Jedro

V nobenem od teh prispevkov ni šlo za iznašanje stvari iz zasebnega življenja tožnika, kot to zatrjuje v reviziji, saj so se javnosti posredovane informacije o tožniku nanašale le na njegovo izobrazbo in poklicno pot - vselej v povezavi s tožnikom kot nosilcem javnih funkcij in s tem za javnost zanimivo osebo, o kateri ima pravico dobiti z javnim udejstvovanjem take osebe povezano informacijo (39. člen Ustave Republike Slovenije).

V spornih prispevkih zapisane trditve so v tistem delu, v katerem predstavljajo trditve o dogodkih, torej o dejstvih (ne pa izražanje mnenj), lahko v objektivnem pogledu (ne pa v epistemološkem, spoznavnem oziroma subjektivnem) resnične ali neresnične. Ne eno ne drugo pa ne presega praga še dopustnega načina izražanja novinarjevega mnenja ob obravnavanju zadev javnega pomena, ki je v primerih, ko je kritiki izpostavljen funkcionar, višji kot v zadevah zasebnega pomena.

Prikazovanje neresničnih trditev kot resničnih bi sicer imelo za posledico odškodninsko odgovornost - vendar samo zase le za premoženjsko škodo (glej določbo 198. člena ZOR o povrnitvi premoženjske škode), za nepremoženjsko škodo pa le ob izpolnjenem nadaljnjem pogoju, da so neresnične trditve po objektivnih merilih žaljivosti prizadele dobro ime oziroma ugled posameznika. Na tem mestu velja pojasniti, da z neresničnimi trditvami ni mogoče prizadeti časti posameznika, to je njegovega osebnega občutka lastne vrednosti, saj trditve, katerih neresničnosti se nujno in predvsem sam zaveda, prav zaradi tega zavedanja ne morejo omajati njegovega zaupanja vase, njegovega notranjega dostojanstva, intimnega občutka vrednosti in prepričanja v svojo pozitivno osebno naravnanost. Prizadeti bi utegnile kvečjemu njegov ugled, to je dobro ime, ki ga ima v družbi.

Neresnične trditve, ki ne posegajo v osebnostne pravice in ki ne povzročajo premoženjske škode, pa niso odškodninsko sankcionirane.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in toženima strankama naložilo, da morata tožniku nerazdelno plačati 350.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.12.2001 dalje do plačila, medtem ko je v presežku (za znesek 1,450.000,00 SIT s pripadki) zahtevek tožnika zavrnilo. Upoštevaje uspeh strank v pravdi glede na tak izid postopka je tožniku naložilo plačilo dela pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 188.574,00 SIT. Tožniku prisojeni znesek predstavlja odškodnino za duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena (ugleda) in časti, ki sta mu jih po prepričanju sodišča prve stopnje povzročili toženi stranki z objavo članka v časniku A. 26.9.1995 v kolumni "...", odreklo pa je sodišče prve stopnje tožniku upravičenost do odškodnine za enako obliko nepremoženjske škode zaradi 19.10.1996 v istem časniku objavljenega članka z naslovom "B. resnica o P." in 3.12.1996 prav tako v kolumni "..." objavljenega prispevka.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu, izpodbijanem z njegovo pritožbo, potrdilo, ugodilo pa je pritožbi tožencev in sodbo sodišča prve stopnje v kondemnatornem delu tako spremenilo, da je tudi za znesek 350.000,00 SIT s pripadki zahtevek tožnika zavrnilo. Temu ustrezno je odločilo tudi o stroških postopka pravdnih strank.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo, s katero jo izpodbija v celoti iz revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Tožnik v reviziji vztraja pri prepričanju, da so vsi trije članki oziroma avtorski prispevki drugega toženca, ki jih je objavila prva tožena stranka, zanj žaljivi in obrekljivi ter da pomenijo poseg v tožnikovo dostojanstvo in osebnostne pravice.

Zbadljivost rubrike "..." in tej njeni značilnosti domnevno prilagojen hudomušen in satiričen slog pisanja v prispevkih drugega toženca ter odsotnost namena razžalitve tožnika niso po mnenju slednjega razlogi za razbremenitev odškodninske odgovornosti za nedopustne posege v osebnostne pravice. Vanje je tožena stranka posegla s tem, da je brez vednosti tožnika posredovala javnosti vrednostno sodbo o njem in o stvareh iz njegovega zasebnega življenja. Za take posege v ustavno zajamčeno nedotakljivost osebnosti in duševne celovitosti pa je v določbi 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih nedvomno podlaga za upravičenost do odškodnine za pretrpljeno nepremoženjsko škodo. Pravica do svobodnega izražanja in obveščanja po mnenju tožnika ne more biti močnejša od pravice do zasebnosti - zlasti, če je poročanje namenjeno le potešitvi radovednosti javnosti in naslajanju nad dogodki iz zasebnega življenja posameznika. Drugi toženec je posegel v samo informacijo, jo priredil in predstavil na manipulativen način s tem, da je obšel bistvena in njemu znana dejstva, prva tožena stranka pa je to objavila. Tožnik končno še navaja, da je njemu prepuščena izbira, katerega izmed zakonsko predvidenih ukrepov bo terjal spričo posegov v njegove osebnostne pravice. Glede na to, da prva tožena stranka kljub tožnikovemu posredovanju ni želela upoštevati njegovih pojasnil, je zapis v obrazložitvi sodbe sodišča druge stopnje, da bi tožnik to moral storiti in da tega ni izkoristil, protispisen in materialnopravno zgrešen. Tožnik predlaga spremembo pravnomočne sodbe v smeri ugoditve njegovemu zahtevku.

Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS, št. 36/2004 - uradno prečiščeno besedilo) vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Uvodoma je treba pojasniti, da ne terjajo odgovora tiste revizijske navedbe tožnika, ki ostajajo na zgolj splošni ravni v tolikšni meri, da jim tudi ob siceršnji pritrditvi ne bi bilo mogoče pripisati hkrati še lastnost upoštevnosti za presojo pravilnosti izpodbijane odločitve v konkretnem primeru (prvi odstavek 360. člena v zvezi s 383. členom ZPP). To velja za revizijske navedbe, da je za primer nedopustnih posegov v ustavo zajamčene osebnostne pravice oškodovanec na podlagi določbe 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) upravičen do odškodnine za pretrpljeno nepremoženjsko škodo, da zbadljivost neke časopisne rubrike in tej njeni značilnosti prilagojen hudomušen in satiričen slog pisanja ter odsotnost namena razžalitve še nista razloga za razbremenitev odškodninske odgovornosti za posege v osebnostne pravice, da svoboda izražanja ne more biti močnejša od pravice posameznika do spoštovanja njegove časti in ugleda, če je poročanje namenjeno le potešitvi radovednosti javnosti in naslajanju nad dogodki iz zasebnega življenja posameznika in da je oškodovancu prepuščena izbira, katerega izmed zakonsko predvidenih ukrepov bo terjal v primeru posegov v njegove osebnostne pravice. Pritrditev tem navedbam tožnika namreč ne bi spričo neizpodbojnih dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje (tretji odstavek 370. člena ZPP) terjala v obravnavanem primeru drugačne odločitve od izpodbijane. Kolikor pa tožnik z očitkom "protispisnosti" zapisa v obrazložitvi drugostopne sodbe o njegovi opustitvi možnosti uveljavljanja zahteve po objavi odgovora oziroma popravka objavljene informacije morda meri na bistveno kršitev določb pravdnega postopka kot revizijski razlog, pa v odgovor o neutemeljenosti tega očitka zadošča napotitev tožnika na njegovo lastno izpovedbo, ki jo je podal zaslišan kot stranka in ko je na vprašanje, ali je po objavi katerega izmed treh spornih člankov kdaj pravočasno zahteval objavo popravka, negativno odgovoril z izrecnim pristavkom, da "ni nikoli tožil" (list. št. 33 spisa).

Pravnomočna odločitev o neupravičenosti tožnika do odškodnine za duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena (ugleda) in časti je tudi materialnopravno pravilna, kar velja glede slehernega izmed treh objavljenih člankov oziroma prispevkov, s katerimi sta toženi stranki potrditvah tožnika prizadeli njegove pravice. V nobenem od teh prispevkov ni šlo za iznašanje stvari iz zasebnega življenja tožnika, kot to zatrjuje v reviziji, saj so se javnosti posredovane informacije o tožniku nanašale le na njegovo izobrazbo in poklicno pot - vselej v povezavi s tožnikom kot nosilcem javnih funkcij (kot prejšnjim direktorjem podjetja D. in poznejšim direktorjem Območne gospodarske zbornice ter koordidatorjem v pogajanjih pomurskih zadrug s Skladom o nakupu P.) in s tem za javnost zanimivo osebo, o kateri ima pravico dobiti z javnim udejstvovanjem take osebe povezano informacijo (39. člen Ustave Republike Slovenije). Za sklep, da bi šlo v kateremkoli izmed treh obravnavanih primerov za poročanje, namenjeno le potešitvi radovednosti javnosti in naslajanju nad dogodki iz zasebnega življenja tožnika, kot to slednji navaja v reviziji, pa ni v dejanskih ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje nobene opore.

Tožnik je v tem postopku utemeljeval svoje prepričanje o upravičenosti do odškodnine za nepremoženjsko škodo z navedbami, da so o njem zapisane določene trditve v treh objavljenih prispevkih take, ki škodujejo njegovi časti in ugledu ter da so neresnične. V zvezi s slednjim ni odveč pojasnilo, da so v spornih prispevkih zapisane trditve v tistem delu, v katerem predstavljajo trditve o dogodkih, torej o dejstvih (ne pa izražanje mnenj), lahko v objektivnem pogledu (ne pa v epistemološkem, spoznavnem oziroma subjektivnem) resnične ali neresnične. Zapisov v tem pomenu neresničnih dejstev v prispevkih, objavljenih dne 19.10.1996 in dne 3.12.1996, tožnik ni niti zatrjeval. V ostalem predstavlja zapis o tožniku v prispevku z dne 3.12.1996 le mnenje avtorja o tožnikovi "izključni krivdi" za slabo obveščenost javnosti o izbiranju novega direktorja Območne gospodarske zbornice, pripisani iz razloga zamerljivosti pretrganemu sodelovanju tožnika z novinarjem, ter novinarjevo oceno tožnikovih nastopov na sestankih, ki jim je prisostvoval (kot "dolgoveznih retoričnih vaj"), izraženo v slogu žanrske naravnanosti rubrike, ki ji pikrost ni tuja. Ne eno ne drugo pa ne presega praga še dopustnega načina izražanja novinarjevega mnenja ob obravnavanju zadev javnega pomena, ki je v primerih, ko je kritiki izpostavljen funkcionar, višji kot v zadevah zasebnega pomena. S tem mora računati vsak, ki se spusti v delovanje javnega pomena. V članku, objavljenem 19.10.1996 pa je bila v zvezi s tožnikom javnosti posredovana le informacija o njegovih (do)tedanjih funkcijah, ki ji tožnik resničnosti in točnosti ne odreka, sicer pa je šlo v tem prispevku za poročilo z novinarske konference, ki jo je sklical B. Po obrazloženem ostaja presoji podvrženo še pisanje o tožniku, objavljeno v rubriki "..." dne 26.9.1995 z naslovom "Zakaj je H. spomnil E., da je bil šofer Udbe?" in med naslovom "H. je E. razglasil za udbaša". Tudi to pisanje je treba obravnavati kot celoto in opozoriti na dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje, da je šlo v tem primeru predvsem za poročanje o izjavah drugih (konkretno novinarja H. v prispevku, ki ga ni objavila prva tožena stranka) in brez lastnega komentarja drugega toženca v smeri morebitnega poudarjanja sporne vrednostne sodbe, ter da je bil ta prispevek drugega toženca, vzeto v celoti, nasprotno do tožnika ne le prizanesljiv, temveč celo pozitivno naravnan. Povzeti H. trditvi, da je bil tožnik pred ponovno izvolitvijo za direktorja območne gospodarske zbornice traktorist in šofer Udbe, je drugi toženec v svojem prispevku dodal prikaz celovite poti tožnikovega izobraževanja (da je končal srednjo kmetijsko šolo in ob delu doštudiral za kmetijskega inženirja ter diplomiral iz sociologije na ljubljanski družboslovni fakulteti) in mu pripisal lastnost enega redkih politikov, ki se s srcem in dušo trudi, da bi P. obstala in da bi dajala kruh čim večjemu številu P. Tako je treba presoditi le še pomen zapisa v spornem prispevku drugega toženca, da tožnik "ne zanika, da je pred več kot tremi desetletji opravljal omenjeni službi" (traktorista in šoferja Udbe). Tak zapis opredeljuje tožnik kot poseg v njegovo čast in ugled z obrazložitvijo, da je neresničen in z očitkom drugemu tožencu, da je posegel v samo informacijo, jo predstavil na manipulativen način, obšel bistvena njemu znana dejstva in informacijo s tem priredil, ter z očitkom prvi toženi stranki, da je tako informacijo objavila. S tem v zvezi je treba pritrditi tožniku, da spričo dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje o tožnikovi potrditvi drugemu tožencu le dejstva, da je bil v prvi službi zaposlen kot šofer na Državnem sekretariatu za notranje zadeve, drugi toženec še ni imel podlage za zapis, da tožnik "ne zanika, da je pred več kot tremi desetletji opravljal omenjeni službi" in na ta način prikazati zatrjevano neresnične trditve o tožniku kot resnične. Prikazovanje neresničnih trditev kot resničnih bi sicer imelo za posledico odškodninsko odgovornost - vendar samo zase le za premoženjsko škodo (glej določbo prvega odstavka 198. člena ZOR o povrnitvi premoženjske škode), za nepremoženjsko škodo pa le ob izpolnjenem nadaljnjem pogoju, da so neresnične trditve po objektivnih merilih žaljivosti prizadele dobro ime oziroma ugled posameznika. Na tem mestu velja pojasniti, da z neresničnimi trditvami ni mogoče prizadeti časti posameznika, to je njegovega osebnega občutka lastne vrednosti, saj trditve, katerih neresničnosti se nujno in predvsem sam zaveda, prav zaradi tega zavedanja ne morejo omajati njegovega zaupanja vase, njegovega notranjega dostojanstva, intimnega občutka vrednosti in prepričanja v svojo pozitivno osebnostno naravnanost. Prizadeti bi utegnile kvečjemu njegov ugled, to je dobro ime, ki ga ima v družbi. Za oceno žaljivosti neresničnih trditev zato ni pomembno, kako jih doživlja tožnik, temveč je pomembno kako jih dojema javnost. Takšno izhodišče je vsebinsko štelo kot odločilno za presojo tudi sodišče druge stopnje, ki je materialnopravno pravilno ocenilo četudi neresnične trditve o tožniku, da je bil nekoč "traktorist" in "šofer Udbe" (torej šofer in ne morda pripadnik te zloglasne organizacije) kot takšne, ki v kontekstu s tudi siceršnjim prikazom tožnikove strokovnosti in poklicnega udejstvovanja objektivno niso žaljive in s tem ne posegajo v osebnostne pravice tožnika. Neresnične trditve, ki ne posegajo v osebnostne pravice in ki ne povzročajo premoženjske škode, pa niso odškodninsko sankcionirane.

Ker se po obrazloženem izkaže, da razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, niso podani in ker velja enako glede po uradni dolžnosti upoštevnega revizijskega razloga (371. člen ZPP), je bilo treba tožnikovo revizijo na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.