Jedro

Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da se je tožena stranka seznanila z razlogi na dan, ko je bil določen neuspeli zagovor, sodišče druge stopnje pa je tako stališče (brez posebne obrazložitve) potrdilo. Zato ni bilo ugotovljeno (ugotavljano), kdaj je bila tožena stranka dejansko seznanjena z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga po drugi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR. Posledično je zavrnilo tudi zahtevek za reintegracijo in denarne zahtevke. Tožnik je v času od februarja do maja 2003 iz hude malomarnosti huje kršil obveznosti iz delovnega razmerja. Šlo je za ponavljanje istovrstnih kršitev, zato je za ugotavljanje prekluzivnega roka za odpoved upoštevati datum zadnje kršitve, to je 6. 5. 2003. O bolniškem staležu v času zagovora je tožnik obvestil toženo stranko šele naknadno, pri čemer bolniški stalež ni bil ovira za gibanje in udeležbo na zagovoru. Izredna odpoved je bila tožniku vročena 5.6.2003 na delovnem mestu tožnika, ki je na naslovu njegovega stalnega prebivališča. Tožnik vsebinsko sploh ni nasprotoval očitanim kršitvam pogodbenih obveznosti in v zvezi s tem ni predlagal nobenih dokazov. Sodišče pa je ob upoštevanju pogodbe o zaposlitvi in aktov tožene stranke ugotovilo, da je odpovedni razlog dokazan. Glede na ugotovljene okoliščine (večkratno ponavljanje nedopustnih ravnanj kljub predhodno izrečenim disciplinskim ukrepom in opozorilom) tudi ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja. Tožniku je bila dana možnost zagovora, vendar se vabilo neopravičeno ni odzval. Z listinskimi dokazi v zvezi z očitanimi kršitvami je tožnik sam razpolagal v svoji dokumentaciji, zato bi se na zagovor lahko ustrezno pripravil. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča. Tožena stranka je dokazala, da so podani resni in utemeljeni razlogi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožnik je ravnal v nasprotju z zavarovalniškimi pravili in akti tožene stranke in tožnik očitanim kršitvam tudi sicer ni nasprotoval. Tožena stranka je ugotovila tudi okoliščine in neizkazanost interesa za nadaljevanje delovnega razmerja. Tožniku ni bila kršena pravica do zagovora in je odločitev v tem delu v skladu s sodno prakso Vrhovnega sodišča. Izredno odpoved je bila podana s strani za to pooblaščene osebe tožene stranke.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, vlaga tožeča stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da bi morala tožena stranka tožniku skupaj z vabilom na zaslišanje vročiti tudi vse listinske dokaze, saj bi se ti lahko razlikovali od listin, s katerimi je razpolagal tožnik. Tožnik je bil v času predvidenega zagovora na bolniškem staležu, zato se zagovora ni mogel udeležiti. V tem času bi moral biti doma in se vabilu ni smel odzvati, saj bi po izjavi njegovega osebnega zdravnika to škodilo njegovemu zdravju. Izredna odpoved je bila dana prepozno, odpovedni razlog v sami odpovedi ni bil obrazložen, sodišče pa ni preverilo, ali je bila izdana s strani pooblaščene osebe.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 36/2004 - ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila in predlaga, da jo sodišče kot neutemeljeno zavrne.

Revizija je utemeljena.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava. Ker tožnik revizijskega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka ne uveljavlja, revizijsko sodišče v tem delu ni in tudi ni smelo preizkušati.

Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno.Pri materialnopravni presoji izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje. Po izrecni določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato ni mogoče upoštevati tistih navedb v reviziji, ki se nanašajo na nestrinjanje tožeče stranke z ugotovljenim dejanskim stanjem in z dokazno oceno sodišča. Revizija pa uveljavlja predvsem to.

Dejanska ugotovitev nižjih sodišč je, da je bil tožnik sicer v bolniškem staležu, vendar bi se zagovora klub tem lahko udeležil. Pri tem je sodišče prve stopnje izpoved osebnega zdravnika presodilo skupaj z drugimi dokazi: zaslišanjem prič in listinami. Tako je ugotovilo tudi, da tožnik ni opravičil svoje odsotnosti na zagovoru niti ni prosil za preložitev, zdravniško potrdilo pa je bilo izdano najprej do 31. 5. 2003, za kasneje pa šele 6. 6. 2003. Kršitev v dokaznem postopku ali neskladja razlogov sodbe z listinami ali izpovedbami v postopku, tožnik ne uveljavlja kot revizijski razlog, pri presoji ugotovljenega dejanskega stanja pa je sodišče upoštevalo tudi sodno prakso (sodba VS opr. št. VIII Ips 154/2000 z dne 27. 3. 2001).

Po določbi drugega odstavka 83. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/2002 - ZDR) mora delodajalec pred izredno odpovedjo delavcu omogočiti zagovor, smiselno upoštevaje prvi in drugi odstavek 177. člena ZDR. To pomeni tudi, da mu mora vročiti "pisno obdolžitev". Ne gre za poseben dokazni postopek pri delodajalcu, temveč za obveznost delodajalca, da delavcu jasno predoči, kakšne kršitve pogodbenih in drugih obveznosti se mu očitajo, da se lahko brani oziroma pove svoje stališče o očitkih. Tožena stranka je to svojo obveznost izpolnila, tožnik pa se po vsebini ni zagovarjal, niti ni predložil nobenih dokazov v sodnem postopku, s katerimi bi dokazoval zatrjevano neskladje oziroma netočnost v pisni obdolžitvi z listinami, s katerimi sam razpolaga. Tega ne more uveljavljati šele v revizijskem postopku.

Po določbi drugega odstavka 86. člena ZDR mora delodajalec v pisni odpovedi navesti odpovedni razlog in ga obrazložiti. Iz pisne odpovedi z dne 4. 6. 2003 jasno izhaja oboje: tako odpovedni razlog (opisno in z navedbo pravne podlage), kot obrazložitev. Glede na ugotovljeno dejansko stanje se revizijsko sodišče strinja s presojo nižjih sodišč, da se toženi stranki pri tem ni bilo treba "ponovno" opredeljevati do teh razlogov v odpovedi (ki tudi po obliki ni odločba). Tožnik se iz neopravičenih razlogov ni udeležil ustnega zagovora in tudi ni predložil pisnega zagovora ali dokazov, ki bi lahko vplivali na drugačno odločitev tožene stranke. Zato se je tožena stranka lahko sklicevala na obrazložitev razlogov iz obvestila o nameravani odpovedi oziroma ga povzela v samo odpoved kot njen sestavni del. Tožnik je oba akta prejel, zato njegove pravice niso bile v ničemer kršene, posebej ne pravica do učinkovite obrambe in do sodnega varstva.

Tudi očitek, da sodišče ni ugotovilo, ali je odpoved podala pooblaščena oseba, se nanaša na dejansko ugotovitev, pri čemer tak očitek sploh ni točen. Sodišče je to dejstvo ugotovilo, saj iz predloženih aktov (pravilnika o organizaciji in poslovanju z dne 30. 4. 2003) jasno izhaja, da ima pooblastilo za odločanje o delovnih razmerjih za delavce območne enote njen direktor.

Po določbi drugega odstavka 110. člena ZDR mora izredno odpoved delodajalec podati najkasneje v 15 dneh od seznanitve z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. Po ugotovitvah nižjih sodišč so razlogi za odpoved nastali po 17. 2. 2003, zato je pravilna presoja, da objektivni rok ni bil presežen.

Revizijsko sodišče je že odločilo, da je rok iz drugega odstavka 110. člena ZDR prekluzivni rok, kar pomeni, da po poteku roka preneha pravica delodajalca, da poda izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (sodba in sklep opr. št. VIII Ips 33/2006 z dne 11. 4. 2006). Prekluzivni rok se glede na sodno prakso upošteva po uradni dolžnosti, to pomeni, da ga ugotavlja sodišče samo, ne glede na to, ali so ga stranke ugovarjale ali ne, in to ves čas postopka.

Vprašanje, kdaj se delodajalec seznani z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved, pa je dejansko vprašanje. Seznanjen je lahko takoj, ko je do razloga dejansko prišlo, lahko pa se z njim seznani kasneje vse do zagovora delavca, ki je predviden po določbi drugega odstavka 83. člena ZPP. Zagovor je torej zadnji možen čas, da se delodajalec seznani z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved. Vendar je treba v postopku ugotavljati dejstva, ker je le tako možna pravilna uporaba določb 110. člena ZDR. Zato v primeru, če zagovora ni bilo (razlog ni pomemben, torej tudi v primeru, ko se delavec zagovora neopravičeno ne udeleži), ni mogoče določbe drugega dostavka 110. člena ZDR uporabiti tako, da se je delodajalec seznanil z razlogi na dan, ko je bil določen neuspeli zagovor, ker pač na ta dan ni izvedel nič novega, ampak se je lahko z njimi seznanil prej, ali pa razlogov za odpoved pogodbe nima.

Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da se je tožena stranka seznanila z razlogi na dan, ko je bil določen neuspeli zagovor, sodišče druge stopnje pa je tako stališče (brez posebne obrazložitve) potrdilo. Zato ni bilo ugotovljeno (ugotavljano), kdaj je bila tožena stranka dejansko seznanjena z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved. Ker tako ni pogojev za spremembo izpodbijane sodbe, je revizijsko sodišče reviziji ugodilo, sodbi sodišča druge in prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP). V novem postopku bo moralo sodišče ugotoviti, kdaj je tožena stranka zvedela za razloge, ki utemeljujejo izredno odpoved, torej za storjene kršitve oziroma opustitve. Šele potem bo lahko ponovno odločilo ali je bila izredna odpoved za vse ali samo nekatere očitane kršitve, podana v zakonsko določenem roku.