Jedro

Držijo pritožbeni očitki, da viličar sam po sebi ni nevarna stvar ter da razklad tovora z viličarjem sam po sebi ni nevarna dejavnost. Takšna postane šele, če se ob tem ne spoštujejo pogoji in ukrepi za varno delo. Za nevarno dejavnost namreč gre le v tistih primerih, kjer navkljub ustrezni pazljivosti izhaja nadpovprečno tveganje za varnost in premoženje ljudi. Razklad tovora tako v tem primeru ni predstavljal nevarne dejavnosti sam po sebi, nevaren je postal šele zaradi nepravilnosti pri ravnanju prve in druge toženke. Ker sta tako prva kot druga toženka s svojim nepravilnim ravnanjem oziroma neskrbnim ravnanjem zakrivili nevarnost, se ne moreta razbremeniti odgovornosti za škodo zaradi nepredvidljivega in instiktivnega ravnanja delavca, ki je poskušal odvrniti grozečo škodo zaradi prevrnitve stroja.

Držijo očitki prve toženke, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je na podlagi zaključka, da je poškodovani delavec ravnal instinktivno, odločilo, da je soprispevek delavca 10-odstotni. Instinktivno ravnanje namreč izključuje protipravnost ravnanja delavca in s tem tudi njegov soprispevek. V takšni situaciji zato oškodovanemu delavcu prve toženke ni mogoče očitati sokrivde in ga obremeniti z deljeno odgovornostjo za nastalo škodo na podlagi 171. člena OZ zaradi premajhne skrbnosti za svojo varnost in svoje zdravje. Zato bi sodišče prve stopnje moralo odločiti, da sta prva toženka in druga toženka za nastalo škodo nerazdelno odgovorni v celoti. Ker pa sta se proti sodbi sodišča prve stopnje pritožili le prva in druga toženka, pritožbeno sodišče v skladu z določilom 359. člena ZPP odločitve ne sme spremeniti v njuno škodo.

Izrek

I. Pritožbi prve in druge toženke se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje v I. in III. točki izreka potrdi.

II. Prva in druga toženka nosita sami svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo prvi in drugi toženki naložilo nerazdelno plačilo 87.721,06 EUR s pripadki (I. točka izreka). Zahtevek za plačilo 9.746,79 EUR s pripadki je zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je, da sta prva in druga toženka dolžni plačati tožeči stranki 90 odstotkov njenih pravdnih stroškov, ki jih bo sodišče odmerilo s posebnim sklepom (III. točka izreka).

2. Takšno odločitev je sprejelo, ker je ocenilo, da sta prva in druga toženka solidarno odgovorni za nezgodo pri delu ter da je soprispevek delavca k nezgodi 10-odstoten. Zato je prvi in drugi toženki naložilo nerazdelno plačilo 90 odstotkov stroškov zdravljenja poškodovanega delavca in izplačanih nadomestil. 3. Proti I. in III. točki izreka izpodbijane sodbe sta se iz vseh pritožbenih razlogov, ki so navedeni v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), pravočasno pritožili prva in druga toženka. Prva toženka je sodišču prve stopnje očitala, da je sodba nezakonita in nepravilna. Trdila je, da sodišče prve stopnje pri odločitvi zmotno ni upoštevalo, da se je delo poškodovanega delavca (šoferja) zaključilo s trenutkom prejema podpisanega tovornega lista. Trdila je, da je poškodovani delavec v kritičnem času ravnal mimo navodil, da je s samoiniciativnim poskusom zaustavitve padca stroja kršil svoje delovne obveznosti in je s tem sam zakrivil nevarno situacijo. Sodišču prve stopnje je očitala zmotno uporabo materialnega prava, ker instinktivno ravnanje pojmovno izključuje obstoj soprispevka delavca. Zatrjevala je, da se je delavec zavestno, samoiniciativno in v nasprotju s pričakovanji delodajalca odločil, da bo s skokom pod več kot tono težak tovor tvegal lastno življenje in zdravje. Vztrajala je, da reakcija delavca ni bila instinktivna in da razkladanje tovora ne dosega standarda nevarne dejavnosti. Trdila je, da je sodišče prve stopnje zmotno odločilo, da je dejstvo, kdaj je prišlo do nagiba stroja, nesporno.1 Posledično je sodišču prve stopnje očitala zmoten zaključek o obstoju vzročne zveze med njenimi ravnanji in nastankom škode. Zatrjevala je, da je izvedensko mnenje nepopolno, ker izvedenec ni opravil ogleda kraja nesreče, viličarja in podaljškov vilic. Trdila je, da je sodišče prve stopnje kršilo določila pravdnega postopka, ker ni soočilo trditev iz izvenpravdnih izvedenskih mnenj, ki ju je predložila, s trditvami v postopku postavljenega sodnega izvedenca. Prav tako naj bi zmotno presodilo, da so bili podaljški na vilice pravilno nameščeni. Sodišču prve stopnje je očitala kršitve določil pravdnega postopka, ker ni zaslišalo policistov (o neprimernem terenu za razklad, lužah, kvaliteti makadama, oddaljenosti tovora od kombija ob padcu, obnašanju viličarja, ki je bil pod vplivom alkohola, pravilni namestitvi podaljškov vilic). Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek, kolikor je naperjen zoper njo, zavrne in tožeči stranki naloži plačilo stroškov postopka. Priglasila je pritožbene stroške.

4. Druga toženka pa je sodišču prve stopnje očitala, da je zmotno presodilo, da je za nezgodo odgovorna tudi ona. Trdila je, da je nezgoda izključno posledica ravnanja prve toženke, ker je stroj nepravilno naložila na kombi in s tem onemogočila varen razklad. Zatrjevala je tudi, da je sodišče prve stopnje soprispevek delavca ocenilo prenizko. Trdila je, da je bil soprispevek delavca upoštevajoč njegovo usposobljenost za delo bistveno višji. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek proti njej v celoti zavrne. Podrejeno pa je pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

5. Tožeča stranka na pritožbi prve in druge toženke ni odgovorila. Prva toženka je pravočasno odgovorila na pritožbo druge toženke. Predlagala je, da pritožbeno sodišče sledi njeni pritožbi. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

6. Pritožbi prve in druge toženke nista utemeljeni.

_Splošno_

7. Predmet te pravde je regresni zahtevek tožeče stranke Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (Zavod), s katerim od prve in druge toženke terja povrnitev nadomestila plače ter stroškov zdravljenja za delavca prve toženke A. A. (zavarovanca tožeče stranke), ki je bil 20. 6. 2016 poškodovan pri opravljanju dela na delovišču druge toženke. Trdila je, da je do delovne nezgode prišlo, ker sta prva in druga toženka opustili dolžne ukrepe varstva pri delu. V tem primeru je bil poškodovani delavec kot voznik zaposlen pri prvi toženki. S kombiniranim vozilom (kombijem) je do naročnika B. d. o. o. pripeljal stroj velikosti 2.500 x 800 x 1.100 mm. Stroj je bil težak 1.200 kg. Ker naročnik stroja ni mogel razložiti, se je razklad v skladu z medsebojnim dogovorom med naročnikom in drugo toženko opravil pri drugi toženki. Stroj je bil v kombi naložen po dolžini, zato se je razklad opravljal s podaljški nameščenimi na vilice viličarja. Ko je viličar stroj že skoraj izvlekel iz kombija, je stroj zanihal. Delavec prve toženke in C. C. (delavec naročnika) sta skočila do stroja, da bi ga zadržala in tako preprečila padec. Ko je stroj začel padati, je C. C. pravočasno odskočil, stroj pa je padel na delavca prve toženke A. A. in ga hudo telesno poškodoval. 8. Zahtevek tožeče stranke temelji na določilih prvega in drugega odstavka 86. člena ter prvega odstavka 87. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ). Prvi odstavek 86. člena ZZVZZ med drugim določa, da ima Zavod pravico zahtevati povrnitev škode od tistega, ki je namenoma ali iz malomarnosti povzročil okvaro zdravja ali smrt zavarovane osebe. Iz drugega odstavka navedenega člena pa izhaja, da je za škodo, ki jo povzroči v primerih iz prejšnjega odstavka delavec pri delu ali v zvezi z delom, odgovoren delodajalec. Na podlagi prvega odstavka 87. člena ZZVZZ ima Zavod pravico zahtevati, da povzročeno škodo povrne delodajalec, če je bolezen, poškodba ali smrt zavarovane osebe posledica tega, ker niso bili izvedeni ustrezni higiensko-sanitarni ukrepi, ukrepi varstva pri delu ali drugi ukrepi, predpisani ali odrejeni za varnost ljudi. Odškodnina, ki jo ima Zavod pravico zahtevati obsega stroške za zdravstvene in druge storitve ter zneske denarnih nadomestil in drugih dajatev, ki jih plačuje Zavod (91. člen ZZVZZ).

9. Iz navedenega izhaja, da je pravna podlaga za zahtevek tožeče stranke do prve toženke prvi odstavek 87. člena ZZVZZ, do druge toženke pa prvi in drugi odstavek 86. člena ZZVZZ. Sodišče prve stopnje je sicer navedlo, da je pravna podlaga za zahtevek tožeče stranke do druge toženke prvi odstavek 147. člena OZ,2 vendar pa ta nepravilnost na pravilnost in zakonitost sodbe sodišča prve stopnje ne vpliva. Določili ZZVZZ sta v razmerju do določila prvega odstavka 147. člena OZ specialnejši. Zavodu namreč v primeru poškodb njegovih zavarovancev, ki so posledica neskrbnega dela delavcev pri delu ali v zvezi z delom in pod pogojem, da je plačal stroške zdravljenja zavarovanca ali nadomestila zavarovancu, nudita neposredno pravico do regresa od delodajalca delavca povzročitelja škode.

10. V tem primeru med pravdnimi strankami ni bilo sporno, da je bil oškodovani delavec prve toženke zavarovanec tožeče stranke in da je tožeča stranka (Zavod) zanj plačala stroške zdravljenja ter nadomestila. Ostale predpostavke za odgovornost delodajalca, za škodo, ki jo povzroči delavec pri opravljanju dela ali v zvezi z delom, pa so po prvem odstavku 147. člena OZ in prvem odstavku 86. člena ZZVZZ enake. Te so: nastanek škode pri opravljanju dela ali v zvezi z delom, da je delavec ravnal namerno ali malomarno oziroma da v danih okoliščinah ni ravnal tako, kot je bilo treba ter vzročna zveza med ravnanjem delavca in nastalo škodo. V obeh primerih se odgovornost delodajalca domneva (131. člen OZ).3 To pomeni, da je trditveno in dokazno breme o okoliščinah, ki bi lahko pomenile razbremenitev odgovornost delodajalca na slednjem.

_**O odgovornosti prve toženke**_

11. Kot je že bilo pojasnjeno, je tožeča stranka povračilo stroškov zdravljenja in izplačanih nadomestil od prve toženke vtoževala na podlagi prvega odstavka 87. člena ZZVZZ. Na podlagi navedenega določila ima Zavod pravico zahtevati, da povzročeno škodo povrne delodajalec, če je bolezen, poškodba ali smrt zavarovane osebe posledica tega, ker niso bili izvedeni ustrezni ukrepi varstva pri delu ali drugi ukrepi, predpisani ali odrejeni za varnost ljudi.

12. Ne držijo pritožbeni očitki prve toženke, da je sodišče zmotno presodilo, da so izpolnjene predpostavke za njeno odgovornost za nezgodo. V tem primeru je tožeča stranka prvi toženki očitala, da ni izvedla vseh ukrepov varstva pri delu ali drugih ukrepov, predpisanih ali odrejenih za varnost in zdravje ljudi. Izvedenec je pojasnil, da je bil stroj na kombi naložen nepravilno, naložen je bil po dolgem namesto po širini, stroj ni bil povezan z dvema euro paletama, na kateri je bil naložen in zato varni razklad upoštevajoč lastnostni tovora (velikost, težo in težišče) ni bil mogoč. Prav tako prva toženka ni dala navodil, kako zaradi neustrezne naložitve stroja na kombi varno izvesti razklad niti ni opozorila druge toženke oziroma naročnika stroja na to okoliščino. Že iz navedenega izhaja, da prva toženka ni zagotovila pogojev za varno delo in je zato kršila svoje dolžnosti. Delodajalec je namreč dolžan zagotoviti varnost in zdravje delavcev pri delu. V skladu s prvim odstavkom 5. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1) mora delodajalec izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev. Pri izvajanju varnostnih ukrepov mora ravnati skrbno. Če ne ravna tako, pomeni njegovo ravnanje kršitev ZVZD-1 in je hkrati krivdno (prvi odstavek 131. člena OZ). Merila za doseganje potrebne ravni skrbnosti delodajalca so v sodni praksi postavljena razmeroma visoko.

13. V skladu z 19. členom ZVZD-1 mora delodajalec zagotavljati varnost in zdravje pri delu v skladu z izjavo o varnosti z oceno tveganja.4 Spoštovati mora tudi minimalne zahteve, ki jih določajo veljavni predpisi o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu. V tem primeru so to tudi pravila Pravilnika o nalaganju in pritrjevanju tovora v cestnem prometu z Navodili za varno nalaganje in pritrjevanje tovora v cestnem prometu (Pravilnik in navodila), ki se uporablja glede ukrepov za zagotavljanje varnosti in zdravja pri prevozu tovora ter pravila o varni uporabi viličarja. Ker teh prva toženka kot delodajalka oškodovanega delavca pri naložitvi tovora v kombi ni spoštovala, je odgovorna za nastalo nezgodo. Dejstvo, da je prva toženka brez težav naložila tovor po dolgem v kombi, za odločitev ni pravno odločilno. Čeprav je prva toženka tovor naložila v kombi brez težav, to še ne pomeni, da ga je v kombi naložila pravilno, torej tako, da bi bil omogočen varni razklad. Prav to pa se ji poleg izostanka navodil naročniku oziroma drugi toženki za "varni" razklad očita in prav to pomeni kršitev njenih obveznosti.

14. Ne držijo pritožbeni očitki prve toženke, da sodišče prve stopnje ni soočilo trditev iz izvenpravdno pridobljenih izvedeniških mnenj, ki jih je pridobila, s stališči sodnega izvedenca. Sodni izvedenec je namreč pojasnil, da se navodila, ki jih je predložila prva toženka ne nanašajo na razklad stroja, temveč na postavitev stroja na mesto, kjer bo služil svojemu namenu. Ker navodila ne urejajo razklada, dodatnih opredelitev sodnega izvedenca ne terjajo. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe v skladu z določilom 8. člena ZPP tudi ustrezno pojasnilo, zakaj sledi mnenju sodnega izvedenca in ne trditvam prve toženke, ki izhajajo iz izvensodno pridobljenih izvedenskih mnenj. Pritožbeno sodišče se z jasnimi in prepričljivimi razlogi sodišča prve stopnje v celoti strinja. Prva toženka razlogov sodišča prve stopnje s pavšalnimi pritožbenimi očitki ne more izpodbiti.

15. Glede na navedeno je tako pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da prva toženka pri zagotavljanju ukrepov za varno delo ni ravnala z zadostno skrbnostjo.

16. Neutemeljeni so očitki prve toženke o zmotni in nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja zaradi neizvedbe vseh predlaganih dokazov in posledično nepravilno ugotovljeni vzročni zvezi med njenim ravnanjem in nastalo škodo. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da ogled kraja nezgode s strani izvedenca v zvezi s stanjem prostora, kjer se je razklad opravljal, ter glede pravilnosti montiranih podaljškov na vilice viličarja ni potreben in glede na okoliščine nezgode in lastnosti oglednih predmetov ter prostora razklada tudi nesmiseln.

17. Logično in življenjsko je, da se stanje makadamskega parkirišča z vidika lukenj in neravnin spreminja. Zato stanje lukenj in neravnin na prostoru razklada več kot pet let po nezgodi nedvomno ni več enako, kot je bilo ob nezgodi. Sodišče prve stopnje je glede na navedeno pravilno zaključilo, da izostanek ogleda prostora razklada s strani sodnega izvedenca pet let po nezgodi na pravilnost in popolnost njegovega mnenja ne vpliva. Poleg navedenega se je sodišče prve stopnje o stanju makadamskega parkirišča na dan nezgode lahko prepričalo na podlagi drugih izvedenih dokazov.

18. Sodišče prve stopnje je v skladu z določilom 8. člena ZPP po izvedbi predlaganih dokazov pravilno zaključilo, da na prostoru, kjer se je razklad izvajal, ni bilo lukenj, ki bi lahko povzročile padec stroja. Razlogi sodišča prve stopnje so pravilni, jasni in življenjsko logični. Pritožbeno sodišče jim v celoti sledi. Kakšno je bilo stanje prostora – terena razklada ob nezgodi jasno in nedvoumno izhaja iz fotografij, posnetih na dan nezgode. Sodišče prve stopnje se je namreč na podlagi fotografij, posnetih na dan nezgode (B20, A7), in osnovnega poznavanja fizikalnih lastnosti lahko prepričalo o stanju terena na prostoru, kjer se je izvajal razklad. Na območju, kjer se je izvajal razklad (za kombijem), ni bilo lukenj, kot je to med postopkom trdila prva toženka in izpovedal njen zakoniti zastopnik. Iz fotografij namreč ni razvidno, da bi na prostoru za kombijem, kjer se je izvajal razklad, zastajala voda (ni bilo luž).5 Obstoj luž na preostalem delu makadamskega parkirišča za odločitev ni pravno odločilen. Takšno stanje prostora razklada so potrdile tudi ostale zaslišane priče C. C., D. D. in E. E. Zato izvajanje kakršnihkoli dodatnih dokaznih predlogov glede stanja terena ob razkladu ni bilo potrebno. Glede na navedeno je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da na terenu, kjer se je opravljal razklad, ni bilo lukenj, ki bi lahko bile vzrok za prevrnitev stroja. Prav tako se neutemeljeni očitki prve toženke, da teren ni bil dovolj "trden". Tudi ta očitek ne drži. Iz slik namreč niso razvidne kolesnice viličarja, ki se zaradi fizikalnih lastnosti pojavijo, če teren ni dovolj utrjen. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da do nesreče ni prišlo zaradi neustreznega terena.

19. Upoštevajoč navedeno za odločitev v tem primeru ni bistveno, kdaj točno je stroj zanihal (ko je bil izvlečen ⅔ iz kombija, ko je bil izvlečen ¾ iz kombija ali ko je bil izvlečen iz kombija v celoti). Padca stroja namreč ni povzročila neravnina na terenu, v katero bi zapeljal viličar oziroma neustrezen teren (vzrok za nezgodo namreč ni bila izbira neustreznega terena za razklad). Zato natančna ugotovitev točke, v kateri je stroj zanihal, ni potrebna. Logično je tudi, da stroj ni padel takoj, ko je zanihal. Zato je življenjsko, da je bil padec stroja ne glede na to, kdaj je zanihal, malo stran od kombija, kot to jasno in nedvoumno izhaja iz fotografije, posnete (B20) na dan nezgode, in dejstva, da kombi zaradi padca stroja ni bil poškodovan.

20. Prva toženka ne more uspeti niti z očitki, da je sodišče prve stopnje kršilo določila pravdnega postopka, ker izvedenec ni opravil ogleda viličarja in podaljškov in tako ni mogel ugotoviti, ali so bili podaljški pravilno nameščeni na vilice. Ali so bili podaljški pravilno nameščeni na vilice viličarja, z ogledom viličarja in podaljškov več kot pet let po nezgodi, pri čemer so se viličar in podaljški v vmesnem času uporabljali (ni več v stanju kot je bil na dan nezgode), ni mogoče. Z ogledom bi sodni izvedenec namreč lahko ugotovil le, kako se v konkretnem primeru pravilno namestijo podaljški vilic na vilice viličarja. Prva toženka med postopkom pred sodiščem ni pojasnila, kako bi izvedenec s tem, da bi ugotovil, kako se podaljšane vilice pravilno namestijo na vilice viličarja, lahko zaključil, ali so bile v konkretnem primeru ob nezgodi primerno nameščene (npr. vidnost zatičev na slikah). Tega prva toženka ni pojasnila niti v pritožbi. Da bi bila dokazna ocena sodišča prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov o tem pravno odločilnem dejstvu napačna, pa prva toženka v pritožbi ni konkretno trdila. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da so bili podaljški vilic na vilice viličarja pravilno nameščeni.

21. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki o kršitvi pravice do izjave prve toženke, ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo policistov o nepravilni namestitvi podaljškov vilic na vilice viličarja. Zaslišanje policistov je predlagala druga toženka v prvi pripravljalni vlogi z dne 29. 10. 2019. Zaslišanje je predlagala v zvezi z dejstvom, ali je E. E. po končani preiskavi dodatno pritrjeval ali namešal podaljške vilic na viličarja ter nato še glede neprimerne obutve oškodovanca (na naroku za glavno obravnavo 11. 1. 2022). Glede kakšnih drugih pravno odločilnih okoliščin pravdne stranke zaslišanje policistov niso predlagale. Prva toženka zaslišanja policistov za potrditev njenih trditev sploh ni predlagala. V skladu z veljavnimi predpisi in ustaljeno sodno prakso lahko sodišče izvede le tiste dokaze, ki jih stranki postopka predlagata in le za ugotovitev tistih pravno odločilnih dejstev, za katere sta pravdni stranki izvedbo posameznega dokaza predlagali (povezanost trditvenega in dokaznega bremena, 7. in 212. člen ZPP). Ker se je sodišče prve stopnje o pravilni namestitvi podaljškov vilic na viličarja prepričalo že na podlagi drugih izvedenih dokazov ter je ugotovilo, da obutev oškodovanca ni vplivala na nastanek škode (kot bo še pojasnjeno v nadaljevanju), je tako pravilno zavrnilo dokazni predlog druge toženke za zaslišanje policistov. Kot je pritožbeno sodišče že pojasnilo, prva toženka, na kateri je bilo trditveno in dokazno breme (za razbremenitev svoje odgovornosti), ni predlagala zaslišanja policistov o morebitni nepravilni namestitvi podaljškov vilic. S tem je nase prevzela tveganje, da v primeru, da se sodišče prepriča o pravilnosti namestitve vilic na podlagi drugih izvedenih dokazov, dokaz o tem dejstvu z zaslišanjem policistov v skladu z načelom ekonomičnosti in hitrosti postopka (11. člen ZPP) ne bo izveden.

22. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da vzrok za nezgodo ni neravnina v terenu razklada ali ne dovolj trdna podlaga za razklad, ki bi lahko povzročila padec stroja in niti ne neustrezno nameščeni podaljški vilic na vilice viličarja.

_**O odgovornosti druge toženke**_

23. Kot je bilo že pojasnjeno, zahtevek tožeče stranke do druge toženke temelji na določilih prvega in drugega odstavka 86. člena ZZVZZ, ki med drugim določata, da ima Zavod pravico zahtevati povrnitev škode od tistega, ki je namenoma ali iz malomarnosti povzročil okvaro zdravja ali smrt zavarovane osebe, pri čemer je za škodo, ki jo povzroči delavec pri delu ali v zvezi z delom, odgovoren delodajalec. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je druga toženka soodgovorna za nezgodo, ker njen delavec v tem primeru ni ravnal tako kot bi moral. Torej ni ravnal z ustrezno skrbnostjo, kot se od njega pričakuje, saj se pred razkladom tovora ni prepričal o njegovih lastnostih (teži, velikosti, težišču) in o okoliščinah naložitve tovora v kombi (nepovezanost dodatnih palet s strojem). Razlogi sodišča prve stopnje so v tem delu jasni, logični in prepričljivi. Pritožbeno sodišče jim v celoti sledi. Zato ne držijo očitki druge toženke, da je sodišče zmotno presodilo, da je tudi ona soodgovorna za nezgodo. Ne drži, da je le prva toženka odgovorna za nezgodo zaradi nepravilno naloženega stroja. Tudi delavec druge toženke je namreč imel možnost, da bi, v kolikor bi ravnal v skladu s pravili, tako kot bi moral ob ustrezni skrbnosti, preprečil nezgodo. Ker pa se v nasprotju s pravili pred začetkom dela ni prepričal o lastnostnih stroja (glede na težo in velikost) in okoliščinah naložitve tovora v kombi, temveč se je nemudoma lotil raztovarjanja brez sprejema ustreznih ukrepov (dovolj velik razmak med vilicami, brez morebitnega dodatnega povezovanja stroja z euro paletami oziroma zavrnitve razklada), je tudi druga toženka odgovorna za nezgodo.

_**O solidarni odgovornosti prve in druge toženke**_

24. Iz navedenega izhaja, da sta za delovno nezgodo odgovorni prva in druga toženka. V skladu z določilom tretjega odstavka 186. člena OZ za škodo solidarno odgovarjajo tudi tisti, ki so jo povzročili, delali pa neodvisno drug od drugega, če ni mogoče ugotoviti njihovih deležev pri povzročeni škodi. V tem primeru sta prva in druga toženka ravnali neodvisno druga od druge. Prva toženka je z nepravilno naložitvijo stroja na kombi in izostankom opozoril naročniku in/ali drugi toženki glede lastnosti tovora in načina naložitve tovora ustvarila pogoje za nevarno situacijo, druga toženka pa, ker ni ravnala v skladu s pravili stroke, ni zaznala nevarnosti in je dopustila nastanek nezgode – prevrnitev stroja. Njuna odgovornost je nerazdelna, saj ni mogoče določiti njunega prispevka. Do škode je namreč prišlo zaradi neodvisnega nepravilnega ravnanja prve toženke in malomarnega ravnanja druge toženke. Glede na navedeno sta tako obe toženki prispevali k nastanku škodnega dogodka. Njunega prispevka k nastali škodi ni mogoče določiti, tudi sicer pa prva in druga toženka nista navedli nobenih konkretnih dejstev, iz katerih bi bilo mogoče določiti soprispevek posamezne toženke. Trditveno in dokazno breme v zvezi z ugovorom določenega soprispevka posamezne toženke je bilo namreč na njima.

_**O soprispevku delavca**_

25. Neutemeljeni so pritožbeni očitki prve toženke, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da se je delo voznika po prevozni pogodbi zaključilo, ko je prejel podpisan tovorni list. Za odločitev v tem primeru ni bistveno, kdaj je bila obveznost prve toženke po prevozni pogodbi do naročnika stroja izpolnjena. S tem se namreč obveznost delavca do delodajalca iz naslova spoštovanja določil o varnem delu in obveznost delodajalca do delavca za zagotavljanje pogojev za varno delo ni zaključila. Delavec namreč opravlja svoje obveznosti do delodajalca od vsakega začetka delovnega dne do njegovega zaključka in v tem celotnem času je dolžan ravnati vestno in skrbno, prav tako pa je delodajalec v tem celotnem času dolžan delavcu zagotavljati pogoje za varno delo. Zato prva toženka ne more uspeti s trditvami, da se je delovna nezgoda zgodila po izpolnitvi njene pogodbene obveznosti do naročnika stroja. Delavec prve toženke je bil namreč dolžan omogočiti razklad (odpreti zadnja vrata kombija in odvezati varnostne vrvi, ki so med prevozom zagotovila stabilnost stroja), nato počakati, da bo druga toženka stroj razložila in nato opraviti druge obveznosti po navodilih delodajalca. Kot je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, je bila obveznost delavca prisostvovati pri razkladu (biti prisoten ob razkladu, torej biti v bližini razklada). Poleg navedenega pa je imel delavec navodila, da se mora pri razkladih lepo obnašati in je pri razkladih tudi večkrat aktivno sodeloval. 26. Ne držijo pritožbene trditve prve in druge toženke, da je delavec kršil svoje obveznosti, ker je želel pridržati stroj. Delavec se je nedvoumno zavedal, da mora ob razkladu stati na zadostni varnostni razdalji. Da je bilo temu tako izhaja iz pričanj vseh, ki so pojasnili, da sta poškodovani delavec ter C. C. ob začetku razklade stroja z viličarjem stala 2 do 3 metre stran. Do tega trenutka tako poškodovanemu delavcu prve toženke ni mogoče očitati nobene kršitve delovnih obveznosti in zagotavljanja varnosti pri delu. Šele ko je stroj zanihal, je poškodovani delavec, ki je očitno instinktivno želel preprečiti nastanek škode, skočil do stroja in ga želel pridržati, da se ne bo prevrgel. Življenjsko namreč je, da človek, ko vidi, da grozi nastanek neke škode, slednjo želi preprečiti. Ob tem pogosto ne pomisli na posledice in niti ne na vse okoliščine, ki predstavljajo dodatno nevarnost, čeprav je z njimi seznanjen. Tako je bilo očitno tudi v tem primeru, ko je delavec želel s svojo težo preprečiti padec stroja s težo 1.200 kg. Dejstvo, da je poškodovani delavec ob tem, ko je zaznal, da je stroj zanihal, delavca naročnika vprašal, ali bosta stroj pridržala, še ne pomeni, da je ravnal zavestno. Tudi to vprašanje je bilo po presoji pritožbenega sodišča instinktivno, v afektu in želji preprečiti nastanek grozeče škode. Zato se pritožbeno sodišče pridružuje zaključku sodišča prve stopnje, da je poškodovani delavec ravnal instinktivno in mu ni mogoče pripisati odgovornosti za nastale poškodbe. Šlo je namreč za izzvano hipno reakcijo delavca.

27. Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno zaključilo, da za odločitev ni bistveno, kaj je imel poškodovani delavec obuto. Iz izjav zaslišanih prič namreč izhaja, da poškodovani delavec ni pravočasno odskočil, ker glede na točko kjer je stal, ni mogel nikamor pravočasno varno odskočiti. Prav tako pa je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da nobena izmed zaslišanih prič ni potrdila, da poškodovanemu delavcu ne bi uspelo pravočasno odskočiti zaradi neprimerne obutve (da bi mu zdrsnilo, se obutev sezula …).

28. Držijo pritožbeni očitki, da viličar sam po sebi ni nevarna stvar ter da razklad tovora z viličarjem sam po sebi ni nevarna dejavnost. Takšna postane šele, če se ob tem ne spoštujejo pogoji in ukrepi za varno delo. Za nevarno dejavnost namreč gre le v tistih primerih, kjer navkljub ustrezni pazljivosti izhaja nadpovprečno tveganje za varnost in premoženje ljudi. Razklad tovora tako v tem primeru ni predstavljal nevarne dejavnosti sam po sebi, nevaren je postal šele zaradi nepravilnosti pri ravnanju prve in druge toženke. Ker sta tako prva kot druga toženka s svojim nepravilnim ravnanjem oziroma neskrbnim ravnanjem zakrivili nevarnost, se ne moreta razbremeniti odgovornosti za škodo zaradi nepredvidljivega in instiktivnega ravnanja delavca, ki je poskušal odvrniti grozečo škodo zaradi prevrnitve stroja.

29. Držijo pa očitki prve toženke, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je na podlagi zaključka, da je poškodovani delavec ravnal instinktivno, odločilo, da je soprispevek delavca 10-odstotni. Instinktivno ravnanje namreč izključuje protipravnost ravnanja delavca in s tem tudi njegov soprispevek. V takšni situaciji zato oškodovanemu delavcu prve toženke ni mogoče očitati sokrivde in ga obremeniti z deljeno odgovornostjo za nastalo škodo na podlagi 171. člena OZ zaradi premajhne skrbnosti za svojo varnost in svoje zdravje.6 Zato bi sodišče prve stopnje moralo odločiti, da sta prva toženka in druga toženka za nastalo škodo nerazdelno odgovorni v celoti. Ker pa sta se proti sodbi sodišča prve stopnje pritožili le prva in druga toženka, pritožbeno sodišče v skladu z določilom 359. člena ZPP7 odločitve ne sme spremeniti v njuno škodo.

30. Glede na vse navedeno pritožbeni očitki prve in druge toženke niso utemeljeni. Ker pa pritožbeno sodišče tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zaznalo nobenih drugih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbi prve in druge toženke kot neutemeljeni zavrnilo in izpodbijano sodbo v I. in III. točki izreka potrdilo (353. člen ZPP).

31. Pritožbeno sodišče je odgovorilo le na pravno odločilne pritožbene razloge (prvi odstavek 360. člena ZPP).

32. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP ter določilom prvega odstavka 155. člena ZPP. Prva in druga toženka s svojima pritožbama nista uspeli, zato sami nosita svoje pritožbene stroške. Odgovor prve toženke na pritožbo druge toženke predstavlja ponovitev stališč prve toženke iz njene pritožbe. K odločitvi pritožbenega sodišča o pritožbi druge toženke ni pripomogel. Zato pritožbeno sodišče prvi toženki ni priznalo stroškov odgovora na pritožbo (prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je do nagiba prišlo, ko je bil stroj že skoraj v celoti izvlečen iz kombija. 2 Iz določila prvega odstavka 147. člena OZ izhaja, da za škodo, ki jo povzroči delavec pri delu ali v zvezi z delom tretji osebi, odgovarja pravna ali fizična oseba, pri kateri je delavec delal takrat, ko je bila škoda povzročena, razen če dokaže, da je delavec v danih okoliščinah ravnal tako, kot je bilo treba. 3 Iz določila 131. člena OZ izhaja, da kdor povzroči škodo drugemu, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. 4 Varnost in zdravje pri delu se zagotavlja zlasti tako, da delodajalec obvešča delavce o nevarnostih za nezgode povezane z delom, izdaja navodila za varno delo, usposablja delavce za varno in zdravo delo, zagotavlja delavcem osebno varovalno opremo in njeno uporabo, če sredstva za delo in delovno okolje kljub varnostnim ukrepom ne zagotavljajo varnosti in zdravja pri delu, zagotavlja varno delovno okolje ... 5 V kolikor teren za kombijem, na katerem se je izvajal razklad, ne bi bil raven, bi bilo to razvidno iz fotografije, saj bi bile vidne luže. Dan pred dostavo stroja je namreč deževalo, poleg tega pa so bile na preostalem delu makadamskega parkirišča še vedno razvidne luže. 6 Primerjaj: VSL Sodba I Cp 2073/2020 z dne 21. 1. 2021. 7 Iz navedenega določila izhaja, da sodišče druge stopnje ne sme spremeniti sodbe v škodo stranke, ki se je pritožila, če se je pritožila samo ona.