Jedro

Pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvene kršitve določb pravdnega postopka nista dopustna pritožbena razloga v gospodarskih sporih majhne vrednosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v I. in III. točki izreka.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

III. Tožena stranka mora povrniti tožeči stranki 279,99 EUR pritožbenih stroškov v 8 dneh od prejema te sodne odločbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (I.) naložilo toženi stranki v plačilo znesek 2.425,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 10. 2019 dalje do plačila, (II.) v presežku za znesek 40,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 1. 2020 dalje do plačila, je zavrnilo tožbeni zahtevek ter (III.) toženi stranki naložilo v plačilo stroške pravdnega postopka v znesku 1.646,82 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude.

2. Zoper prvostopno sodbo se je po pooblaščencu pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh treh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ter priglasila stroške pritožbe.

Navaja, da gre za spor majhne vrednosti, kjer upoštevaje določbo 451. in 452. člena ZPP ni dovoljeno navajati novih dejstev in dokazov. Izpostavlja, da je ravnanje tožeče stranke, ki v postopku zatrjuje, da je opravila sporno storitev potrebno presojati skladno s 6. členom OZ. Če vloži stranka vlogo v jeziku, ki pri sodišču ni v uradni rabi, mora sodišče po določbi 108. člena ZPP postopati kot v primeru za nerazumljene vloge. Opozarja, da je bistvo načela povezanosti dokazne in trditvene podlage (7. člen ZPP v zvezi s 180. členom, 212. in 214. členom ZPP) v tem, da na eni strani pomanjkljive trditvene podlage ni mogoče nadomestiti z izvajanjem dokazov, na drugi strani pa pomanjkljive dokazne podlage ni mogoče nadomestiti zgolj z navajanjem dejstev. Opozarja na 286. člen ZPP, da mora stranka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navajati vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke. Vseh navedenih načel sodišče prve stopnje kljub opozorilom tožene stranke ni upoštevalo, kar je rezultiralo v izdaji nezakonite in nepravilne sodne odločbe. Po zatrjevanju pritožbe sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati v drugi pripravljalni vlogi predložene pogodbe o podaljšanju garancije, ki jo je bila tožeča stranka dolžna predložiti že v svoji prvi pripravljalni vlogi. Verodostojnost pogodbe je za toženo stranko sporna, saj podpis na pogodbi ne pripada niti A. A. niti B. B., zato je predlagala dokaz z izvedencem grafologom, ki ga sodišče ni izvedlo in dejansko stanje ni pravilno in popolnoma ugotovljeno. Z upoštevanjem pogodbe o podaljšanju garancije, je kršilo določila 451. in 452. člena ZPP, kar je bistvena kršitev določb pravdnega postopka (339./1 člena ZPP), ki je vplivala na zakonitost in pravilnost izdane sodbe. Ker sodišče ni izvedlo dokaza z izvedencem grafologom, je kršilo razpravno načelo iz 7. člena ZPP, kar je imelo za posledico zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Z nepravilno uporabo 7. člena ZPP, je sodišče prve storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki je vplivala na zakonitost in pravilnost izdane sodne odločbe. Nepravilna je dopustitev nadomestnega dokaznega predloga, saj gre za nov dokazni predlog. Ker je dopustilo izvedbo dokaza z zaslišanjem priče C. C. in sodbo oprlo na nesubstanciran in prepozen dokazni predlog, je kršilo 451., 452, 7., 180. člen, 212. in 286. člen ZPP, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki je prav tako vplivala na zakonitost in pravilnost izdane sodbe.

Glede sklenitve pogodbe o zamenjavi sklopke in drugega potrošnega materiala po spornem računu, pritožnica izpostavlja, da je ves čas trdila, da ni naročila spornega posla, ni bila obveščena o nameravani opravi zamenjave sklopke in drugega potrošnega materiala, niti ni posla naknadno odobrila oziroma se z njim strinjala. Drugačen zaključek prvostopnega sodišča je napačen. Tožeča stranka ni navedla s kom naj bi se D. D. dogovoril glede menjave sklopke, cena je bistvena sestavina vsake pogodbe in je zmotno trditi, da je tožena stranka soglašala z menjavo sklopke, ne da bi ji bila predočena cena storitve. Napačen je zaključek prvostopnega sodišča v 13. točki, da sta se pravdni stranki dogovorili, da bo tožeča stranka opravila zamenjavo sklopke in drugega potrošnega materiala, tožena pa se je zavezala, da bo storitev plačala. Tožeča stranka ni podala trditev, da naj bi se E. E. po telefonu pogovarjal z A. A. glede menjave sklopke in da je na ta način prišlo do sklenitve podjemne pogodbe. Pritožba očita, da v skladu z načelom povezanosti trditvenega in dokaznega bremena sodišče ne more sodbe opreti na izpovedbo priče C. C. in D. D., če pravdna stranka za to nima ustrezne trditvene podlage. Tožeča stranka ni podala nobenih trditev glede podjemne pogodbe niti ni podala nobenih navedb glede drugih okoliščin sklenitve podjemne pogodbe, niti ni dokazala vsebine domnevno sklenjene podjemne pogodbe. Sklicevanje sodišča na izpovedbi prič je zgrešeno, saj gre za nekonkretizirane navedbe, ki nimajo nobene zveze s predmetno zadevo in niso pravno relevantne. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko je na podlagi izvedenih dokazov zaključilo, da je med pravdnima strankama prišlo do sklenitve podjemne pogodbe. Prav tako je napačno uporabilo tudi materialno pravo. Očita, kršitev določb 451., 452., 7. in 180. in 212. člena ZPP, ko je na podlagi izpovedbe priče D. D. zaključilo, da je prišlo do sklenitve podjemne pogodbe. S tem je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki je vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe.

Dokazna ocena priče D. D. je napačna, saj priča ni avtomehanik in o zamenjavi sklopke ni vedel ničesar povedati. Glede priče C.C. pritožba opozarja, da navedenega dokaznega predloga sodišče ne bi smelo dopustiti, s čimer je kršilo določila 451. in 452., 180., 212. in 286. člena ZPP in je izpodbijana sodba nezakonita in nepravilna. Sodišče prve stopnje je napačno ocenilo dokaze, ko je zaključilo, da je priča C. C. na sporno tovorno vozilo vgradila novo sklopko, saj iz obrazca aktivnosti jasno izhaja, da je bila opravljena samo montaža menjalnika montaža vztrajnika in montaža sklopke, ne pa tudi menjava sklopke.

Pritožnica še izpostavlja, da tudi, če je sklopkina gred bila zamenjana, bi ta strošek spadal v okvir garancije, saj je priča C. C. povedala, da sklopkina gred ni potrošni material. Tožeča stranka je sama trdila, da samo potrošni material ni zajet v pogodbi o podaljšanju garancije, v računu pa je naveden samo potrošni material. Napačna je ugotovitev sodišča, da je tožena stranka dolžna plačati zaračunani material. Ker je tožeča stranka uporabljala angleške besede, so njene trditve in dokazi nepopolni in je v tem delu njen tožbeni zahtevek nepopoln in bi ga sodišče moralo zavrniti. Odločitev sodišča je nepravilna in nezakonita, saj je kršilo določilo 104. člena ZPP, 7. člena ZPP in 180. člena ZPP ter 212. člena ZPP, s čimer je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, kar pa je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodne odločbe. Sodišče prve stopnje je storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj so navedeni razlogi o odločilnih dejstvih nejasni in med seboj v nasprotju, prav tako pa je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe in vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov in prepisov zvočnih posnetkov. Vse navedeno pa je imelo za posledico napačno ugotovljeno dejansko stanje.

3. Na pritožbo je s pravočasnim odgovorom odgovorila tožeča stranka, ki je priglasila tudi stroške pritožbenega postopka in predlagala zavrnitev pritožbe kot neutemeljene, saj se v sporih majhne vrednosti ni dovoljeno pritožiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, niti zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka.

4. Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre v obravnavani zadevi za gospodarski spor majhne vrednosti. Uporabljajo se določbe Zakona o pravdnem postopku, ki ureja postopek v gospodarskih sporih (od 480. do 496. člena ZPP). Ker se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, se uporabljajo določbe, ki urejajo postopek v sporih majhne vrednosti (od 442. do 458. člena ZPP). Zoper sodbo izdano v postopkih v sporih majhne vrednosti se je dovoljeno pritožiti samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

6. Prvostopno sodišče je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki v plačilo znesek 2.425,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 10. 2019 dalje do plačila, ter stroške pravdnega postopka v znesku 1.646,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Kot relevantno pravno podlago za odločitev o predmetnem zahtevku je štelo ustno sklenjeno podjemno pogodbo v smislu 619. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ko je bilo doseženo soglasje glede predmeta naročila in pa njegovega plačila. Dejansko stanje je razvidno iz prvostopne sodbe in ga sodišče na tem mestu ne povzema, se pa opredeljuje do pritožbenih navedb.

7. Pritožba izrecno navaja, da izpodbija I. in III. točko izreka sodbe, zato sta predmet pritožbenega preizkusa navedeni točki izreka prvostopne sodbe (prvi odstavek 350. člena ZPP).

8. S pritožbenimi navedbami glede sklenitve podjemne pogodbe: (-) da ni bila nikoli sklenjena podjemna pogodba s katero bi se stranki dogovorili za zamenjavo sklopke in drugega potrošnega materiala ter ceno in plačilo, (-) da tožena stranka menjavo sklopke ni potrdila, (-) da tožeča stranka ni navedla kdaj in s kom se je dogovorila za zamenjavo sklopke, (-) da je sodišče napačno dokazno ocenilo izpoved priče D. D., saj priča ni potrdila navedb tožeče stranke, da je toženo izrecno opozorila, da menjava sklopke ni vključena v garancijo in da je tožena stranka menjavo sklopke potrdila, (-) da gre za posredno pričo, ki o konkretnem poslu ni vedel povedati ničesar, (-) da je napačno dokazno ocenilo tudi izpoved priče C. C. v zvezi z ugotavljanjem dejstva glede sklenitve podjemne pogodbe, saj navedena priča sploh ni imela stika s toženo stranko, pritožnica uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja glede sklenitve podjemne pogodbe med pravdnima strankama, ki pa v gospodarskem sporu majhne vrednosti ni dopusten pritožbeni razlog (458. člen ZPP), zato pritožbeno sodišče teh navedb ne more upoštevati.

9. Prav tako pritožba s pritožbenimi navedbami, da storitve glede zamenjave sklopke in drugega potrošnega materiala: (-) da je bila zamenjava sklopke opravljena, (- ) da je dokazna ocena izpovedi priče D. D., ki je posredna priča in ni avtomehanik napačna, (-) da je izpovedal, da ni sodeloval niti pri sklenitvi posla, niti pri zamenjavi sklopke, (-) da je neverodostojna priča, ker je delavec tožene stranke in zainteresiran za izid postopka, (-) da priča C. C. ni nikoli izpovedal, da je zamenjal sklopko oziroma namestil novo sklopko, (-) da iz obrazca aktivnosti to ne izhaja, (-) da bi v primeru menjave sklopke izrecno pisalo menjava sklopke, (-) da skladiščnik priči C. C. ni izročil sklopke in je priča tudi ni sam vzel iz skladišča, (-) da je napačen zaključek, da je tožena stranka dolžna plačati zaračunani Flywheel oziroma drug porabljen potrošni material v znesku 728,80 plus DDV zaračunan v spornem računu, uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki prav tako ni dovoljen pritožbeni razlog v gospodarskih sporih majhne vrednosti (458. člen ZPP).

10. Povedano drugače pritožbeni očitki tožene stranke, da podjemna pogodba ni bila sklenjena, (ker naj ne bi bilo dokazano kdo, kdaj in po kakšni ceni naj bi jo sklenil oziroma odobril), da zatrjevano delo glede menjave sklopke in drugega potrošnega materiala po spornem računu naj ne bi bilo opravljeno, da pogodba o podaljšani garanciji ni bila sklenjena, oziroma, da je predložena pogodba, ki jo je priložila tožeča stranka neverodostojna, da menjava sklopke sodi v okvir garancijskega popravila, so vse trditve, s katerimi pritožnica uveljavlja pritožbeni razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja po 340. členu ZPP, ki pa v gospodarskih sporih majhne vrednosti, ni dopusten pritožbeni razlog in so iz tega razloga pritožbeno neupoštevne. Iz istega razloga so neupoštevne tudi pritožbene navedbe s katerimi pritožnica trdi, da tožeča stranka svojih tožbenih trditev ni dokazala in podaja lastno dokazno oceno izvedenih dokazov (priče D. D., C. C. in listinskih dokazov), s čimer prav tako uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja po 340. členu ZPP, ki ni dopusten pritožbeni razlog.

11. Pritožba prav tako neutemeljeno očita, da je sodišče s tem, ko ni izvedlo dokaza z izvedencem grafologom kršilo načelo iz 7. člena ZPP, kar je imelo za posledico zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Z nepravilno uporabo uporabo 7. člena ZPP je sodišče prve stopnje storilo tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Obe očitani kršitvi, ki ju pritožba uveljavlja, tako zmotna ugotovitev dejanskega stanja po 340. členu ZPP kot tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, sta nedopustna pritožbena razloga (458. člen ZPP), in so tovrstne pritožbene navedbe neupoštevne. Sicer pa je prvostopno sodišče zavrnitev dokaznega predloga z izvedencem grafologom obrazložilo v 8. točki obrazložitve in z razlogi pritožbeno sodišče v celoti soglaša in jih sprejema kot svoje in so pritožbene navedbe tudi neutemeljene.

12. Navedbe, da sklopkina gred ni bila zamenjana ter da bi ta strošek moral spadati v okvir garancije, so pritožbene novote, ki v skladu s 337. členom ZPP prav tako niso upoštevne.

13. Pritožba očita, da bi sodišče moralo tožečo stranko pozvati, da besedo Flywheel prevede kot je to običajno v odškodninskih pravdah, kjer je potrebno prevesti diagnozo oškodovanca, sklicujoč se na določbo 104. člena ZPP v zvezi z določbo 108. člena ZPP. Ker tega ni storilo, so dokazi tožeče stranke nepopolni, nepopoln je tudi tožbeni zahtevek in bi ga sodišče moralo zavrniti. Gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, ki v gospodarskih sporih majhne vrednosti ni dopusten pritožbeni razlog. Sicer pa določba 104. člena ZPP določa, da so stranke in drugi udeleženci dolžni v postopku pred sodiščem vlagati tožbe, pritožbe in druge vloge v slovenskem jeziku, ali jeziku narodne skupnosti, ki je pri sodišču v uradni rabi, kar velja tudi za dokaze. V konkretnem primeru je tožeča stranka predložila dokaz račun v prilogi A2 v slovenskem jeziku, le ena izmed alij v opisu storitve se imenuje flywheel. Dokaz je torej priložen v slovenskem jeziku, zato očitek kršitve tudi sicer ni utemeljen.

14. Pritožba očita, da sodišče ne bi smelo upoštevati drugi vlogi priložene pogodbe o podaljšanju garancije, saj bi jo tožena stranka morala priložiti že svoji prvi pripravljalni vlogi v skladu z določili 451. in 452. člena ZPP. S tem, ko je upoštevalo navedeno pogodbo je kršilo določbo 451. in 452. člena ZPP in storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da ne gre za dopusten pritožbeni razlog v gospodarskih sporih majhne vrednosti (458. člen ZPP).

15. Pritožbeni očitek, da je prvostopno sodišče s tem, ko je dopustilo izvedbo nadomestnega, dodatnega dokaznega predloga z zaslišanjem priče C. C. , sodbo oprlo na nesubstancirane in prepozne dokazne predloge tožeče stranke, kršilo določbe 451. in 452., 286., 212, 7. in 180. člena ZPP, s čimer uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega dostavka 339. člena ZPP, je prav tako nedopusten pritožbeni razlog v gospodarskih sporih majhne vrednosti in so iz tega razloga tovrstne pritožbene navedbe neupoštevne (458. člen ZPP). Kljub temu pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je tožena stranka šele na naroku dne 13.10.2022 razkrila, da je sporno vozilo prodala že v letu 2021 in da ne ve kje se vozilo nahaja. Ker je tožeča stranka predlagala dokaz z izvedencem, ki bi preveril zamenjavo sporne sklopke, je ta dokaz ob novo razkritih dejstvih, postal težko izvedljiv, če ne že nemogoč. Zaradi dokazne stiske, je sodišče tožeči stranki dovolilo predlagati nov dokaz, s katerim bo dokazovala zatrjevana dejstva in tožeča stranka je predlagala dokaz z zaslišanjem priče C. C., ki je opravil delo, ki je predmet spornega računa. Torej zaradi razlogov na strani tožene stranke.

16. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša in sprejema dokazno oceno prvostopnega sodišča, ki je razvidna iz 10. do 21. točke prvostopne sodbe in je na tem mestu ne povzema posebej. Prvostopno sodišče je v celoti pojasnilo katera dejstva šteje za dokazana, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega posameznega dokaza in vseh skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (8. člen ZPP) sprejelo zaključke s katerimi pritožbeno sodišče v celoti soglaša in jih sprejema kot svoje. Na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo, kot je razvidno iz prvostopne sodbe. Zato pritožbeni očitek zmotne uporabe materialnega prava (341. člen ZPP), ki ga pritožba veže na zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ni utemeljen.

17. Ker sodbe v gospodarskem sporu majhne vrednosti ni dovoljeno izpodbijati iz pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in tudi ne iz razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki nista dovoljena pritožbena razloga (458. člen ZPP), so obširne pritožbene navedbe tožene stranke s katerima uveljavlja prav ta dva pritožbena razloga, v celoti neupoštevne.

18. Pritožba uveljavlja tudi 14. in 15. točko drugega odstavka 339. člena ZPP, ki pa nista podani. Očitana kršitev 14. točke drugega odstavka ni podana, saj sodba razloge o odločilnih dejstvih ima in jo je mogoče preizkusiti. Razlogi so jasni, skladni in niso sami s sabo v nasprotju. Prav tako ni utemeljen očitek iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj v ugotovitvah o odločilnih dejstvih pritožbeno sodišče ni zaznalo nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Pritožbeni očitek pa je tudi povsem nekonkretiziran in tudi iz tega razloga pritožbeno neupošteven.

19. Pritožbeno sodišče je opravilo še preizkus izpodbijane sodbe glede pritožbenih razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). V postopku na prvi stopnji po uradni dolžnosti upoštevnih postopkovnih kršitev pritožbeno sodišče ni našlo. Ob ugotovljenih dejstvih, ki so razvidna iz izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje materialno pravo pravilno uporabilo. Prav tako je pravilna odločitev prvostopenjskega sodišča o povrnitvi pravdnih stroškov. Skladno z navedenim je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

20. O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena, prvim odstavkom 154. člena in 155. člena ZPP. Tožena stranka, ki s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške. Mora pa tožeči stranki povrniti stroške v zvezi s potrebnim odgovorom na pritožbo.

21. Tožeči stranki se prizna priglašenih 375 točk po tarifi št. 22/1, 7,5 točk materialnih stroškov (2 % od nagrade do 1000) in 22 % DDV, kar ob vrednosti točke (glej 12., 13. in 14. člen Odvetniške tarife) v višini 0,60 EUR skupaj znaša 279,99 EUR. Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 279,99 EUR v roku 8 dni od prejema te sodne odločbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločitev glede zamudnih obresti temelji na načelnem pravnem mnenju Vrhovnega sodišča RS z dne 13. 12. 2006.