Jedro

Stranki sta odgovorni, da v zadevi priskrbita ustrezno trditveno podlago. Če nobena od strank določenega dejstva ne zatrjuje, je sodišče dolžno šteti, da ne obstaja. To velja tudi v primeru, če sodišče določeno (nezatrjevano) dejstvo ugotovi med izvedbo dokaznega postopka (ko na primer vpogleda listino). Takega dejstva ne sme upoštevati.

V primeru, da društvo o vloženi pritožbi ne odloči v roku treh mesecev od njenega prejema, se po drugem odstavku 14. člena ZDru-1 šteje, da je bila pritožba zavrnjena. To pomeni, da lahko član društva odločitev izpodbija pred sodiščem, torej enako kot v primeru, če bi sklep o zavrnitvi pritožbe prejel.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se zahtevek, ki se glasi: „Sklep disciplinske komisije Društva X z dne 20. 12. 2017 se kot nezakonit odpravi in nima pravnega učinka,“ zavrne.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 1.001,03 EUR stroškov postopka v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Tožnik s tožbo zahteva odpravo sklepa disciplinske komisije Društva X, s katerim je bil izključen iz članskih vrst. Trdi, da je sklep zaradi postopkovnih kršitev nezakonit. 2. Sodišče prve stopnje je zahtevku ugodilo in tožencu naložilo, da tožniku plača 702,98 EUR stroškov postopka.

3. Zoper tako odločitev se pritožuje toženec. Uveljavlja pritožbena razloga po prvi in drugi točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga spremembo izpodbijane odločitve tako, da bo zahtevek zavrnjen. Priglaša pritožbene stroške.

4. Sodišču očita, da je pri ugotavljanju kršitev, ki naj bi jih v disciplinskem postopku zagrešil toženec, postopalo po uradni dolžnosti, brez ustrezne trditvene in dokazne podlage. S tem je kršilo razpravno načelo iz 7. in 212. člena ZPP, kar predstavlja kršitev po prvem odstavku 339. člena ZPP, ki je vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. Kršilo je tudi načelo nepristranosti in poštenega sojenja in izdalo sodbo presenečenja. V sodbi je navedlo dejstva, ki s strani tožnika niso bila zatrjevana in se toženec o njih ni mogel izjaviti. Zato je kršilo tudi pravico toženca do izjave in storilo kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnik v tožbi ni zatrjeval nobenega od razlogov za nepravilno izveden disciplinski postopek, ki jih je kot argumente za odpravo izpodbijanega sklepa nanizalo sodišče. Tožnik tudi ni prerekal toženčevih navedb v odgovoru na tožbo, v katerem se je toženec vsebinsko opredelil do vseh kršitev in jih zavrnil. Sodišče ni upoštevalo, da se neprerekana dejstva štejejo za priznana. V nadaljevanju povzema tožnikove trditve in opozarja, da ta ni zatrjeval, da kršitve, ki jih je navedel toženec, niso bile konkretizirane ali da jih ni razumel. Prav tako ni navedel, da sklep občnega zbora ni bil obrazložen, ampak je izpodbijal pravilnost vročitve. V nasprotju z listinsko dokumentacijo je ugotovitev sodišča, da tožniku sklep zbora članov ni bil vročen in je zato podana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sklep z dne 18. 3. 2018 ni le obvestilo, ampak je v njem povzet sklep o izključitvi in obrazložitev same kršitve. Tožnik ni prerekal, da mu je bil vročen tudi zapisnik, kjer so podrobnejše opredelitve do očitanih kršitev. Za sklep občnega zbora tudi sicer v internih aktih ni predpisana obrazložitev. V kolikor pa je sodišče menilo, da je neobrazložen sklep organa druge stopnje, ki je odločal o pritožbi, bi moralo odpraviti le ta sklep in mu zadevo vrniti v ponovno odločanje. Zaradi napak v pritožbenem postopku ni zakonito odpraviti še sklepa organa prve stopnje, ki mu tožba nič ne očita. Zmotna je tudi ugotovitev, da je toženka kršila svoja lastna procesna pravila in tožniku ni zagotovila minimalnih procesnih standardov.

Iz previdnosti izpodbija tudi stroškovno odločitev. Sodišče je tožniku priznalo stroške za zastopanje odvetnika na naroku, čeprav pooblaščenec na njem ni bil prisoten in stroški tudi niso bili priglašeni.

5. Tožnik na pritožbo ni odgovoril. 6. Pritožba je utemeljena.

7. Glede dejstev (in dokazov) ZPP uveljavlja razpravno načelo. Stranke morajo navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo (7. in 212. člen ZPP). Stranki sta torej odgovorni, da v zadevi priskrbita ustrezno trditveno podlago. Če nobena od strank določenega dejstva ne zatrjuje, je sodišče dolžno šteti, da ne obstaja. To velja tudi v primeru, če sodišče določeno (nezatrjevano) dejstvo ugotovi med izvedbo dokaznega postopka (ko na primer vpogleda listino). Takega dejstva ne sme upoštevati1. Drugačno ravnanje pomeni kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. V postopku mora biti namreč ves čas jasno, kaj so navedbe strank in posledično dejanska podlaga, saj le to nudi strankam možnost, da se zoper zahtevek oziroma ugovore lahko ustrezno branijo.

8. In v konkretnem primeru pritožnik sodišču prve stopnje utemeljeno očita prav to. Svojo odločitev je namreč sodišče oprlo na dejstva, ki sicer izhajajo iz predloženih dokazov, a jih nobena od strank pred tem ni pravočasno zatrjevala. Tožnik tako zahtevka ni oprl na trditev, da so bili predlogi za uvedbo disciplinskega postopka zoper njega pomanjkljivi, saj naj ne bi vsebovali konkretiziranega opisa kršitev oziroma da so bili nerazumljivi in neobrazloženi. Enako velja za ugotovitve o pomanjkljivostih sklepa disciplinske komisije z dne 20. 12. 2017. Tožnik ni trdil, da sklep ni izdelan skladno s Pravilnikom o disciplinski komisiji in disciplinskem postopku (v nadaljevanju Pravilnik), še manj pa, da kršitve, zaradi katerih je bila tožniku izrečena sankcija, niso opisane in mu je zato bila onemogočena vsebinska pritožba. V tem delu toženka sodišču prve stopnje zato utemeljeno očita kršitev razpravnega načela in posledično, saj se toženec o teh dejstvih ni mogel izjaviti, tudi kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Zaradi te kršitve pa pritožbeno sodišče odločitve ni razveljavilo in vrnilo zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, ampak je kršitev odpravilo samo tako, da je pri presoji pravilnosti odločitve upoštevalo le tista dejstva, ki sta jih pravdni stranki navedli.

9. Tožnik je svojo trditev o nezakonitem sklepu utemeljil z očitki o procesnih kršitvah: 1. da tožnik ni bil vabljen na občni zbor toženca, na katerem je bil tožnik izključen; 2. da mu nikoli ni bil vročen sklep o izključitvi; 3. da mu sklep o izključitvi ni bil pravilno vročen; 4. da tožniku ni bila dana možnost, da se izjavi o izključitvenih razlogih; 5. da za odločitev o izključitvi ni bila sklicana ustna obravnava; 6. da toženec tožniku ni omogočil, da se izjavi oziroma poda zagovor; 7. da mu je bila kršena pravica do enakopravnosti strank, moral bi imeti možnost predstaviti svoja stališča in dokaze pod pogoji, ki ga ne postavljajo v slabši položaj nasproti drugi stranki; 8. s samovoljnim ravnanjem toženca mu je bila kršena pravica do zbiranja in združevanja ter pravica do sodnega varstva; 9. tožniku je bilo očitanih več kršitev, za vsako bi se moral voditi ločen postopek in zapisnik. Posebej je navedel še to, da odločitve o svoji pritožbi zoper sklep disciplinske komisije ni prejel in da mu toženec ni nudil minimalnih pogojev, da bi se v postopku lahko zagovarjal in da bi se postopek vodil objektivno ter v skladu z evropskimi in nacionalnimi pravnimi normami. Pritožbeno sodišče bo v nadaljevanju, ko se bo opredeljevalo do teh očitkov, zaradi preglednosti sledilo sistematiki tožnika.

_Glede trditve, da tožnik ni bil vabljen na občni zbor toženca_

10. Toženec je sodišču predložil tožnikovo elektronsko sporočilo z dne 16. 3. 2018 (priloga B12)2, iz katerega izhaja, da je tožnik vabilo na občni zbor prejel. V sporočilu namreč prepoveduje obravnavo svoje pritožbe in sporoča, da se sam zbora zaradi ženine bolezni ne bo udeležil. Drugačna tožnikova trditev je zato brez podlage v izvedenih dokazih. Do kršitve prvega odstavka 14. člena Statuta zato ni prišlo.

_Glede trditve, da mu nikoli ni bil vročen sklep o izključitvi in da mu ni bil vročen pravilno_

11. Da ne drži, da tožniku sklep o izključitvi ni bil vročen, izhaja že iz tožbenih navedb, v katerih pove, da je sklep disciplinske komisije z dne 20. 12. 2017 (priloga A2) prejel 28. 12. 2017. To dejstvo pa potrjujejo tudi listinski dokazi – med drugim s strani toženca predložena povratnica (priloga B11), posredno pa tudi pritožba, ki jo je 5. 1. 2018 tožnik vložil zoper sklep (priloga A5). Zakaj naj bi bila (izkazana) vročitev sklepa nepravilna, tožnik ni konkretiziral. Zgolj sklicevanje na določbe ZPP o osebnem vročanju tej zahtevi ne zadosti. Gre torej za pavšalen in zato neupošteven očitek.

_Glede trditve, da za odločitev o izključitvi ni bila sklicana ustna obravnava_

12. Tudi ta očitek negirajo že tožnikove tožbene navedbe, saj priznava, da je prejel vabilo na disciplinsko obravnavo. Da je bila obravnava, tako kot to določa 12. člen Pravilnika, opravljena, pa izkazuje tudi s strani toženca predložen zapisnik disciplinske obravnave (priloga B10). To, da se tožnik ustne obravnave ni udeležil, ne pomeni, da ta ni bila opravljena.

Glede trditve, da tožniku ni bila dana možnost, da se izjavi o izključitvenih razlogih; da toženec tožniku ni omogočil, da se izjavi oziroma poda zagovor; da mu je bila kršena pravica do enakopravnosti strank; da bi moral imeti možnost predstaviti svoja stališča in dokaze pod pogoji, ki ga ne postavljajo v slabši položaj nasproti drugi stranki; da mu toženec ni nudil minimalnih pogojev, da bi se v postopku lahko zagovarjal in da bi se postopek vodil objektivno in v skladu z evropskimi in nacionalnimi pravnimi normami.

13. Tožnik v tožbi povzetih očitkov ni konkretiziral, saj ni pojasnil, v kateri fazi postopka in s kakšnim toženčevim ravnanjem oziroma opustitvijo naj bi mu bilo onemogočeno izjavljanje oziroma podaja zagovora in kakšno ravnanje toženca ga je postavilo v slabši položaj ter povzročilo neenakopravno in neobjektivno obravnavo. Tega ni storil niti po tem, ko je prejel toženčev odgovor na tožbo, v katerem je ta tožnikovim očitkom substancirano ugovarjal in pojasnil, da je bil tožnik pravočasno vabljen na (ustno) disciplinsko obravnavo, ki pa se je ni udeležil, ampak je podal pisni zagovor; da je disciplinska komisija ustno obravnavo opravila in na njej obravnavala tožnikove argumente iz pisnega zagovora ter šele po tem sprejela sklep o izključitvi; da je bil tožniku poleg sklepa o izključitvi vročen tudi zapisnik disciplinske obravnave; da je bila njegova pritožba obravnavana (skladno s Statutom in Pravilnikom) na občnem zboru, ki pa se ga tožnik, čeprav je bil nanj vabljen, ni udeležil; in da mu je bil vročen tudi sklep občnega zbora o njegovi pritožbi. Skupaj z odgovorom je toženec za svoje navedbe predložil tudi dokazila. Najkasneje takrat bi moral tožnik svoje trditve o zgoraj povzetih kršitvah konkretizirati in s tem zadostiti svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu. Golo zatrjevanje, da je do kršitev prišlo, ter povzemanje določb 11. člena Pravilnika, 6. in 13. člena Evropske konvencije za človekove pravice ter 22. člena Ustave, ni bilo (več) zadostno. Sodišče namreč zaradi omejitve, ki jo postavlja že zgoraj omenjeno razpravno načelo, ne sme samo, mimo trditev strank, ugotavljati, katero konkretno ravnanje ali opustitev se prilega kršitvi, ki jo tožnik zatrjuje.

_Glede trditve, da je toženec s samovoljnim ravnanjem kršil tožnikovo pravico do zbiranja in združevanja ter pravico do sodnega varstva_

14. Enako kot zgoraj, velja tudi za trditev o samovoljnem ravnanju toženca, ki naj bi povzročilo kršitev tožnikove pravice do združevanja (42. člen Ustave) in do sodnega varstva (23. člen Ustave). Tožnik je tudi tu ostal na pavšalni ravni in ni ne v tožbi ne kasneje pojasnil, za kakšna samovoljna ravnanja toženca naj bi šlo.

_Glede trditve, da bi moral toženec za vsako kršitev voditi ločen postopek in zapisnik_

15. Tožnik se v tem delu sklicuje na drugi in tretji odstavek 10. člena Pravilnika3, ki pa odločanja na način, za kakršnega se zavzema tožnik, ne predpisujeta. V drugem odstavku je sicer res zapisano, da za posamezno kršitev lahko teče en postopek, kar pa pomeni le to, da se za isto kršitev ne sme voditi več postopkov, ampak le enega. Nobene ovire pa ni, da disciplinska komisija v istem postopku obravnava očitke o storitvi različnih kršitev zoper isto osebo.

_Glede trditve, da tožnik odločitve o svoji pritožbi zoper sklep disciplinske komisije ni prejel_

16. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da pisanje „Sklep zbora članov Društva X, 18. marca 2018, o izključitvi“ (priloga B14) ni sklep o tožnikovi pritožbi, ampak le obvestilo o sprejeti odločitvi. Sklepa, s katerim bi bilo o pritožbi odločeno in odločitev obrazložena, toženec očitno ni izdelal, saj je menil, da je zahtevi zadostil z v spis predloženim obvestilom. Taka ugotovitev pa na presojo utemeljenosti zahtevka ne vpliva, saj se v primeru, da društvo o vloženi pritožbi ne odloči v roku treh mesecev od njenega prejema, po drugem odstavku 14. člena Zakona o društvih (v nadaljevanju ZDru-1) šteje, da je bila pritožba zavrnjena. To pomeni, da lahko član društva odločitev izpodbija pred sodiščem, torej enako kot v primeru, če bi sklep o zavrnitvi pritožbe prejel. Povedano drugače: tožnik zaradi dejstva, da odločitve o svoji pritožbi ni prejel, ni v ničemer prikrajšan, saj bi o pritožbenih očitkih, če bi jih v tožbi uveljavljal, odločalo sodišče. 17. Pritožba je glede na obrazloženo utemeljena. Pritožbeno sodišče ji je zato ugodilo in na podlagi druge, tretje in šeste alineje 358. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zahtevek tožnika zavrnilo.

18. Ker je pritožbeno sodišče odločitev spremenilo, je moralo ponovno odločiti tudi o stroških celotnega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Ker tožnik s tožbo ni uspel, je na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP dolžan tožencu povrniti vse njegove potrebne pravdne stroške. Pritožbeno sodišče mu je ob upoštevanju vrednosti spora 5.000 EUR in Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT) priznalo nagrado za odgovor na tožbo v višini 300 točk (tar. št. 19 OT), nagrado za zastopanje na prvem naroku v višini 300 točk (tar. št. 20/1 OT), nagrado za sestavo pritožbe v višini 375 točk in materialne stroške v višini 2 % skupno priznanih nagrad, to je 19,5 točke (tretji odstavek 11. člena OT), skupaj torej 994,50 točk oziroma 596,70 EUR4. Temu znesku je prištelo še strošek kilometrine za prihod na sodišče v višini 14,80 EUR, obračunalo 22 % DDV (134,53 EUR) ter prištelo plačano sodno takso za pritožbo (255 EUR). Skupaj je tožencu tako priznalo 1.001,03 EUR stroškov in jih, kot to izhaja iz izreka te odločbe, naložilo v plačilo tožniku. Tožencu pa pritožbeno sodišče ni priznalo nagrade za pregled listin in posveta s stranko, saj gre za opravilo, ki je zajeto v nagrado za sestavo odgovora na tožbo.

1 Primerjaj tudi stališče J. Zobca v knjigi Pravdni postopek, zakon s komentarjem, druga knjiga, stran 355. 2 Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje vse listinske dokaze dopustilo in vpogledalo, obe stranki pa sta se imeli možnost o njih tudi izjaviti. 3 10. člen Pravilnika se glasi: (1) Če disciplinska komisija prejme dva ali več predlogov za ugotovitev kršitve zoper iste domnevne kršitelje, ki temeljijo na enakem dejanskem stanju, lahko odloči, da se izvede enoten postopek, in izda enotni disciplinski ukrep. (2) Za posamezno kršitev lahko teče en postopek pred disciplinsko komisijo. (3) O samem postopku se vodi zapisnik. 4 Vrednost točke znaša 0,6 EUR.