Jedro

Pravila kazenskega prava izražajo najmanj moralno dolžnost vsakogar, da prijavi storjeno kaznivo dejanje, medtem ko protipravnost pripisujejo le ravnanjem, ko posamezniki navedeno dolžnost (naklepno) zlorabijo.

V konkretni zadevi je toženec, čigar evidenca je bila pomanjkljiva, prijavil sum kaznivega dejanja tatvine. Tožnik vtožuje nepremoženjsko škodo zaradi razžalitve dobrega imena in časti, v katera toženec ni imel namena poseči. Toženec je zmoto, ko je zanjo izvedel, nemudoma odpravil. V dani situaciji toženčevega ravnanja ni mogoče opredeliti kot protipravnega.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti 527,72 EUR revizijskih stroškov v petnajstih dneh od vročitve revizijske sodbe.

Obrazložitev

1. Tožnik v tej pravdi vtožuje odškodnino za nepremoženjsko škodo zaradi razžalitve dobrega imena in časti. Prvostopenjsko sodišče je tožbeni zahtevek zavrnilo. Presodilo je, da ni izkazal vseh elementov toženčeve odškodninske odgovornosti, in sicer protipravnega ravnanja, vzročne zveze in krivde. Glede vzročne zveze je ocenilo, da je bila pretrgana zaradi protipravnega ravnanja tretjih oseb, saj tožniku nepremoženjska škoda ne bi nastala, če bi policisti pri svojem delu ravnali strokovno in profesionalno.

2. Pritožbeno sodišče je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. Ocenilo je, da je bilo ravnanje toženca protipravno in da je tožniku nastala škoda, vendar je pritrdilo razlogom prvostopenjskega sodišča, da ni podana vzročna zveza med škodo, ki jo vtožuje tožnik, in toženčevim ravnanjem.

**Navedbe revidenta**

3. Zoper to sodbo v zvezi s prvostopenjsko sodbo je tožnik vložil pravočasno revizijo iz vseh revizijskih razlogov s predlogom, naj ji revizijsko sodišče ugodi in sodbo pritožbenega sodišča spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno, naj sodbo pritožbenega sodišča oziroma sodbi nižjih sodišč razveljavi in zadevo vrne pritožbenemu oziroma prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Navaja, da je zaposlen na vodilnem položaju v policiji, zato je škoda, ki mu je nastala, predvidljiva posledica toženčevega protipravnega ravnanja. Toženec ga je iz malomarnosti neutemeljeno obdolžil kraje smuči. Policisti so izvedli običajen policijski postopek in zadevo obravnavali v okviru svojih pristojnosti. Tožniku je škoda nastala, ker so ga obravnavali kot osumljenca. 54. člen Zakona o policiji (ZPol) določa, da policisti lahko zbirajo podatke od drugih policistov. Takrat veljavni Pravilnik o varovanju podatkov policije (Uradni list RS, št. 79/99 - Pravilnik) ni določal, da se policisti o takšnih podatkih ne smejo medsebojno obveščati. Pritožbeno sodišče zmotno meni, da je bilo ravnanje policistov protipravno, saj je šlo za običajno ravnanje, ki ni vplivalo na pretrganje vzročne zveze. Sodelavci so se z zadevo seznanili, ko so videli, da sta kriminalista s tožnikom opravila informativni razgovor. Nižji sodišči sta zmotno zaključili, da se o dogodku ne bi razvedelo, če bi policisti svoje delo opravili strokovno. Tožbeni zahtevek je utemeljen že zaradi tega, ker so o zadevi izvedeli policisti v okviru svojega dela. Tega prvostopenjsko sodišče ni ugotavljalo in je v tem delu zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Pritožbeno sodišče se o tem pritožbenem očitku ni opredelilo, zato sodbe pritožbenega sodišča ni mogoče preizkusiti in je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku. (ZPP).

**Odgovor nasprotne stranke**

4. Toženec v odgovoru na revizijo navaja, da je tožnikova škoda nastala zaradi nezakonitega ravnanja policistov in da toženec na to ravnanje ni imel vpliva. Meni, da je revizija neutemeljena in predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (375. člen ZPP).

6. Revizija ni utemeljena.

7. Z revizijo ni mogoče izpodbijati pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Revizijsko sodišče in stranke so tako v revizijskem postopku vezani na dejanske ugotovitve nižjih sodišč. Revizijsko sodišče vseh revizijskih trditev, ki od ugotovljenega dejanskega stanja kakorkoli odstopajo (npr. da je toženec tožnika obdolžil kraje smuči), zato ni upoštevalo. Na podlagi navedenega pravila tudi revizijski očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen. Pri njegovi razčlenitvi se namreč izkaže, da gre le za navidezni očitek bistvene kršitve, s katerim toženec uveljavlja očitek zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Tožnik z zatrjevano kršitvijo nenazadnje izpodbija presojo pretrganja vzročne zveze, ki v konkretni zadevi po oceni revizijskega sodišča (glej spodaj navedene razloge) ne more spremeniti odločitve nižjih sodišč o zavrnitvi tožbenega zahtevka.

8. Nižji sodišči sta tako ugotovili dejansko stanje, ki ga je v bistvenem mogoče povzet v naslednjem: - tožnik je za nagrado na smučarskem tekmovanju prejel smuči, ki jih je toženec v okviru sponzorske pogodbe izročil organizatorju tekmovanja; - smuči je izročil sodelavcu, da jih proda; - toženec je vodil evidenco smuči po serijskih številkah le v fazi proizvodnje, ne pa nadalje (za potrebe marketinga); - pri tožencu je prišlo do tatvin smuči iz proizvodnje, zato je angažiral detektivsko agencijo in podal sprotne prijave tatvin po serijskih številkah smuči na Policijsko postajo Radovljica; - detektivska agencija je opazila oglas, ki ga je zaradi nameravane prodaje smuči objavil tožnikov sodelavec; - na podlagi ugotovitev detektivske agencije je toženec podal prijavo tatvine predmetnih smuči; - policisti so smuči zasegli; - tožnikov sodelavec je o zasegu obvestil tožnika, ki je takoj zahteval od toženca, da zadevo uredi; - toženec je nemudoma, ko je ugotovil, da obstaja možnost zmote, obvestil Policijsko postajo Radovljica in preklical prijavo kaznivega dejanja tatvine, vendar sta se istega dne pri tožniku že oglasila kriminalista in z njim opravila informativni razgovor; - ker ni bilo podlage za pregon, so policisti o dogodku na Okrožno državno tožilstvo v Kranju podali le poročilo; - tožnik, policist na vodilnem položaju je zaradi dogodka duševno trpel. 9. Splošno načelo odškodninskega prava, ki izhaja iz določbe 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ), je, da kdor povzroči drugemu škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Glede na takšno pravno podlago sta nižji sodišči pravilno ugotavljali obstoj temeljnih predpostavk odškodninske odgovornosti. Za nastanek nepogodbene odškodninske odgovornosti morajo biti kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji: ravnanje povzročitelja mora biti protipravno oziroma nedopustno, oškodovancu mora nastati (pravno priznana) škoda, podana mora biti vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in škodo ter odgovornost povzročitelja za škodo. V tej zadevi (revizijsko obširno izpodbijana) presoja pretrganja vzročne zveze po oceni revizijskega sodišča za odločitev niti ni bistvena, saj je upoštevaje konkretne okoliščine primera mogoče ugotoviti, da ni izkazana že prva temeljna predpostavka odškodninske odgovornosti, to je protipravnost toženčevega ravnanja.

10. Splošno civilizacijsko in temeljno načelo obligacijskega prava nikomur škodovati (10. člen OZ) se na področju pregona kaznivih dejanj uresničuje prek pravil kazenskega prava. Ta so zato temeljni vrednostni kriterij pri presoji (ne)dopustnosti toženčevega ravnanja. V konkretnem primeru gre za pravila Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. - ZKP) in Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. - KZ), ki poleg splošne pravice vsakogar, da naznani kaznivo dejanje (prvi odstavek 146. člena ZKP), za nekatere pravne osebe določata dolžnost naznanitve kaznivega dejanja (145. člen ZKP) in v nekaterih primerih opustitev ovadbe kaznivega dejanja štejeta kot samostojno kaznivo dejanje (drugi odstavek 146. člena ZKP v povezavi z 285. členom KZ). Zloraba omenjene pravice je sankcionirana v 288. členu KZ, ki ureja (naklepno) kaznivo dejanje krive ovadbe, posredno pa tudi preko nekaterih kaznivih dejanj iz poglavja o kaznivih dejanjih zoper čast in dobro ime (od 169. do 179. člena KZ). Pravila kazenskega prava torej izražajo najmanj moralno dolžnost vsakogar, da prijavi storjeno kaznivo dejanje, medtem ko protipravnost pripisujejo le ravnanjem, ko posamezniki navedeno dolžnost (naklepno) zlorabijo.

11. V konkretni zadevi je toženec, čigar evidenca je bila pomanjkljiva, prijavil sum kaznivega dejanja tatvine. Tožnik vtožuje nepremoženjsko škodo zaradi razžalitve dobrega imena in časti, v katera toženec ni imel namena poseči. Toženec je zmoto, ko je zanjo izvedel, nemudoma odpravil. Iz opisanih dejanskih okoliščin primera oziroma v dani situaciji po presoji revizijskega sodišča toženčevo ravnanje ni mogoče opredeliti kot protipravno. V izpolnjevanju pravice oziroma moralne dolžnosti, ki je ni mogoče izvrševati drugače kot s prijavo storitve kaznivega dejanja, ni zaznati elementov njene (naklepne) zlorabe. Toženec ni ravnal v nasprotju s predpisi, moralo in dobrimi poslovnimi običaji, zato se ni pregrešil zoper dolžnost vzdržati se dejanj, ki utegnejo drugim povzročiti škodo.

12. Tožnik torej ni izkazal (že) protipravnosti toženčevega ravnanja. Ker tako ni podana prva izmed temeljnih predpostavk odškodninske odgovornosti, tožnikov tožbeni zahtevek ni utemeljen in sta ga nižji sodišči pravilno zavrnili.

13. Ker niso podani v reviziji uveljavljani razlogi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), je revizijsko sodišče tožnikovo revizijo na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.

14. Odločitev o stroških odgovora na revizijo temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Stroški odgovora na revizijo so tožencu priznani po odvetniški tarifi za sestavo odgovora na revizijo (750 točk), za posvet s stranko (50 točk) in za pregled spisa (50 točk), z upoštevanjem materialnih stroškov (2%), 20% DDV-ja in plačane sodne takse (51,72 EUR).