Jedro

Tožnik je že na osebnem razgovoru povedal, da v Republiki Hrvaški za mednarodno zaščito ni zaprosil. Izjavil se je tudi o tem, kako je z njim postopala hrvaška policija in kakšne so razmere v hrvaških kampih. Kljub temu se toženka do njegovih izjav ni opredelila. Le povzela jih je, ni pa napravila nobene dokazne ocene o pravno pomembni okoliščini ali je tožnik na Hrvaškem zaprosil za mednarodno zaščito ali ne. Prav tako ni navedla in obrazložila razlogov za ugotovitev, da v Republiki Hrvaški ni sistemskih pomanjkljivosti, ki bi preprečevale tožnikovo vrnitev v omenjeno državo. Tudi glede te odločilne okoliščine je dokazna ocena toženke izostala, dejansko stanje pa je ostalo nepopolno ugotovljeno.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije št. 2142-3958/2023/9 (121-11) z dne 6. 9. 2023, se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

II. Zahtevi za izdajo začasne odredbe se ugodi tako, da se izvršitev sklepa Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije št. 2142-3958/2023/9 (121-11) z dne 6. 9. 2023 odloži do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu.

Obrazložitev

_Izpodbijani sklep_

1. Z izpodbijanim sklepom je toženka na podlagi devetega odstavka 49. člena v zvezi s četrto alinejo 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito, saj bo najkasneje v 18 mesecih od 7. 8. 2023 predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril v Uredbi Dublin III1 za to odgovorna država članica.

2. Iz uvodnih pojasnil toženke je razvidno, da je tožnik dne 17. 7. 2023 zaprosil za mednarodno zaščito. V postopku ni predložil ustrezne listine iz 97. člena Zakona o tujcih, s katero bi nesporno izkazal svojo istovetnost. Nastanjen je v azilnem domu v Ljubljani.

3. Ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito mu je toženka odvzela prstne odtise, jih poslala v centralno evidenco Eurodac in ugotovila, da je v to evidenco tožnika kot prosilca dne 29. 3. 2023 vnesla že Republika Hrvaška. Zato je tej državi skladno s točko (b) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III dne 24. 7. 2023 posredovala zahtevek za sprejem tožnika in od nje 7. 8. 2023 prejela odgovor, da je na podlagi petega odstavka 20. člena te uredbe sprejema odgovornost za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito.

4. Iz izpodbijanega sklepa je nadalje razvidno, da je tožnik dne 12. 8. 2023 samovoljno zapustil nastanitvene kapacitete Urada za oskrbo in integracijo migrantov. Čeprav ga je pristojni organ na osebni razgovor povabil za dne 16. 8. 2023, je to procesno dejanje z njim dejansko opravil dne 21. 8. 2023. Na tem razgovoru ga je seznanil s potekom dublinskega postopka.

5. Vsebino osebnega razgovora je toženka povzela na 2. - do 4. strani izpodbijanega sklepa. Na razgovoru je tožnik uvodoma pojasnil, da se predhodno razpisanega osebnega razgovora dne 16. 8. 2023 ni mogel udeležiti, ker je bil takrat bolan. Zdravnik mu je dal tablete, ki so mu pomagale. Zaradi bolezni tudi ni mogel pravočasno opravičiti svojega izostanka. Če bi vedel, da je pristojni organ v stiku s socialnimi delavci azilnega doma, bi slednjim sporočil, da ga na razgovor zaradi bolezni ne bo. V nadaljevanju je povedal, da v Republiki Hrvaški ni zaprosil za mednarodno zaščito, ker to državo sovraži. Pojasnil je, da je večkrat neuspešno poskušal prečkati bosansko–hrvaško mejo, vendar ga je vsakič prijela hrvaška policija, ga pretepla, mučila in mu vzela mobilni telefon ter denar. Ko mu je to mejo v skupini približno 30-ih ljudi končno uspelo prestopiti, ga je hrvaška policija za štiri mesece zaprla v kamp zaprtega tipa. Ob prijetju so vsi, razen njega prejeli dokument, da naj čim prej zapustijo ozemlje Republike Hrvaške. Preostalih 29 ljudi so izpustili, njega pa namestili v kamp zaprtega tipa in mu vročili dokument z veljavnostjo enega meseca, zatem pa drug dokument z veljavnostjo treh mesecev. Po štirih mesecih so ga napotili v kamp odprtega tipa, ki ga je po treh dneh zapustil in odšel v Slovenijo. Pojasnil je, da potem, ko je zapustil kamp zaprtega tipa, s hrvaško policijo ni imel več stika. Razen policistov, ga druge uradne osebe na Hrvaškem niso obravnavale. Menil je, da je bil tudi inšpektor, ki je z njim opravil razgovor, policist v civilnem oblačilu. Na Hrvaškem ni dal pravih podatkov, prstne odtise so mu vzeli v kampu zaprtega tipa. Sprva ni vedel čemu jih daje, zatem pa mu je inšpektor v razgovoru pojasnil, da je v postopku za mednarodno zaščito. Razgovor je prevajal tolmač, zato je vsebino razumel. Takrat je bil vprašan o razlogih, kdaj in zakaj je zapustil Alžirijo, vendar ni odgovarjal iskreno, ker Hrvaška ne daje mednarodne zaščite. Tam so zapisali, da je zaprosil za mednarodno zaščito, vendar je bil on takrat zmeden, ker je bil štiri mesece zaprt. Imel je psihične težave, izgubil je štiri mesece in pol. Razloga, zakaj so ga za štiri mesece zaprli, ne pozna.

6. Na osebnem razgovoru je tožnik pojasnil tudi razmere v hrvaških kampih. Kamp zaprtega tipa je bil majhen in opremljen s kamerami, imel je veliko igrišče. V njem so bili nameščeni ljudje različnih narodnosti. Z njimi so policisti slabo ravnali; tepli so jih, vendar njega niso, saj je znal bosansko. Na voljo je imel hrano in zdravniško oskrbo, ki je bila taka, kot da je ni, saj je na pregledu zdravnik gledal v knjigo. Odprt kamp je imel štiri nadstropja, ponoči je bil zaprt, čez dan pa ne. Sobe so bile umazane, tudi tam je imel na voljo hrano, zdravniške oskrbe pa v tistih dneh, ko je bil tam, ni potreboval. 7. Po tem, ko je bil na osebnem razgovoru seznanjen, da je Republika Hrvaška prevzela odgovornost za obravnavo njegove prošnje, je odgovoril, da ne ve kaj naj reče. Pristojno uradno osebo je pozval naj mu pove, če mu bodo pomagali. Če tega ne bodo storili, naj ga izpustijo in dovolijo, da bo odšel naprej v Francijo, Italijo ali Nemčijo. Jasno mu je, da ga bodo tudi druge države vračale nazaj v Republiko Hrvaško, vendar pa za mednarodno zaščito ne bo zaprosil. Ima veliko prijateljev v Franciji, Italiji, Španiji in Belgiji, ki tam bivajo „na črno“ brez dokumentov. Ko je bil ob koncu postopka vprašan, če ima pripombe na postopek, uradno osebo ali tolmača, je dejal, da so mu zgolj grozili, da ga bodo vrnili v Republiko Hrvaško. Na zapisnik ni imel pripomb.

8. Toženka je v nadaljevanju izpodbijanega sklepa ponovno ugotovila, da je tožnik dne 12. 8. 2023 samovoljno zapustil nastanitvene kapacitete Urada za oskrbo in integracijo migrantov. Zatem je ugotovila, da se do dneva izdaje tega sklepa tožnik v azilni dom ni vrnil niti ni pristojnemu organu ničesar sporočil. 9. Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da v Republiki Hrvaški ni sistemskih pomanjkljivosti v zvezi s postopkom priznanja mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev, zaradi katerih kot prosilec v dublinskem postopku ne bi mogel biti vrnjen v Republiko Hrvaško. Prav tako noben evropski organ ni obravnaval Republike Hrvaške v zvezi s sistemskimi pomanjkljivostmi in nevarnostmi nečloveškega ali poniževalnega ravnanja. Republika Hrvaška je potrdila sprejem tožnika, ki ni izkazal razlogov, ki bi govorili proti temu, da se ga vrne v to državo.

10. Ker je tožnik kot prosilec samovoljno zapustil azilni dom, je toženka na podlagi 29. člena Uredbe Dublin III določila, da se predaja opravi najkasneje v 18 mesecih, po poteku tega roka pa v primeru neizvršene predaje za obravnavo tožnikove prošnje postane pristojna Republika Slovenija.

_Tožnikove trditve_

11. Zoper izpodbijani sklep je tožnik vložil tožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka, nepravilne uporabe materialnega prava ter nepopolno in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Predlagal je odpravo izpodbijanega sklepa, podrejeno pa vrnitev zadeve v ponoven postopek.

12. Tožnik uvodoma povzema svoje izjave na osebnem razgovoru in navaja, da so policisti na Hrvaškem z njim grdo ravnali, ob tem ga je bilo strah. Če ga bo toženka vrnila tja nazaj, se boji, da ga bodo deportirali v Bosno in Hercegovino (v nadaljevanju BiH).

13. Iz odgovora pristojnega hrvaškega organa z dne 7. 8. 2023 izhaja, da naj bi v Republiki Hrvaški zaprosil za mednarodno zaščito in da se šteje, da je svojo prošnjo umaknil. Vendar to ne drži, saj tam za mednarodno zaščito ni zaprosil. V praksi so prosilci, ki so Hrvaško zapustili pred koncem azilnega postopka tam obravnavani kot tujci in morajo vložiti ponovni zahtevek za uvedbo postopka za mednarodno zaščito, saj je bil predhodni postopek ustavljen. Obstajajo številne informacije o „push-backih“, ki jih hrvaška policija sistematično izvaja nad migranti in jim onemogoča dostop do postopka mednarodne zaščite na Hrvaškem.

14. Ne strinja se z ugotovitvijo toženke, da v Republiki Hrvaški ni sistemskih pomanjkljivosti in da tam zanj ni nevarnosti nečloveškega ali poniževalnega ravnanja. Glede tega kdaj so podane sistemske pomanjkljivosti se sklicuje na stališče v sodbi Vrhovnega sodišča RS I Up 253/2014 z dne 21. 8. 2014, da je obstoj utemeljene domneve o njihovem obstoju izkazan že, če lahko prosilec s svojimi izjavami in dokazi pri povprečnem človeku vzbudi utemeljeno domnevo oziroma dvom v spoštovanje človekovih pravic prosilcev za mednarodno zaščito v določeni evropski državi. V takšnem primeru se dokazno breme glede okoliščin v državi prevali na toženko. Tudi iz prakse Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) izhaja, da ko so enkrat izkazani utemeljeni razlogi za prepričanje, da obstaja realna nevarnost kršitve 3. člena EKČP, je na strani države breme, da pridobi ustrezne garancije, da posameznikove pravice v državi, v katero naj bi bil predan, ne bodo kršene.

15. Opozarja, da presoja zakonitosti predaje prosilca pristojni državi ni omejena samo na presojo obstoja sistemskih pomanjkljivosti v odgovorni državi, ampak tudi vseh drugih okoliščin, zaradi katerih bi predaja prosilca lahko predstavljala kršitev 3. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP). Pri oceni pojma mučenja, nečloveškega ali poniževalnega ravnanja je treba uporabiti minimalno stopnjo strogosti, pri čemer je sprejem ocene relativen, saj je treba upoštevati okoliščine konkretnega primera, kot so na primer čas trajanja takšnega ravnanja, fizični in psihični učinki takšnega ravnanja ter v nekaterih primerih tudi spol, starost in zdravstveno stanje posameznika (točka 93. in 94. sodbe ESČP v zadevi Tarakhel proti Švici). Iz sodbe ESČP v zadevi M.S.S. proti Grčiji izhaja, da je treba prosilcem za azil posvetiti posebno pozornost, saj spadajo v skupino ranljivih posameznikov, ki potrebujejo še posebno zaščito.

16. Nadalje se tožnik sklicuje na sodbi Sodišča EU (v nadaljevanju SEU) v zadevi Jawo in v zadevi C: 578/16 PPU, C.K., H.F., A.S. proti Sloveniji z dne 16. 2. 2017, v kateri je bilo sprejeto stališče, da je treba 4. člen Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina) razlagati tako, da je predajo prosilca za azil v okviru Uredbe Dublin III mogoče opraviti le v okoliščinah, v katerih ta predaja ne more povzročiti dejanske in izkazane nevarnosti, da bi se z zadevno osebo ravnalo nečloveško ali ponižujoče v smislu tega člena. SEU je večkrat poudarilo, da je pri uporabi prava EU, zlasti Uredbe Dublin III, treba upoštevati tudi varstvo, ki ga nudi Ženevska konvencija2 (prim. 32. točko uvodne izjave te uredbe).

17. Na osebnem razgovoru je povedal, da je bil na Hrvaškem že izpostavljen nehumanemu in poniževalnemu ravnanju s strani uradnih organov. Od leta 2020 dalje je bil deležen je bil več »push - backov« mejne policije, ki ga pred tem prijela, pretepla, mučila, mu vzela denar in mobitel. Po zadnjem prijetju so ga za 4 mesece zaprli v kamp, ne da bi mu pojasnili razloge in postopek. Zaradi bivanja v zaprtem kampu je imel psihične težave, bil je zmeden, zaradi obravnave na Hrvaškem se še vedno sooča s psihičnimi težavami, pretresen je. Do teh njegovih izjav se toženka sploh ni opredelila in jih ni dokazno ocenila. Zato izpodbijanega sklepa na več mestih ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Posledično je ostalo tudi dejansko stanje nepravilno in nepopolno ugotovljeno.

18. Glede na mednarodno sodno prakso bi morala toženka informacije o stanju v relevantni državi preveriti tudi po uradni dolžnosti, vendar tega ni storila. Pravni center za varstvo človekovih pravic in okolja mu je posredoval dokument »Informacije o stanju na Hrvaškem«, ki ga je tožnik priložil tožbi. Iz navedenih informacij med drugim izhaja, da: - se ogromno prosilcev za azil sooči z ekstremnimi oblikami policijske brutalnosti, hrvaške oblasti pa jih prisilno izženejo iz EU, ne da bi obravnavale njihove prošnje za azil, - je bil prosilcem za azil onemogočen dostop do azila; policija je nezakonito vračala (“push back“) in zlorabljala ljudi, ki so v državo vstopali ilegalno, - je Regionalno upravno sodišče v Hannovru zaradi resnih znakov sistemskih pomanjkljivosti v azilnem postopku in sprejemnem sistemu na Hrvaškem prekinilo izvedbo transferja po dublinskem postopku, - je v primeru dublinskega transferja na Hrvaško Regionalno upravno sodišče v Stuttgartu zaključilo, da je treba transfer razveljaviti zaradi nezakonitosti. Ugotovilo je, da obstajajo sistemske pomanjkljivosti na Hrvaškem v azilnem postopku, med drugim tudi zaradi dejstva, ker se prosilci, ki zapustijo Hrvaško in so umaknili svojo vlogo ali pa so bili zavrnjeni, obravnavajo kot osebe, ki podajajo ponovno prošnjo, to pa je v nasprotju z drugim odstavkom 18. člena Uredbe Dublin III.

19. Tožnik meni, da iz dokumenta »Informacije o stanju na Hrvaškem« izhaja veliko dokazov o sistemskih pomanjkljivostih azilnega postopka, mučenju in nečloveškem ravnanju policije z migranti, ko se jim za vsako ceno skuša preprečiti vstop na Hrvaško, začetek in nadaljevanje postopka za pridobitev mednarodne zaščite. Sodne prakse tujih nacionalnih sodišč v konkretnih primerih zavračajo predajo migrantov oziroma prosilcev Hrvaški, kar navaja tudi poročilo EUAA Asylum Report 2022. Tožnik meni, da predložene informacije potrjujejo verodostojnost njegovih navedb.

20. Dejstvo, da je Republika Hrvaška sprejela odgovornost za obravnavo njegove prošnje za mednarodno zaščito, ne pomeni, da bo dejansko imel zagotovljen dostop do azilnega postopka. Obstaja verjetnost, da bi v primeru vrnitve v to državo postal žrtev nezakonitega vračanja v BiH in da bi bil podvržen nehumanemu ravnanju, kar je v nasprotju s 3. členom EKČP, 4. členom Listine in 18. členom Ustave RS, ki prepoveduje mučenje, nečloveško ter ponižujoče ravnanje. Zato bi morala toženka aktivno preveriti stanje v tej državi, ne pa zgolj predpostaviti, da bo Hrvaška spoštovala njegove človekove pravice.

21. Glede na vse zgoraj navedeno je razvidno, da toženka njegovih izjav dejansko in vsebinsko ni dokazno ocenila. Zato so njene ugotovitve, da v Republiki Hrvaški ni nobenih sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, brez dokazne podlage. Izpodbijani sklep tudi glede tega nima razlogov o odločilnih dejstvih in ga ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka. Posledično je ostalo tudi v tem delu dejansko stanje nepravilno in nepopolno ugotovljeno.

22. Tožnik izrecno izpodbija tudi 3. točko izreka izpodbijanega sklepa, ki se glasi: »Predaja prosilca iz 1. točke izreka tega sklepa se izvrši najkasneje v 18 mesecih od 7. 8. 2023.« Navaja, da ta točka ni skladna z določbo prvega odstavka 29. člena Uredbe Dublin III.

23. Predlaga tudi, da sodišče do pravnomočne odločitve zadrži izvršitev izpodbijanega sklepa. V zvezi s tem zatrjuje, da bi mu lahko nastala škoda že s samo predajo Republiki Hrvaški, kjer bi bile njegove pravice lahko ogrožene in bi bil izpostavljen nečloveškemu in ponižujočemu ravnanju.

_Trditve tožene stranke_

24. V odgovoru na tožbo se toženka sklicuje na ugotovitve v izpodbijanem sklepu. Dodatno navaja, da je tožnik na osebnem razgovoru opisal svoje izkušnje s hrvaško policijo, ko ga je ta obravnavala kot tujca in ne kot prosilca za mednarodno zaščito. Težko verjame, da v Republiki Hrvaški ni zaprosil za mednarodno zaščito, saj iz evidence Eurodac jasno izhaja, da je bil tam v evidenco vnesen pod številko 1, torej kot prosilec za mednarodno zaščito. Če tam za mednarodno zaščito ne bi zaprosil, ne bi imel razgovora z uradno osebo o razlogih, zaradi katerih je zapustil svojo izvorno državo, kasneje pa ne bi bil izpuščen iz zaprtega kampa in napoten v odprti kamp. V azilnem domu namreč niso nastanjeni tujci, temveč prosilci za mednarodno zaščito. Toženka meni, da je bil tožnik v Republiki Hrvaški povsem upravičeno nastanjen v zaprti kamp, kjer je nato evidentno zaprosil za mednarodno zaščito.

25. Toženka ne more pritrditi tožbenim navedbam, da so v praksi prosilci, ki so Republiko Hrvaško zapustili pred koncem azilnega postopka, obravnavani kot tujci in da morajo po vrnitvi v to državo v dublinskem postopku vložiti zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za mednarodno zaščito, ker je predhodni postopek ustavljen. V zvezi s tem navaja, da so prosilci, ki so v dublinskem postopku vrnjeni v Republiko Hrvaško, tam obravnavani z ozirom na to, v kakšni fazi je njihov postopek in ali je bila morda že izdana meritorna odločitev. V primeru, da meritorna odločitev ni bila izdana, prosilec pa ni izrecno umaknil svoje prošnje za mednarodno zaščito, gre za novo prošnjo in ne za ponovno prošnjo, kar bo zagotovo veljalo tudi v konkretnem primeru.

26. Tožnik ni navedel, da bi imel s hrvaškimi uradnimi osebami, pristojnimi za vodenje postopka za priznanje mednarodne zaščite, kakršno koli slabo izkušnjo, njegove navedbe v zvezi s tem so se nanašale le na postopanje hrvaške policije, preden je v Republiki Hrvaški zaprosil za mednarodno zaščito. Toženka se sklicuje na sodbo tega sodišča št. I U 906/2022-15 z 8. 7. 2022, iz katere izhaja, da je bistveno pri presoji, ali obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite na Hrvaškem to, kakšno je bilo ravnanje hrvaških oblasti s prosilci po tem, ko so imeli status prosilca za mednarodno zaščito. Ko je bil tožnik nastanjen v odprt kamp, ni imel nobenih težav več.

27. V zvezi s »push-backi« izpostavlja še sodbo Švicarskega Federativnega Administrativnega sodišča v St. Gallen št. E-1488/2020 z 22. 3. 2023. Glede na navedeno sodbo je pri dublinskih transferjih treba ugotoviti, ali bo imel prosilec, za obravnavo katerega je Republika Hrvaška prevzela pristojnost, tam dostop do azilnega postopka. Vprašanje, ali je bilo za prosilca za mednarodno zaščito izjemno težko priti na teritorij Republike Hrvaške, ni več primarno. Glede na omenjeno švicarsko sodbo ni podlage za utemeljeno sklepanje, da so dublinski povratniki izpostavljeni enaki nevarnosti kot osebe, ki poskušajo prvič vstopiti ali prečkati Republiko Hrvaško.

28. V nadaljevanju toženka obširno pojasnjuje svoj zaključek v izpodbijanem sklepu, da na Hrvaškem ni izkazanih sistemskih pomanjkljivosti, ki bi preprečevale tožnikovo vrnitev v omenjeno državo. Ne verjame, da tožnik ni vedel, zakaj je bil nastanjen v zaprtem kampu. Glede na njegove izjave je bil na razgovoru v zaprtem kampu prisoten tolmač, zato je razumel postopek. Če pa česa ni razumel, bi lahko vprašal prisotno uradno osebo.

29. Ne gre spregledati tega, da se je tekom konkretnega postopka ugotovilo, da tožnik v azilnem domu ni več prisoten. Obvestilo o izdaji sklepa je toženka zato objavila na oglasni deski, ko pa se je tožnik vrnil, mu ga je tudi osebno vročila. Ker se sprva ni odzval vabilu na osebni razgovor, svojega izostanka pa takrat ni opravičil, je uradna oseba razgovor z njim opravila nekaj dni kasneje. Navedeno vsekakor kaže na tožnikovo nepripravljenost sodelovati v upravnem postopku oziroma na njegovo neodgovornost. Njegove pavšalne navedbe, da ima zaradi obravnave v Republiki Hrvaški še vedno težave, so brez dokazov (potrdila zdravnika, psihologa, psihiatra), zato jih ni mogoče komentirati.

30. Predložene informacije o stanju na Hrvaškem toženka ocenjuje kot tožbene novote, zato se do njih ne opredeljuje. Iz spletnih strani hrvaškega Ministrstva za notranje zadeve in javno dostopnih podatkov se predaje prosilcev v Republiko Hrvaško iz drugih držav članic EU izvajajo ves čas kontinuirano, v letošnjem letu do 31. 3. 2023 jih je bilo že 170. 31. Toženka še pojasnjuje, da je 3. točka izreka izpodbijanega sklepa skladna z drugim odstavkom 29. člena Uredbe Dublin III, ki določa, da se rok za predajo prosilca odgovorni državi članici lahko podaljša na največ osemnajst mesecev, če zadevna oseba pobegne. V času izdaje sklepa tožnika v azilnem domu ni bilo več, kar je jasno razvidno iz uradnih evidenc, ki so priložene odgovoru na tožbo. Iz tega razloga je 3. točka izreka izpodbijanega sklepa pravilna.

32. Glede na navedeno toženka predlaga, da se tožba zavrne kot neutemeljena, izpodbijani sklep pa potrdi.

_Presoja sodišča_

33. V dokaznem postopku je sodišče pregledalo listine spisa, ki se nanašajo na zadevo, jih v soglasju s strankama štelo za prebrane in s tem povezanih listin ni posebej naštevalo.

**K I. točki izreka:**

34. Tožba je utemeljena.

35. V obravnavani zadevi je bilo na podlagi Uredbe Dublin III odločeno, da Republika Slovenija ne bo obravnavala tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je za to odgovorna država članica. Njegova predaja bo izvršena najkasneje v 18 mesecih od 7. 8. 2023. V prvem odstavku 3. člena te uredbe je določeno, da države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, vloženo na ozemlju katerekoli izmed članic, tudi na meji ali na tranzitnem območju, prošnjo pa obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III.

36. Uredba Dublin III v drugem pododstavku drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine3, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej proučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno.

37. Ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici je torej domneva, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali/in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.). Pri tem ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv,4 ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje5. Države članice so namreč zavezane k spoštovanju temeljnih pravic prosilcev za mednarodno zaščito, zato prosilca ne smejo predati odgovorni državi članici, če ni mogoče, da ne bi vedele, da sistematične pomanjkljivosti sistema azilnega postopka in pogojev za sprejem prosilcev za azil v tej državi članici pomenijo utemeljene razloge za prepričanje, da bi bil prosilec izpostavljen resnični nevarnosti, da se bo z njim nečloveško ali ponižujoče ravnalo v smislu 4. člena Listine.6

38. Domneva, da vse države članice spoštujejo temeljne oziroma človekove pravice, je izpodbojna, zato je v takih primerih pristojni organ dolžan presoditi obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v drugi državi članici; če te nevarnosti ne more izključiti, pa mora od druge države članice pridobiti posebna zagotovila, da do kršitve pravice ne bi prišlo. Tako SEU kot Vrhovno sodišče RS sta že sprejela stališče, da se mora pristojni organ pri presoji nevarnosti opreti na objektivne, zanesljive, natančne in ustrezno posodobljene podatke o razmerah v drugi državi članici, ki dokazujejo dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ti podatki lahko izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe ESČP, iz sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov.7

39. Toženka je izpodbijani sklep izdala na podlagi ugotovitve, da ni podana utemeljena domneva, da v Republiki Hrvaški obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja (v nadaljevanju sistemske pomanjkljivosti). Upoštevala je tudi, da je Republika Hrvaška prevzela odgovornost za obravnavo tožnikove prošnje za mednarodno zaščito. Tožnik zatrjuje, da na Hrvaškem za mednarodno zaščito ni zaprosil in da se ga že zato v to državo ne sme vrniti. Meni, da njegovo vrnitev preprečuje tudi obstoj sistemskih pomanjkljivosti, zaradi katerih bi lahko v Republiki Hrvaški z njim nečloveško in ponižujoče ravnali in ga vrnili v BiH.

40. Sodišče ugotavlja, da je tožnik že na osebnem razgovoru povedal, da v Republiki Hrvaški za mednarodno zaščito ni zaprosil. Izjavil se je tudi o tem, kako je z njim postopala hrvaška policija in kakšne so razmere v hrvaških kampih. Kljub temu se toženka do njegovih izjav ni opredelila. Le povzela jih je, ni pa napravila nobene dokazne ocene o pravno pomembni okoliščini ali je tožnik na Hrvaškem zaprosil za mednarodno zaščito ali ne. Prav tako ni navedla in obrazložila razlogov za ugotovitev, da v Republiki Hrvaški ni sistemskih pomanjkljivosti, ki bi preprečevale tožnikovo vrnitev v omenjeno državo. Tudi glede te odločilne okoliščine je dokazna ocena toženke izostala, dejansko stanje pa je ostalo nepopolno ugotovljeno.

41. Po presoji sodišča zato tožnik utemeljeno navaja, da izpodbijani sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih in ga ni mogoče preizkusiti. Izpodbijani sklep nima vseh sestavin odločbe po 214. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP)8. Ni namreč mogoče upoštevati dodatnih pojasnil toženke v odgovoru na tožbo zakaj meni, da tožnik v Republiki Hrvaški ni zaprosil za mednarodno zaščito in zakaj tam ni sistemskih pomanjkljivosti, ki bi preprečevale njegovo vrnitev v omenjeno državo. V obravnavani zadevi je predmet spora le zakonitost izpodbijanega sklepa, pomanjkljivosti njegove obrazložitve pa ni mogoče popravljati z navedbami v odgovoru na tožbo.9 Glede na navedeno je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

42. Glede na ugotovljeno je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijani sklep zaradi kršitev pravil postopka in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja odpravilo in zadevo vrnilo toženki v ponoven postopek (2. in 3. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1).

43. V ponovljenem postopku se bo morala toženka opredeliti do tožnikovih izjav v zvezi s pravno odločilnimi dejstvi in jih dokazno oceniti, enako pa bo morala postopati tudi z drugimi dokazi v zadevi. Šele nato bo lahko ob upoštevanju načela proste presoje dokazov ugotovila, ali je tožnik v Republiki Hrvaški zaprosil za mednarodno zaščito, ali so tam podane zatrjevane sistemske pomanjkljivosti. V takem primeru toženki ne bo mogoče očitati, da ni storila vsega, kar bi lahko, da tožnika ne bi izpostavila tveganju nečloveškega ali ponižujočega ravnanja.

44. Ker je sodišče izpodbijani sklep odpravilo iz zgoraj navedenih razlogov, se do ostalih navedb strank ni opredeljevalo.

**K II. točki izreka:**

45. Predlog za izdajo začasne odredbe je utemeljen.

46. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikov predlog odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki predlaga izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda zanjo težko popravljiva.

47. Tožnik predlaga, da se izvršitev izpodbijanega sklepa odloži do izdaje pravnomočne odločbe. Če bi bil izpodbijani sklep izvršen še pred odločitvijo sodišča o glavni stvari, meni, da bi to pomenilo njegovo izročitev Hrvaški, kjer bi bil izpostavljen nevarnosti nečloveškega in ponižujočega ravnanja v smislu kršitve 3. člena EKČP. V tem primeru vzpostavitev prejšnjega pravnega razmerja ne bi bila več mogoča, čeprav bi v tem upravnem sporu uspel. Če se tožnik v času odločanja ne bi več nahajal na območju Republike Slovenije, bi to pomenilo, da tudi ne bi bil več pod jurisdikcijo naše države. Zaradi tega ne bi mogel več izkazovati pravnega interesa, ker bi mu z izročitvijo Republiki Hrvaški le-ta prenehal. To pa bi pomenilo za tožnika kršitev pravice iz 23. in 25. člena Ustave RS, zaradi izročitve državi, v kateri so mu kršene temeljne človekove pravice, pa bi mu nastala nepopravljiva škoda.

48. V obravnavani zadevi izdaja začasne odredbe ne more temeljiti na samem dejstvu predaje tožnika Republiki Hrvaški, temveč na obstoju težko popravljive škode, ki bi zaradi njega oziroma v povezavi z njim lahko nastala, še preden bi pristojno sodišče v upravnem sporu pravnomočno presodilo, da je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita. Navedena težko popravljiva škoda pa bi morala pretehtati nad potrebnim varstvom javnega interesa, da bi bilo začasno odredbo mogoče izdati, kar je treba ugotoviti v vsakem primeru posebej.10

49. Po presoji sodišča je potrebnost izdaje predlagane začasne odredbe v obravnavani zadevi izkazana vsaj s stopnjo verjetnosti že zato, ker toženka ni prerekala tožbenih navedb glede težko popravljive škode, zaradi česar se štejejo za priznane in jih ni treba dokazovati (214. člen Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Poleg tega ni navedla nobenega dejstva, ki bi lahko ustrezno utemeljil prevladujoč javni interes oziroma drugo prizadetost javne koristi, ki bi bila nesorazmerno prizadeta z izdajo začasne odredbe.11

50. Glede na navedeno, ko je tožnik izkazal, da mu bo s takojšnjo izvršitvijo izpodbijanega sklepa nastala škoda, ki bo težko popravljiva, toženka pa ne, da bo z začasnim zadržanjem izvršitve nesorazmerno prizadeta javna korist, je sodišče ugodilo zahtevi za izdajo začasne odredbe tako, da se do pravnomočne odločitev v tem upravnem sporu začasno zadrži izvršitev izpodbijanega sklepa.

1 Uredba EU št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev) (v nadaljevanju Uredba Dublin III). 2 Ženevska konvencija o statusu beguncev z dne 28. julija 1951, spremenjena z Newyorškim protokolom z dne 31. januarja 1967 (v nadaljevanju Ženevska konvencija) 3 Glasi se: "Nihče ne sme biti podvržen mučenju ali ponižujočemu ravnanju in kaznovanju." 4 V tem smislu SEU v sodbi _N.S._ (združeni zadevi C-411/10 in C-493/10) z dne 21. 12. 2011 (85. točka). 5 C-411/10 (88. točka). 6 Prav tam, 94. točka. 7 Tako Vrhovno sodišče RS na primer v sodbi in sklepu I Up 81/2023 (11. točka obrazložitve). 8 Ob upoštevanju prejšnje opombe mora obrazložitev upravne odločbe v skladu z navedeno določbo obsegati tudi navedbo o dejstvih, ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto, razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov in razloge, ki jih glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo, kakor tudi razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku. 9 Smiselno enako tudi E. Kerševan, V. Androjna, Upravno procesno pravo, Upravni postopek in upravni spor, GV Založba, Ljubljana 2018, str. 570, drugi odstavek. 10 Sklep Vrhovnega sodišča RS I Up 209/2022 z dne 16. 11. 2022. 11 Takšno stališče je Vrhovno sodišče RS sprejelo v zadevi I Up 109/2022 z dne 8. 6. 2022 (19. točka obrazložitve).