Jedro

Za ugotovitev vzajemnosti ne zadostuje ugotovitev, da imajo slovenski državljan v tuji državi (načelno) pravico do vrnitve podržavljenega premoženja, pač pa je potrebno pri presoji vzajemnosti upoštevati tudi morebitne omejitve te pravice oziroma vsebinsko primerjati pogoje za vračanje podržavljenega premoženja. Zgolj okoliščina, da naj bi iz navedenih spornih odločb izhajalo, da so bili slovenski državljani v nekaterih primerih upravičeni do vrnitve podržavljenega premoženja, ne zadostuje za ugotovitev obstoja dejanske vzajemnosti v skladu s tretjim odstavkom 9. člena ZDen, saj je pri presoji te, kot že navedeno, potrebno upoštevati tudi omejitve in pogoje iz ZON, v zvezi s katerimi iz sodb in odločb hrvaških sodišč relevantne okoliščine za presojo ne izhajajo in do katerih se toženka tudi sicer ni opredelila. Zgolj ugotovitev, da imajo slovenski državljani v Republiki Hrvaški (načelno) pravico do vrnitve podržavljenega premoženja, kot že pojasnjeno ne zadostuje. Za presojo, ali med državama obstoji zahtevana vzajemnost, je namreč pomembno, ali bi potencialni slovenski upravičenci v Republiki Hrvaški lahko uspeli s takšnimi zahtevki, kot jih je mogoče uveljavljati po določbah ZDen (in kot se uveljavljajo v predmetni zadevi), in sicer tako z vidika kroga upravičencev, premoženja, ki je predmet denacionalizacije, kot tudi vrednosti premoženja oziroma višine nadomestila.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za okolje in prostor, št. 490-28/2012-137 z dne 30. 3. 2018, se odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Zahtevki strank z interesom A. A., B. B. in C. C. ter D. D. za povrnitev stroškov postopka se zavrnejo.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo odločila, da je tožnik dolžan skrbniku za posebni primer za upravičenca E. E. (v nadaljevanju upravičenec) za vračilo parcel s parc. št. 826, 827/1, 827/4, 827/5, 828, 831/2, 832/1, 832/3, 832/4, 840/1, 840/2, 840/6, 841/1 ter 841/2, vse k.o. ..., ki so zavarovane kot spomenik oblikovne narave Kodeljevo v delu, ki pomeni podržavljeno stavbno površino 26.790 m2, izplačati odškodnino v obliki obveznic tožnika v višini 962.267,77 DEM, v roku treh mesecev od pravnomočnosti te odločbe (1. točka izreka), da je skrbnik za posebni primer za denacionalizirano premoženje po pokojnem upravičencu odvetnik F. F. iz odvetniške pisarne ... (2. točka izreka), da se postopek, ki ga je pričela sedaj pokojna A. A., z zahtevo za denacionalizacijo premoženja pokojnega upravičenca ustavi in se nadaljuje le z vlagateljico D. D. in njenimi pooblaščenci (3. točka izreka), da se zahteva za ugotavljanje vrednosti nepremičnin po metodologiji za ocenjevanje naravnih znamenitosti zavrne (4. točka izreka) ter da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka, posebni stroški postopka pa niso bili zaznamovani (5. točka izreka).

2. V obrazložitvi izpodbijane odločbe toženka pojasnjuje, da njena pristojnost odločanja v zadevi izhaja 4. točke prvega odstavka 54. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen), skladno s katerim o zahtevah za denacionalizacijo odloča ministrstvo, pristojno za okolje in prostor, kadar gre za denacionalizacijo stvari iz prvega in drugega odstavka 17. člena ter tretjega odstavka 18. člena tega zakona, kadar so te stvari zavarovane po predpisih o ohranjanju narave. Del zahteve za denacionalizacijo imata v obravnavi tudi Ministrstvo za kulturo in Upravna enota Ljubljana. Toženka dalje navaja, da je bilo o zahtevku že večkrat odločeno z zavrnilnimi odločbami iz razlogov državljanstva prejšnjega lastnika in vzajemnosti. Toženka s tem v zvezi (tudi ob upoštevanju sodbe tega sodišča I U 1634/2016) ugotavlja, da je upravičenec po vojni do svoje smrti štel za državljana Republike Hrvaške in za državljana FLRJ. Toženka dalje ugotavlja, da tožnik ni dobil ali imel pravice dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države (drugi odstavek 10. člena ZDen), ugotavlja pa tudi, da je podana vzajemnost v skladu z določbo tretjega odstavka 9. člena ZDen. Ob ugotovitvi, da so izpolnjeni vsi pogoji za priznanje statusa denacionalizacijskega upravičenca, je toženka sklenila v zadevi izvesti postopek denacionalizacije podržavljenega premoženja. V nadaljevanju obrazložitve toženka navaja podatke o podržavljenem premoženju in predstavlja njihovo vrednotenje. Ugotavlja tudi, da so izkazane ovire za vračilo nepremičnin v naravi.

3. Tožnik vlaga tožbo in zatrjuje, da je toženka napačno uporabila materialno pravo in nepravilno ugotovila dejansko stanje, nepravilen pa je tudi izrek odločbe. Tožnik sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne v ponovni postopek.

4. Tožnik uvodoma izraža stališče, da v zadevi niso podani pogoji za denacionalizacijo premoženja. Tožnik tako izpostavlja, da je bilo glede na (hrvaško) državljanstvo upravičenca treba ugotoviti izpolnjevanje pogoja (dejanske) vzajemnosti – tuj državljan je v Republiki Sloveniji upravičen do denacionalizacije, če dokaže, da bi tudi slovenski državljan (po stanju v času odločanja slovenskega organa) lahko uspešno uveljavljal enakovrstni zahtevek za povračilo podržavljenega premoženja v državi, katere državljan je upravičenec. Po ZDen mora obstoj vzajemnosti dokazati upravičenec. Odgovori različnih ministrstev, na katere se glede obstoja vzajemnosti sklicuje toženka, so lahko le eni od dokazov, vendar organ na stališča ministrstva ni vezan. Za čas odločanja (torej marec 2018) tudi sicer toženka nima nobenih podatkov. Oba dopisa, na katera se sklicuje toženka, sta iz leta 2016, torej cca. dve leti pred izdajo izpodbijane odločbe. Tudi vse v zadevi predložene sodbe hrvaških sodišč so s še starejšimi datumi. Po mnenju tožnika je vprašljivo tudi vprašanje materialne vzajemnosti, torej enakosti pravic slovenskih državljanov v postopkih na Hrvaškem. Tožnik meni, da ne zadošča, da tuja država slovenskim državljanom priznava enake pravice kot svojim državljanom, ampak jim mora zagotavljati primerljive pravice do vračila premoženja, kot jih predvideva slovenski ZDen (npr. glede temeljev podržavljenja, vrste premoženja, ki je lahko predmet denacionalizacije, kroga upravičenih oseb itd.). Po mnenju tožnika je tako vprašljivo predvsem, ali je podana vzajemnost glede višine odškodnine, ki je lahko določena v Sloveniji ali na Hrvaškem. Na Hrvaškem je ta namreč navzgor vrednostno omejena, v Sloveniji pa takšne omejitve ni, zato dejanska vzajemnost tudi glede tega vprašanja ni podana. Upoštevati je treba, da je za upravičenca zahtevano premoženje v veliki vrednosti (nekaj milijonov DEM oziroma tudi EUR) pri več organih, tudi pri Ministrstvu za kulturo in Upravni enoti Ljubljana (kar je tožniku znano, ker tudi v teh postopkih sodeluje kot zavezanec). Tudi krog oseb, ki lahko uveljavljajo denacionalizacijske zahtevke, je v obeh državah različen (v Sloveniji lahko zahtevek uveljavlja vsak, ki verjetno izkaže pravno nasledstvo – dedni red ni omejen – na Hrvaškem pa le upravičenec in dediči 1. dednega reda). Tudi predvidene oblike denacionalizacije po mnenju tožnika ne predstavljajo popolne vzajemnosti. Glede na to, da naj bi parcele, ki so predmet denacionalizacije v izpodbijani odločbi, predstavljale spomenik oblikovne narave, bi vprašanje ugotavljanja vzajemnosti lahko predstavljalo tudi dejstvo, ali hrvaški predpisi sploh omogočajo denacionalizacijo takšnega premoženja, kar ni razvidno, da bi toženka sploh ugotavljala. Tožnik tako meni, da v konkretni zadevi vzajemnost ni podana, zato ni pogojev za denacionalizacijo premoženja.

5. Podrejeno tožnik zatrjuje, da je povsem napačno ugotovljena tudi višina odškodnine v izpodbijani odločbi, nepopolno pa je ugotovljeno tudi, kaj so ovire za vračilo nepremičnin v naravi. Ker je vlagateljica zahteve za denacionalizacijo podala zahtevek za iste objekte in zemljišča tudi pri Ministrstvu za kulturo, bi morala toženka pred odločitvijo o premoženju odločitev uskladiti tudi z navedenim organom. Nepravilen je tudi sam izrek odločbe, saj z njo ni odločeno o premoženju, ki se vrača (v 1. točki izpodbijane odločbe je razvidno za katere sedanje parcele se določi odškodnina, niso pa navedene parcele podržavljenega premoženja, katero se denacionalizira).

6. Toženka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravne spise zadeve.

7. Stranke z interesom A. A., B. B. in C. C. v odgovoru na tožbo predlagajo, da se ta zavrne kot neutemeljena, zahtevajo tudi povrnitev stroškov. Po njihovem mnenju je dejanska vzajemnost med Republiko Hrvaško in Republiko Slovenijo glede vračanja podržavljenega premoženja podana, upravičenec pa je upravičen do vrnitve tega. Vzajemnost vrnitve je treba razlikovati od omejitve višine vračanja. Zatrjevanih nepravilnosti glede višine odškodnine tožnik tekom postopka ni uveljavljal in je zato z njimi prekludiran.

8. Stranka z interesom D. D. v odgovoru na tožbo in nadaljnji vlogi predlaga, da se ta zavrne kot neutemeljena, zahteva tudi povrnitev stroškov. Po njenem mnenju je vzajemnost na področju denacionalizacije med državama podana, o tem je več mnenj izdalo tudi Ministrstvo za pravosodje (med drugim tudi mnenji z dne 1. 7. 2016 in z dne 27. 7. 2016). Svoje pozitivno mnenje je oprlo na navajanje več odločitev Upravnega sodišča RH in na tej podlagi s strani vlade sprejetega predloga zakona, ki bo omogočal status upravičenca tudi tujcem. V hrvaški sodni praksi je mogoče zaslediti tudi novejše sodne odločitve, kjer so bili med upravičenci do denacionaliziranega premoženja tudi slovenski državljani. Gre za različno podržavljeno premoženje (premoženje z različnim statusom) in tako za vrnitve v naravi kot izplačilo odškodnine slovenskim upravičencem. Stranka z interesom je predložila tudi sodno overjen prevod sodbe Vrhovnega sodišča na Hrvaškem, v kateri je bilo odločeno o pravici do nadomestila (državna odškodnina) tujih državljanov za po 2. svetovni vojni odvzeto premoženje tudi v primeru, če ni sklenjen meddržavni sporazum med Republiko Hrvaško in državo tujega državljana. Tožnik spregleda, da je toženka svojo odločitev oprla tudi na navedeno sodno prakso. Pristojni ministrstvi (za zunanje zadeve in pravosodje) se do sedaj nista v ničemer negativno opredeljevali, ne formalno in ne vsebinsko, predvsem pa ne glede višine odškodnine, tudi ZDen česa takšnega ne določa. Dodatno stranka z interesom izpostavlja, da so v izpostavljenih primerih slovenski upravičenci na Hrvaškem dobili izplačano polno odškodnino oziroma so v naravi prejeli celotno podržavljeno premoženje. Vzajemnosti po mnenju stranke z interesom ni mogoče drobiti, ravno tako ne obstajajo različne vzajemnosti. ZDen se glede obstoja vzajemnosti nanaša le na osebo upravičenca, ne pa na ostale pogoje (premoženje ali višino odškodnine). Ugovori tožnika s tem v zvezi so pravno neutemeljeni in preširoki. Na podlagi določil 8. člena Zakona o ugotavljanju vzajemnosti (ZUVza-1) to ugotavlja ministrstvo, v konkretnem primeru je toženka to tudi argumentirano ugotovila. Stranka z interesom v nadaljevanju prereka tudi ostale tožbene navedbe tožnika.

9. Tožnik v nadaljnji vlogi ponovno izpostavlja, da o denacionalizaciji (deloma istega) podržavljenega premoženja odločajo trije različni upravni organi, ki so si razdelili stvarno pristojnost, glede na to, da je v zadevi sporna vzajemnost, pa navedeno predstavlja oviro za celovito in enotno reševanje tega vprašanja. Zakona, ki urejata denacionalizacijo premoženja, se deloma razlikujeta že v namenu vračanja v naravi, ki je po ZDen primarna oblika vračila, po hrvaškem Zakonu o naknadi za imovinu oduzetu za vrijeme jugoslovanske komunističke vladavine1 (ZON) pa je primarni način vračanja izplačilo v denarju oziroma vrednostnih papirjih. Pravna podlaga za omejitev odškodnine je podana v 59. členu ZON, in sicer z uporabo regresivne lestvice iz tega člena. Iz pogojev, ki jih določa ZON, je mogoče ugotoviti, da sta ureditvi glede vračanja podržavljenega premoženja sicer primerljivi. Samo zaradi razlike v višini nadomestila (omejeno na najvišjo možno odškodnino okvirno 485.000 EUR) obstoja vzajemnosti še ni mogoče izključiti, pač pa gre v tem primeru za delno vzajemnost. Vendar navedeno ni vezano na zahtevke, vložene pri različnih organih odločanja, pač pa na pravice, ki jih lahko pričakuje upravičenec, kateremu je ob izpolnjevanju pogojev vzajemnosti priznan tak status po ZDen. Za obstoj vzajemnosti na področju denacionalizacije sicer ni mogoče zahtevati identičnih pogojev in pravil, vprašanje pa je, v kolikšni meri je treba zahtevati materialno vzajemnost, torej enakost pravic slovenskih državljanov v postopkih na Hrvaškem, kot jih uveljavljajo hrvaški državljani v Republiki Sloveniji. Ureditvi imata lahko razlike v podrobnostih, vendar pa morata biti v bistvenem primerljivi, tuja država pa mora slovenskim državljanom priznavati primerljive pravice do vračila premoženja, kot jih priznava ZDen. Tujemu državljanu se po tem zakonu prizna samo primerljiv obseg pravic, kot bi bile slovenskemu državljanu priznane v tujini, oziroma se pravice denacionalizacijskih upravičencev s hrvaškim državljanstvom po ZDen omejijo tako, da se jim prizna enak obseg pravic, ko bi jih bili lahko deležni slovenski državljani v enakem položaju po hrvaškem pravu. Tožnik izpostavlja še, da s svojimi ugovori ni prekludiran. Odločitev hrvaških organov, na katere se sklicuje stranka z interesom D. D., tožnik ni prejel, zato se do njih ne more opredeliti. Izpostavlja pa, da stranka z interesom ne navede, ali so bile nepremičnine (ki so bile vrnjene) dejansko vpisane v zemljiško knjigo, kakor tudi, kolikšen je bil delež odškodnine, ki naj bi jo prejeli slovenski državljani. Tožnik vztraja tudi pri ostalih tožbenih ugovorih.

10. Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo v listine v sodnem spisu ter v vse listine v upravnem spisu.

**K I. točki izreka:**

11. Tožba je utemeljena.

12. Med strankami je v zadevi spor glede pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe, s katero je toženka (v ponovljenem postopku) odločila o denacionalizaciji premoženja, podržavljenega prejšnjemu lastniku, baronu G. G. Tožnik primarno zatrjuje, da v zadevi ni izpolnjen pogoj vzajemnosti iz tretjega odstavka 9. člena ZDen, podredno uveljavlja še druge kršitve. Stranke z interesom tožbenim očitkom nasprotujejo.

13. V zadevi je med strankami nesporno, da je bil G. G. leta 1937 sprejet v članstvo občine (v domovinsko pripadnost) občine Podturen ter da ga je potrebno šteti za hrvaškega državljana, in sicer do smrti v letu 1954 (navedeno izhaja tudi iz mnenja Ministrstva za notranje zadeve Republike Hrvaške z dne 28. 11. 2016, ki je del upravnega spisa). To pomeni, da je bil G. G. ob podržavljenju (predmetno premoženje mu je bilo zaplenjeno z odločbo Mestne zaplembne komisije v Ljubljani Zpl 160/45 s 30. 8. 1945) jugoslovanski državljan z domovinsko pristojnostjo (oziroma republiškim državljanstvom) izven ozemlja sedanje Republike Slovenije, konkretno z republiškim državljanstvom Republike Hrvaške.

14. Skladno s tretjim odstavkom 9. člena ZDen je v primeru, ko je imela fizična oseba iz 3., 4. in 5. člena tega zakona na dan 9. 5. 1945 jugoslovansko državljanstvo, tuj državljan upravičenec do denacionalizacije le, če je taka pravica priznana tudi slovenskim državljanom v državi, katere državljan je upravičenec.

15. Med strankami je vezano na navedeno pravno podlago prvenstveno sporno, ali je glede denacionalizacije podana (dejanska) vzajemnost med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško - od obstoja te je namreč odvisno upravičenje tujega (hrvaškega) državljana do denacionalizacije v Republiki Sloveniji.

16. Sodišče vezano na navedeno uvodoma pritrjuje tožniku v njegovem stališču, da presoja vzajemnosti zajema _vsebinsko presojo_, kar pomeni, da je treba presoditi, ali se v tuji državi glede vračanja podržavljenega premoženja priznavajo državljanom Slovenije enake pravice, kot jih Slovenija priznava tujim državljanom2. Za ugotovitev vzajemnosti torej, v nasprotju z napačnim materialnopravnim stališčem toženke in strank z interesom, ne zadostuje ugotovitev, da imajo slovenski državljan v tuji državi (načelno) pravico do vrnitve podržavljenega premoženja, pač pa je potrebno pri presoji vzajemnosti upoštevati tudi _morebitne omejitve te pravice oziroma vsebinsko primerjati pogoje za vračanje podržavljenega premoženja3_.

17. Tudi po ZUVza-1, ki sicer ureja način in postopek ugotavljanja vzajemnosti, določene s tem zakonom, kot pogoja za pridobitev lastninske pravice tujcev in tujih držav na nepremičninah v Republiki Sloveniji4, vzajemnost po tem zakonu obstaja, če državljan Republike Slovenije ali pravna oseba, ki ima sedež v Republiki Sloveniji, v državi tujca lahko pridobiva lastninsko pravico na nepremičninah _pod enakimi ali podobnimi pogoji_, pod katerimi lahko pridobivajo lastninsko pravico na nepremičninah v Republiki Sloveniji tujci in izpolnjevanje katerih za državljana Republike Slovenije ali pravno osebo s sedežem v Republiki Sloveniji ni bistveno težje, kot je v pravnem redu Republike Slovenije določeno izpolnjevanje pogojev za tujce (materialna vzajemnost)5. 18. Tožnik v tožbi izpostavlja, da je v Republiki Hrvaški odškodnina navzgor omejena, v Sloveniji pa omejitve navzgor ni. Izpostavlja tudi razlike glede temeljev podržavljenja, vrste premoženja, ki je lahko predmet denacionalizacije, ter kroga oseb, ki so upravičene uveljavljati vračilo premoženja. Ravno tako izpostavlja tudi, da se vodijo trije denacionalizacijski postopki v zvezi s premoženjem istega upravičenca, kar ne omogoča pravilne obravnave.

19. Toženka (v izpodbijani odločbi) na v predhodni točki predstavljene navedbe (ki jih je tožnik podal tudi že pred izdajo izpodbijane odločbe) odgovarja zgolj v delu, ki se nanaša na omejitev glede višine odškodnine – zatrjuje namreč, da je ta omejena tudi v Republiki Sloveniji, in sicer z vrednostjo podržavljenega premoženja. Do preostalih (predstavljenih) navedb se ne opredeljuje. Sodišče ugotavlja, da ZON določa več omejitev glede vračanja podržavljenega premoženja, ki v ZDen niso podane. Tako je v 9. členu ZON določeno, da se pravice po tem zakonu (če gre za fizične osebe) priznajo zgolj prejšnjemu lastniku ter dedičem prvega dednega reda (v ZDen takšne omejitve ni). V 15. členu ZON so taksativno naštete vrste premoženja, za katere se priznava pravica do nadomestila po omenjenem zakonu (ZDen omogoča denacionalizacijo vseh vrst podržavljenega premoženja). V 58. členu ZON je tudi določeno, da najvišje nadomestilo, ki ga lahko v primeru, ko se premoženje ne vrača v naravi, prejme prejšnji lastnik, ne more preseči 3.700.000,00 kun (kar znaša približno 490.000 EUR). Dejanska višina nadomestila se določi v skladu z 59. členom ZON, in sicer ob upoštevanju tam določene regresivne lestvice, ki višino nadomestila določa v odstotku od vrednosti odvzete nepremičnine (za premoženje v vrednosti od 0 do 100.000 kun tako nadomestilo npr. znaša od 73,26 % od 100 %, za premoženje v vrednosti nad 75.000.000 kun pa od 0 % do 4,93 %), in v zakonu določene formule za izračun nadomestila. S strani toženke zatrjevano dejstvo, da lahko tudi po ZDen upravičenec prejme nadomestilo (zgolj) v višini vrednosti podržavljenega premoženja, s predstavljeno omejitvijo vrednosti nadomestila po ZON, pri kateri upravičenec glede na regresivno lestvico lahko prejme nadomestilo zgolj v ustreznem deležu vrednosti podržavljenega premoženja, tako ni povezano ali primerljivo.

20. Toženka se (v posledici napačne razlage tretjega odstavka 9. člena ZDen) v izpodbijani odločbi do nobene od predstavljenih okoliščin (pogojev, omejitev), ki vplivajo na presojo dejanske vzajemnosti v konkretnem primeru, ne opredeli, temveč zgolj splošno ugotavlja, da je pogoj vzajemnosti izpolnjen, ob čemer se primarno sklicuje na stališči Ministrstva za pravosodje (dopis z dne 27. 7. 2016) ter Ministrstva za zunanje zadeve, Direktorata za zadeve EU (z dne 1. 7. 2016). Vezano na navedena dopisa sodišče uvodoma pritrjuje tožniku v njegovem očitku, da noben od omenjenih dopisov ne izkazuje relevantnega stanja (glede obstoja vzajemnosti) v času izdaje izpodbijane odločbe, saj sta oba dopisa nastala skoraj dve leti pred njeno izdajo. Tožniku sodišče pritrjuje tudi v njegovi navedbi, da se Ministrstvo za zunanje zadeve, Direktorat za zadeve EU, v dopisu z dne 1. 7. 2016 (ki je del upravnega spisa) ni opredeljevalo do vprašanja obstoja vzajemnosti med državama, pač pa je poudarilo zgolj, da „_bi mogoče v odgovoru znova izpostavili dejstvo, da je Republika Hrvaška (vlada) razveljavila določbo glede sklenitve meddržavnega sporazuma in opozorili, da septembra poteče rok za vložitev dopolnjene vloge za morebitne upravičence_“. Z navedenim dopisom toženka stališča glede obstoja vzajemnosti v konkretni zadevi tako ne more utemeljiti. Iz dopisa Ministrstva za pravosodje z dne 27. 7. 2016 (ki je del upravnega spisa) sicer izhaja, da je v več odločbah, ki jih je ministrstvo „_dobilo v informacijo_“, navedeno državljanstvo Republike Slovenije, kar potrjuje, da Hrvaška vrača odvzeto premoženje tudi slovenskim državljanom. Vendar pa iz navedenega dopisa ne izhaja, da je ministrstvo obstoj vzajemnosti med državama presojalo tudi z vidika predstavljenih omejitev oziroma pogojev, ki so v zakonodaji Republike Hrvaške določene glede pravice tujih (slovenskih) državljanov do vrnitve podržavljenega premoženja (točka 18 te sodbe), zato tudi s sklicevanjem na omenjeno mnenje toženka dejanske vzajemnosti v konkretni zadevi ne uspe utemeljiti.

21. Toženka se v izpodbijani odločbi sklicuje tudi na primere izdanih različnih sodb in odločb, ki pa jih ne konkretizira niti ne pojasni, v čem naj bi bila njihova relevantnost. Ne glede na navedeno sodišče, kolikor se te navedbe toženke nanašajo na sodbi in odločbe, pridobljene dne 11. 12. 2017 s strani Ministrstva za pravosodje (ki so del upravnega spisa in na katere se v odgovoru na tožbo sklicuje tudi stranka z interesom D. D.), ugotavlja, da so bile tudi navedene sodbe ter odločbe izdane v letih 2010 – 2012 in tako že iz tega razloga ne morejo same po sebi kazati na vzajemnost glede ureditve vračanja podržavljenega premoženja med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško v letu 2018, ko je bila izdana izpodbijana odločba. Tudi sicer pa zgolj okoliščina, da naj bi iz navedenih odločb (kot to zatrjuje stranka z interesom D. D.) izhajalo, da so bili slovenski državljani v nekaterih primerih upravičeni do vrnitve podržavljenega premoženja, ne zadostuje za ugotovitev obstoja dejanske vzajemnosti v skladu s tretjim odstavkom 9. člena ZDen, saj je pri presoji te, kot že navedeno, potrebno upoštevati tudi omejitve in pogoje iz ZON (točka 18 te sodbe), v zvezi s katerimi iz sodb in odločb hrvaških sodišč relevantne okoliščine za presojo ne izhajajo in do katerih se toženka tudi sicer ni opredelila.

22. Predstavljena obrazložitev obstoja dejanske materialne vzajemnosti na področju denacionalizacije v izpodbijani odločbi je posledično zaradi napačne razlage tretjega odstavka 9. člena ZDen tako bistveno pomanjkljiva, da je sodišče ne more preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb upravnega postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP).

23. Toženka namreč v izpodbijani odločbi, ob upoštevanju v točki 15 te sodbe navedene razlage tretjega odstavka 9. člena ZDen, ni ustrezno utemeljila, zakaj šteje, da je v konkretni zadevi podana dejanska vzajemnost. Zgolj ugotovitev, da imajo slovenski državljani v Republiki Hrvaški (načelno) pravico do vrnitve podržavljenega premoženja, kot že pojasnjeno ne zadostuje. Za presojo, ali med državama obstoji zahtevana vzajemnost, je namreč pomembno, ali bi potencialni slovenski upravičenci v Republiki Hrvaški lahko uspeli s takšnimi zahtevki, kot jih je mogoče uveljavljati po določbah ZDen (in kot se uveljavljajo v predmetni zadevi), in sicer tako z vidika kroga upravičencev, premoženja, ki je predmet denacionalizacije, kot tudi vrednosti premoženja oziroma višine nadomestila. Toženka pri presoji vzajemnosti tudi ne bi smela izhajati zgolj iz premoženja, na katerega se nanaša postopek pred njo, pač pa bi morala pri tej, kot upravičeno izpostavlja tožnik, z vidika omejitev, ki jih določajo predpisi Republike Hrvaške (in ki se ne nanašajo na posamezen postopek denacionalizacije, pač pa na podržavljeno premoženje kot celoto), upoštevati tudi podržavljeno premoženje in s tem povezane zahtevke, ki jih v zvezi z istim upravičencem v Republiki Sloveniji obravnavajo drugi pristojni organi (tožnik izpostavlja, da zahtevke za denacionalizacijo premoženja H.I. obravnavata tudi Upravna enota Ljubljana ter Ministrstvo za kulturo).

24. Iz predstavljenih razlogov je sodišče na podlagi 4. in 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo. V skladu s tretjim in četrtim odstavkom 64. člena ZUS-1 je sodišče zadevo vrnilo toženki v ponovni postopek, v katerem bo morala ta, sledeč pravnemu mnenju sodišča glede uporabe materialnega prava in stališčem, ki se tičejo postopka, ugotoviti, ali je v konkretni zadevi podana dejanska vzajemnost med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško na področju denacionalizacije, ter o zadevi ponovno odločiti.

25. Ker je bilo potrebno izpodbijano odločbo odpraviti že iz predstavljenih razlogov, se sodišče do ostalih tožbenih ugovorov ni opredeljevalo.

**K II. točki izreka**

26. Stranke z interesom (A. A., B. B. in C. C. ter D. D.) so v zadevi zahtevale povrnitev stroškov postopka.

27. Iz določil 19. člena ZUS-1 izhaja, da imajo tam navedene osebe, ki niso glavne stranke v upravnem sporu, pravico udeleževati se postopka. Ker v ZUS-1 obenem ni urejeno vprašanje povrnitve stroškov, ki jih imajo te osebe zaradi sodelovanja v postopku, je potrebno glede tega vprašanja, v skladu s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, uporabiti določbe Zakona o pravdnem postopku (ZPP), in sicer tiste določbe ZPP, ki urejajo povračilo stroškov stranskemu intervenientu, saj ima ta v pravdnem postopku smiselno enak položaj kot udeleženci v upravnem sporu v smislu 19. člena ZUS-16. 28. Po prvem odstavku 154. člena ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti stroške. Stranke z interesom (A. A., B. B. in C. C. ter D. D.) objektivno gledano s svojim predlogom (v odgovorih na tožbo), da se tožba kot neutemeljena zavrne, niso uspele - sodišče je tožbi namreč ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo. Ob upoštevanju navedenega je sodišče zavrnilo tudi zahtevek navedenih strank z interesom za povrnitev stroškov postopka.

1 Narodne novine, št. 92/96 in sprem. 2 Glej: sodba in sklep Vrhovnega sodišča RS I Up 1364/2002 z dne 25. 11. 2004 ter Sodba Vrhovnega sodišča RS I Up 1497/2005 z dne 19.06.2008. 3 Tako Upravno sodišče RS tudi v sodbi I U 2118/2018 z dne 22. 10. 2020 4 Glej 1. člen ZUVza-1. 5 Glej: 7. člen ZUVza-1. 6 Tako Vrhovno sodišče RS v sklepu I Up 276/2013 z dne 21. 11. 2013 in sklepu I Up 191/2015 z dne 1. 10. 2015