Jedro

Prvostopenjski organ bi moral v nastali situaciji (ko je bilo ugotovljeno, da je bilo na ustni obravnavi predloženo mnenje KSS za leto 2020 namesto za leto 2019, A. A. pa je po že zaključeni obravnavi podajala dodatne navedbe, s katerimi je utemeljevala svoj zahtevek) bodisi ponovno začeti ustno obravnavo in na njej v navzočnosti strank izvesti te nove dokaze, do katerih bi se lahko vse stranke opredelile ter jim nato predstaviti svoje zaključke, bodisi stranke s svojimi zaključki seznaniti pisno in jim dati možnost, da se o njih izjavijo, nato pa jih še pred izdajo odločbe seznaniti s svojimi ugotovitvami. Namesto tega je prvostopenjski organ tožniku zgolj vročil izjavo A. A. in mnenje KSS za leto 2019, ni pa ga seznanil s svojimi stališči, ki jih je oblikoval po tem, ko je pridobil te dokaze. Ne zadostuje torej, da je prvostopenjski organ svoja stališča predstavil na opravljeni ustni obravnavi. Ker je po zaključeni obravnavi dodatno pridobival dokaze (mnenje KSS za leto 2019 in izjavo A. A.), na katerih je tudi utemeljil izpodbijano odločitev (predvsem na izjavi A. A. z dne 7. 8. 2020), bi namreč moral strankam svoja stališča, ki jih je oblikoval tudi ob upoštevanju teh dokazov, pred izdajo odločbe predstaviti in se opredeliti do dokaznih predlogov tožnika, česar pa ni storil. S tem je prvostopenjski organ tožniku kršil pravico do izjave, te nepravilnosti pa ni odpravil niti drugostopenjski organ v pritožbenem postopku, kar vse je bistvena kršitev določb postopka po 3. točki drugega odstavka 237. člena ZUP in s tem razlog za odpravo izpodbijane odločbe.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote Ajdovščina, št. 330-295/2020-12 z dne 8. 9. 2020, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 469,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

III. Stranka z interesom A. A. trpi sama svoje stroške postopka.

Obrazložitev

**Povzetek izpodbijane odločbe**

1. B. B. (v nadaljevanju prodajalka) je pri Upravni enoti v Ajdovščini (v nadaljevanju prvostopenjski organ) vložila ponudbo za prodajo nepremičnine s parc. št. 446 k.o. ... za ceno 12.000,00 EUR. Iz potrdila Občine Vipava, št. 3515-53/2020-2 z dne 5. 3. 2020, namreč izhaja, da je ta nepremičnina kmetijsko zemljišče. Prvostopenjski organ je skladno z določbami Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ) ponudbo prodajalke objavil na oglasni deski in na enotnem državnem portalu E-uprave. Izjavo o sprejemu ponudbe so v zakonitem roku podali A. A., ki je uveljavljala prednostno pravico nakupa kot kmet mejaš, ter C. C. in D. D. (v nadaljevanju tožnik). A. A. je nato 31. 3. 2020 vložila vlogo za odobritev pravnega posla - pogodbe za prodajo zgoraj navedene nepremičnine. Enako vlogo je istega dne vložil tudi C. C., 10. 4. 2020 pa še tožnik. Ta je vlogi priložil kupoprodajno pogodbo z dne 27. 3. 2020, ki jo je podpisala tudi prodajalka.

2. Prvostopenjski organ je z odločbo, št. 330-295/2020-12 z dne 8. 9. 2020 (v nadaljevanju izpodbijana odločba), odobril pravni posel (prodajno pogodbo) sklenjen na način, da se je na ponudbo prodajalke prijavila A. A. (1. točka izreka), medtem ko je zahtevi C. C. in tožnika za odobritev takega pravnega posla zavrnil (2. in 3. točka izreka). Ugotovil je še, da v postopku nobena od strank ni priglasila stroškov in da tudi niso nastali stroški, ki bi bremenili proračun (4. točka izreka).

3. Prvostopenjski organ v obrazložitvi izpodbijane odločbe citira določbe ZKZ, ki urejajo prodajo kmetijskih zemljišč (18. in 19. ter 20. do 23. člen ZKZ) in pojasnjuje, da je vse zahtevke za odobritev pravnega posla s sklepom, št. 330-295/2020-2 z dne 22. 6. 2020, združil v skupno obravnavo. V zadevi je za 10. 7. 2020 razpisal ustno obravnavo, ki so se je udeležili pooblaščenec A. A. odvetnik E. E., C. C. in tožnik. Prodajalka, ki je svoj izostanek opravičila, je prvostopenjskemu organu sporočila, da je bilo prodajano zemljišče vedno del hiše v ... in da se ga je zato odločila prodati tožniku, s katerim je že sklenila pogodbo in ji je ta za zemljišče tudi plačal. 4. Prvostopenjski organ pojasnjuje, da je bil namen ustne obravnave ugotoviti pri katerem od kupcev, ki so se prijavili na ponudbo prodajalke, so izpolnjeni pogoji za odobritev pravnega posla in s katerim od sprejemnikov ponudbe je pod odložnim pogojem prišlo do sklenitve pravnega posla, kot to določa ZKZ. Pooblaščenec A. A. je uveljavljal, da ima A. A. predkupno pravico kot kmet mejaš in da ima od vseh ponudnikov najmočnejšo predkupno pravico po ZKZ, ker izpolnjuje pogoje za priznanje statusa kmeta. Prvostopenjskemu organu je predložil izjavo o izpolnjevanju pogojev A. A. za status kmeta, izpiske iz zemljiške knjige za parc. št. 447 in 444 k.o. ... ter ortofoto posnetek, iz katerega izhaja, da obe parceli mejita na prodajano nepremičnino. Predložil je tudi izjavo A. A., v kateri je navedla, da je lastnica kmetijskih zemljišč v katastrskih občinah ..., ..., ... in ...; da je nosilka kmetijskega gospodarstva s KMG-midom ..., na katerem obdelujejo 9 GERK-ov v skupni površini 5.1866 ha, od tega 2.8299 ha njivskih površin, 1.8586 ha vinogradov in 0.4980 ha intenzivnih sadovnjakov. V sadovnjakih imajo zasajenih 162 češenj, na katerih so v letu 2019 pridelali dobro tono češenj in s tem ustvarili približno 4.000,00 EUR prihodka. Na njivskih površinah so v istem letu gojili žito, koruzo in krompir ter s prodajo ustvarili približno 3.000,00 EUR prihodkov, redili pa 15 prašičev in s prodajo mesa pridobili 3.000,00 EUR. V letu 2019 so pridelali še 7300 kg grozdja in 5500 litrov vina, s prodajo katerega so zaslužili 7.500,00 EUR. Izplačilo kmetijskih subvencij je v tem letu znašalo približno 1.000,00 EUR. Zaradi starosti na kmetiji še pomaga kolikor zmore, poskrbela pa je, da so kmetijska zemljišča obdelana, saj za obdelavo skrbijo ostali člani kmetije. Sredstva iz kmetijske dejavnosti ji pomenijo glavni vir dohodka, prejema pa še starostno pokojnino in italijansko pokojnino po pokojnem možu. Prvostopenjski organ navaja, da je podatke, ki jih je navedla A. A., preveril z vpogledom v javne evidence (RKG in CBZK) in ugotovil, da so podatki o prijavljenih površinah kmetijskih in gozdnih zemljišč pravilni, prav tako je po vpogledu v register pridelovalcev vina in grozdja ugotovil, da so pravilni tudi podatki o grozdju in vinu.

5. Tožnik je na obravnavi povedal, da je prodajano zemljišče kupil in zanj tudi pošteno plačal, pripadalo pa je hiši na parc. št. 450/2 k. o. ..., ki jo je kupil. Prodajalka je prodajano zemljišče dala v prodajo na njegovo pobudo, saj je bilo zapuščeno.

6. Po tem, ko je bila obravnava prekinjena, da bi se tožnik lahko seznanil z vsemi listinami in podatki, ki jih je predložila A. A., je ta 17. 7. 2020 svojo vlogo dopolnila še z mnenjem Kmetijske svetovalne službe, Izpostava Ajdovščina (v nadaljevanju KSS), v katerem pa je kmetijska svetovalka pomotoma ugotavljala dohodke kmetijskega gospodarstva s KMG MID ... za leto 2020 in ne za leto 2019, čeprav se v skladu z drugim odstavkom 24. člena ZKZ kot pomemben dohodek iz kmetijske dejavnosti šteje vrednost kmetijskih pridelkov na kmetiji, vključno s prihodki iz naslova ukrepov kmetijske politike in iz naslova državnih pomoči, v gospodarskem letu pred ugotavljanjem pogojev. Tega prvostopenjski organ pred nadaljevanjem obravnave ni opazil. Dne 17. 7. 2020 je A. A. vlogo dopolnila še s končno odločbo o kmetijskih subvencijah za leto 2019 ter z obvestilom ARSKTRP o obdavčenih subvencijah v obdobju od 1. 1. do 31. 12. 2019, iz česar izhaja, da je v tem letu prejela 1.155,48 EUR kmetijskih subvencij.

7. Dne 2. 7. 2020 je prvostopenjskemu organu dopis poslal tudi odvetnik F. F., pooblaščenec tožnika. Opozoril je, da ne zadošča, da A. A. pavšalno zatrjuje, da iz kmetijske dejavnosti dosega določen dohodek, pač pa mora svoje trditve konkretizirati in se pri tem skliceval na sodbi Upravnega sodišča I U 1121/2016-23, z dne 14. 11. 2017 in I U 1912/2010, z dne 8. 3. 2011. Navajal je, da je po podatkih Statističnega urada RS povprečna odkupna cena za češnje pri pridelovalcih v letu 2019 znašala 3,00 EUR/kg, da A. A. ni navedla koliko žita, koruze in krompirja je pridelala v letu 2019, niti kje in na kakšni površini je te pridelke pridelala, enako pa da to velja tudi za poljščine. Navajal je še, da se v smislu Standardne klasifikacije dejavnosti (v nadaljevanju SKD) kot kmetijski pridelek šteje samo povečanje žive teže rejnih živali v določenem letu, meso zaklane živali pa ni kmetijski pridelek, pač pa proizvodna dejavnost (SKD 10.110). Kot je še ugotavljal, A. A. ni navedla, kakšna je bila prireja prašičev med letom, za prodajo mesa pa ni dostavila računov. Navajal je tudi, da ni dokazano, da je iz 7.300 kg grozdja pridelala 5.500 l vina in da je s prodajo tega zaslužila 7.500 EUR, pa tudi sicer je po tožnikovih navedbah pridelava grozdja v vino proizvodna dejavnost (SKD 11.020) in ne gre za kmetijski pridelek. Po statističnih podatkih je odkupna cena grozdja v letu 2019 znašala 0,60 EUR/kg, s tem pa bi vrednost pridelka grozdja znašala 4.380 EUR. Trdi še, da gre pri nakupu parc. št. 446 k. o. ... s strani A. A. za zlorabo predkupne pravice, saj ta zaradi svoje starosti (88 let) zemljišča ne bo rabila sama, pač pa ga bo kupila in nato prenesla na sina C. C. 8. Prvostopenjski organ je z ustno obravnavo nadaljeval 23. 7. 2020. Ugotovil je, da se mnenje KSS o dohodkih A. A., ki jih je ustvarila s kmetijsko dejavnostjo, nanašajo na leto 2020 in ne na relevantno leto 2019, zato tega mnenja ni upošteval kot dokaz v zadevi. V nadaljevanju povzema izjave strank oziroma njihovih pooblaščencev ter pojasnjuje, da je moral zaradi nejasnosti pri ugotavljanju dohodkov A. A., ki se upoštevajo za priznanje statusa kmeta za leto 2019, dopolniti dokazni postopek, o čemer je to stranko seznanil 5. 8. 2020 po telefonu, nakar je A. A. 7. 8. 2020 predložila novo mnenje KSS glede dohodkov, ki jih je pridobila s kmetovanjem v letu 2019, vključno z zbirno vlogo za to leto, vloženo v elektronski obliki na Agencijo RS za kmetijske trge ter dopolnitev te vloge. Izjavila je, da je iz tega mnenja in zbirne vloge razvidno katera kmetijska zemljišča obdelujejo na njeni kmetiji ter kakšne posevke in nasade so na teh površinah imeli v letu 2019. Na njivskih površinah so imeli posejanih 1,5 ha ječmena, 0,43 ha koruze, 0,12 ha vrtnin (večinoma krompir) in 0,52 ha tritikale. Manjši del od tega so prodali, večino pa so porabili za krmo živali, ki jih redijo na kmetiji. Glede pridelka češenj je pojasnila, da je KSS v svojem mnenju upoštevala statistične podatke o hektarskem pridelku in o povprečni prodajni ceni, da pa so na kmetiji v letu 2019 pridelali manj češenj kot kažejo statistični podatki, so pa bile te prodane po višji ceni. Pridelali so nekaj čez tono češenj in s prodajo na domu in na tržnici zaslužili nekaj čez 4.000,00 EUR dohodka. Glede grozdja in vina je A. A. pojasnila, da je količina prijavljenega grozdja in vina za leto 2019 razvidna iz izpisa iz RPGV, površina vinograda pa iz RKG. Na kmetiji so v letu 2019 vzredili 10 pitancev prašičev in jih prodali osem, prodali pa tudi pet majhnih prašičkov ter s tem ustvarili 3.000,00 EUR dohodka, ki naj se upošteva v dohodke iz kmetijske dejavnosti za leto 2019. Perutnino redijo za svoje potrebe. V letu 2019 je prejela še 1.155,00 EUR za plačilne pravice, zeleno komponento in na proizvodnjo vezano plačilo za območja z naravnimi omejitvami. Prejela je še izplačilo za OMD okrog 500,00 EUR, vendar pa tega zneska ni prijavila med dohodke iz kmetijske dejavnosti za leto 2019, saj nima več odločbe. Skupaj so dohodki kmetije v letu 2019 tako znašali 18.655,00 EUR. Z računi o prodaji kmetijskih pridelkov ne razpolaga, saj jih ne izstavljajo. Ker prodajajo samo osnovne kmetijske pridelke, so obdavčeni s katastrskim dohodkom in niso davčni zavezanci. Sama še vedno aktivno dela na kmetiji, obdeluje vrt, krmi kokoši in prašiče, opravi kakšno delo v vinogradu, pri obdelovanju kmetijskih zemljišč pa ji pomagata sinova in njuni družini.

9. Tožnik je v odzivu na mnenje KSS in izjavo A. A. prerekal trditve glede zatrjevanega dohodka njene kmetije v letu 2019. Navaja, da je na njej trditveno in dokazno breme glede izpolnjevanja zakonskih pogojev za priznanje predkupne pravice in zato ne zadošča pavšalno zatrjevanje o višini dohodka iz kmetijske dejavnosti. Upravni organ dokazovanja odločilnih dejstev ne sme prepustiti KSS, saj ta nima statusa izvedenca, pač pa vlogo strokovnega pomočnika stranke, po naročilu katere je izdelano mnenje. V predmetni zadevi pa prihaja tudi do razhajanja med količino in ceno pridelkov, kot jih je navedla A. A., ter količino in ceno pridelkov po statističnih podatkih. Opozarja, da poleg tega ni dopustno istočasno upoštevati vrednosti porabljene krme za živali in vrednosti prireje živali. Dokazana tudi ni količina pridelanega grozdja in vina, vino pa ni pridelek iz kmetijske dejavnosti, tako kot tudi ni meso zaklane živali, pač pa gre za produkte pridelovalne dejavnosti. Premiki prašičev bi sicer morali biti v skladu s Pravilnikom o identifikaciji in registraciji prašičev evidentirani. Meni, da se lahko zato kot dohodek A. A. iz kmetijske dejavnosti upošteva le katastrski dohodek. Zatrjevani prihodki nenazadnje tudi niso prihodki A. A., saj se z vinogradništvom in sadjarstvom ukvarja izključno njen sin C. C., ki ima v lasti vso potrebno mehanizacijo. Gre za očitno zlorabo predkupne pravice, saj je A. A. glede na starost slamnati kupec, medtem ko zemljišče dejansko kupuje njen sin C. C. 10. Prvostopenjski organ na podlagi vseh zbranih dokazov zaključuje, da je A. A. kmet v smislu določb prve alineje prvega odstavka 24. člena ZKZ, saj je lastnica kmetijskih zemljišč, ta zemljišča obdeluje sama in s pomočjo družinskih članov, za obdelovanje kmetijskih zemljišč je ustrezno usposobljena (stara je 88 let in kmetuje od 15. leta dalje) in iz kmetijske dejavnosti pridobiva pomemben del dohodka. V letu 2019 je prejela 7.397,08 EUR pokojnine, kar pomeni, da ji kmetovanje pomeni glavno dejavnost, saj z njim ustvari nad 18.000 EUR dohodka. Prvostopenjski organ je v dohodke, pomembne za priznanje statusa kmeta, upošteval vse dohodke za leto 2019, ki jih je A. A. navedla v izjavi z dne 9. 7. 2020 in izjavi na zapisnik dne 7. 8. 2020, in ne tistih, ki jih je za leto 2019 na podlagi povprečnega pridelka na površino in statističnih podatkov o povprečnih cenah pridelkov izračunala kmetijska svetovalka. Iz mnenja KSS je upošteval samo priloge, tj. zbirno vlogo za leto 2019 in njeno dopolnitev. Zaključki KSS namreč temeljijo le na statistično izračunanih količinah in cenah, medtem ko se v skladu z drugim odstavkom 24. člena ZKZ kot pomemben del dohodka iz kmetijske dejavnosti šteje dejanska vrednost kmetijskih pridelkov (prodanih in porabljenih za družino in za krmo živine) in ne statistični podatki, izračunani na površino. Dokazi, uporabljeni v postopku za priznanje statusa kmeta A. A., niso primerljivi z dokazi za priznanje statusa kmeta, obravnavanimi v sodbi I U 1121/2016-23, z dne 14. 11. 2017, na katero se sklicuje tožnik. Prvostopenjski organ še dodaja, da vrednosti kmetijskih pridelkov v večini primerov ni možno izkazati z računi, saj kmetom, ki niso davčni zavezanci in prodajajo osnovne kmetijske pridelke (npr. žito, grozdje, vino, poljščine, žive živali), ni potrebno izstavljati računov. Glede tožnikovih pripomb, ki se nanašajo na vzrejo prašičev, prvostopenjski organ pojasnjuje, da ima A. A. plemensko svinjo z lastnim zarodom prašičev in zato ne sledi tožnikovi trditvi, da se v dohodke od kmetijske pridelave ne sme prištevati mesa zaklanih živali, saj A. A. prodaja žive prašiče. Glede priznanja dohodkov o prodaji vina iz lastnega grozdja pa se prvostopenjski organ sklicuje na pojasnilo Statističnega urada RS v povezavi s 24. členom ZKZ, iz česar izhaja, da dejavnost proizvodnje vina iz grozdja lastne pridelave sodi v področje A - 01.131 Vinogradništvo.

11. Prvostopenjski organ se opredeljuje še do tožnikove trditve, da gre pri A. A. le za slamnatega kupca in s tem za zlorabo predkupne pravice. Ugotavlja, da tožnik za te trditve ni predložil nobenih drugih dokazil razen lastnega zaslišanja, kar pa je predlagal šele po tem, ko je bila ustna obravnava zaključena.

**Povzetek odločbe drugostopenjskega organa**

12. Tožnik je zoper izpodbijano odločbo vložil pritožbo, ki pa jo je Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (v nadaljevanju drugostopenjski organ) z odločbo, št. 33008-222/2020/2 z dne 1. 12. 2020, zavrnilo (1. točka izreka), zavrnilo pa tudi zahtevo tožnika in A. A. za povračilo stroškov pritožbenega postopka (2. in 3. točka izreka). Drugostopenjski organ v obrazložitvi svoje odločitve povzema vsebino izpodbijane odločbe, tožnikove pritožbe in odgovora A. A. na to pritožbo, nato pa se pridružuje odločitvi in obrazložitvi prvostopenjskega organa, ki jo v bistvenem povzema (in zato teh navedb sodišče ne navaja ponovno). Po tem, ko povzame še za odločitev relevantne določbe ZKZ in v zadevi izvedene dokaze, ugotavlja, da je v zadevi sporno, ali je prvostopenjski organ s tem, ko je izdal izpodbijano odločbo o zavrnitvi vloge tožnika, ravnal pravilno in zakonito. Pojasnjuje, da drži tožnikova navedba, da stranka, ki v postopku uveljavlja predkupno pravico, nosi trditveno in dokazno breme glede zakonskih pogojev za priznanje predkupne pravice in da zgolj pavšalno zatrjevanje, da iz kmetijske dejavnosti dosega določen dohodek, ne zadostuje, vendar pa mora upravni organ, ki odloča o odobritvi pravnega posla, sam raziskati, koliko je takšna izjava podprta z verodostojnimi dokazi. Sklicuje se še na določbo 139. člena in na 10. člen, vse Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) ter ugotavlja, da je organ prve stopnje izvedel kompleksen ugotovitveni postopek, v obrazložitvi pa izčrpno pojasnil razloge za svojo odločitev, ki jim drugostopenjski organ pritrjuje.

13. Drugostopenjski organ tudi ne sledi tožnikovemu tožbenemu ugovoru, da izpodbijana odločba ni obrazložena glede vprašanja zatrjevane zlorabe predkupne pravice. Sklicuje se na prvi odstavek 24. člena ZKZ ter poudarja, da upravni organi nimajo pristojnosti, da bi status kmeta presojali po namigovanjih tožnika o domnevni nesposobnosti A. A. glede na njeno starost. Nenazadnje, kmet je tudi fizična oseba, ki je iz kmetijske dejavnosti na kmetiji pridobivala pomemben del dohodka, pa zaradi starosti ali delovne nezmožnosti ne opravlja kmetijske dejavnosti sama, če poskrbi za obdelavo kmetijskih zemljišč. Tožnikove trditve o zatrjevani zlorabi predkupne pravice so tudi sicer pavšalne in zanje ni predložil nobenega dokaza. Glede izjave A. A., ki jo je podala izven ustne obravnave, prvostopenjski organ pa upošteval pri odločanju, ugotavlja, da tožniku v zvezi s tem ni bila kršena pravica do izjave, saj je bil tožnik s to izjavo seznanjen in je lahko nanjo podal svoje pripombe. Kontradiktornost v postopku je bila torej zagotovljena, obrazložitev izpodbijane odločbe pa je taka, da se odločbo da preizkusiti.

**Povzetek tožbe**

14. Tožnik zoper 1. in 3. točko izreka izpodbijane odločbe vlaga tožbo v upravnem sporu zaradi bistvenih kršitev pravil upravnega postopka, zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo v teh dveh točkah izreka odpravi ter zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek, tožena stranka pa naj mu povrne stroške postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ker se C. C. zoper odločitev tožene stranke, ki se nanaša nanj (2. točka izreka izpodbijane odločbe), ni pritožil, je odločba o zavrnitvi njegove ponudbe postala pravnomočna.

15. Tožnik uveljavlja, da je v zadevi podana absolutna bistvena kršitev pravil upravnega postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP, ker se odločbe ne da preizkusiti, obrazložitev pa tudi ne vsebuje dokazne ocene (3. točka prvega odstavka 214. člena ZUP). Za odločitev je bistvena ugotovitev, kdo od sprejemnikov ponudbe izpolnjuje pogoje za predkupno pravico kot kmet. Za ugotovitev statusa kmeta je ključno najprej ugotoviti vrsto, količino in vrednost kmetijskih pridelkov (drugi odstavek 24. člena ZKZ). Tožnik navaja, da je prvostopenjski organ napačno presodil, da naj bi A. A. izkazala predkupno pravico kot kmet in ugotavljal, da naj bi v letu 2019 ustvarila prihodke v skupni višini 18.655,00 EUR. Pri tem je glede vrednosti kmetijskih pridelkov povzel njeno izjavo in jo štel za ugotovljeno dejstvo, ni pa razložil, zakaj ji v celoti verjame in zakaj ni treba verodostojnosti te izjave preveriti z objektivnimi dokazi (npr. z neodvisnim izvedencem).

16. Tožnik navaja, da glede poljskih pridelkov iz obrazložitve odločbe ni razvidna količina in vrednost posameznega pridelka, brez teh podatkov pa odločbe ni mogoče preizkusiti. Tudi glede vina, ki sicer ni kmetijski pridelek, v obrazložitvi izpodbijane odločbe ni razvidno koliko litrov odprtega vina in koliko litrov ustekleničenega vina je bilo upoštevano. Glede prašičev ni razvidna teža in starost posameznega prodanega prašiča in ni razvidno, kakšna cena na kg žive teže je bila upoštevana. Tožnik pri tem še posebej izpostavlja, da je v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedeno, da naj bi A. A. izjavila, da naj bi se zatrjevan dohodek nanašal na prodane žive živali in ne na meso, četudi je v pisni izjavi z dne 9. 7. 2020 navedla, da naj bi 3.000,00 EUR zaslužila s prodajo mesa. Teh razhajanj tožena stranka ni razčistila, četudi je tožnik to ugovarjal. 17. Glede pritožbeno uveljavljanih razlogov, da je A. A. podala izjavo na zapisnik po tem, ko je bila ustna obravnava že zaključena, ne da bi bila opozorjena na kazensko in materialno odgovornost, če bi dala krivo izjavo, drugostopenjski organ to opravičuje z navedbami, da naj bi prvostopenjski organ kot podlago za svojo odločitev upošteval "številne druge dokaze" in da izjava ni bila vzeta kot dokazilo v smislu 188. člena ZUP. Dejstvo pa je, da listinski dokazi v spisu izkazujejo kvečjemu višino prihodkov iz naslova kmetijskih subvencij, ne izkazujejo pa količine in vrednosti kmetijskih pridelkov. Dokazilo o tem, da obstaja nek nasad, ne dokazuje ničesar glede količine in vrednosti pridelka, prav tako dokazi, da stranka opravlja kmetijsko dejavnost, še ne pomenijo dokaza glede njihove količine in vrednosti. Za zagotovitev kontradiktornosti postopka tudi ne zadošča, da ima stranka možnost podati naknadne pripombe na izjavo druge stranke, pač pa ji mora biti dana možnost, da je navzoča pri njenem zaslišanju in da ji lahko zastavlja neposredna vprašanja, s katerimi se preverja verodostojnost podane izjave.

18. Glede mnenja KSS tožnik opozarja, da to mnenje ne more biti upoštevano kot dokaz v postopku, saj ne gre za izvedenca, pač pa za strokovnega pomočnika stranke po naročilu katere je bilo mnenje izdelano (61. člen ZUP). Mnenje KSS ima zato enako težo kot izjava stranke, kar pa brez dodatnih zanesljivih in objektivnih dokazov ne zadošča in se upošteva kot del strankinih navedb (tako v sodbi Vrhovnega sodišča II Ips 780/2006 z dne 26. 2. 2009).

19. Prvostopenjski organ je tudi neutemeljeno zavrnil dokazni predlog tožnika za njegovo lastno zaslišanje, s katerim je želel dokazovati, da se z vinogradništvom in sadjarstvom dejansko ukvarja C. C. in ne A. A. Dokazni predlog je bil zavrnjen z utemeljitvijo, da je bila ustna obravnava pred vložitvijo tega dokaznega predloga že zaključena. Tožnik se zato sprašuje, zakaj je bila upoštevana izjava A. A., ki je bila podana po zaključeni obravnavi, k podaji izjave pa je bila vabljena celo po telefonu. Gre za hudo kršitev načela enakega varstva pravic v postopku (22. člen Ustave RS). Odločba tudi ni obrazložena glede vprašanja, zakaj tožena stranka meni, da v predmetni zadevi ne gre za zlorabo predkupne pravice. Stališče prvostopenjskega organa, da tožnik za ta očitek ni predložil nobenih dokazov, izključujejo že podatki iz spisa, tudi izjava A. A., da vedno več opravil na kmetiji opravita sinova z družinama.

20. Tožnik nadalje ugovarja, da je tožena stranka napačno uporabila materialno pravo z razlago, kaj se upošteva kot kmetijski pridelek v smislu drugega odstavka 24. člena ZKZ oziroma v smislu SKD. Tožnik je večkrat opozoril, da vino ni pridelek kmetijske dejavnosti. Kmetijska dejavnost je v SKD opredeljena v področju "A. Pridelava grozdja" in spada v oddelek "01: vinogradništvo (šifra 01.210)". SKD izrecno določa, da pod vinogradništvo ne sodi proizvodnja vina, pač pa ta sodi v področje "C. Predelovalne dejavnosti - proizvodnja vina iz grozdja (šifra 11.020)". To pomeni, da je pridelek kmetijske dejavnosti grozdje, vino pa je proizvod predelovalne dejavnosti. Tožena stranka se je glede tega neutemeljeno sklicevala na Metodološka pojasnila k NACE rev. 2. Ta pojasnila se namreč nanašajo na vprašanje, katero dejavnost opredeliti kot glavno, če isti subjekt hkrati prideluje grozdje (kmetijska dejavnost) in proizvaja vino iz tega grozdja (predelovalna dejavnost), ne pomeni pa, da je vino pridelek kmetijske dejavnosti. Vino je v vsakem primeru proizvod predelovalne dejavnosti in se zato ne upošteva kot kmetijski pridelek, kar je tudi logično, saj za predelavo grozdja v vino kmetijska zemljišča sploh niso potrebna. Drugostopenjski organ je stališču prvostopenjskega organa pritrdil ter se skliceval na pojasnilo Statističnega urada, četudi ta ni pristojen za razlago, kaj se šteje za kmetijski pridelek v smislu 24. člena ZKZ, oba upravna organa pa si, kot je že navedeno, to stališče napačno razlagata. Podobno velja glede prašičereje in mesa zaklanih živali. Meso zaklanih živali predstavlja produkt predelovalne dejavnosti (proizvodnja mesa, SKD šifra 10.110) in ni pridelek kmetijske dejavnosti (prašičereja, SKD šifra 01.460). Pridelek kmetijske dejavnosti je le živa teža živali, ki je nastala znotraj določenega leta.

21. V okvir zmotne uporabe materialnega prava spada tudi neupoštevanje načela prepovedi zlorabe pravic, ki jo je v postopku uveljavljal tožnik in se ob tem sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča U-l-85/16, Up-398/16 z dne 14. 7. 2016. Ustavno sodišče je v tej odločbi pojasnilo, da je zloraba pravice na splošno prepovedana na vseh področjih, tudi če področni zakon glede tega ne določa ničesar. ZKZ daje predkupno pravico drugemu kmetu z namenom, da bi ta drug kmet obdeloval kupljeno zemljišče in ni namenjena temu, da bi kmet zemljišče kupil zgolj zato, da bi ga nato prenesel na nekoga drugega, ki predkupne pravice nima. V predmetni zadevi gre za očiten poskus zlorabe predkupne pravice preko "slamnatega kupca", ki ga upravni organ ne bi smel dopustiti.

22. Tožnik ugovarja tudi zmotnemu in nepopolno ugotovljenemu dejanskemu stanju ter poudarja, da stranka v postopku, ki uveljavlja predkupno pravico, nosi trditveno in dokazno breme glede zakonskih pogojev za priznanje te pravice. Vse te trditve, ki morajo biti najprej konkretizirane, mora dokazati z dokaznimi sredstvi, ki jih predvideva ZUP. Upravno sodišče je sodbi I U 1121/2016-23 z dne 14. 11. 2017 obrazložilo, da zgolj izjava stranke ter mnenje KSS ne zadoščata za dokaz odločilnih dejstev glede višine dohodka iz kmetijske dejavnosti. Prvostopenjski organ je v izpodbijani odločbi navedel nekatere razlike med to sodbo in predmetno zadevo, spregledal pa je, da iz te sodbe kot bistveno izhaja, da spornih dejstev ni mogoče šteti za dokazane zgolj na podlagi izjave stranke. Enako to izhaja iz sodbe Upravnega sodišča I U 156/2016 z dne 14. 2. 2017. 23. Prvostopenjski organ je navedel, da je iz RKG razviden obseg površin, ki jih ima A. A. v obdelavi, vključno z vinogradi in sadovnjaki, s številom trsov oz. sadnih dreves. Nadalje je iz zbirne vloge za leto 2019 in njene dopolnitve razvidno kakšne kulture je gojila na posameznih površinah in stalež živali, iz RPGV pa razviden obseg pridelanega grozdja in vina ter tudi, da je bilo vino pridelano iz lastnega grozdja. Tožnik opozarja, da se podatki v omenjene evidence vpisujejo na podlagi izjave stranke in ne gre za neodvisno in objektivno ugotovljene podatke. Iz evidenc tudi ni razvidna niti količina niti vrednost za vsako posamezno vrsto pridelka v letu 2019, zlasti pa niso razvidni nobeni podatki glede količine in vrednosti poljskih pridelkov, češenj, žive teže prašičev, itd. Količina in vrednost pridelka ni odvisna samo od dejstva, da nek nasad , pač od številnih drugih dejavnikov, kot so kvaliteta zemlje, kvaliteta obdelave, vremenski pogoji, naravne nesreče, pojavi bolezni, stanje ponudbe in povpraševanja na trgu, itd. Če bi se A. A. res ukvarjala z vzrejo prašičev, bi morala biti v skladu s Pravilnikom o identifikaciji in registraciji prašičev vsaka žival označena takoj po rojstvu, registriran bi tudi moral biti vsak premik živali. Zagotovo bi tudi razpolagala z računi za nakup krme, za veterinarja, in podobno. Ker teh dokazil A.A. ni predložila, se poraja dvom v njene trditve in jih ni mogoče šteti za dokazane.

24. Tožnik izpostavlja, da je po ustaljeni sodni praksi pri preverjanju dohodkov iz kmetijske dejavnosti in ugotavljanju, ali gre za pomembna dohodke, relevantna dejanska in ne hipotetična vrednost kmetijskih pridelkov ter se sklicuje na sodbo Upravnega sodišča II U 24/2018-12 z dne 22. 4. 2020. V konkretni zadevi pa je A. A. navajala samo pavšalne in nepreverljive skupne vrednosti, glede večine pridelkov pa količin niti ni navedla in zato tudi ni znano, kakšna cena na kg pridelka je bila upoštevana. Prvostopenjski organ navaja, da mnenja KSS niti ni upošteval kot dokaz, nasprotno pa poskuša drugostopenjski organ utemeljiti, da izpodbijana odločba ne temelji zgolj na izjavi stranke, pač pa tudi na drugih dokazih, med drugim tudi na mnenju KSS. Prosta presoja dokazov, na katero se sklicuje drugostopenjski organ, ne pomeni, da lahko organ povsem arbitrarno in zgolj na podlagi svojega občutka odloča, ali je neko dejstvo dokazano ali ne. Če pa bi se že vrednost kmetijskih pridelkov ugotavljala pavšalno, potem bi moral organ kot vrednost kmetijskih pridelkov upoštevati katastrski dohodek A. A., ki pa ga tožena stranka ni ugotavljala in je zato dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

**Povzetek odgovora tožene stranke na tožbo**

25. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene ugovore, vztraja pri sprejeti odločitvi in razlogih zanjo, sodišču pa predlaga, naj tožbo zavrne kot neutemeljeno. Poudarja, da je prvostopenjski organ izvedel kompleksen ugotovitveni postopek in bil izčrpen pri presoji in obrazložitvi vsakega dokaza posebej. Tožbenih navedb o sklicevanju zgolj na izjavo A. A. ter o neupoštevanju dokaznih predlogov tožnika zato ni mogoče upoštevati. Poudarja, da pri interpretaciji prvega odstavka 24. člena ZKZ kot pogoj ni navedena starostna omejitev osebe, ki uveljavlja predkupno pravico kot kmet, in upravni organi zato nimajo pristojnosti, da bi status kmeta presojali glede na namigovanja nasprotnih strank o domnevni nesposobnosti stranke glede na njeno starost. V tem smislu so bile navedbe tožnika že v pritožbenem postopku pavšalne in niso bile podprte z nobenimi dokazi, prav tako tudi ni izkazano sosledje okoliščin, ki bi bile lahko navzven spoznavne za zlorabo pravice.

**Vročitev tožbe strankama z interesom**

26. Sodišče je tožbo vročilo tudi prodajalki B. B. in A. A., kot strankama z interesom. Prodajalka na tožbo ni odgovorila, nanjo pa je odgovorila A. A. ter sodišču predlagala, naj tožbo zavrne kot neutemeljeno.

**Odgovor A. A. - stranke z interesom na tožbo**

27. A. A. glede tožbenih ugovorov, da naj bi bile v postopku bistveno kršene določbe postopka, navaja, da je že prvostopenjski organ v izpodbijani odločbi pojasnil in opozoril katere kriterije je štel za odločilne pri sprejemu svoje odločitve in zapisal, kaj je upošteval v ugotovitvenem postopku glede pomembnega dela dohodkov A. A. iz kmetijske dejavnosti. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je bilo na podlagi vseh izvedenih dokazov nesporno ugotovljeno, da je A. A. kmet(ica) v smislu določb prve alineje prvega dostavka 24. člena ZKZ, da je lastnica kmetijskih zemljišč, katera obdeluje sama in s pomočjo družinskih članov, da je za obdelovanje kmetijskih zemljišč ustrezno usposobljena in da iz kmetijske dejavnosti pridobiva pomemben del dohodka. Prvostopenjski organ je natančno pojasnil, da je za vse vrste kmetijskih pridelkov, za katere je A. A. prijavila prihodek, iz uradnih evidenc razvidno, da ima v teh evidencah prijavljene površine v obdelavi, število rejnih živali in količino pridelka, nadalje da se po njegovem stališču upošteva dejansko pridelane pridelke ter da se (tudi v skladu s sodno prakso) poleg na trgu prodanih pridelkov v vrednost pridelkov vključuje tudi pridelke za domačo porabo in za nadaljnjo obdelavo. Trditev tožnika, da izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti, zato ne zdrži resne pravne presoje.

28. A. A. posebej izpostavlja, da je tudi s predloženim izračunom dohodnine za leto 2019, iz katerega je razvidno, koliko pokojnine je prejela, izkazala, da ji kmetovanje pomeni glavno dejavnost in s tem uspela prestati dokazno breme v zvezi z višino zatrjevanih dohodkov iz kmetijske dejavnosti. Ne držijo navedbe tožnika, da naj bi ugotovitve tožene stranke temeljile zgolj na izjavi A. A. Kadar gre za dokaz z izjavo stranke po 188. členu ZUP, se takšen dokaz že po zakonu uporabi skupaj s še drugimi dokazi, saj gre za t. i. subsidiaren dokaz. V skladu s tem je iz odločbe prvostopenjskega organa razvidno, da je iz različnih uradnih evidenc nesporno viden obseg kmetijske pridelave A. A. Ker je torej tožena stranka izjavo A. A. upoštevala skupaj s še drugimi dokazi, tudi v primeru opustitve poučitve o morebitnih posledicah krive izpovedi ni mogoče govoriti o kakršni koli kršitvi pravil postopka.

29. Nasprotuje tudi tožbenemu ugovoru, da mnenje KSS ne more biti upoštevano kot dokaz v postopku. Poznano ji je stališče sodne prakse glede izpostavljenega vprašanja, da se potrdilo KSS sicer šteje le kot eden od dokazov, s katerimi lahko stranka v postopku odobritve pravnega posla dokazuje izpolnjevaje pogojev za kmeta in s tem dokazuje predkupno pravico. To pa pomeni, da so napačne navedbe tožeče stranke, da potrdila KSS ni mogoče šteti kot dokaz. V skladu z 10. členom ZUP je uradna oseba tista, ki ima na podlagi vestne in skrbne presoje dokazov v postopku pravico odločiti, katera dejstva so šteta kot dokazana. Zavrača trditev tožnika, da naj bi v zvezi z vrednostjo kmetijskih pridelkov, ki naj bi jih pridelala v letu 2019, prvostopenjski organ enostavno povzel njeno izjavo. V postopku je podala več izjav, tudi dve izjavi na ustni obravnavi dne 10. 7. in 23. 7. 2020, in zato ni mogoče trditi, da načelo zaslišanja strank v postopku ne bi bilo spoštovano. Trditev tožnika, češ da je A. A. slamnati kupec, je pavšalna, neresnična in tudi žaljiva. Poudarja, da še vedno aktivno izvaja številna opravila na kmetiji, ni pa niti sporno zakonsko določilo prve alineje prvega odstavka 24. člena ZKZ, ki lastnikom, zakupnikom oziroma uporabnikom kmetijskih zemljišč (med drugimi vsekakor tudi starejšim) za priznanje statusa kmeta "dovoljuje", da ta zemljišča obdelujejo s pomočjo drugih.

30. A. A. nasprotuje stališču tožnika, da naj bi prvostopenjski organ napačno razlagal, kaj se upošteva kot kmetijski pridelek v smislu drugega odstavka 24. člena ZKZ oziroma v smislu SKD. Prvostopenjski organ je v izpodbijani odločbi natančno in pravno pravilno obrazložil, kako in zakaj so bili v postopku upoštevani posamezni dohodki, pojasnil pa tudi, zakaj za predmetno zadevo ni aplikativna odločitev Upravnega sodišča RS v zadevi I U 1121/2016. Izpostavlja, da Zakon o vinu (v nadaljevanju ZVin) v tretjem poglavju ureja pridelavo grozdja, mošta, vina in drugih proizvodov ter v prvem odstavku 12. člena določa, da pridelava grozdja obsega vsa dela v vinogradništvu, vključno s trgatvijo grozdja, nato pa v drugem odstavku določa, da pridelava mošta, vina in drugih proizvodov obsega prevoz in prevzem grozdja, predelavo grozdja, kletarska dela in pripravo vina za porabo. Zmotne so torej navedbe tožnika, da sodi proizvodnja vina v področje predelovalne dejavnosti, saj zakon določa, da je predelava grozdja zajeta v pridelavo vina, in ne obratno. Tudi Pravilnik o registru pridelovalcev grozdja in vina v 3. točki prvega odstavka 7. člena določa, da se v register vpišejo podatki o pridelku, pri čemer pod pridelek štejejo grozdje po posameznih sortah, mošt in vino po posameznih sortah ter drugi proizvodi.

31. A. A. zavrača tudi zatrjevanja tožnika, da naj bi zlorabila predkupno pravico. Kot vsi državljani ima tudi sama (kljub starosti) enake pravice, zemljišče pa kupuje zase in nikakor ne za enega od svojih (številnih) otrok, kot skuša to žaljivo prikazati tožnik. Temelji cilji ZKZ so ohranjanje in izboljševanje pridelovalnega potenciala ter povečevanje obsega kmetijskih zemljišč za pridelavo hrane, trajnostno ravnanje z rodovitno zemljo ter ohranjanje krajine in razvoj podeželja. Te cilje bo na zadevnem kmetijskem zemljišču vsekakor izpolnjevala, medtem ko bi bilo pri tožniku, ki živi v cca 20 km oddaljenem kraju in v postopku ni izkazal, da bi zasledoval temeljne cilje zakona, po vsej verjetnosti mogoče govoriti o zlorabljanju pravic, ki jih posameznikom daje ZKZ.

32. Po prepričanju A. A. so zmotne tudi tožnikove navedbe, da bi morala, ker zatrjuje status kmeta, najprej dokazati vrsto, količino in kvaliteto dejanskega pridelka. V zvezi s tem se sklicuje na sodbo Upravnega sodišča II U 135/2016 z dne 23. 11. 2016, ki jo delno citira. Dodaja, da je že v postopku pred prvostopnim organom jasno potrdila obdelovanje 9 GERK-ov. Tudi v povezavi z drugimi dokazi njene navedbe o tem, koliko je na kmetiji pridelala v letu 2019 in kakšne dohodke je s tem prejela, zadostujejo za ugotovitev, da iz kmetijske dejavnosti pridobiva pomemben del dohodkov. Ob tem se sklicuje na stališče Upravnega sodišča iz sodbe in sklepa I U 219/2012 z dne 12. 3. 2013 in sodbe II U 431/2015 z dne 23. 11. 2016. **Povzetek pripravljalne vloge tožnika**

33. Tožnik se je na odgovora tožene stranke in A. A. odzval v pripravljalni vlogi z dne 18. 3. 2021 ter vztrajal pri tožbi in razlogih zanjo. Zavrača trditev tožene stranke, da naj bi upravni organ izvedel kompleksen ugotovitveni postopek, saj je glede količine in vrednosti posameznih kmetijskih pridelkov odločil zelo poenostavljeno in arbitrarno. Glede trditev tožene stranke o tem, da naj bi svoja stališča, da je A. A. slamnati kupec, utemeljeval le na njeni starosti, je zavajajoče. Njena starost je le eden od indicev, ki kaže, da ni dejanski kupec, saj je sama povedala, da vedno več opravil na kmetiji opravita sinova z družinama in da sama na kmetiji zgolj pomaga. Izjavo o sprejemu ponudbe prodajalke in vlogo za odobritev pravnega posla je podal tudi njen sin C. C., ki pa se je, ko je ugotovil, da njemu nakup ne bo uspel, "umaknil" za svojo mamo, tako da je ta formalno uveljavljala predkupno pravico. Utemeljeno je mogoče sklepati, da je A. A. izjavo o sprejemu ponudbe ter vlogo za odobritev pravnega posla vložila zgolj "za rezervo", če C. C. nakup ne bi uspel. Nelogično je namreč, da bi si A. A. in C. C. med sabo konkurirala pri nakupu. Prvostopenjski organ ni pojasnil, zakaj meni, da kljub vsem tem konkretnim okoliščinam ne gre za zlorabo predkupne pravice, zato odločba v tem delu ni obrazložena. Tožnik še navaja, da je večkrat opozoril, da se z vinogradništvom in sadjarstvom dejansko ukvarja C. C., za kar uporablja zemljišča, ki so last A. A. Pridelke in izdelke iz te dejavnosti prodaja in s tem ustvarja svoj dohodek, kar pa pomeni, da ne gre za dohodek, ki bi ga dosegala A. A. Tožnik je predlagal, naj se ga o tem zasliši, vendar pa je prvostopenjski organ ta dokazni predlog neupravičeno zavrnil, ker da je bila ustna obravnava že opravljena, kljub temu pa je po obravnavi povabil A. A. in na zapisnik sprejel njeno izjavo.

34. Glede odgovora A. A., v katerem navaja, da je prvostopenjski organ natančno pojasnil, da so za vse vrste kmetijskih pridelkov iz uradnih evidenc razvidne prijavljene površine v obdelavi, številko rejnih živali in količina pridelka, tožnik odgovarja, da iz izpodbijane odločbe niso razvidni niti najbolj osnovni podatki, na primer: koliko kg ječmena, koruze, krompirja in tritikale je bilo upoštevano in po kakšni ceni na kg, kolikor je bilo upoštevano odprtega in koliko ustekleničenega vina, kakšna je bila teža in starost posameznega prodanega prašiča in po kakšni ceni na kg žive teže je bila upoštevana. Brez teh osnovnih podatkov odločbe ni mogoče niti preizkusiti. Podatki iz uradnih evidenc o prijavljenih površinah v obdelavi namreč niso dokaz glede količine in vrednosti kmetijskih pridelkov v letu 2019. Ponovno poudarja, da vino in meso nista kmetijski pridelek. Sklicevanje na ZVin ni relevantno, saj je za opredelitev dejavnosti po določbi drugega odstavka 24. člena ZKZ bistvena SKD, pa tudi sicer ZVin ne določa, da bi se vino štelo za kmetijski pridelek. Kot kmetijski pridelek v smislu te zakonske določbe se upošteva samo pridelano grozdje, kar je tudi logično in izhaja iz namena zakona, saj je grozdje tisto, ki zraste na kmetijskem zemljišču, ne pa vino. Predelava primarnih kmetijskih pridelkov se lahko pod določenimi pogoji opravlja na kmetiji kot dopolnilna dejavnost, torej kot dejavnost, ki se opravlja poleg kmetijske dejavnosti oziroma kot dodatek k kmetijski dejavnosti.

**Povzetek glavne obravnave**

35. Sodišče je v navzočnosti tožnika, njegovega pooblaščenca ter pooblaščenca A. A. opravilo javno glavno obravnavo, na kateri so vsi navzoči vztrajali pri svojih dosedanjih stališčih. Tožnikov pooblaščenec je opozoril še na sodbo Upravnega sodišča I U 1219/2019 z dne 9. 6. 2020, v kateri je bilo sprejeto stališče, da prodajne cene vina ni mogoče upoštevati kot dohodka kmetijske dejavnosti, saj v kmetijsko dejavnost spada zgolj pridelava grozdja, medtem ko je vino rezultat predelovalne dejavnosti; pooblaščenec stranke z interesom pa je prerekal utemeljenost tožnikovih navedb iz pripravljalne vloge in njegovih navedb na obravnavi, sodišču pa predlagal, naj tožbo zavrne kot neutemeljeno.

36. Sodišče je izvedlo dokaz z vpogledom v listine upravnega spisa, dokazni predlog za zaslišanje tožnika pa zavrnilo iz razlogov, ki bodo pojasnjeni v nadaljevanju te sodbe.

**K točki I izreka:**

37. Tožba je utemeljena.

38. V zadevi ni sporno, da je nepremičnina s parc. št. 446 k.o. ... kmetijsko zemljišče. Za promet s kmetijskimi zemljišči, gozdovi ali kmetijami se šteje pridobitev lastninske pravice s pravnimi posli med živimi in v drugih primerih, ki jih določa zakon, teče pa po postopku in na način, določen z ZKZ, če ni glede predkupne pravice kmetijskih zemljišč, gozdov in kmetij z drugim zakonom določeno drugače (17. člen ZKZ). Pravni posel s kmetijskim zemljiščem odobri upravna enota (prvi odstavek 19. člena ZKZ). Lastnik, ki namerava prodati kmetijsko zemljišče, gozd ali kmetijo, mora ponudbo izročiti upravni enoti na območju, kjer to kmetijsko zemljišče, gozd ali kmetija leži, upravna enota pa mora tako ponudbo nemudoma objaviti na oglasni deski in na enotnem državnem portalu E-uprave, poslati pa jo mora tudi lokalni skupnosti in krajevnemu uradu oziroma informacijski pisarni, da jo objavijo na oglasni deski (prvi in tretji odstavek 20. člena ZKZ). Vsakdo, ki želi kupiti na prodaj dano kmetijsko zemljišče, gozd ali kmetijo, mora dati pisno izjavo o sprejemu ponudbe (prvi odstavek 21. člena ZKZ). Ko upravna enota prejme tako izjavo o sprejemu ponudbe, je pravni posel sklenjen pod odložnim pogojem odobritve s strani upravne enote (tretji odstavek 21. člena ZKZ).

39. Pri nakupu kmetijskega zemljišča, gozda ali kmetije, če ni glede kmetijskega zemljišča, gozda ali kmetije z drugimi zakoni določeno drugače, lahko uveljavljajo predkupno pravico predkupni upravičenci po naslednjem vrstnem redu: 1) solastnik; 2) kmet, katerega zemljišče, ki ga ima v lasti, meji na zemljišče, ki je naprodaj; 3) zakupnik zemljišča, ki je naprodaj; 4) drug kmet; 5) kmetijska organizacija ali samostojni podjetnik posameznik, ki jima je zemljišče ali kmetija potrebna za opravljanje kmetijske oziroma gozdarske dejavnosti; 6) Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije za Republiko Slovenijo (prvi odstavek 23. člena ZKZ). V smislu ZKZ je kmet fizična oseba, ki je lastnica, zakupnica oziroma drugačna uporabnica kmetijskega zemljišča, to zemljišče obdeluje sama ali s pomočjo drugih, je za to obdelovanje ustrezno usposobljena in iz kmetijske dejavnosti pridobiva pomemben del dohodka (prva alineja prvega odstavka 24. člena ZKZ). Za kmetijsko dejavnost se štejejo vse kmetijske dejavnosti po predpisih o standardni klasifikaciji dejavnosti; kot pomemben dohodek iz kmetijske dejavnosti pa vrednost kmetijskih pridelkov na kmetiji, vključno s prihodki iz naslova ukrepov kmetijske politike in iz naslova državnih pomoči v gospodarskem letu pred ugotavljanjem pogojev, ki dosega najmanj 2/3 letne poprečne plače na zaposlenega v Republiki Sloveniji v istem obdobju (drugi odstavek 24. člena ZKZ). Če nastane dvom, ali je fizična oseba kmet, odloča o tem upravna enota na območju katere leži pretežni del kmetijskega zemljišča, ki ga uporablja (šesti odstavek 24. člena ZKZ).

40. Med strankami v zadevi je sporno, ali je A. A. kmet v smislu ZKZ in ali ima zato kot lastnica dveh zemljišč, ki mejita na prodajano nepremičnino (česar nobena od strank ne prereka), predkupno pravico kot kmet mejaš. Tožnik ne prereka ugotovitvi tožene stranke, da je A. A. lastnica kmetijskih zemljišč in da je za obdelovanje kmetijskih zemljišč ustrezno usposobljena. Izpostavlja pa, da zemljišč zaradi svoje starosti ne obdeluje sama in nasprotuje zaključku tožene stranke, da s kmetijsko dejavnostjo pridobiva pomemben del dohodka. Uveljavlja torej, da ne izpolnjuje dveh pogojev, ki jih za določitev, da je fizična oseba kmet v smislu ZKZ, določa prva alineja prvega odstavka 24. člena ZKZ.

41. Sodišče uvodoma poudarja, da starost A. A. ni ovira, da se jo v smislu ZKZ šteje za kmeta. Med pogoji, kdaj se fizično osebo šteje za kmeta, namreč ZKZ ne določa starostne omejitve, pač pa zahteva, da zemljišče obdeluje sama ali s pomočjo drugih. To pa A. A. tudi izpolnjuje, saj so kmetijska zemljišča, katerih lastnica je, obdelana, obdeluje pa jih, kot navaja, s pomočjo dveh sinov z družinama, sama pa pri tem pomaga po svojih močeh. To, da so njena zemljišča obdelana, izhaja tudi iz uradnih evidenc (Register kmetijskih gospodarstev - RKG in Register pridelovalcev grozdja in vina in katastru vinogradov - RPGV), tožnik pa tega ne prereka in zato sodišče v tak zaključek ne dvomi.

42. V zadevi pa je predvsem sporno, ali A. A. s kmetijsko dejavnostjo pridobiva pomemben del dohodka, kot ga opredeljuje drugi odstavek 24. člena ZKZ. Sodišče pritrjuje tožniku, da se je tožena stranka pri zaključku, da A. A. izpolnjuje tudi ta pogoj, oprla predvsem na njeno izjavo o dohodkih, ki jih je s kmetijsko dejavnostjo dosegla v letu 2019. Za potrditev tako predstavljanih podatkov je upoštevala še podatke iz RKG in RPGV, ki pa, kot utemeljeno opozarja tožnik, niso izkaz o doseženih dohodkih, pač pa izkaz, koliko kmetijskih zemljišč je zajeto v kmetijsko gospodarstvo, s kakšno površino in s kakšnimi kulturami.1 Predvsem pa sodišče pritrjuje tožniku, da je tožena stranka pri izvedbi postopka bistveno kršila pravila postopka, in sicer kršila tožnikovo pravico do izjave, kar je tudi ključni razlog za odpravo izpodbijane odločbe in za vrnitev zadeve prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje. Ne strinja pa se s tožnikom, da naj bi bila obrazložitev nepopolna in da je zato ne bi bilo mogoče preizkusiti. Tožena stranka je namreč v izpodbijani in drugostopenjski odločbi predstavila potek postopka, zbrane dokaze in razloge za sprejeto odločitev; stvar presoje pa je, ali je bila taka odločitev pravilna. To, da je obrazložitev izpodbijane in drugostopenjske odločbe izpolnjevala zahteve 214. člena ZUP, nenazadnje potrjuje tudi dejstvo, da se je tožnik v tožbi vsebinsko opredelil do vseh zaključkov tožene stranke in predstavil svoje ugovore, česar pa ne bi mogel storiti, če iz obrazložitve odločitve razlogi zanjo ne bi bilo razvidni.

43. Sodišče pojasnjuje, da je upravni organ pred izdajo odločbe dolžan dati strankam možnost, da se izjavijo o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo (načelo zaslišanja stranke, 9. člen ZUP), dati pa jim mora tudi možnost, da se izjavijo o zahtevkih in navedbah strank z nasprotnim interesom, pri čemer svoje odločbe ne sme opreti na dejstva, glede katerih vsem strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo, razen v primerih, določenih z zakonom.

44. Iz obrazložitve upravnih odločb in podatkov upravnega spisa izhaja, da je bila v postopku pred prvostopenjskim organom sicer opravljena ustna obravnava, ki je v postopkih, v katerih so udeležene stranke z nasprotujočim si interesom (kar velja tudi za obravnavani primer), obvezna že po samem zakonu (prvi odstavek 154. člena ZUP). Namen ustne obravnave je, da se na podlagi neposrednega in javnega obravnavanja zadeve zbere gradivo, ki je podlaga za odločitev, strankam pa se omogoči varstvo pravic ter udejanji načelo zaslišanja stranke. Na ustni obravnavi se morajo pretresti in razjasniti vsa dejstva, ki so pomembna za odločitev, strankam pa mora uradna oseba, ki vodi postopek, dati možnost, da se izjavijo o vseh relevantnih dejstvih, s čimer se jim omogoči učinkovita obramba pravic. Stranka ima pravico udeleževati se ugotovitvenega postopka, pravico izjaviti se o vseh dejstvih in okoliščinah ter pravico izpodbijati ugotovitve in navedbe organa in nasprotnih strank ter drugih udeležencev v postopku. Na ustni obravnavi se zato najučinkoviteje uresničujeta načelo materialne resnice ter načelo zaslišanja stranke, ki sta izpeljana iz pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS).2

45. V luči pomena ustne obravnave bi moral prvostopenjski organ na opravljeni ustni obravnavi ugotoviti vsa za odločitev relevantna dejstva in strankam omogočiti, da se o njih izjavijo. V obravnavani zadevi je prvostopenjski organ sicer izvedel ustno obravnavo, na kateri je vse navzoče stranke seznanil s svojim stališčem, da je A. A., ob upoštevanju dokazil iz RKG, njene izjave, podane na obravnavi, in mnenja KSS (takrat za leto 2020), kmet mejaš, da ima predkupno pravico in da ji bo zato odobril pravni posel za kmetijsko zemljišče, ki ga je v prodajo ponudila B. B., medtem ko bo odobritev pravnega posla za tožnika in C. C. zavrnil. Po tem, ko je bila ustna obravnava že zaključena, pa je uradna oseba prvostopenjskega organa A. A. po telefonu seznanila, da je v upravni spis predložila mnenje KSS o ustvarjenih dohodkih iz kmetijske dejavnosti za leto 2020, namesto za leto 2019 ter da naj zato svojo vlogo dopolni. A. A. se je 7. 8. 2020 zglasila pri prvostopenjskem organu in predložila zahtevano mnenje KSS za leto 2019, obenem pa na zapisnik dodatno podala izjavo, v kateri je povedala, kaj je na svoji kmetiji pridelala v letu 2019 in kakšne dohodke je s tem dosegla. Prvostopenjski organ je ta zapisnik vročil tudi tožniku in ga seznanil, da lahko nanj poda pripombe, kar je ta z vlogo z dne 21. 8. 2020 tudi storil. V pripombah je oporekal ugotovitvam tožene stranke, zahteval pa izvedbo dokazov, ki jih je predlagal do takrat, dodatno še svoje ustno zaslišanje. Prvostopenjski organ je nato 8. 9. 2020 izdal sedaj izpodbijano odločbo, v kateri je, med drugim, utemeljeval, da je bila z vročitvijo zapisnika A. A. tožniku dana možnost, da se o tem izjavi in s tem zagotovljena kontradiktornost postopka.

46. Sodišče s takim zaključkom tožene stranke ne more soglašati. Prvostopenjski organ se namreč do ugovora tožnika na navedbe A. A., ki jih je podala na zapisnik pred izdajo odločbe, pred odločitvijo ni opredelil, četudi je prav na njene navedbe oprl svojo odločitev. Prvostopenjski organ bi moral v nastali situaciji (ko je bilo ugotovljeno, da je bilo na ustni obravnavi predloženo mnenje KSS za leto 2020 namesto za leto 2019, A. A. pa je po že zaključeni obravnavi podajala dodatne navedbe, s katerimi je utemeljevala svoj zahtevek) bodisi ponovno začeti ustno obravnavo in na njej v navzočnosti strank izvesti te nove dokaze, do katerih bi se lahko vse stranke opredelile ter jim nato predstaviti svoje zaključke, bodisi stranke s svojimi zaključki seznaniti pisno in jim dati možnost, da se o njih izjavijo, nato pa jih še pred izdajo odločbe seznaniti s svojimi ugotovitvami. Namesto tega je prvostopenjski organ tožniku zgolj vročil izjavo A. A. in mnenje KSS za leto 2019, ni pa ga seznanil s svojimi stališči, ki jih je oblikoval po tem, ko je pridobil te dokaze. Ne zadostuje torej, da je prvostopenjski organ svoja stališča predstavil na opravljeni ustni obravnavi. Ker je po zaključeni obravnavi dodatno pridobival dokaze (mnenje KSS za leto 2019 in izjavo A. A.), na katerih je tudi utemeljil izpodbijano odločitev (predvsem na izjavi A. A. z dne 7. 8. 2020), bi namreč moral strankam svoja stališča, ki jih je oblikoval tudi ob upoštevanju teh dokazov, pred izdajo odločbe predstaviti in se opredeliti do dokaznih predlogov tožnika, česar pa ni storil. S tem je prvostopenjski organ tožniku kršil pravico do izjave, te nepravilnosti pa ni odpravil niti drugostopenjski organ v pritožbenem postopku, kar vse je bistvena kršitev določb postopka po 3. točki drugega odstavka 237. člena ZUP in s tem razlog za odpravo izpodbijane odločbe.

47. Sodišče pritrjuje tudi tožnikovemu tožbenemu ugovoru, s katerim uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja v zadevi. Tožena stranka je, kot že rečeno, svojo odločitev sprejela na podlagi izjave A. A. z dne 7. 8. 2020, v kateri je ta povedala, kaj je bilo v letu 2019 pridelano na njenem kmetijskem gospodarstvu in koliko dohodkov je s tem dosegla. A. A. je predložila še mnenje KSS za leto 2019, ki odstopa od njene izjave, tožena stranka pa ga ni upoštevala. Ocenila je, da ne gre za relevanten dokaz, saj je KSS višino dohodkov kmetije oziroma A. A. ocenjevala po statističnih in ne dejanskih podatkih. Trditve A. A. pa naj bi po mnenju tožene stranke potrjevale uradne evidence, konkretno RKG in RPVG.

48. Sodišče pojasnjuje, da je pri ugotavljanju dohodka iz kmetijske dejavnosti relevantna dejanska vrednost kmetijskih pridelkov in ne njihova hipotetična vrednost. Pri ugotavljanju dohodkov kmeta fizične osebe je torej treba upoštevati pridelke, ki so bili dejansko pridelani na kmetiji in ne tistih, ki bi bili glede na kmetovalno površino in pogoje kmetovanja lahko pridelani. Tako je tudi stališče upravno sodne prakse.3 Glede na povedano, podatki iz uradnih evidenc ne dajejo odgovora na vprašanje, kakšna je bila vrednost kmetijskih pridelkov, ki so bili pridelani na kmetiji A. A. v letu 2019. Tudi mnenje KSS pomeni le oceno vrednosti kmetijskih pridelkov, saj je ta izdelana glede na površino kmetije ter statistične podatke o povprečnem donosu in povprečnih cenah za posamezne vrste kmetijskih pridelkov v določenem letu. Sodišče na tem mestu dodaja, da kljub temu ni mogoče slediti trditvi tožnika, da mnenja KSS ni dopustno upoštevati kot dokaz v postopku, ker KSS ni izvedenec, pač pa strokovni pomočnik stranke, ki naroči mnenje (kar sicer ni sporno). Mnenje KSS je po presoji sodišča lahko eden od dokazov v postopku, katerega relevantnost in dokazno vrednost mora upravni organ ocenjevati skupaj z drugimi izvedenimi dokazi, ne more pa zgolj na tem mnenju temeljiti sprejeta odločitev.

49. Za ugotovitev dejanske vrednosti kmetijskih pridelkov je torej treba upoštevati pridelke, ki so bili dejansko pridelani v določenem letu in njihovo dejansko vrednost (in torej ne morebitni izkupiček od prodaje pridelkov4), trditveno in dokazno breme pa je na stranki, ki uveljavlja predkupno pravico kot kmet in dokazuje, da je s kmetovanjem v relevantnem letu pridobila bistveni del svojih dohodkov. A. A. pravilno izpostavlja, da se v vrednost pridelkov vključuje poleg na trgu prodanih pridelkov tudi pridelke za domačo porabo in nadaljnjo obdelavo. Po ustaljeni upravno sodni praksi se vse te okoliščine lahko dokazujejo z različnimi dokazili, tudi z oceno vrednosti pridelkov, vendar pa ta ocena ne more biti zgolj ocena stranke, ki dokazuje, da izpolnjuje pogoje za kmeta v smislu ZKZ. Tožena stranka pa se je pri ugotovitvi, da A. A. izpolnjuje pogoje za kmeta, oprla izključno na njeno lastno oceno, ne da bi pojasnila, zakaj tako oceno sprejema kot verodostojno, stališče, da njeno verodostojnost izkazujejo uradne evidence, pa, kot je že bilo pojasnjeno, ne more zdržati presoje. Sodišče pojasnjuje, da to ne pomeni, da naj bi A. A. navajala napačne ali neverodostojne podatke, pač pa zgolj to, da odločitev tožene stranke temelji le na tej oceni, ki pa ni izkazana z nobenim drugim dokazom. Trditveno in dokazno breme je bilo na A. A., naloga tožene stranke pa, da dejansko stanje v celoti razišče, česar pa ni storila niti ni pojasnila, zakaj naj mnenje KSS ne bi imelo nobene dokazne vrednosti. To velja še toliko bolj zato, ker je, vsaj glede prašičereje, A. A. svoje izjave spreminjala, saj je najprej navajala, da se je na kmetiji prodajalo meso teh živali, nato pa izjavila, da se je prodajalo živali kot take.

50. Izjava kot dokaz se po določbi prvega odstavka 188. člena ZUP sme vzeti za ugotovitev nekega dejstva le, če ni dovolj drugih dokazov, ali v malo pomembnih zadevah (kar pa obravnavana zadeva nedvomno ni), če bi bilo zaradi iskanja drugih dokazov oteženo uveljavljanje pravic stranke. To pomeni, da bi morala tožena stranka dejanske okoliščine glede ugotavljanja, ali A. A. s kmetijsko dejavnostjo pridobiva pomemben del dohodka, raziskati in se ne zgolj opreti na njeno izjavo o višini dohodkov, A. A. pa bi morala kot fizična oseba, ki uveljavlja predkupno pravico, svoje trditve o višini dohodkov dokazati (npr. z izvedencem, s postopkom pri upravni enoti, v katerem bi se ugotavljalo, ali izpolnjuje pogoje za kmeta, s primernimi listinskimi dokazi, ipd), tožena stranka pa bi jo morala k temu pozvati (enako seveda ostale stranke za trditve, ki so jih uveljavljale). Dejansko stanje o tem, ali A. A. izpolnjuje pogoje za kmeta, je iz vseh navedenih razlogov ostalo nezadostno raziskano, kar je prav tako razlog za odpravo izpodbijane odločbe. Tožnik je sicer predlagal, naj se ga zasliši glede vrste in obsega kmetijske proizvodnje oziroma posameznih kmetijskih pridelkov A. A., vendar pa je sodišče tak dokazni predlog zavrnilo. To, da A. A. kmetije ne obdeluje sama, pač pa s pomočjo domačih, v zadevi ni sporno niti ni razlog, ki bi vplival na odločitev, dejstvo pa je, da tožnik, ker ni član njenega kmetijskega gospodarstva, ne more vedeti niti ocenjevati, kakšen dohodek je v letu 2019 dosegala z opravljanjem kmetijske dejavnosti. Tožnik bi lahko zgolj približno in hipotetično ocenjeval njeno dejavnost, kar pa sodišče ocenjuje za neprimerno, saj je v zadevi treba izkazati dejansko in ne hipotetično višino dohodka, ki ga je A. A. v tem letu dosegla s kmetijsko dejavnostjo.

51. Po presoji sodišča tožena stranka tudi ni odgovorila na tožnikove ugovore, da bi morala pri odločanju izhajati iz SKD in da zato ne bi smela kot kmetijske dejavnosti upoštevati proizvodnje vina in predelave mesa (kolikor bi se ugotovilo, da se je s kmetije A. A. prodajalo tudi meso živali, kar pa je, kot je pojasnjeno v prejšnjih odstavkih, neraziskano in sporno vprašanje). Po določbi drugega odstavka 24. člena ZKZ se za kmetijsko dejavnost šteje vse kmetijske dejavnosti po predpisih o SKD, kar pomeni, da je SKD podlaga za presojo, ali lahko določeno dejavnost umeščamo med kmetijsko dejavnost. Povedano drugače, tožena stranka lahko kot kmetijsko dejavnost (in s tem podlago za ugotavljanje dohodka iz te dejavnosti) upošteva le tiste dejavnosti, ki so kot take umeščene v SKD. Tožena stranka na tako zastavljena vprašanja v posledici nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja v zadevi ni odgovorila, bo pa to morala storiti v ponovljenem postopku po tem, ko bo dejansko stanje v celoti razjasnila. Sodišče se zato do teh vprašanj (ki so vprašanja pravilne uporabe materialnega prava), na katera bo mogoče odgovoriti šele po dopolnjenem dokaznem postopku in celoviti ugotovitvi dejanskega stanja, ni posebej opredeljevalo.

52. Sodišče pa ne sledi tožniku, ki zatrjuje, da naj bi v predmetni zadevi ravnanje A. A. pomenilo zlorabo pravic, oziroma meni, da tožnik te okoliščine ni izkazal. Tožnik je sicer sodišču predlagal, naj ga o tem zasliši, vendar pa je sodišče tak dokazni predlog zavrnilo iz razlogov, ki so pojasnjeni v naslednjih odstavkih.

53. Vrhovno sodišče je v sklepih X Ips 6/2021 z dne 29. 11. 2023 in X Ips 14/2023 z dne 29. 11. 2023 pojasnilo, da zloraba pravice pomeni uveljavljanje in izvrševanje pravice v nasprotju z namenom, zaradi katerega jo pravni red postavlja. Ob tem je kot ključno značilnost zlorabe izpostavilo preplet protipravnega in pravnega ravnanja, kar pomeni, da nosilec izhaja iz dopustnega abstraktnega upravičenja, ki pa ga uresničuje tako, da njegovo ravnanje presega meje tega upravičenja. Zato je za prepoznavo zlorabe pravice treba na podlagi namenske razlage zakonske ureditve ugotoviti objektivna merila za presojo, ali je v konkretni zadevi pravica uporabljena v skladu z njenim namenom in funkcijo. Ker je z razlago ZKZ mogoče ugotoviti namen, s katerim je bila vanj umeščena predkupna pravica iz prvega odstavka 23. člena, tj. varstvo pridelovalne funkcije kmetijskih zemljišč in s tem povezano varstvo socialno-ekonomskega položaja kmetov, ki ta zemljišča obdelujejo, je po presoji Vrhovnega sodišča mogoče in treba v postopku odobritve pravnega posla s kmetijskim zemljiščem preveriti, ali je navedena pravica uporabljena v skladu z namenom, s katerim je umeščena v zakon. Ugotavljanje zlorabe pravice je nujno ozko vezano na vsak primer posebej, saj se pri tem ni mogoče neposredno opreti na abstraktne, zakonsko predpisane pogoje za pridobitev zlorabljene pravice. Vrhovno sodišče pa je tudi opozorilo, da mora presoja morebitne zlorabe pravice ostati v okviru uresničevanja te pravice in je ni mogoče širiti na posledice tega uresničevanja, ki niso neposredno povezane z njeno zlorabo. Poudarilo je, da tako ne more biti predmet presoje morebitna nadaljnja usoda (npr. način rabe) predmetnega kmetijskega zemljišča po izvedbi obravnavanega pravnega posla, saj pri tem ne gre več za uresničevanje predkupne, temveč lastninske pravice. Za odločitev, ki temelji na konceptu zlorabe pravice, torej ne zadostuje zgolj možnost zlorabe. Na drugačno stališče ne more vplivati to, da ZKZ v prvem odstavku 4. člena določa, da je treba kmetijska zemljišča uporabljati v skladu z njihovim namenom, prvi odstavek 7. člena pa določa način obdelave kmetijskega zemljišča. Ukrep za spoštovanje teh določb namreč ni omejitev prometa s kmetijskimi zemljišči na primerne kupce, temveč ustrezen nadzor kmetijske inšpekcije (107. člen ZKZ) in ukrepi, ki jih ta naloži lastniku, zakupniku ali drugemu uporabniku kmetijskega zemljišča. 54. Glede na vse navedeno sodišče poudarja, da zgolj zato, ker je A. A. starejša oseba in je obdelovanje kmetijskih površin razumljivo predvsem na njenih domačih, ni mogoče trditi, da gre pri tem, ko uveljavlja predkupno pravico, za zlorabo te pravice. Ker je A. A. nosilka kmetijskega gospodarstva in prodajana nepremičnina meji na dve parceli, ki sta v njeni lasti, je sodišču kvečjemu logično, da je sprejela ponudbo za prodajo kmetijskega zemljišča, s katerim bi povečala obseg že obstoječega kmetijskega gospodarstva. Tožnik je še navajal, da se s sadjarstvom na kmetiji ukvarja tožničin sin C. C. in da s tem pridobiva dohodek za sebe in da ne gre za dohodek A. A., vendar pa za to (razen lastnega zaslišanja) ni ponudil nobenega dokaza niti te svoje trditve ni argumentiral. Na presojo sodišča o zatrjevani zlorabi pravice tudi ne more vplivati dejstvo, da je C. C. sprejel ponudbo za prodajo kmetijskega zemljišča v predmetni zadevi in da, kot trdi tožnik, ni logično, da bi bil konkurenca svoji mami, pač pa da se je umaknil po tem, ko je ta uveljavljala predkupno pravico, to pa da je storila zato, da bi parcelo pridobila za njega. C. C. je namreč s tem, ko je sprejel ponudbo, zgolj ravnal v skladu s pravili ZKZ o prodaji kmetijskih zemljišč, enako pa to storila tudi A. A. in tega ni mogoče šteti za zlorabo pravic. Sklepanje o tem, kaj bo s prodajano nepremičnino, če bo A. A. postala njena lastnica, zato ostaja na ravni domneve in neizkazanih sklepanj, ki jim sodišče ne more slediti. Iz vseh navedenih razlogov je zato sodišče tožnikov dokazni predlog za njegovo zaslišanje zavrnilo.

**Sklepno**

55. Sodišče zaključuje, da je tožnikova tožba iz razlogov, kot so pojasnjeni v prejšnjih točkah te obrazložitve, utemeljena in je zato izpodbijano odločbo na podlagi 3. in 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo, zadevo pa vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek, v katerem mora ugotovljene pomanjkljivosti odpraviti. Sodišče še dodaja, da bo tožena stranka v ponovnem postopku vezana na pravno mnenje in stališča sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

**K točki II izreka:**

56. Na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1 se v upravnem sporu uporabljajo določbe Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), kolikor ZUS-1 ne določa drugače. Zakonodajalec je področje stroškov postopka v upravnem sporu uredil v 25. členu ZUS-1, ki vsebuje določbe o stroških postopka, način urejanja stroškov pa se po posameznih določbah tega člena razlikuje glede na vrsto upravnega spora in glede na vrsto sprejete odločitve.

57. Na uporabo določb ZPP napotuje samo prvi odstavek 25. člena ZUS-1 v primerih, kadar sodišče v upravnem sporu odloča o pravici, obveznosti ali pravni koristi, ne pa tudi v drugih primerih. Kadar sodišče tožbi ugodi in izpodbijani upravni akt odpravi, je tožnik glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu po določbi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka, ki se mu prisodijo skladno s pravilnikom, ki ga izda minister, pristojen za pravosodje. Prisojeni znesek plača toženec. Ker je v obravnavani zadevi sodišče tožbi ugodilo, izpodbijani akt odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje, je odločilo, da je tožnik upravičen do povračila stroškov postopka, ki jih je, skladno z določbo 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, odmerilo v pavšalnem znesku 469,70 EUR (385,00 EUR in 22 % DDV), glede na to, da je bila zadeva rešena na glavni obravnavi, tožnika pa je zastopal odvetnik, in jih naložilo v plačilo toženi stranki. Zahtevane zakonske zamudne obvesti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika), sodna taksa pa bo tožniku vrnjena po uradni dolžnosti (prvi odstavek 37. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) v zvezi z določbo točke c) opombe 6.1. taksne tarife).

58. Stroške postopka je v zadevi priglasila tudi A. A., ki je imela v upravnem sporu položaj stranke z interesom. Zakonodajalec v 25. členu ZUS-1 (niti s kakšno drugo določbo) ni izrecno uredil povračila stroškov stranki z interesom, zato je za povračilo njenih stroškov treba na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1 uporabiti določbe ZPP, ki urejajo povračilo stroškov stranskemu intervenientu, ki ima v pravdnem postopku smiselno enak položaj kot stranka z interesom v upravnem sporu (prim. sklep Vrhovnega sodišča I Up 276/2013 z dne 21. 11. 2013). Ker je A. A. v upravnem sporu nastopala na strani tožene stranke, ki v postopku ni uspela, je sodišče odločilo, da trpi sama svoje stroške postopka.

59. Tožena stranka in stranka z interesom B. B. stroškov postopka nista priglasili.

1 V skladu s Pravilnikom o registru kmetijskih gospodarstev se v ta register (RKG) vpisujejo naslednji podatki o kmetijskih gospodarstvih: naslov ali sedež in domače ime kmetije; nosilec in za kmetijo tudi podatki o namestniku nosilca, članih kmetije in zaposlenih na kmetiji; dopolnilne dejavnosti na kmetiji; kmetijska zemljišča v uporabi; planine in skupni pašniki; kontrolni in inšpekcijski pregledi in podatki zbirne vloge, vključenost v ekološko ali integrirano pridelavo in druge sheme kakovosti; neusklajenost podatkov z Zakonom o kmetijstvu in; drugi podatki iz 143. člena Zakona o kmetijstvu. Po Pravilniku o registru pridelovalcev grozdja in vina pa se v RKGV register vpisujejo naslednji podatki: o pridelovalcih; o vinogradu; o zemljišču; o trti; o dovoljenjih za obnovo vinograda iz 19. člena tega pravilnika, vključno z navedbo obdobja veljavnosti dovoljenja; o dodeljenih podporah za prestrukturiranje vinogradniških površin in za zeleno trgatev v skladu s predpisom, ki ureja trg z vinom, ter podporah za izkrčitev vinograda v skladu s predpisom, ki ureja uravnavanje obsega vinogradniških površin; o grozdju po posameznih sortah oziroma za mešano grozdje (belo, rdeče ali mešano) na pridelovalno območje ali na vinograd, na pridelovalca (količina pridelanega grozdja, datum trgatve, količina prodanega grozdja, prijavljena v skladu s 14. členom tega pravilnika, količina izločenega grozdja, ki se v register vpiše na podlagi odločbe pristojnega inšpektorja, sladkorna stopnja grozdja, če je bilo zanj pridobljeno mnenje o ustreznosti količine in kakovosti grozdja za pridelavo vrhunskega vina ZGP); o moštu in vinu po posameznih sortah oziroma mešano (belo, rdeče ali mešano) na pridelovalno območje ali na vinograd, na pridelovalca (količina pridelanega mošta in vina v litrih, količina prodanega mošta oziroma vina, prijavljena v skladu s predpisom, ki ureja spremne dokumente za prevoz mošta, vina in drugih proizvodov, količina izločenega mošta oziroma vina, ki se v register vpiše na podlagi odločbe pristojnega inšpektorja, podatek o uporabi tropin in droži; če pridelovalec tropine uporabi kot gnojilo v vinogradu, mu podatka o uporabi tropin ni treba javiti v register); o drugih proizvodih; podatek o spremnih dokumentih za prevoz mošta in vina, izdanih v skladu s predpisom, ki ureja spremne dokumente za prevoz mošta, vina in drugih proizvodov; o enoloških postopkih, ki jih pridelovalec vodi v kletarski evidenci; o oceni mošta, vina in drugih proizvodov, ki jo v register vpiše pooblaščena organizacija za oceno vina v skladu s predpisom, ki ureja ocenjevanje mošta, vina in drugih proizvodov; o vsakoletni zalogi pridelka vina, mošta, zgoščenega grozdnega mošta in rektificiranega zgoščenega grozdnega mošta na dan 31. julija; o količini vina za lastno porabo v tekočem letu, v skladu s predpisom, ki ureja trošarine; o rezervi pravic, v skladu s predpisom, ki ureja uravnavanje obsega vinogradniških površin. 2 Prim.: Komentar Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), 2. knjiga; urednika: Polonca Kovač in Erik Kerševan; Uradni list RS, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2020, str. 166-170. 3 Tako npr. v sodbah Upravnega sodišča I U 1054/2015, II U 431/2015, II U 24/2018. 4 Prim. sodbi Upravnega sodišča II U 135/2016 in II U 431/2015.