nato občutno poslabšalo odnose med pravdnima strankama. Bistveno je, kakšen je bil odnos toženca do staršev, prvotnega tožnika in sedanje prve tožnice, medtem ko mu morebitno neprimerno ravnanje in vedenje njegove partnerice do njiju ne more škoditi. Brez pomena je zato pritožbeni očitek, da naj bi spore netila toženčeva partnerica zaradi svojih domnevnih premoženjskih interesov. Tudi tožba, ki jo je vložil prvotni tožnik zoper toženca, je sicer lahko odraz konfliktnega odnosa med pravdnima strankama, ne more pa biti dokaz o zatrjevani toženčevi hudi nehvaležnosti do staršev, kot si zmotno razlaga prva tožnica. Toženčeve grožnje, da bosta oba „šla pod trto“, v dokaznem postopku niso bile potrjene. Preprečevanje parkiranja pod nadstreškom ne predstavlja tako moralno zavržnega ravnanja, ki bi lahko opravičilo preklic darila, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Opustitev obiskovanja tožnika v bolnišnici pa je sledila sporu in ohlajenim odnosom med pravdnima strankama ter že zato ne more biti relevantno dejstvo pri presoji zatrjevane toženčeve hude nehvaležnosti.

10. Sodišče prve stopnje se je dovolj jasno in razumljivo opredelilo tudi do vseh ostalih okoliščin, ki jih prva tožnica ponavlja v pritožbi. Neutemeljena je pritožbena trditev, da je sodišče v izpodbijani sodbi pomanjkljivo citiralo njene navedbe. Zadošča namreč že kratek povzetek relevantnih trditev pravdnih strank. Brez podlage v spisu je tudi pritožbeni očitek, da naj bi sodišče prvo tožnico v primerjavi s tožencem obravnavalo pristransko. V resnici je izvedene dokaze ocenilo v skladu z metodološkim napotkom iz 8. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), pravilno pa je upoštevalo tudi pravilo o povezanosti trditvenega in dokaznega bremena. Ni bistveno, koliko prič in drugih dokazov ponudi posamezna stranka v pravdi, pač pa je pomembna vsebina in teža dokazov ter njihova dokazna vrednost. Prva tožnica, ki sodišču očita, da je zaslišalo (pre)več toženčevih prič, pozablja, da je njene trditve potrdila le priča B. B., pa še zanjo se je naknadno izkazalo, da je pretežno izpovedovala o tem, kar je izvedela od same prve tožnice, in ne o lastnih zaznavah. Sodišče prve stopnje je zato upravičeno verjelo tožencu in njegovim dokazom. Pritožbena trditev, da naj bi se priči C. C. in A. A. zlagali glede potnih stroškov, ne vzbuja resnih pomislekov o njuni verodostojnosti. Priča ima namreč pravico do povračila potnih stroškov, o njihovi konkretni višini pa odloča sodišče (242. člen ZPP). Sicer pa dejstvo, da sta se priči pripeljali skupaj, ne pomeni, da je potne stroške krila le ena od prič. Končno je povsem zgrešena tudi pritožbena teza, da priče v tej pravdi niso pomembne, češ da bi sodišče lahko odločilo o tožbenih zahtevkih že na podlagi navedb pravdnih strank. Kadar toženec odgovori na tožbo, namreč lahko sodišče odloči o tem, katera dejstva šteje za dokazana, šele na podlagi ustno ali pisno izvedenih dokazov. Neutemeljeno je tudi pritožbeno vztrajanje, da seznam sredstev, vloženih v sklade, ki ga je izdelal prvotni tožnik, zadošča za ugoditev denarnemu zahtevku. Kot je pravilno in izčrpno pojasnilo sodišče prve stopnje, ta listina ne sama in ne v povezavi z drugimi izvedenimi dokazi ne dokazuje izvora sredstev, vloženih v sklade. Na podlagi te listine ni mogoče zanesljivo sklepati, da so bila sredstva v celoti tožnikova. Nasprotno, ni mogoče spregledati povsem jasne in nedvoumne izpovedi priče D. D., da se je glede vlaganj dogovarjal samo s tožencem, medtem ko je prvotni tožnik nastopal le kot njegov pooblaščenec.

11. Pritožbeni preizkus je torej pokazal, da ni tehtnih razlogov za dvom o pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja. Poleg tega je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo. To velja tudi za podredni tožbeni zahtevek. Trditev, da je odpadla podlaga darilne pogodbe, ker se je izjalovil nagib darovalca, ki je bil v pričakovanju njegove skorajšnje smrti, v izpodbijani sodbi ni ostala spregledana. Za povrh bi šlo lahko kvečjemu za zmoto v nagibu, ki je po 47. členu OZ razlog za izpodbijanje darilne pogodbe in ne za njeno ničnost. Sicer pa je sodišče prve stopnje dovolj prepričljivo zaključilo, da nagib darovalca ni bil njegova bolezen, pač pa je želel urediti svoje premoženjske zadeve tako, da po njegovi smrti ne bi prihajalo do sporov v družini. Pravilno je ugotovilo, da v obravnavanem primeru ni podan niti kakšen drug ničnostni razlog, zato je utemeljeno zavrnilo tudi podredni zahtevek.

12. Obrazložitev izpodbijane sodbe je povsem razumljiva, neprotislovna in brez notranjih nasprotij, ki bi lahko onemogočale njen pritožbeni preizkus. To velja tudi za odločitev o stroških postopka. Ti so razvidni iz stroškovnika, v katerem je pregledno označeno, katere stroške je sodišče tožencu priznalo in katerih ne. Prav tako je iz stroškovnika, ki je del spisa, mogoče brez težav razbrati, katero odvetniško tarifo je sodišče prve stopnje uporabilo pri odmeri pravdnih stroškov. Zadošča torej, da se sodba sklicuje na veljavno odvetniško tarifo, kar pomeni tisto, ki je veljala ob vložitvi tožbe 23. 9. 2008 (Uradni list RS, št. 67/08 in 35/09 – v zvezi z 20. členom sedanje Odvetniške tarife; Uradni list RS, št. 76/2015). Sicer pa sami pravilnosti odmere stroškov pritožba niti obrazloženo ne oporeka.

13. V postopku na prvi stopnji ni bilo uradoma upoštevnih procesnih kršitev, prav tako ne tistih, na katere neopredeljeno meri pritožba. Ker po navedenem pritožbeni razlogi niso podani, je sodišče druge stopnje pritožbo prve tožnice kot neutemeljeno zavrnilo (353. člen ZPP).

O pritožbi druge tožnice:

14. Razlogi, ki jih je sodišče druge stopnje navedlo v zvezi s pritožbo prve tožnice, veljajo tudi za pritožbo druge tožnice. Izpodbijana sodba je jasna in nedvoumna. V njej ni nobenih takšnih napak ali pomanjkljivosti, ki bi lahko vplivale na njeno pravilnost in zakonitost. Enako velja tudi za izvedeni dokazni postopek. Sodišče je vsebino izvedenih dokazov v sodbi korektno povzelo, dokaze pa vestno in skrbno ocenilo. Pritožbene trditve ne vzbujajo nobenih pomislekov o pravilnosti dokazne ocene, na katero se opira izpodbijana sodba. Sicer pa so pritožbene trditve druge tožnice zaradi njihove izjemne obsežnosti in deloma perpleksnosti komajda še razumljive. Z navajanjem nerelevantnih trditev in obširnim pojasnjevanjem svojega pogleda na spor med pravdnima strankama druga tožnica ne more doseči drugačne odločitve o tožbenem zahtevku.

15. Po navedenem je sodišče druge stopnje tudi pritožbo druge tožnice kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo v celoti potrdilo (353. člen ZPP).

O stroških pritožbenega postopka:

16. Pritožbene stroške sta priglasila le prva tožnica in toženec. Ker je tožnica s pritožbo propadla, do povračila svojih stroškov ni upravičena, medtem ko toženec ni bistveno prispeval k odločitvi o pritožbi, zato mora stroške za odgovor nanjo trpeti sam (prvi odstavek 165. člena v zvezi s 155. členom ZPP).