Jedro

Stališče, da daljšega zastaralnega režima iz prvega odstavka 353. člena OZ ni mogoče uporabiti, ker velja le za odškodninske zahtevke, ne pa za reparacijski tožbeni zahtevek, ki je predmet tega spora, ni pravilno. Reparacija je posebna vrsta odškodnine za škodo, ki naj bi v tem primeru tožniku nastala zaradi kršenja pravic iz delovnega razmerja (neizplačevanja dodatka, določenega v podjetniški kolektivni pogodbi). Odškodninska odgovornost delodajalca za škodo, ki jo je povzročil delavcu s kršenjem pravic iz delovnega razmerja, je izrecno predvidena v drugem odstavku 179. člena ZDR-1. Škoda iz prvega odstavka 353. člena OZ se tako lahko nanaša tudi na škodo zaradi kršenja pravic iz delovnega razmerja.

Po prevladujočem stališču sodne prakse pravdno sodišče o obstoju kaznivega dejanja kot o predhodnem vprašanju odloča v izjemnih situacijah, praviloma, ko kazenskega postopka zoper storilca ni mogoče niti začeti niti končati ali spoznati storilca za krivega kaznivega dejanja (npr. ko je storilec neznan, duševno zboli, ob izvrševanju škodnega dejanja ali med kazenskim postopkom umre, ko je obtožba zoper njega umaknjena, pa oškodovanec o tem ni obveščen, amnestija), pri čemer praviloma tudi ne sme biti dvoma, da je bila škoda povzročena s kaznivim dejanjem.

Dodatek za stalnost je bil del mesečne bruto plače tožnika, in ne del njegove osnovne bruto plače, kot to zmotno trdi pritožba. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov pravilno zaključilo, da je toženka tožniku izplačevala plačo v dogovorjeni fiksni višini, v katero je bil dodatek za stalnost že vključen. Tak je bil skupen namen pogodbenikov (82. člen OZ).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni od vročitve te sodbe povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 1.116,30 EUR.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna tožniku za obdobje od marca 2007 do junija 2021 obračunati mesečne bruto razlike v plači, ki izhajajo iz I/1. točke izreka sodbe, ter mu po odvodu dajatev plačati neto zneske z obrestmi. Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna tožniku obračunati premalo izplačano odpravnino v bruto znesku in mu po odvodu dajatev plačati neto znesek z obrestmi (I/2. točka izreka). Tožniku je naložilo, da toženki povrne 5.145,59 EUR stroškov postopka (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe. Ne strinja se z zaključkom o delnem zastaranju terjatve. Navaja, da je zaradi neizplačevanja dodatka toženka izpolnila zakonske znake kaznivega dejanja iz 196. člena KZ-1. Ker kazenskega postopka zoper toženko ni bilo, bi delovno sodišče moralo ugotavljati obstoj kaznivega dejanja kot predhodno vprašanje. S presojo obstoja zakonskih znakov kaznivega dejanja ne bi poseglo v domnevo nedolžnosti toženke, ampak le v njen premoženjskopravni položaj. Stališče, da bi potencialno zastarane zahtevke za plačilo terjatev iz delovnega razmerja delavec lahko uveljavljal le po obsodilni sodbi delodajalca ali ko kazenski pregon ni mogoč, nasprotuje naravi prihodkov iz delovnega razmerja, ki je v socialni varnosti zaposlenih. Zaradi podrejenega odnosa delavca do delodajalca je neživljenjsko in v nasprotju s 50. in 66. členom URS stališče, da bi moral tožbo za plačilo dodatkov vložiti v 5-letnem zastaralnem roku, oziroma da bi zastarane zahtevke lahko uveljavljal po petih letih le, če bi bil delodajalec pravnomočno obsojen zaradi njihovega neizplačila. Da je toženka ravnala naklepno in da je bila opozorjena na nepravilnosti pri izplačilu dodatka, izhaja iz izpovedi A. A., B. B. in e-korespondence C. C. Do te listine se sodišče ni opredelilo in pravno pomembnih dejstev ni ugotovilo, zato je storilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V zvezi s presojo tožbenega zahtevka, za katerega sodišče ni ugotovilo zastaranja, pritožba navaja, da judikat VIII Ips 10/2013 ni primerljiv s tem sporom. Sodišče je brez obrazložitve sprejelo stališče, da sta stranki sklenili dogovor o drugačnem načinu izplačevanja dodatka za stalnost. Nepravilen je zaključek sodišča, da je bil dodatek za stalnost vključen v mesečno bruto plačo. To ne izhaja ne iz pogodbe o zaposlitvi ne iz plačilnih list. Sodišče je nekritično sledilo izpovedbam prič A. A., B. B. in D. D. o dogovoru, da je bil dodatek za stalnost vključen v osnovno plačo, hkrati pa ni poklonilo vere priči E. E. Dodatki ne morejo biti del osnovne plače. Meni, da mu je toženka nezakonito odvzela dodatek za stalnost. Vztraja, da je upravičen tudi do plačila razlike v odpravnini. Njena višina je bila določena glede na njegovo bruto plačo, v tej pa nepravilno ni bil upoštevan dodatek za stalnost. 3. Toženka v obrazloženem odgovoru na pritožbo nasprotuje njenim navedbam in predlaga, naj jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo očitanih bistvenih kršitev postopka, niti tistih, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

6. Tožnik je bil v vtoževanem obdobju (1. 3. 2007 do 30. 6. 2021) zaposlen kot vodilni delavec pri toženki in njenih pravnih prednicah (74. člen Zakona o delovnih razmerjih - ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji). Od nje zahteva plačilo dodatka za stalnost in plačilo razlike v odpravnini.

Glede ugovora zastaranja:

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je plačilo vtoževanega dodatka za stalnost za obdobje od 1. 3. 2007 do 9. 12. 2016 zastaralo. Pritožba temu nasprotuje in navaja, da je zaradi neizplačevanja dodatka toženka izpolnila zakonske znake kaznivega dejanja iz 196. člena Kazenskega zakonika (KZ-1; Ur. l. RS, št. 55/2008 in nadaljnji), zaradi česar bi sodišče moralo uporabiti prvi odstavek 353. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji), na podlagi katerega v primeru, če je bila škoda povzročena s kaznivim dejanjem, za kazenski pregon pa je predpisan daljši zastaralni rok, odškodninski zahtevek proti odgovorni osebi zastara, ko izteče čas, ki je določen za zastaranje kazenskega pregona.

8. Po presoji prvostopenjskega sodišča daljšega zastaralnega režima iz citirane določbe OZ ni mogoče uporabiti, ker velja le za odškodninske zahtevke, ne pa za reparacijski tožbeni zahtevek, ki je predmet tega spora. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da to stališče ni pravilno. Reparacija je posebna vrsta odškodnine za škodo, ki naj bi v tem primeru tožniku nastala zaradi kršenja pravic iz delovnega razmerja (neizplačevanja dodatka, določenega v podjetniški kolektivni pogodbi). Odškodninska odgovornost delodajalca za škodo, ki jo je povzročil delavcu s kršenjem pravic iz delovnega razmerja, je izrecno predvidena v drugem odstavku 179. člena ZDR-1. Škoda iz prvega odstavka 353. člena OZ se tako lahko nanaša tudi na škodo zaradi kršenja pravic iz delovnega razmerja.

9. Pritožba navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo ugotavljati obstoj kaznivega dejanja iz 196. člena KZ-1 kot predhodno vprašanje, saj je v primeru (kot je tudi obravnavani), ko kazenskega postopka ni bilo, položaj enak kot takrat, ko se kazenski postopek zaključi z odločbo, na katero pravdno sodišče ni vezano. Pritožbeno zavzemanje ni utemeljeno. Iz ustaljene sodne prakse (prim. odločbe VSRS II Ips 203/2017, II Ips 92/2012, II Ips 2/2011 idr.) izhaja, da je tedaj, kadar se kazenski postopek zaključi z odločbo, na katero pravdno sodišče ni vezano, obstoj kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti v pravdi dopustno ugotavljati kot predhodno vprašanje, vendar le, če to ne predstavlja nedopustnega posega v domnevo nedolžnosti povzročitelja škode. Tehtanje med dvema ustavno varovanima kategorijama, tj. pravico oškodovanca do pravnega varstva (23. člen Ustave RS - URS; Ur. l. RS, št. 33/1991 in nadaljnji) in domnevo nedolžnosti povzročitelja škode (27. člen URS), se torej mora prevesiti v korist pravice oškodovanca do sodnega varstva. Po prevladujočem stališču sodne prakse pravdno sodišče o obstoju kaznivega dejanja kot o predhodnem vprašanju odloča v izjemnih situacijah, praviloma, ko kazenskega postopka zoper storilca ni mogoče niti začeti niti končati ali spoznati storilca za krivega kaznivega dejanja (npr. ko je storilec neznan, duševno zboli, ob izvrševanju škodnega dejanja ali med kazenskim postopkom umre, ko je obtožba zoper njega umaknjena, pa oškodovanec o tem ni obveščen, amnestija), pri čemer praviloma tudi ne sme biti dvoma, da je bila škoda povzročena s kaznivim dejanjem. Navedenih stališč ne more spremeniti sklicevanje pritožbe na zadevo VSRS II Ips 196/2011, saj je tudi v njej poudarjeno, da je v pravdnem postopku ugotavljanje obstoja kaznivega dejanja kot predhodnega vprašanja pogojeno s tem, da ne krši domneve nedolžnosti povzročitelja škode.

10. Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje, da 21. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadaljnji) ureja reševanje predhodnih vprašanj drugače kot ZPP. Za primer, če je odločitev sodišča odvisna od predhodne rešitve vprašanja, ali obstaja kakšna pravica ali pravno razmerje (predhodno vprašanje), pa o njem še ni odločil pristojni organ, je v 13. členu ZPP predpisano, da lahko sodišče samo reši to vprašanje, če ni s posebnimi predpisi drugače določeno, medtem ko je v 21. členu ZDSS-1 določeno, da lahko sodišče do odločitve o predhodnem vprašanju prekine postopek le, če zakon določa, da predhodnega vprašanja ne sme samo rešiti ali če je postopek za odločitev o obstoju te pravice ali pravnega razmerja pred pristojnim organom že v teku. Vrhovno sodišče RS je zavzelo stališče (sodba VSRS II Ips 203/2017), da predpise, ki v smislu omejitve iz prvega odstavka 13. člena ZPP (… "če ni s posebnimi predpisi drugače določeno" ...) preprečujejo ugotavljanje kaznivega dejanja in odgovornosti zanj kot predhodno vprašanje, predstavljajo določbe o domnevi nedolžnosti v 3. členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP; Ur. l. RS, št. 63/1994 in nadaljnji), 27. členu URS in 6. členu Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je treba v tem smislu razlagati tudi sklicevanje 21. člena ZDSS-1 na primere, ko zakon določa, da predhodnega vprašanja delovno sodišče ne sme rešiti samo.

11. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnik zoper toženko ni vložil kazenske ovadbe (v zadevi ni meritorne odločitve kazenskega sodišča o obstoju ali neobstoju kaznivega dejanja), na razpolago pa je imel vse pravne možnosti, da bi plačilo dodatka zahteval že pred prenehanjem delovnega razmerja. Zaključilo je, da ne obstajajo okoliščine, ki bi utemeljevale ugotavljanje obstoja kaznivega dejanja kot predhodnega vprašanja. Pritožba s tem ne soglaša in vztraja, da ugotovitev obstoja kaznivega dejanja v okviru reševanja predhodnega vprašanja pred delovnim sodiščem ne bi posegla v domnevo nedolžnosti, saj ne bi bilo poseženo v pravice toženke v smislu kazenskopravnega varstva, temveč zgolj v njene premoženjske pravice. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sicer drži, da bi imela ugotovitev kaznivega dejanja in odgovornosti zanj posledice le v tem delovnem sporu (delovno sodišče namreč krivde ne ugotovi eksplicitno, ne izreče kazenske sankcije, ni posledic, ki jih imajo obsodilne kazenskopravne sodbe, npr. evidentiranja v kazenski evidenci ipd.), vendar to še ne zadošča za presojo, da bi se morala domneva nedolžnosti toženke umakniti pravici tožnika do sodnega varstva. Institut zastaranja je namenjen vzpostavitvi pravne varnosti in sledi javnemu interesu, da se negotovost, povezana z možnostjo uveljavljanja zahtevkov, čim prej konča; na drugi strani pa razlaga pravil o zastaranju ne sme biti taka, da bi njihov učinek stranki preprečil ali ji naložil nesorazmerno breme pri uveljavljanju pravice do sodnega varstva (prim. odločbe VSRS II Ips 320/2017, II Ips 42/2016). Tožnik je imel možnost uveljavljati plačilo dodatka že od začetka neizplačevanja dalje (marca 2007), vendar pravice do sodnega varstva ni uveljavil vse do prenehanja delovnega razmerja (tožbo je vložil 7. 12. 2021). Če bi v takšnem primeru dopustili, da zastaranje ne bilo moglo niti začeti teči nepredvidljivo dolgo po vsakokratnem neizplačilu oziroma nastanku škode, bi bilo to v nasprotju z načelom pravne varnosti, pravne predvidljivosti in namenom instituta zastaranja.

12. Pritožba navaja, da je delavec ekonomsko in pravno odvisen od delodajalca in da mu stališče, da bi moral še v času obstoja delovnega razmerja zoper delodajalca vložiti tožbo ali celo kazensko ovadbo, odreka možnost uveljavljanja zahtevkov za obdobja, starejša od petih let, to pa pomeni poseg v pravici do socialne varnosti ter varstva dela iz 50. in 66. člena URS. Pritožbena navedba, ki dejansko predstavlja zavzemanje za zadržanje zastaranja v delovnih sporih do prenehanja delovnega razmerja, po presoji pritožbenega sodišča ni utemeljena. Sodna praksa (prim. sodbo VSM I Cpg 224/2020) je kot nepremagljive ovire, zaradi katerih je bilo upniku dejansko onemogočeno, da bi sodno zahteval izpolnitev obveznosti in zaradi katerih je bilo zato zastaranje zadržano (360. člen OZ), upoštevala bolezen ali poškodbo, zaradi katere je bil upnik hospitaliziran, ugrabitev, nahajanje na vojnih bojiščih v tujini in prestajanje zaporne kazni. Takšnih nepremagljivih ovir v obravnavani zadevi ni bilo. Prav tako ne predstavlja takšne ovire podrejeni položaj delavca v delovnem razmerju, saj tej okoliščini tudi zakonodajalec ni predpisal takšne narave, da bi narekovala uporabo instituta zadržanja zastaranja, temveč je v 202. členu ZDR-1 za terjatve iz delovnega razmerja določil petletni zastaralni rok1. 13. Glede na vse obrazloženo z upoštevanjem petletnega zastaralnega roka iz 202. člena ZDR-1 (enak rok je bil predpisan v 206. členu ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji) tožniku uporaba razpoložljivih pravnih sredstev ni bila nesorazmerno otežena ali preprečena, zato uporaba tega zastaralnega roka ne predstavlja nedopustnega posega v pravico tožnika do dostopa do sodišča. Tudi dejstvo, da na kazenskem področju ni sprožil ustreznega postopka, pa bi ga lahko (in s tem dosegel pretrganje zastaranja pregona), dodatno kaže, da upoštevanje daljšega zastaralnega roka v konkretni zadevi ni utemeljeno (prim. sodbo VSRS II Ips 92/2012). Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so terjatve, ki so zapadle v času več kot petih let pred vložitvijo tožbe, zastarale, je tožbeni zahtevek v tem delu utemeljeno zavrnilo.

14. Pritožba uveljavlja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zaradi pomanjkanja razlogov o odločilnih dejstvih, razlogi pa naj bi bili tudi nejasni in med seboj v nasprotju. Utemeljuje, da se je toženka načrtno odločila za neizplačevanje dodatka, ravnala je naklepno, večkrat je bila opozorjena na nepravilnosti pri izplačilu, kar potrjuje e-korespondenca C. C., do katere se sodišče ni opredelilo itd. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnik s temi navedbami zatrjeval obstoj objektivnih in subjektivnih znakov toženki očitanega kaznivega dejanja. Kot je bilo že obrazloženo, sodišče prve stopnje utemeljeno ni ugotavljalo obstoja kaznivega dejanja v okviru predhodnega vprašanja, zato (ne)obstoja znakov kaznivega dejanja, ki ne predstavljajo odločilnih razlogov, utemeljeno ni raziskovalo. Očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka zato ni podana.

Glede dodatka za stalnost:

15. Dodatka za stalnost ne določa ZDR-1, temveč je bil določen v tarifnih prilogah podjetniških kolektivnih pogodb toženkine pravne prednice, in sicer v višini 0,5 % za vsako izpolnjeno leto delovne dobe pri družbi F. Tudi za nezastarano obdobje je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek za plačilo dodatka za stalnost zavrnilo. Presodilo je, da je toženka izplačala tožniku plačo v dogovorjeni višini, v katero je bil ta dodatek že vključen, poleg tega pa tudi ni ugotovilo, da bi bilo z dogovorjenim načinom izplačila plače poseženo v minimum tožnikovih pravic, določenih z zakonom ali kolektivno pogodbo (32. člen ZDR-1). Pritožbeno sodišče soglaša tudi z razlogi tega dela izpodbijane sodbe, jih po nepotrebnem ne ponavlja ter se v nadaljevanju opredeljuje do pritožbenih navedb odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

16. Neutemeljena je pritožbena navedba, da sklep VSRS VIII Ips 10/2013 ni primerljiv s tem sporom. Prvostopenjsko sodišče je utemeljeno izpostavilo (zgolj) primerljivost tega spora z zadevo VIII Ips 10/2013, v kateri je bilo sprejeto stališče, da se ob predpostavki spoštovanja minimuma pravic iz delovnopravne zakonodaje in kolektivnih pogodb vodilni delavec in delodajalec lahko dogovorita, da se dodatek (za delovno dobo) ne izkazuje posebej na plačilni listi, temveč se v pogodbi o zaposlitvi določi višja plača, ki poleg pripadajoče osnovne plače vsebuje tudi ta dodatek. Sicer pa je po presoji pritožbenega sodišča ključno, da v izpodbijani sodbi sprejeta odločitev temelji na dejstvih, ki so bila ugotovljena v tem sporu.

17. S sklicevanjem na 126. člen ZDR-1 in sodno prakso (odločbi VDSS Pdp 718/2016, Pdp 691/2017) pritožba poudarja, da so dodatki lahko del mesečne bruto plače in ne del osnovne bruto plače. Pritožbeno sodišče (tako kot sodišče prve stopnje) ugotavlja, da je v vsakokratni tožnikovi individualni pogodbi o zaposlitvi dogovorjeno, da je direktor (tožnik) za svoje delo v primeru realizacije sprejetih obveznosti in odgovornosti upravičen do fiksnega mesečnega plačila v višini bruto 3.693,00 EUR (prva pogodba) / 4.383,00 EUR (druga pogodba) / 5.586,00 EUR (tretja in četrta pogodba). Ti zneski že v samih pogodbenih določbah niso poimenovani kot osnovna bruto plača. Iz izpovedi zaslišanih prič A. A., B. B. in D. D. izhaja, da je v pogodbi o zaposlitvi določena bruto plača temeljila na podlagi s tožnikom dogovorjenega neto prejemka, ki je pokrival tudi dodatek za stalnost. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da je bil dodatek za stalnost del mesečne bruto plače tožnika, in ne del njegove osnovne bruto plače, kot to zmotno trdi pritožba. Sodišče prve stopnje je torej na podlagi izvedenih dokazov pravilno zaključilo, da je toženka tožniku izplačevala plačo v dogovorjeni fiksni višini, v katero je bil dodatek za stalnost že vključen. Tak je bil skupen namen pogodbenikov (82. člen OZ).

18. V vseh pogodbah o zaposlitvi, ki jih je sklenil tožnik kot vodilni delavec, je bilo določeno, da je upravičen do dodatka za skupno delovno dobo (o čemer med strankama ni spora), ni pa upravičen do drugih dodatkov k plači. Slednji določbi pritožba s sklicevanjem na 32. člen ZDR-1 in sodbo VDSS Pdp 1509/2007 očita ničnost, ker naj bi bile z njo izključene pravice, ki pripadajo tožniku po zakonu oziroma podjetniški kolektivni pogodbi. Pritožbena navedba ni utemeljena. Tožniku pravica do dodatka za stalnost ni bila nezakonito odvzeta, kot to zmotno zatrjuje pritožba, temveč je bila le realizirana na ta (dopusten) način, da je bil ta dodatek vključen v fiksno dogovorjeni mesečni bruto znesek plače. Tega dejstva ne more spremeniti v pritožbi izpostavljena okoliščina, da v plačilnih listah in pogodbah o zaposlitvi ni bilo tudi izrecno navedeno, da je dodatek za stalnost vključen v mesečno bruto plačo. 19. Zmoten je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje nekritično sledilo izpovedim A. A., B. B. in D. D. o tem, da je bilo z vodilnimi delavci, ki so bili uvrščeni v X. tarifni razred, dogovorjeno, da se dodatek za stalnost ne obračunava posebej, ker je že vključen v njihovo plačo. Izpovedi teh prič (ki so bile nenazadnje tudi same vodilni delavci) o odločilnih dejstvih so bile v bistvenem skladne, prav tako niso nasprotovale listinam, zato jih je prvostopenjsko sodišče utemeljeno štelo za verodostojne. Zmotno je pritožbeno vztrajanje, da takšen dogovor s tožnikom ni bil sklenjen. Priča A. A. je potrdila, da je bilo z vsemi vodilnimi delavci dogovorjeno, da se dodatek za stalnost ne obračunava posebej, temveč jim pripada primerno višja skupna plača (dogovorjeni neto znesek), ki pokriva tudi ta dodatek. Smiselno enako izhaja iz izpovedi prič D. D. in B. B. Sodišče prve stopnje utemeljeno ni ugotovilo okoliščin, ki bi narekovale zaključek, da s tožnikom soglasje za takšno plačo ni bilo doseženo. Nenazadnje je tožnik izpovedal, da je pogodba temeljila na individualnem razgovoru s predsednikom uprave, da je šlo za boljše plačano delovno mesto in da se s sestavo plače ni preveč ukvarjal, da na pogodbo ni imel pripomb in bi takšno pogodbo podpisal tudi danes. Kot izhaja iz izpovedi A. A., pa tudi ni nikoli opozoril na morebitne nepravilnosti, ki bi predstavljale odstopanje od dogovorjenega neto prejemka.

20. Pritožba nepravilno navaja, da nobena priča ni pojasnila, kdo naj bi tožniku povedal, na kakšen način se mu bo obračunaval dodatek za stalnost. Kot izhaja iz izpovedi B. B. (naveden kot zastopnik toženke na zadnjih dveh individualnih pogodbah, sklenjenih s tožnikom), je bilo vsakemu direktorju oziroma vodilnemu delavcu z v tabeli priloženemu izračunu sporočeno, kako je bila določena višina njihovega neto prejemka. Podobno je izpovedal tudi G. G. (zastopnik toženke na prvih dveh individualnih pogodbah s tožnikom), ki je pojasnil, da je bil pred podpisom individualnih pogodb o zaposlitvi tem delavcem, vključno s tožnikom, s strani poslovodstva in oddelka obračuna plač oziroma kadrovske službe predstavljen način obračuna in sestave plače v X. tarifnem razredu, v katerega so spadali. Da ni dvoma v to, da je bil s tem seznanjen tudi tožnik, dodatno potrjuje izpoved A. A., ki je prav tako pojasnila, da je bil delavcem v X. tarifnem razredu izrecno predstavljen način obračuna plače. Da slednje drži, izhaja nenazadnje tudi iz izpovedi D. D., ki je bil prav tako vodilni delavec in je potrdil, da mu je bil način obračunavanja plače ustrezno predstavljen.

21. Nerelevantne so pritožbene navedbe, da toženka ni predložila splošnega akta, v katerem bi bil določen X. tarifni razred, da ni podala trditev o tem, da bi bil tak akt sprejet in pred tem poslan v mnenje socialnim partnerjem, da priče niso znale pojasniti, kje naj bi bil urejen X. tarifni razred, kako naj bi se v njem obračunavala plača in koliko je znašala najnižja osnovna plača itd. Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi izpovedi prič ugotovilo, da t.i. X. tarifni razred, v katerega so spadali vodilni delavci, ni bil predmet ureditve v podjetniški kolektivni pogodbi, temveč je bil neto znesek prejemka vodilnih delavcev rezultat njihovega individualnega dogovora s poslovodstvom. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da takšen dogovor ni nedopusten in je nenazadnje, kot je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, vodilnim delavcem omogočal tudi bistveno višje plače od teh, ki so bile določene v podjetniški kolektivni pogodbi. V tožnikovih individualnih pogodbah o zaposlitvi določena plača je bila torej bistveno višja od plač, ki so bile določene v podjetniški kolektivni pogodbi, kar je za odločitev v tej zadevi bistveno.

22. V potrditev te ugotovitve je sodišče prve stopnje primeroma obrazložilo, da je npr. po tarifni prilogi kolektivne pogodbe na dan 1. 7. 2017 za najvišji rang IX. tarifnega razreda osnovna plača znašala 3.515,39 EUR, medtem ko je bila tožniku takrat pogodbeno določena plača v znesku 5.586,00 EUR, v juliju 2017 pa obračunana mesečna plača 8.422,98 EUR (in to brez upoštevanja izplačanega dodatka za skupno delovno dobo), torej razlika med tema zneskoma bistveno presega uveljavljani 11 % dodatek za stalnost v višini 798,76 EUR. Pritožba v zvezi s slednjo obrazložitvijo sodišču prve stopnje neutemeljeno očita kršitev razpravnega načela (7. in 212. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP), ker naj bi sodišče ta dejstva ugotavljalo mimo navedb strank. V postopku sta se obe stranki sklicevali na relevantnost podatkov iz plačilnih list, toženka pa je tudi navedla, da je v podjetniški kolektivni pogodbi najvišji tarifni razred IX. tarifni razred. Primerjava, ki jo je v potrditev svojih materialnopravnih stališč napravilo sodišče prve stopnje, zato temelji na ustrezni trditveni podlagi. Zaradi bistveno višje plače (vključujoč dodatek za stalnost), ki jo je na podlagi sklenjenih pogodb o zaposlitvi prejemal tožnik kot vodilni delavec, pa je neutemeljeno tudi pritožbeno sklicevanje na izpoved priče A. A. o tem, da se plača na račun dodatka za stalnost letno ni usklajevala. Nerelevantno je tudi pritožbeno sklicevanje na izpoved te priče, da direktorji niso bili upravičeni do nekaterih nadur in drugih dodatkov, saj ta spor ne poteka zaradi plačila nadur ali drugih dodatkov.

23. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje brez obrazložitve sprejelo stališče, da sta stranki sklenili dogovor o drugačnem načinu izplačevanja dodatka za stalnost. Sodišče prve stopnje je stališče, da je bila tožniku izplačana plača v dogovorjeni fiksni višini, v katero je bil dodatek za stalnost že vključen, obrazložilo z ustreznimi razlogi. Vsebino spornih določil pogodb o zaposlitvi, ki so se nanašala na plačo, je ugotovilo zlasti s pomočjo izpovedi tožnika in prič. Prav tako zmotno je splošno pritožbeno zatrjevanje, da so priče izpovedale le o posredni zaznavi dejstev, saj iz njihovih izpovedi to ne izhaja.

24. Nadalje je neutemeljena pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje prezrlo izpoved priče B. B. v delu, ki ga povzema pritožba. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre za zaslišanje priče, ki je bilo dne 27. 9. 2022 opravljeno v drugem postopku (Pd 214/2021). Glede na to predstavlja pritožbena navedba in predloženi zapisnik zaslišanja nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP), saj tožnik ni izkazal in niti zatrjeval, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do konca glavne obravnave v tem sporu. Enako velja za pritožbeno navedbo in pritožbi predloženi zapisnik z dne 27. 9. 2022, ki se nanašata na zaslišanje priče B. B. v zadevi Pd 171/2021. 25. Nadalje je zmoten pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni poklonilo vere priči E. E., ki je izpovedala, da je bila na sestanku v letu 2019 seznanjena, da se vodilnim delavcem dodatek za stalnost ne izplačuje. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tega dela izpovedbe, glede na že obrazloženo, da je bil dodatek za stalnost že zajet v mesečno bruto plačo in se ni izkazoval posebej na plačilnih listah, ne gre razlagati dobesedno. Iz izpovedi te priče pa sicer ne izhaja nobena okoliščina, ki bi vplivala na drugačno odločitev (priča namreč na plačnem sistemu ni delala, z dodatkom za stalnost se ni ukvarjala, pogodb o zaposlitvi za vodilne delavce ni sestavljala ona). Prav tako neutemeljena je pritožbena navedba, da so navedbe E. E. podprte z e-korespondenco C. C., pa sodišče priči kljub temu ni poklonilo vere in tega ni obrazložilo. Te pritožbene navedbe niti ni mogoče preizkusiti, saj je pavšalna in ne konkretizira, katere "navedbe E. E." ima sploh v mislih in kaj konkretno je navedeno v elektronski korespondenci. Sodišče prve stopnje je ustrezno obrazložilo, zakaj verjame izpovedbam prič A. A., B. B. in D. D. Dejstvo, da so priče o odločilnih dejstvih izpovedovale skladno, ni nepomembno. Obrazložilo je tudi, zakaj ne sledi priči E. E. Sodišče prve stopnje tudi ni odločilo mimo listinskih dokazov, saj se je opredelilo do plačilnih list in pogodb o zaposlitvi.

26. Očitki, s katerimi je pritožba utemeljevala, da sodišče prve stopnje ni ustrezno obrazložilo dokazne ocene, so tako neutemeljeni, zaradi česar tudi ni podana uveljavljana kršitev 22. člena URS, niti 23. in 25. člena URS ter 6. člena EKČP. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da predstavlja izpodbijana sodba sodbo presenečenja, češ da ne sledi izvedenim dokazom. Prepoved sodbe presenečenja strank ne varuje pred dejanskim presenečenjem nad sprejeto dokazno oceno in odločitvijo, temveč pred izgubo možnosti učinkovitega izjavljanja v postopku. Smisel prepovedi sodbe presenečenja je v tem, da stranka ne pride v položaj, ko bi zaradi tega, ker je sodišče svojo odločitev oprlo na pravno podlago, na katero ob zadostni skrbnosti ni mogla računati, izgubila možnost navajati dejstva, ki so glede na tako, presenetljivo pravno podlago bistvenega pomena, kar pa v tej zadevi ni bilo podano niti pritožba tega ne očita.

27. Ker tožbeni zahtevek za plačilo dodatka za stalnost ni utemeljen, je posledično neutemeljeno tudi pritožbeno zavzemanje za plačilo razlike v odpravnini, ki jo je tožnik utemeljeval s sklicevanjem, da bi bila osnova za njeno odmero višja, če bi bil v njej upoštevan vtoževani dodatek za stalnost. 28. Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

29. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato krije sam svoje stroške pritožbenega postopka, hkrati pa je dolžan povrniti toženki njene stroške odgovora na pritožbo (prva odstavka 154. in 165. člena ZPP). Upoštevajoč Odvetniško tarifo (OT; Ur. l. RS, št. 2/2015 in nadaljnji) toženki pripada 1.5oo točk za odgovor na pritožbo, 25 točk za materialne stroške in 22 % DDV, kar vse skupaj (glede na vrednost točke 0,60 EUR) znaša 1.116,30 EUR, ki ji jih je tožnik dolžan povrniti v roku 15 dni.

1 Izjema je določena le v 2. točki 359. člena OZ, po kateri zastaranje ne teče za terjatve, ki jih imajo v tujem gospodinjstvu zaposlene osebe proti delodajalcu ali njegovim družinskim članom, ki živijo skupaj z njim, vse dokler traja to delovno razmerje.