Jedro

Kreditojemalec mora biti ne le seznanjen z možnostjo zvišanja ali znižanja vrednosti tuje valute, v kateri mora odplačevati kredit, temveč mora imeti tudi možnosti za oceno potencialno znatnih ekonomskih posledic pogodbenega pogoja ter njegovega vpliva na prevzete finančne obveznosti, torej na skupne stroške kredita. Biti mora obveščen, da prevzema valutno tveganje, ki ga bo ob devalvaciji valute, v kateri prejema dohodke, morda težko nosil. To med drugim pomeni pregledno pojasnjeno konkretno delovanje mehanizma, v katerega spada zadevni pogoj ter, če je to primerno, povezavo med tem mehanizmom in mehanizmom, določenim z drugimi pogoji, na podlagi česar lahko potrošnik z natančnimi in razumljivimi merili presodi, kakšne so ekonomske posledice, ki iz tega izhajajo zanj.

Na vprašanje, kateri kredit je ugodnejši (EUR/CHF), mogoče odgovoriti šele po poteku odplačilne dobe, saj je to odvisno od treh spremenljivk (gibanja menjalnega tečaja ter referenčnih obrestnih mer - EURIBOR in CHF LIBOR), ki so izven nadzora toženke. Poleg tega je za presojo ničnosti relevantno le stanje ob sklenitvi kreditne pogodbe in ni odvisno od razvoja (nepredvidljivih) dogodkov po njeni sklenitvi.

Sodišče prve stopnje bo moralo najprej ugotoviti, ali je bil dogovor o valutni klavzuli dogovorjen posamično ali pa je šlo za enostransko pripravljeni pogodbeni pogoj. Če bo ugotovilo, da je šlo za enostransko pripravljeni pogodbeni pogoj, bo moralo odpraviti ugotovljene procesne kršitve in po celoviti dokazni oceni presoditi, ali je toženka izpolnila svojo pojasnilno dolžnost. Če bo ugotovilo, da toženka ni izpolnila pojasnilne dolžnosti, bo moralo ponovno opraviti presojo nepoštenosti obravnavanega glavnega predmeta pogodbe. V okviru te presoje bo treba ugotoviti, ali je toženka ob sklenitvi pogodbe ravnala dobroverno ter ali v pogodbenih pravicah in obveznostih strank obstoji znatno neravnotežje.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se odločba sodišča prve stopnje z dne 16. 5. 2018 v II. točki izreka (delna sodba) razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je sodišče prve stopnje (I) dovolilo objektivno spremembo tožbe, (II) ugotovilo, da sta Kreditna pogodba št. 122587 z dne 20. 11. 2007 in Sporazum o zavarovanju denarne terjatve po 142. členu SPZ1, oba sklenjena v notarskem zapisu z dne 29. 11. 2007 notarke A. A. SV 892/2007, nična, ter (III) pridržalo odločitev o pravdnih stroških za končno odločbo.

2. Zoper II. točko izreka delne sodbe in sklepa sodišča prve stopnje se pritožuje tožena stranka (v nadaljevanju toženka) iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP2. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in delno sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa naj odločbo v II. točki izreka razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, tožeči stranki (v nadaljevanju tožnika) pa naloži v plačilo toženkine pritožbene stroške, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče je pravilno ugotovilo, da je bil dogovor o kreditu z valutno klavzulo v CHF sklenjen posamično. Skladno s to ugotovitvijo bi moralo odkloniti uporabo presoje o (ne)poštenosti pogodbenih pogojev. Sestavine pogodbe, ki so bile izrecno in posamično dogovorjene, niso pogodbeni pogoji po ZVPot3 in Direktivi 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah (v nadaljevanju Direktiva 93/13/EGS). Pogodbeni pogoji so le tisti, ki jih enostransko določi podjetje. Ne glede na to, da gre za pogodbo, ki jo je pripravila banka, vse sestavine pogodbe vendarle niso bile vnaprej določene z njene strani, to velja tudi za valuto kredita. Sodišče je napačno navedlo, da so posamični pogodbeni pogoji izvzeti iz presoje nepoštenosti le, če so napisani v jasnem in razumljivem jeziku. V tem delu so si razlogi sodbe med seboj v nasprotju. Sodišče Evropske unije (v nadaljevanju SEU) je izhajalo iz predpostavke, da ni šlo za posamično dogovorjeno sestavino pogodbe. Že iz razloga, ker sodišče presoje nepoštenosti sploh ne bi smelo opraviti, je odločitev o ugotovitvi ničnosti kreditne pogodbe napačna. Sodišče je tudi napačno presodilo, da toženka ni izpolnila pojasnilne dolžnosti. Ugotovitev, da gre pri kreditu z valutno klavzulo v CHF za kompleksen produkt, ki ga lahko razume le oseba, ki ima potrebna specifična znanja, ni obrazložena, hkrati pa je tudi materialnopravno zgrešena. Ta ugotovitev je tudi v nasprotju z izvedenimi dokazi, in sicer z izpovedbo I., iz katere izhaja, da pri kreditih vezanih na CHF ni nobenih posebnosti. Da se kredit odplačuje v protivrednosti domače valute na dan plačila in da se lahko vrednost med švicarskim in domačim denarjem spreminja, izhaja iz izpovedi tožnikov, pa tudi iz izpovedi drugih kreditojemalcev. Ni šlo za to, da splošno razgledan potrošnik ne bi razumel produkta kot takega, ampak za to, da se pričakovanja glede gibanja menjalnega tečaja niso uresničila. Pri kreditu vezanem na valuto CHF gre za navaden preračun valut. Izračun kreditnih obveznosti je zgolj enostavna matematična operacija množenja in deljenja pri upoštevanju vsakokrat veljavnega menjalnega tečaja. Da sta tožnika ta preračun razumela, izhaja iz njune izpovedi. Napačen je tudi zaključek sodišča, da bi morala toženka, kljub nepredvidljivosti smeri in obsega gibanja tečaja, tožnika seznaniti ne le s tem, da se bo okrepitev CHF v razmerju do domače valute odrazila v višji obveznosti odplačila kredita v domači valuti, ampak tudi, ali bo v takšnem primeru kredit v CHF še vedno ugodnejši v primerjavi s kreditom v domači valuti. Za nalaganje takšnih obveznosti toženki ni podlage v veljavnih predpisih, poleg tega sodišče s tem toženki nalaga, da bi morala tožnika seznaniti z informacijami, s katerimi ne razpolaga. Zmotna in neobrazložena je ugotovitev sodišča, da so se v začetku leta 2011 in v drugi polovici 2015 krediti z valutno klavzulo v CHF izkazali za manj ugodne od kreditov v EUR. Za presojo ničnosti je lahko relevantno le stanje ob sklenitvi pogodbe in ne more biti odvisno od razvoja dogodkov po sklenitvi pogodbe. Zmotna je tudi ugotovitev sodišča, da se je zaradi spremembe v menjalnem tečaju povečala tudi glavnica. Tako glavnica kot tudi mesečne anuitete so opredeljene v CHF, do preračuna v domačo valuto pa pride šele na dan plačila. Menjalni tečaj na višino kreditnih obveznosti do trenutka odplačila ne vpliva, kako se bo menjalni tečaj gibal do dokončnega odplačila kredita pa ni mogoče vnaprej vedeti. Glede na navedeno je napačno izhodišče sodišča, da toženka pojasnilne dolžnosti ni izpolnila, ker tožnikoma ni bil pojasnjen vpliv menjalnega tečaja na glavnico. Tožnika sta sicer lahko videla, da se je izplačana evro protivrednost kredita razlikovala od informativne evro protivrednosti zneska kredita, navedene v kreditni pogodbi, do česar se sodišče ni opredelilo. Da je bil tožnikoma pojasnjen vpliv menjalnega tečaja tako na mesečno anuiteto kot tudi na glavnico, je izpovedala tudi referentka B. Z. Da je bila to praksa pri toženki, pa sta potrdila S. in P. Zakaj sodišče priči Z. ne verjame, ni obrazloženo. Ker toženka v trenutku sklenitve kreditne pogodbe ni imela informacij o bodočem gibanju menjalnega tečaja in referenčne obrestne mere, tudi ni mogla tožnikoma izročiti nobenih izračunov. Šlo bi zgolj za hipotetične izračune, ki ne bi pripomogli k bolj informirani odločitvi tožnikov za najetje kredita. Gibanje tečaja je bilo sicer pred sklenitvijo pogodbe stabilno. Bolj realen je bil scenarij, da bo menjalni tečaj zrasel, kot pa negativen scenarij. Izračun toženke, da bo tečaj padel na 1 CHF za 1 EUR, bi bil zato videti zgolj teoretičen in ga kreditojemalci ne bi jemali resno. Ravno vprašanje, ali je banka mogla predvideti bodoča gibanja menjalnega tečaja oziroma v kakšnem obsegu jih je mogla predvideti, je ključno za presojo, ali je bila pojasnila dolžnost kršena. V tej zvezi si sodišče prihaja tudi samo s seboj v nasprotje. Zmotna je ugotovitev sodišča, da je toženka favorizirala kredite vezane na tujo valuto in da je dajala pojasnila, da je tveganje majhno. Ni se opredelilo do izpovedbe priče Z., ki je urejala kreditno dokumentacijo za tožnika. S tem je kršena toženkina pravica do izjave. Izpoved te priče je bila skladna s pisno izjavo tožnikov z dne 16. 10. 2007, pa tudi s kreditno pogodbo. Sodišče se je nepravilno oprlo na izpovedbe prič, ki sta jih predlagala tožnika. Zgolj I. in M. sta pred sklenitvijo kreditne pogodbe kontaktirala z B. Z. Poleg tega so vse omenjene priče zainteresirane za izid spora v korist tožnikov, ker so tudi same najele kredite, vezane na CHF, in so člani Z. Verodostojnost priče M. je toženka izpodbijala, vendar pa se sodišče do njenih navedb ni opredelilo. I. in V. sta prišla do pričakovanj glede gibanja tečaja na podlagi lastnih zaznav, zato bi moralo sodišče bolj kritično presojati njuno izpovedbo, da jim je banka pojasnila, da bodo spremembe v prihodnosti majhne. Verodostojnost kreditojemalcev je vprašljiva tudi zaradi časovne oddaljenosti. Vprašanje je tudi, koliko so bile stranke voljne slišati opozorila, ob dejstvu, da je S. opozoril, da so bile stranke do opozoril benovalentne, se niso odzivale. V izpovedbo I. in Č. bi sodišče moralo podvomiti tudi zato, ker sta trdila, da nista bila kreditno sposobna za evrski kredit, sposobna pa sta bila za kredit v tuji valuti. S. je izpovedal, da so bili kriteriji za presojo kreditne sposobnosti v obeh primerih enaki. Tudi iz zapisnika o zaslišanju priče J. P., ki ga je toženka prejela po tem, ko je bilo obravnavanje te zadeve na prvi stopnji že zaključeno, izhaja, da so stranke dosledno opozarjali na valutno tveganje, da bančni referent ni imel interesa prodati več kredita v CHF kot evrskega in da banka ni zavrnila prošnje za zamenjavo valute. Navedeni zapisnik kot tudi izpovedbe prič Z., S. in P. potrjujejo, da toženka ni favorizirala kreditov, vezanih na CHF. Zmotna je ugotovitev sodišča, da je toženka vedela ali bi morala vedeti, da bo v prihodnje prišlo do znatne rasti vrednosti CHF. Sodišče ni upoštevalo izpovedbe priče I., da so bila pričakovanja, da bo CHF še naprej padal. Zaključek sodišča, da so vse banke prejele Poročilo o finančni stabilnosti B. iz leta 2005 (v nadaljevanju Poročilo BS iz leta 2005), ni obrazložen. Stavek, da je glede na tečaje terminskih pogodb v prihodnje pričakovati njegovo apreciacijo, ki izhaja iz tega dokumenta, je vsebinsko prazen in toženki ni mogoče očitati, da bi na njegovi podlagi morala vedeti, da bo prišlo do takšnih sprememb v menjalnem tečaju, kot so se zgodile v letu 2011 in 2015. Poročilo BS iz leta 2005 tudi sicer ni kazalo na nobeno gibanje menjalnega tečaja EUR/CHF izven okvirjev preteklega gibanja tečaja, saj se je predvidevala le 3 % sprememba tečaja, poleg tega se je predvidevanje nanašalo na obdobje pred sklenitvijo kreditne pogodbe. Menjalni tečaj se je sicer v obdobju 2005-2007 gibal ravno nasprotno od predvidevanj BS. Neobrazložen je zaključek sodišča, da toženka ni pojasnila, kako je napram kreditojemalcem ravnala po prejemu dopisa BS z dne 4. 7. 2006. Iz dopisa sicer ne izhaja, da mora banka pripraviti simulacije. Da je sodišče napačno ocenilo navedena dokumenta BS, potrjujeta pisni izjavi predstavnikov BS z dne 26. 7. 2018 in 17. 8. 2018. Ugotovitev sodišča, da je bila možnost takšnega dviga vrednosti CHF do EUR, do kakršnega je prišlo leta 2010 oziroma 2011, nato pa znatno v januarju 2015, toženki znana oziroma bi ji morala biti znana na podlagi navedenih dokumentov BS, je tako napačna in v nasprotju z vsebino listin. Sodišče na drugi strani ni upoštevalo Poročila BS iz leta 2007, da se je koeficient variacije, ki meri volatilnost za EUR v razmerju do CHF, v obdobju od 1991 do 2007 gibal med 0,5 % in 2,5 % oziroma v povprečju 1,4 %. Napačna in pomanjkljiva je tudi presoja sodišča, da so izpolnjeni pogoji za nepoštenost dogovora o valutni klavzuli. Ugotovitev, da ta dogovor nasprotuje načelu vestnosti in poštenja, temelji na napačni ugotovitvi, da je toženka vedela oziroma morala vedeti, da obstaja realno tveganje, da bo prišlo do takšne apreciacije CHF, kot se je dejansko zgodila. Napačna je tudi ugotovitev sodišča, da je dogovor o valutni klavzuli povzročil znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank. Utemeljitev sodišča, da je bila nezapadla glavnica po treh, štirih letih odplačevanja anuitet še vedno tolikšna, kot je znašala ob sklenitvi pogodbe, je napačna, saj se menjalni tečaj na zneske kreditnih obveznosti v tuji valuti aplicira šele na dan plačila. Poleg tega pričakovanje tožnikov, da se bo anuiteta spreminjala samo par procentov, ni bilo utemeljeno, ker jima toženka takih zagotovil ni dala. Sodišče bi moralo primerjati položaja tožnikov po izpolnitvi pogodbe s tem, kar sta slednja utemeljeno pričakovala ob sklenitvi pogodbe, ob upoštevanju okoliščin ob sklenitvi pogodbe. Prav tako ni pojasnilo, v čem je imela toženka več pravic ali manj obveznosti. Glede na 2. člen kreditne pogodbe je bila valutnemu tveganju podvržena tudi toženka. V tej zvezi je sodišče napačno povzelo izpovedbo I., ki je potrdil, da mora banka valutno tveganje eliminirati, ne pa da mu a priori ni izpostavljena. Obveznost banke po bančnih predpisih glede izpostavljenosti valutnem tveganju ni ničemer vplivala na položaj tožnikov, temveč na razmerja med toženko in tretjimi osebami. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnika sta na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev ter naložitev stroškov odgovora na pritožbo toženki.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožnika v tej pravdi zahtevata ugotovitev ničnosti Kreditne pogodbe št. 122587 z dne 20. 11. 2007 (v nadaljevanju kreditna pogodba) in Sporazuma o zavarovanju denarne terjatve po 142. členu SPZ, ki sta bila sklenjena v obliki notarskega zapisa opr. št. SV 892/2007 z dne 29. 11. 2007. Posledično zahtevata tudi plačilo 60.764,79 EUR (oziroma razliko med tem, kar sta tožnika dala in prejela po kreditni pogodbi) z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Z izpodbijano delno sodbo je sodišče prve stopnje odločilo (le) o ugotovitvenem tožbenem zahtevku, ki sta ga tožnika gradila na kršitvi (neizpolnitvi) pojasnile dolžnosti toženke in nepoštenosti pogodbenih pogojev (zlasti dogovora o valutni klavzuli).

6. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da sta tožnika s kreditno pogodbo pridobila namenski stanovanjski kredit v znesku 172.767,00 CHF, z rokom vračila v 180 mesečnih anuitetah (15 let). Kredit je v evrski protivrednosti po referenčnem tečaju Evropske centralne banke (ECB) na dan 20. 11. 2007 znašal 105.480,80 EUR. Stranki sta se dogovorili, da se kot osnova za porabo kredita, vračilo, obračun in plačevanje pogodbenih ali zamudnih obresti upošteva evrska protivrednost CHF po referenčnem tečaju ECB, veljavnem na dan plačila obveznosti. Obrestna mera za ta kredit je znašala 6-mesečni CHF LIBOR plus 1,40 % letno, bila je spremenljiva ter vezana na 6-mesečni CHF LIBOR. Efektivna obrestna mera je znašala 4,45 %. Pogodbeni stranki sta dogovorili načine zavarovanja kredita, med drugim zavarovanje s hipoteko, ter pravico kreditojemalca do konverzije kredita iz CHF v EUR pod izrecno dogovorjenimi pogoji.

7. Obravnavana kreditna pogodba je potrošniška kreditna pogodba. Za presojo spornega pogodbenega razmerja so tako poleg določb OZ4 relevantne določbe ZPotK5 in ZVPot v zvezi z Direktivo 93/13/EGS. Za razlago Direktive 93/13/EGS (in posledično institutov ZVPot) je pomembna praksa SEU, posebej zadevi C-26/13 (Kásler) in C-186/16 (Andriciuc).

8. Materialnopravna izhodišča za presojo ničnosti kreditnih pogodb v tuji valuti oziroma kreditnih pogodb z valutno klavzulo, je začrtalo tudi Vrhovno sodišče v zadevah II Ips 201/2017 z dne 7. 5. 2018, II Ips 141/2017 z dne 18. 10. 2018 ter II Ips 137/2018 in II Ips 195/2018 z dne 25. 10. 2018. V navedenih odločbah je zapisalo, da je v skladu z Direktivo, določbe katere so bile implementirane v ZVPot, mogoča presoja nepoštenosti glavnega predmeta pogodbe, vendar le, če je bil ta določen nejasno. Šele če se izkaže, da banka potrošniku ni dala ustreznih pojasnil (torej če ni pravilno izpolnila svoje pojasnilne dolžnosti) in zato pogodbene določbe ni moč šteti za jasno in razumljivo, je mogoča tudi presoja nepoštenosti glavnega predmeta pogodbe. V okviru slednje je treba predvsem presoditi, ali je banka ravnala v dobri veri ter obstoj morebitnega znatnega neravnotežja med pravicami in obveznostmi strank. Šele ugotovitev o nepoštenosti pogodbenega določila namreč vodi do pravne posledice ničnosti tega določila in/ali celotne pogodbe. Namen izrecnega določila o ničnostni sankciji je, naj potrošniki zaradi nepoštenih pogojev ne trpijo nikakršnih negativnih posledic in naj jih takšni pogoji ne zavezujejo. Če pa se izkaže, da gre zaradi pomanjkljive izpolnitve pojasnilne dolžnosti (le) za nejasno določilo, ki ga ni mogoče opredeliti za nepoštenega (ker slaba vera banke ali obstoj znatnega neravnotežja med pravicami in obveznostmi strank ni izkazana), posledica kršitve pojasnilne dolžnosti ne more biti ničnost kreditne pogodbe oziroma njenega spornega določila.

9. Na zgoraj navedeno materialnopravno podlago se je sklicevalo tudi sodišče prve stopnje, ki je med drugim opozorilo na relevantne določbe 3. in 4. člena Direktive 93/13/EGS, iz katerih izhaja, da so predmet presoje nepoštenosti zgolj tisti pogodbeni pogoji, o katerih se stranki nista dogovorili posamično, za te pa se v skladu z drugim odstavkom 3. člena Direktive štejejo pogoji, ki so bili sestavljeni vnaprej in potrošnik zato ni mogel vplivati na vsebino določbe, zlasti v okviru vnaprej oblikovane tipske pogodbe. To velja tudi za glavni predmet pogodbe (glej 4. člen v zvezi s 3. členom Direktive), kar je kot bistveni del obravnavanega kreditnega razmerja sporni dogovor o valutni klavzuli. Tudi iz zadeve Andriciuc, v kateri je SEU podalo razlago drugega odstavka 4. člena Direktive 93/13/EGS, ki določa, kdaj je lahko glavni predmet pogodbe predmet presoje nepoštenosti (če ni napisan v jasnem, razumljivem jeziku), izhaja, da je predpostavka za presojo nepoštenosti glavnega predmeta pogodbe (tudi), da ni bil posamično dogovorjen. To izhaja tudi iz že omenjene odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 195/2018.6 Tega sodišče prve stopnje ni upoštevalo. V 11. točki obrazložitve sodbe je namreč navedlo, da je glavni predmet pogodbe, ki je med strankama posamično dogovorjen, izvzet iz presoje nepoštenosti, če je zapisan v jasnem in razumljivem jeziku. V skladu z navedenim (napačnim) materialnopravnim stališčem je presojo nepoštenosti dogovora o valutni klavzuli, za katerega je navedlo, da je bil posamično dogovorjen7, po tem, ko je ugotovilo, da ne gre za jasen in razumljiv pogodbeni pogoj, tudi opravilo. Iz obrazložitve delne sodbe (11. in 13. točke) je sicer moč razbrati, da je sodišče prve stopnje (očitno) štelo, da je glavni predmet pogodbe, kar je dogovor o valutni klavzuli, vedno tudi posamično dogovorjeni pogoj oziroma da gre za isti kategoriji, kar pa ne drži (primerjaj 3. in 4. člen Direktive 93/13/EGS8). Sodišče mora (tudi) v primeru glavnega predmeta pogodbe na podlagi okoliščin konkretnega primera oceniti, ali gre za posamično dogovorjeni pogoj ali „vsiljeni“ (enostransko pripravljeni) pogodbeni pogoj v smislu drugega odstavka 3. člena Direktive. Ugotoviti torej mora, ali je banka predmetni pogoj vnaprej enostransko pripravila ali pa sta se stranki o njem dogovorili posamično, česar pa sodišče prve stopnje zaradi navedenega zmotnega izhodišča ni ugotavljalo.9

10. Na podlagi obrazložitve izpodbijane odločbe zato ni moč jasno zaključiti, ali dogovor o valutni klavzuli predstavlja „vsiljeni“ (enostransko pripravljeni) pogodbeni pogoj, kar je osnovna predpostavka za opravo presoje njegove nepoštenosti v smislu prvega odstavka 3. člena Direktive 93/13/EGS, ali pa gre za posamično dogovorjeni pogoj, ki bi se v vsakem primeru izognil presoji nepoštenosti.

11. Sodišče prve stopnje je navedeno presojo (kot že pojasnjeno) opravilo po tem, ko je ocenilo, da je bilo določilo o valutni klavzuli nejasno in nerazumljivo, vendar pa je, kot pravilno opozarja pritožba, oceno, da toženka ni izpolnila svoje pojasnilne dolžnosti, oprlo na deloma neobrazložene, pomanjkljive, mestoma pa tudi zmotne zaključke oziroma ugotovitve. Podana pa so tudi nasprotja v razlogih.

12. Kriterije v zvezi z obsegom pojasnilne dolžnosti bank, ki jih je začrtalo SEU, je v svojih odločbah povzelo Vrhovno sodišče. Kreditojemalec mora biti ne le seznanjen z možnostjo zvišanja ali znižanja vrednosti tuje valute, v kateri mora odplačevati kredit, temveč mora imeti tudi možnosti za oceno potencialno znatnih ekonomskih posledic pogodbenega pogoja ter njegovega vpliva na prevzete finančne obveznosti, torej na skupne stroške kredita. Biti mora obveščen, da prevzema valutno tveganje, ki ga bo ob devalvaciji valute, v kateri prejema dohodke, morda težko nosil. To med drugim pomeni pregledno pojasnjeno konkretno delovanje mehanizma, v katerega spada zadevni pogoj ter, če je to primerno, povezavo med tem mehanizmom in mehanizmom, določenim z drugimi pogoji, na podlagi česar lahko potrošnik z natančnimi in razumljivimi merili presodi, kakšne so ekonomske posledice, ki iz tega izhajajo zanj. Pri tem je treba upoštevati ne le vsebino same pogodbe, temveč vse oglase in informacije, ki so bili potrošniku posredovani v okviru pogajanj.10

13. Presoja sodišče prve stopnje, da toženka ni ustrezno izpolnila svoje pojasnilne dolžnosti, temelji na izhodišču, da je šlo pri kreditu z valutno klavzulo v CHF za kompleksen produkt, ki ga ni mogoče razumeti zgolj z znanji povprečno razgledanega potrošnika, temveč so za njegovo razumevanje, predvsem razumevanje narave posledice, ki jih ima lahko ta produkt za ekonomsko sfero potrošnika, potrebna specifična znanja s področja ekonomije, financ in bančništva. Toženka pravilno opozarja, da navedeni zaključek ni obrazložen oziroma ni pojasnjeno, zakaj povprečni potrošnik ni sposoben preračunati višine svojih obveznosti v CHF v protivrednost domače valute. Toženka je sicer že v postopku pred sodiščem prve stopnje trdila, da je bil mehanizem uporabe tuje valute v kreditni pogodbi jasno in razumljivo opredeljen. Pojasnila je, da se je menjalni tečaj uporabljal za preračun kreditnih obveznosti tožnikov v CHF (mesečne anuitete in preostanka glavnice v CHF) v protivrednost domače valute na dan plačila. Gre za enostavno matematično operacijo množenja in deljenja, ob upoštevanju vsakokrat veljavnega menjalnega tečaja. Trditve o tem, da ni šlo za kompleksen produkt, je toženka dokazovala (med drugim) s pričama A. I. in B. S., vendar pa se sodišče prve stopnje do njunih izpovedb11 glede te okoliščine ni opredelilo. Prav tako se v tej zvezi ni opredelilo do izpovedb tožnikov (predvsem prvega tožnika), da sta (s tožnico) pričakovala spremembe v menjalnem tečaju v višini nekaj odstotkov oziroma do 5 %, kar sta bila pripravljena sprejeti, ker nekaj procentov na mesečni znesek, ki sta ga plačevala, ni predstavljalo tako hude obremenitve, iz katere izhaja, da sta tožnika razumela (vsaj) vpliv spremembe tečaja CHF/EUR na višino mesečne anuitete. Iz obrazložitve izpodbijane delne sodbe sicer izhaja, da bi morala toženka tožnikoma tudi pojasniti, kakšen vpliv ima nihanje tečaja na celotno kreditno obveznost (ne zgolj na mesečno anuiteto) oziroma na višino nezapadle glavnice v evrski protivrednosti, vendar ni pojasnilo, zakaj bi morala toženka to tožnikoma še posebej obrazložiti, kar pa bi bilo dolžno, glede na to, da je toženka trdila, da gre za pri preračunu valut za enostavno matematično operacijo.

14. Toženka tudi utemeljeno izpodbija nadaljnji zaključek prvostopenjska sodišča, da bi sama morala, kljub nepredvidljivosti smeri in obsega gibanja tečaja, tožnika seznaniti ne le s tem, da se bo okrepitev CHF v razmerju do domače valute odrazila v višji obveznosti odplačila v domači valuti, ampak tudi, ali bo v takšnem primeru kredit v CHF še vedno ugodnejši v primerjavi s kreditom v domači valuti. Kot prepričljivo opozarja toženka, je na vprašanje, kateri kredit je ugodnejši, mogoče odgovoriti šele po poteku odplačilne dobe, saj je to odvisno od treh spremenljivk (gibanja menjalnega tečaja ter referenčnih obrestnih mer - EURIBOR in CHF LIBOR), ki so izven nadzora toženke. Kvečjemu v primeru, če bi bilo gibanje tečaja in referenčnih obrestnih mer za obdobje odplačevanja kredita mogoče (natančno) napovedati ali predvideti, kar pa ni ugotovljeno oziroma so razlogi sodišča prve stopnje, kar se tiče gibanja tečaja, napačni oziroma pomanjkljivi (o tem več v nadaljevanju obrazložitve tega sklepa), bi bila toženka dolžna tožnikoma razkriti ta podatek. Če gibanja vseh treh spremenljivk niso bila napovedljiva z določeno stopnjo natančnosti, bi toženka lahko naredila grafične prikaze in izračune, ki bi vsebovali le hipotetično gibanje tečaja in referenčnih obrestnih mer, kar pa po stališču Vrhovnega sodišča ni bilo potrebno za izpolnitev pojasnilne dolžnosti. V zadevah II Ips 195/2018 in II Ips 137/2018 je tako pojasnilo, da je bistvo sodbe v zadevi Andriciuc predvsem v tem, da mora biti stopnja informiranja potrošnikov določene intenzivnosti, ne pa v predpisovanju točnega načina informiranja, npr. z izdelavo grafičnih prikazov in izračunov. Toliko bolj to velja zato, ker tako specifičnih zahtev v času sklepanja sporne kreditne pogodbe nacionalna zakonodaja ni predpisovala. Tak način informiranja bi v ekstenzivni obliki lahko vodil do točke prezasičenosti z informacijami in s tem omogočal tudi manipulacije in zavajanja. Okoliščina, na katero je opozorilo sodišče prve stopnje, da toženka ni naredila nobenih izračunov za primer apreciacije CHF v razmerju do EUR, tako sama po sebi še ne utemeljuje sklepa, da toženka ni ustrezno izpolnila pojasnilne dolžnosti. Sodišče prve stopnje si je s tem, ko je zaključilo, da bi toženka morala tožnikoma, kljub nepredvidljivosti smeri in obsega gibanja tečaja, tudi pojasniti, ali bo v primeru okrepitve CHF v razmerju do EUR kredit v CHF še vedno ugodnejši v primerjavi s kreditom v domači valuti, prišlo tudi samo s seboj v nasprotje, saj je v 18. točki obrazložitve delne sodbe navedlo, da je bila toženka dolžna tožnikoma posredovati tiste informacije, ki so ji bile poznane oziroma so ji kot strokovnjaku mogle biti poznane.

15. Sodišče prve stopnje je v tej zvezi tudi navedlo, da so se krediti z valutno klavzulo v CHF zaradi znatne apreciacije CHF v začetku leta 2011 in drugi polovici leta 2015 izkazali za manj ugodne od kreditov v EUR, česar pa ni obrazložilo (ni pojasnilo zakaj konkretno oziroma v kakšnem pogledu so bili krediti vezani na CHF manj ugodni). Toženka sicer pravilno opozarja, da je mogoče ugotoviti, kateri kredit je celostno gledano ugodnejši, šele po poteku odplačilne dobe. Poleg tega je za presojo ničnosti relevantno le stanje ob sklenitvi kreditne pogodbe in ni odvisno od razvoja (nepredvidljivih) dogodkov po njeni sklenitvi. Navedena ugotovitev sicer temelji zgolj na izpovedbi tožnikov in njunih prič, da se jim je zaradi spremembe v menjalnem tečaju povečala glavnica, ni pa upoštevana vsebina kreditne pogodbe, iz katere izhaja, da je glavnica kredita v tuji valuti CHF ter da pride do preračuna v domačo valuto šele na dan plačila obveznosti (2. člen). Ob tem velja dodati, da pritožbena navedba, da menjalni tečaj na višino kreditnih obveznosti (višino nezapadle glavnice) do trenutka odplačila ne vpliva, kako se bo menjalni tečaj gibal do dokončnega odplačila kredita, pa ni mogoče vnaprej vedeti, sicer drži, vendar pa mora biti potrošnik (kot je bilo že pojasnjeno) zmožen oceniti potencialno znatne ekonomske posledice pogodbenega pogoja ter njegov vpliv na skupne stroške kredita. Te zmožnosti tožnika v konkretnem primeru po presoji sodišča prve stopnje nista imela, vendar pa navedena presoja ne temelji na obrazloženih in prepričljivih zaključkih (da je šlo za kompleksen produkt, da tožnikoma ni bil pojasnjen vpliv spremembe tečaja na glavnico, da toženka ni pripravila nobenih izračunov za primer spremembe tečaja, da se je tožnikoma zagotavljalo majhno nihanje tečaja12). Toženka tudi pravilno opozarja, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj ni verjelo referentki B. Z., ki je kontaktirala s tožnikoma in pripravljala sklenitev kreditne pogodbe, da jima je pojasnila vpliv menjalnega tečaja tako na mesečno anuiteto kot tudi na glavnico.

16. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku tudi zaključilo, da je toženka favorizirala kredite, vezane na tujo valuto CHF, in da je dajala pojasnila, da je tveganje majhno, ker ne bo pomembnih nihanj menjalnega tečaja. Navedeni dejanski zaključek, ki temelji na izpovedbi tožnikov in njunih prič (oseb, ki so prav tako kot tožnika pri toženki vzele kredit, vezan na tujo valuto CHF), toženka s pritožbo utemeljeno graja. Pravilno opozarja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do izpovedbe že omenjene priče B. Z., iz katere izhaja, da je strankam pojasnila, da obstaja valutno in obrestno tveganje, da se menjalni tečaj spreminja, na kar banka nima vpliva, in da se lahko tudi precej spremeni, da je kredit v EUR varnejši, da ni dajala kakršnikoli zagotovil glede omejitve tveganja ter da je stranke opozorila, da je treba spremljati tečaje. Ker je omenjena priča pripravila sklenitev obravnavane kreditne pogodbe in tožnikoma predstavila sporni kredit, kar ni bilo sporno, gre za enega izmed ključnih dokazov, s katerim je toženka dokazovala izpolnitev svoje pojasnilne dolžnosti. S tem, ko sodišče prve stopnje povzete izpovedbe Z. ni ocenilo (ni pojasnilo, zakaj ji ne verjame), prav tako pa tudi ni ocenilo izpovedb prič S. in P. (slednja sta bila zaposlena pri toženki kot vodji poslovalnic), ki sta povedala, kakšna je bila toženkina praksa glede informiranja strank o valutnem tveganju, je toženki odvzelo možnost enakega obravnavanja.13 Ob tem velja glede na pritožbene navedbe opozoriti, da četudi vse priče tožnikov (kreditojemalci) niso bile pred sklenitvijo kreditne pogodbe v kontaktu z referentko B. Z., to ne pomeni, da so njihove izpovedbe brez dokazne vrednosti. Kot je pojasnilo Vrhovno sodišče RS v odločbi II Ips 141/2017, ima toženkino ravnanje v podobnih primerih kreditiranja potrošnikov v valuti CHF bistveno dokazno vrednost za presojo vprašanja, ali je bila tudi v konkretnem primeru pojasnila dolžnost opravljena pravilno. Tako tožnika kot tudi toženka zato lahko dokazujejo, kakšna je bila poslovna praksa toženke v primerljivih zadevah sklepanja kreditnih pogodb, vezanih na CHF. Pri tem še zlasti ob upoštevanju, da tako tožnika in drugi kreditojemalci na eni strani kot uslužbenci toženke, pa čeprav morebiti nekdanji, na drugi strani, niso povsem nepristranski oziroma objektivni, ni moč pritrditi toženki, da so izpovedbe prič tožnikov neverodostojne zgolj, zato ker so tudi sami najeli kredit v CHF in so člani Z. Pravilno pa toženka opozarja, da bi moralo sodišče prve stopnje bolj kritično, celovito in v povezavi z ostalimi dokazi oceniti izpovedbe prič tožnikov o tem, da jim je banka dajala pojasnila, da bodo spremembe tečaja majhne.14

17. Toženka nadalje utemeljeno izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da je sama vedela oziroma bi morala vedeti, da bo v prihodnje, od sklenitve kreditne pogodbe dalje, prišlo do znatne rasti vrednosti CHF v razmerju do EUR, ki temelji na dokumentih BS, vendar pa tega tožnikoma ni povedala, na katerem tudi temelji presoja sodišča prve stopnje, da toženka ni izpolnila svoje pojasnilne dolžnosti. Sodišče prve stopnje se je sklicevalo na stavke v Poročilu BS iz leta 2005, ki je javno dostopno, da je bila za komitente bank izpostavljenost tveganju zelo velika, ker je švicarski frank trenutno na nizkih ravneh, in da je glede na tečaje terminskih pogodb v prihodnje pričakovati njegovo apreciacijo. Vrhovno sodišče je v tu že izpostavljenih odločbah15, ki sta bili izdani po izpodbijani delni sodbi, presojalo, ali je ta dokument res vseboval take informacije, da bi toženka lahko razumno pričakovala, da tožeča stranka - če bi bila z njim seznanjena - ne bi sprejela spornega pogodbenega pogoja (valutne klavzule) oziroma sklenila tovrstne pogodbe. Zavzelo je stališče, da iz tega dokumenta izhajajo le splošna opozorila v zvezi z izpostavljenostjo bank in komitentov tečajnemu tveganju, upoštevaje, da je bil CHF leta 2005 na nizki ravni in da je bilo pričakovati apreciacijo. Dolgoročno je apreciacija na določeni točki ekonomskega cikla vedno lahko pričakovana, ne pa tudi natančno napovedljiva. Ob tem ni mogoče mimo dejstva, da se konkretnejša kratkoročna napoved BS o apreciaciji za obdobje (januar) 2005 - (januar) 2007 (to je pred sklenitvijo obravnavane kreditne pogodbe) ni uresničila, saj se je vrednost CHF v tem obdobju dejansko gibala v nasprotni smeri od napovedane (kar izhaja tudi iz grafa v prilogi B5). Informacija o neuresničeni napovedi bi bila tako za kreditojemalca brezpredmetna. Po presoji Vrhovnega sodišča je tudi logično, da BS leta 2005 ni mogla imeti v mislih razlogov za apreciacijo, do katere je prišlo zlasti leta 2011 in 2015 - gospodarske krize in predvsem ukrepa švicarske centralne banke, ki so relevantni tudi za obravnavani primer. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje s tem, ko je zaključilo, da je toženka na podlagi Poročila BS iz leta 2005 vedela oziroma bi morala vedeti, da se pričakuje znatna rast vrednosti CHF v razmerju do EUR, oziroma da je bila toženki znana oziroma bi ji morala znana (realna) možnost tudi tolikšnega dviga vrednosti CHF v razmerju do EUR, do kakršnega je prišlo konec leta 2010 in v začetku leta 2011 ter v letu 2015, navedenemu poročilu pripisalo napačen pomen, na kar pritožnica pravilno opozarja. Sodišče prve stopnje je navedeni zaključek oprlo tudi na dopis BS z dne 4. 7. 2006 (priloga A4), v katerem pa je šlo po mnenju Vrhovnega sodišča (zgolj) za splošna opozorila na dolžnosti poslovnih bank, ki niso presegala tistih, izhajajočih iz takrat veljavnih predpisov ter iz načela vestnosti in poštenja (BS je v navedenih dopisih pretežno opozarjala na celovito informiranje potrošnikov o valutnem tveganju)16. Toženka v tej zvezi tudi pravilno opozarja, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, kako bi morala toženka po prejemu tega dopisa ravnati. Pravilno pa tudi opozarja, da iz tega dopisa ne izhaja neizogibna zahteva po izdelavi simulacij mogočega gibanja anuitet v odvisnosti od valutnega razmerja, ki jih toženka po ugotovitvi sodišča prve stopnje ni naredila. BS je zgolj opozorila, da morajo biti v primeru, da se jih banka odloči narediti, take simulacije narejene tako za pozitivni kot za negativni scenarij.

18. Utemeljen je tudi pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje pri oceni, ali je toženka vedela ali morala vedeti, da bo po sklenitvi kreditne pogodbe prišlo do znatne rasti vrednosti CHF, ni upoštevalo oziroma se opredelilo do izpovedbe A. I. (v letih 2006 - 2010 zaposlen pri toženki kot vodja oddelka trgovanja s strankami, od 2010 do 2016 pa kot direktor finančnih trgov), da je bilo takrat pričakovanje, da bo CHF še naprej padal. Prav tako se ni opredelilo do Poročila BS iz leta 2007 (priloga A35), iz katerega izhaja, da se je koeficient variacije, ki meri volatilnost, za EUR v razmerju do CHF v obdobju od 1991 do 2007 gibal med 0,5 % in 2,5 % oziroma v povprečju 1,4 %, zaradi česar toženki po njenem mnenju ni mogoče očitati, da bi morala in mogla vedeti, da bo v nadaljnjem 15-letnem obdobju prišlo do takšne spremembe v menjalnem tečaju EUR/CHF, kot se je nato dejansko zgodila.17

19. Toženka končno utemeljeno izpodbija tudi presojo sodišča prve stopnje, da predstavlja dogovor o valutni klavzuli nepošten pogodbeni pogoj iz 3. člena Direktive 93/13/EGS v zvezi s 23. in 24. členom ZVPot. Za to presojo je ključno, ali si je toženka v nasprotju z zahtevo dobre vere v škodo tožnikov zagotovila, da so bili riziki med strankama znatno neenakomerno porazdeljeni. Najprej je treba presoditi, ali je bila spoštovana zahteva dobre vere, nato pa, ali obstaja znatno neravnotežje v smislu prvega odstavka 3. člena Direktive 93/13/EGS.18 Iz izpodbijane delne sodbe izhaja, da toženka ni bila dobroverna ob sklepanju kreditne pogodbe, ker je vedela oziroma bi morala vedeti, da obstaja realno tveganje znatne apreciacije CHF napram EUR (tudi takšne apreciacije, kot se je nato zgodila leta 2010 oziroma 2011 in leta 2015), pa tega tožnikoma ni razkrila, niti jima ni pojasnila, kaj lahko to pomeni za njuno celotno kreditno obveznost (zagotavljala jima je nasprotno, in sicer, da so tveganja majhna). Ker na tem zaključku, kot je razvidno iz predhodne obrazložitve tega sklepa, (deloma) temelji tudi presoja sodišča prve stopnje, da toženka ni ustrezno opravila pojasnilne dolžnosti, so tudi v tej zvezi utemeljeni pritožbeni očitki o pomanjkljivi obrazložitvi delne sodbe ter da je sodišče prve stopnje napačno ocenilo dokumenta BS, določene dokaze pa spregledalo oziroma jih ni ocenilo. Pritožbeno sodišče se v izogib ponavljanju sklicuje na predhodno obrazložitev.

20. Iz enakih razlogov je neobrazložena in pomanjkljiva tudi presoja sodišča prve stopnje, da obstaja znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank. Tudi to presojo namreč sodišče opravi zlasti ob upoštevanju strokovnega znanja in izkušenj banke glede mogočih sprememb menjalnih tečajev in tveganja v zvezi s sklenitvijo kreditne pogodbe, vezane na tujo valuto.19 Bistveno je, ali je toženka ob sklenitvi pogodbe mogla predvideti, da se valutno tveganje dolgoročno ne bo realiziralo v korist tožnikov. Ne glede na navedeno velja še pojasniti, da je sodišče prve stopnje zaključek, da je šlo za znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank, med drugim utemeljilo z ugotovitvijo, ki temelji na izpovedbi A. I., da toženka valutnega tveganja v primeru sklenjenih kreditov z valutno klavzulo v CHF ni imela. Toženka v tej zvezi sicer pravilno opozarja, da v okviru pogodbenih določb sama svojega valutnega tveganja ni omejila oziroma izključila, kar pa še ne pomeni, da so bila pravice in obveznosti pogodbenih strank uravnotežene. Za to presojo je tudi pomembno, kako so se oziroma so se lahko stranke pred tveganji zaščitile. V konkretnem primeru je toženka prevzeto valutno tveganje obvladovala s tem, da je imela na aktivni in pasivni strani enako razmerje v CHF, s čimer si je zagotovila nevtralno pozicijo, o čemer je, kot navaja sama toženka v pritožbi, izpovedal A. I. Ker je toženka na tak način s kreditno pogodbo prevzeto valutno tveganje obvladovala oziroma eliminirala, je zaključek sodišča prve stopnje, da toženka (dejansko) valutnega tveganja ni imela, pravilen.

21. Iz predhodno navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano delno sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP). Presodilo namreč je, da ugotovljenih procesnih kršitev ne more odpraviti samo. Podani razlogi glede za odločitev ključnih okoliščin so na eni strani sami s seboj v nasprotju,20 na drugi strani pa očitno pomanjkljivi, saj se sodišče prve stopnje ni ustrezno opredelilo do pomena ključnih dokazov (predvsem izpovedb zaslišanih prič), ki jih je za svoje trditve predlagala toženka. Teh izostalih potrebnih razlogov pa ne more namesto sodišča prve stopnje podati šele to sodišče21 in se na drugi stopnji prvič in edinkrat opredeliti do relevantnih dokazov tožeče stranke. Pritožbeno sodišče namreč napak sodišča prve stopnje, ki se ni opredelilo do ključnih navedb pravdnih strank oziroma izvedenih dokazov ali ni obrazložilo zavrnitve posameznih dokaznih predlogov, ne more odpraviti na način, da jih obravnava samo. Pravica do izjave kot temeljna sestavina poštenega postopka je stranki priznana na vsaki stopnji sojenja, z opisanim odpravljanjem pomanjkljivosti prvostopenjskih sodb pa bi bila bistveno okrnjena tudi pravica do pritožbe.22 Zaradi ugotovljenih pomanjkljivosti je bilo zato potrebno v konkretnem primeru prednost pred pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (23. člen Ustave RS) dati varstvu pravic do enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS) in učinkovitega pravnega sredstva (25. člen Ustave RS).

22. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ob upoštevanju zatrjevanih okoliščin primera najprej ugotoviti (in to tudi ustrezno obrazložiti), ali je bil dogovor o valutni klavzuli dogovorjen posamično ali pa je šlo za enostransko pripravljeni pogodbeni pogoj v smislu 3. člena Direktive 93/13/EGS. Če bo ugotovilo, da je šlo za enostransko pripravljeni pogodbeni pogoj, bo moralo odpraviti ugotovljene procesne kršitve in po celoviti dokazni oceni presoditi, ali je toženka izpolnila svojo pojasnilno dolžnost23. Pri tem naj se jasno (natančno) opredeli tudi do vsebine s strani tožene stranke predlaganih dokazov (kot je bilo to v tem sklepu predhodno izpostavljeno), v luči že omenjenih odločb Vrhovnega sodišča, s katerimi v prvem sojenju ni bilo seznanjeno, pa oceni tudi dokumente BS iz obdobja 2005 - 2007. 23. Če bo ugotovilo, da toženka ni izpolnila pojasnilne dolžnosti, bo moralo ponovno opraviti presojo nepoštenosti obravnavanega glavnega predmeta pogodbe. V okviru te presoje bo treba ugotoviti, ali je toženka ob sklenitvi pogodbe ravnala dobroverno ter ali v pogodbenih pravicah in obveznostih strank obstoji znatno neravnotežje. To presojo bo moralo sodišče prve stopnje opraviti glede na trenutek, ko je bila pogodba sklenjena, pri čemer bo moralo upoštevati vse okoliščine, ki bi jih toženka lahko poznala ob sklenitvi pogodbe in ki bi lahko vplivale na njeno poznejše izvajanje.

24. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

PRAVNI POUK: Zoper ta sklep je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje v 15 dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitev postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje.

O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

1 Stvarnopravni zakonik, Ur. l. RS, št. 87/2002 s spremembami, v nadaljevanju SPZ. 2 Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami, v nadaljevanju ZPP. 3 Zakon o varstvu potrošnikov, Ur. l. RS, št. 20/1998 s spremembami, v nadaljevanju ZVPot. 4 Obligacijski zakonik, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami, v nadaljevanju OZ. 5 Zakon o potrošniških kreditih, Ur. l. RS, št. 70/2000 s spremembami, v nadaljevanju ZPotK. 6 Glej 44. točko obrazložitve navedene odločbe. 7 V 13. točki obrazložitve delne sodbe je navedlo, da dogovor o kreditu z valutno klavzulo predstavlja posamičen dogovor. 8 Glavni predmet pogodbe je lahko med strankama dogovorjen posamično ali pa ga enostransko določi ponudnik. 9 V 12. točki obrazložitve delne sodbe je pojasnilo zgolj, da so posamični pogodbeni pogoji znesek kredita, ročnost kredita in višina obrestne mere, kar naj bi izhajalo iz kreditne pogodbe in izpovedbe tožnikov. Z nobeno konkretno ugotovljeno okoliščino pa ni utemeljilo, zakaj predstavlja dogovor o valutni klavzuli posamičen dogovor. 10 Glej odločbe VSRS II Ips 201/2017, II Ips 195/2018 in II Ips 137/2018. 11 Priča A. I. je, kot navaja pritožba, izpovedal, da ni pri kreditih, vezanih na tujo valuto CHF, nobenih posebnosti, da je tehnika odplačevanja popolnoma identična kot pri drugih kreditih, razen, da se vsakič preračuna po aktualnem tečaju. B. S. pa je izpovedal, da je matematično gledano vpliv spremembe menjalnega tečaja na kreditne obveznosti v razmerju 1:1. 12 O tem več v nadaljevanju obrazložitve tega sklepa. 13 Oziroma kršilo njeno pravico do izjave (kar toženka v pritožbi tudi upravičeno izpostavlja). 14 Toženka v tej zvezi opozarja na izpovedbo priče S., da so bile stranke do opozoril benovalentne, se niso odzivale in do so imele pred očmi predvsem to, da dobijo kredit in nepremičnino, ki se je kupovala, ter na dejstvo, da so nekateri izmed njih sami vpogledali v preteklo gibanje menjalnega tečaja, iz katerega so izhajala majhna nihanja tečaja (to sta izpovedali priči I. in V.). Toženka tudi opozarja na izpovedbi prič I. in Č., da nista bila kreditno sposobna za evrski kredit, za kredit, vezan na tujo valuto, pa sta bila kreditno sposobna, na eni strani, ter na drugačno izpovedbo S., da so bili kriteriji za presojo kreditne sposobnosti pri obeh kreditih enaki, na drugi strani. 15 II Ips 195/2018 in II Ips 137/2018. 16 Glej odločbi II Ips 195/2018 in II Ips 137/2018. V času sklepanja sporne kreditne pogodbe je potrošniške kredite urejal ZPotK, ki pojasnilne dolžnosti bank ni podrobneje urejal, kasnejših sprememb v korist potrošnikov iz ZPotK-1 in ZPotK-2 pa ni mogoče uporabiti retroaktivno. 17 To je toženka zatrjevala že v postopku pred sodiščem prve stopnje - glej zapisnik o glavni obravnavi z dne 25. 9. 2017 (list. št. 251). 18 Glej odločbo VSRS II Ips 141/2017. 19 Primerjaj odločbo SEU v zadevi _Andriciuc_ - 56. in 58. točka obrazložitve. 20 Kar se tiče pravne narave in posledično dopustnosti presoje obravnavanega pogodbenega pogoja (to je dogovora o valutni klavzuli). 21 To velja tudi za protislovja, ki se nanašajo na ključne okoliščine (glej predhodno sprotno opombo tega sklepa). 22 Glej odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 176/2017 z dne 19. 10. 2017, II Ips 329/2017 z dne 22. 2. 2018 in II Ips 333/2016 z dne 6. 9. 2018. 23 Materialnopravna izhodišča za to presojo so navedena v 12. točki obrazložitve tega sklepa