Jedro

Ker tožnik večino osnovnih življenjskih opravil še vedno lahko opravlja samostojno, je sodišče prve stopnje, pred njim pa tudi že tožena stranka, utemeljeno zavrnila tožbeni zahtevek, da se tožniku prizna dodatek za pomoč in postrežbo. V primeru, da se mu bo zdravstveno stanje slabšalo, pa ima možnost, da pri toženi stranki začne nov postopek za priznanje omenjene pravice.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stroške pritožbe krije tožnik sam.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št.... z dne 7. 9. 2016 in št. ... z dne 16. 6. 2016 ter da se tožniku prizna pravica do dodatka za pomoč in postrežbo od 3. 8. 2013 dalje in da se tožniku povrnejo stroški postopka.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik po pooblaščenki iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja. V celoti se je oprlo na izvedensko mnenje sodne izvedenke za kardiologijo z dne 28. 2. 2017 in to kljub temu, da je mnenje v nasprotju z mnenji kardiologov, ki so tožnika zdravili v UKC A. in ki so v odpustnici 2. 8. 2013 ugotovili, da bo tožnik dlje časa 100 % odvisen od pomoči svojcev tako glede nege kot tudi glede vsakdanjih opravil. Sodišče je tudi zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje predstojnice Kliničnega oddelka B. prof. dr. C.C., ki je podpisala odpustnico, zavrnitev dokaznega predloga pa ni obrazložilo. Tožnik se ne strinja z ugotovitvijo izvedenke, da je sama z neposredno zaznavo ugotovila, da zmore tožnik vsa življenjska opravila opravljati samostojno. Zaradi nestrinjanja z izvedenskim mnenjem ter z izpovedbo izvedenke, je tožnik tudi zapustil glavno obravnavo. Zaradi svojega zdravstvenega stanja se je tedaj tudi slabo počutil. Kljub temu pa je sodišče prve stopnje nadaljevalo obravnavo brez navzočnosti tožnika, s čimer je storilo absolutno kršitev določb postopka. Tožnik je na glavni obravnavi podal zahtevek za ponovitev sojenja, vendar pa sodišče njegovi zahtevi ni sledilo. S tem pa je sodišče kršilo tako določbe postopka kot tudi tožnikove z ustavo zagotovljene pravice. Po transplantaciji srca dne 30. 5. 2013 je tožnik postal invalid I. kategorije. V letu 2015 pa je zbolel še za sladkorno boleznijo, kar je le še poslabšalo njegovo zdravstveno stanje. S tem pa se je povečala tudi njegova odvisnost od ženine pomoči. Sodišče tudi ne obrazloži, kako se je lahko na podlagi zaznave na naroku prepričalo, da tožnik samostojno in normalno funkcionira. Sodbe se zaradi tega tudi ne da preizkusiti. Nadalje je tudi izrek nerazumljiv. V sodbi pa tudi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Tožnik omenja težave, ki jih ima zaradi tresenja rok. Pri opravilih potrebuje ženino pomoč. Potrebuje tudi dietno hrano. Ker se mu tresejo roke se tudi težko sam hrani. Vsega tega pa izvedenka ni upoštevala. Nikjer tudi ni navedeno, da mora tožnik nositi masko v zaprtih prostorih, kjer se zadržuje veliko ljudi. Tako ne more sam v trgovino, ne k zdravniku. Vedno potrebuje ženino pomoč. To potrebuje tudi pri gibanju po stanovanju. Tako ni jasno, na podlagi česa je izvedenka ugotovila, da tožnik potrebuje zgolj spremstvo zunaj. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)1 pazi po uradni dolžnosti.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 7. 9. 2016, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 16. 6. 2016. Z omenjeno odločbo je tožena stranka odločila, da tožnik nima pravice do dodatka za pomoč in postrežbo.

6. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma da je izrek sodbe nerazumljiv. Tožnik s tem uveljavlja kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki pa po stališču pritožbenega sodišča ni podana. Sodba vsebuje razloge, bistvene za odločitev in se jo tako tudi da preizkusiti. Tudi izrek sodbe je razumljiv, saj je sodišče prve stopnje v celoti odločilo o postavljenem tožbenem zahtevku, tako glede presoje spornih odločb tožene stranke kot tudi glede pravice, kot jo je tožnik uveljavljal s tožbo.

7. Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in pa tudi iz dokumentacije v upravnem spisu, je tožnik 11. 4. 2016 pri toženi stranki vložil zahtevo za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo. V predsodnem postopku je bila zahteva zavrnjena ob sklicevanju na mnenje invalidske komisije prve stopnje, ki je bilo podano 7. 6. 2016 in na mnenje invalidske komisije druge stopnje z dne 2. 9. 2016. Iz obeh mnenj izhaja, da gre pri tožniku za stanje po transplantaciji srca, ki je bila narejena v letu 2013. Tožnik po ugotovitvah obeh invalidskih komisij osnovne življenjske aktivnosti, kot so opredeljene v 101. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2)2 opravlja samostojno. Iz dokumentacije v upravnem spisu nadalje še izhaja, da je bil tožnik razvrščen v I. kategorijo invalidnosti in da je uživalec sorazmernega dela invalidske pokojnine od 2. 10. 2013 dalje.

8. ZPIZ-2 v 101. členu določa, da je pomoč in postrežba uživalcu pokojnine nujna za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb, kadar zaradi trajnih sprememb v zdravstvenem stanju ne more zadovoljevati osnovnih življenjskih potreb, ker se niti ob osebnih prizadevanjih in ob pomoči ortopedskih pripomočkov ne more samostojno gibati v stanovanju in zunaj njega, se samostojno hraniti, oblačiti in slačiti, se obuvati in sezuvati, skrbeti za osebno higieno, kakor tudi ne opravljati drugih življenjskih opravil, nujnih za ohranjanje življenja.

9. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje med drugim razčiščevalo tudi s pridobitvijo izvedenskega mnenja sodne izvedenke doc. dr. D.D., dr. med., sodne izvedenke za kardiologijo, ki je 28. 2. 2017 podala pisno izvedensko mnenje. Sodišče pa je izvedenko tudi zaslišalo na glavni obravnavi 21. 6. 2017. Izvedenka na podlagi kliničnega pregleda ugotavlja, da tožnik lahko zadovolji večino osnovnih življenjskih potreb. Lahko se samostojno hrani, oblači in slači, obuva in sezuva, skrbi za osebno higieno in opravlja druga življenjska opravila neogibno potrebna za ohranjanje življenja. Samostojno se tudi giba po stanovanju. Le za gibanje izven stanovanja, zaradi nesigurnosti pri hoji, potrebuje spremstvo.

10. Tudi po stališču pritožbenega sodišča gre za prepričljivo mnenje sodne izvedenke, ki ga je podala tako na podlagi preučitve medicinske dokumentacije v spisu kot tudi osebnega pregleda tožnika. Nedvomno je omenjena izvedenka glede na tožnikove zdravstvene težave (presaditev srca) ustrezno usposobljena, da poda mnenje v zvezi z zmožnostjo tožnika, da opravlja osnovna življenjska opravila. Njeno mnenje je skladno z že podanimi mnenji obeh invalidskih komisij v predsodnem postopku. Ugotovitve izvedenke podrobno povzema že sodišče prve stopnje, zato pritožbeno sodišče vsega navedenega ne ponavlja znova. Tožnik je imel v mesecu maju 2013 opravljeno presaditev srca in je bil zaradi tega tudi približno 2 meseca hospitaliziran. Od odpusta naprej se redno vodi v transplantacijski ambulanti, kjer so ob kontrolah tako subjektivno kot objektivno ugotavljali dobro stanje. Tožnik je zaslišan na naroku za glavno obravnavo izpovedal, da se mu tresejo roke, ter da ima vrtoglavico in da zaradi tega potrebuje pomoč žene pri opravljanju določenih opravil. Izvedenka je v zvezi s tem ob kliničnem pregledu ugotovila, da je tožnik sposoben samostojnega oblačenja in slačenja, sezuvanja in tudi obuvanja. Sposoben je tudi opravljati ostala osnovna življenjska opravila, le pri hoji izven stanovanja zaradi nesigurnosti potrebuje spremstvo.

11. V zvezi s pritožbenimi navedbami glede zavrnitve dokaznega predloga za zaslišanje predstojnice Kliničnega oddelka za B. prof. dr. C.C. in s tem v zvezi na sklicevanje tožnika na odpustno pismo z dne 2. 8. 2013, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče druge stopnje tak dokazni predlog utemeljeno zavrnilo. Navedeni izvid se namreč nanaša na stanje, kakršno je bilo pri tožniku takoj po opravljeni transplantaciji srca oziroma po zaključku zdravljenja v bolnišnici. Tedaj je bil sicer zapis, da je tožnik 100 % odvisen od pomoči svojcev kar se tiče nege kot tudi vsakdanjih opravil, vendar pa je s tem v zvezi sodna izvedenka pojasnila, da je hospitalizacija v takem primeru dolgotrajna in v začetku povezana z več zapleti, kar je tudi vodilo v dolgotrajnejšo imobilizacijo tožnika. So pa lečeči zdravniki tedaj ocenili, da bo tožnik zaradi dolgotrajne hospitalizacije po odpustu prehodno potreboval pomoč pri vključitvi v normalno življenje, za kar so predlagali pomoč svojcev (žene in matere). Gre torej za stanje takoj po odpustu, pri čemer je potrebno poudariti, da je od transplantacije srca, ki je bila v letu 2013, pa do vložitve predloga za priznanje dodatka za pomoč in postrežbo, ki je bil vložen 15. 4. 2016 preteklo več kot 2 leti in pol. Za odločitev v sporni zadevi tako ni odločilno pričanje predlagane priče, saj omenjena ne bi prispevala k razjasnitvi sporne zadeve. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe tudi ustrezno pojasnilo razloge za zavrnitev navedenega dokaznega predloga. S temi razlogi se pritožbeno sodišče v celoti strinja.

12. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da je tožnik zapustil narok za glavno obravnavo ter da je sodišče kršilo določbe postopka s tem, ko je kljub njegovi odsotnosti nadaljevalo narok, pa pritožbeno sodišče poudarja, da s takim ravnanjem sodišče ni kršilo določb postopka. Iz zapisnika naroka za glavno obravnavo izhaja, da je tožnik zapustil narok za glavno obravnavo iz razloga, ker se ni strinjal z izpovedbo zaslišane izvedenke, ne pa zaradi morebitnih zdravstvenih razlogov. Tožniku je bila tako nedvomno dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Razen tega pa je bil na naroku ves čas prisoten pooblaščeni odvetnik. Vse to pa pomeni, da so s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene.

13. Ker tožnik večino osnovnih življenjskih opravil še vedno lahko opravlja samostojno, je sodišče prve stopnje, pred njim pa tudi že tožena stranka, utemeljeno zavrnila tožnikov tožbeni zahtevek, da se mu prizna dodatek za pomoč in postrežbo. V primeru, da se bo tožniku zdravstveno stanje slabšalo, pa ima možnost, da pri toženi stranki začne nov postopek za priznanje omenjene pravice.

14. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

15. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.

1 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami.