Jedro

Za zaključek, da je obstajala stečina, je potrebno ugotoviti stalne in intenzivne prehode divjadi točno na mestu, kjer je prišlo do nezgode, za odgovornost tožene stranke pa ugotoviti pravno relevantno vzročno zvezo med nedopustnim ravnanjem tožene stranke in nastalo škodo. Tudi pritožbeno sodišče meni, da posamezno opažanje divjadi ob ali na cesti še ne pomeni, da so tam stalni in intenzivni prehodi divjadi preko ceste (stečine). Stečina namreč pomeni, da so prehodi divjadi tudi tako locirani in tako stalni, da bi jih lahko opredelili kot stalne.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje s p r e m e n i tako, da se z a v r n e tožbeni zahtevek, ki glasi: "Tožena stranka, L.d. Š., je dolžna plačati tožeči stranki, T. d.o.o. , znesek 235.819,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneska 53.287,50 SIT od 10.9.1996 in od zneska 182.531,50 SIT od 15.9.1996 do plačila, v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 234.095,00 SIT, v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.".

Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki 105.794,00 SIT pravdnih stroškov, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.5.2006 dalje, v 15-tih dneh.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku razsodilo, da je L.d. Š. dolžna plačati podjetju T. d.o.o. odškodnino - znesek 235.819,00 SIT in zakonite (pravilno zakonske) zamudne obresti in sicer od zneska 53.287,50 sit od 10.9.1996, od zneska 182.531,50 SIT pa od dne 15.9.1996 pa do plačila, vse pa v roku 15 dni, pod izvršbo. Odločilo je tudi, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki tudi pravdne stroške v višini 234.095,00 SIT, prav tako v 15. dneh, pod izvršbo.

V pritožbi zoper to sodbo je tožena stranka uveljavljala, da tožeča stranka ni dokazala niti škodljivega dejstva tožeče stranke niti vzročne zveze med opustitvenim ravnanjem tožene stranke in nastalo škodo. Meni, da je zaključek sodišča prve stopnje o subjektivni odgovornosti tožene stranke, ki naj bi bila v tem, da je opustila dolžno ravnanje v zvezi s sprejemanjem ukrepov za preprečevanje škode po divjadi posledica neupoštevanja navodil pritožbenega sodišča v razveljavitvenem sklepu, v katerem je pritožbeno sodišče pojasnilo, da bi bila tožena stranka dolžna v okviru ravnanja iz 5. člena Zakona o varstvu, gojitvi in lovu divjadi ter upravljanju lovišč - ZVLGD dati ustrezno pobudo za postavitev prometnega znaka, ki opozarja na divjad na cesti le v primeru, če bi mesto, kjer je prišlo do prometne nezgode, predstavljalo posebno nevarno mesto, kjer divjad prehaja cesto, tožeča stranka pa ni dokazala, da je na tem mestu bil prehod divjadi pogost oziroma, da je na delu, kjer je prišlo do prometne nezgode, bila stečina. Do takšnega zaključka je očitno prišlo tudi sodišče prve stopnje, saj je med razlogi zapisalo: "..da so bili na celotni relaciji od klavnice proti Š. prehodi divjadi pogosti..", pri čemer je celotni odsek od vasi D. do križišča Š. dolg približno 7 km, odcep za K. pa je nekje na sredini in v času nezgode so bili na tem odseku postavljeni štirje prometni znaki, ki so opozarjali na pogost prehod divjadi. Nobena od prič, niti M.G. niti T.E. in tudi ne T.E. ne potrjujejo, da bi ravno na mestu, kjer je prišlo do nezgode, bila stečina, pri čemer je po mnenju pritožnika edina nezainteresirana priča M.G. in ta je izpovedal, da sta bila v smeri vožnje oškodovančevega vozila postavljena vsaj dva opozorilna prometna znaka, znano mu je sicer, da je prihajalo do nezgod, vendar so bile le te enakomerno porazdeljene po celotnem odseku ceste; vsekakor pa ni izpovedal, da bi bilo mesto, kjer je prišlo do nezgode, posebno nevarno mesto, kjer naj bi divjad pogosto prehajala cesto ali da bi bila tam stečina. Priča T.E. pa je celo izpovedal, da naj bi v času nezgode obstajal le en prometni znak na celotnem odseku ceste, kar seveda ni res, je v popolnem nasprotju s tem, kar je izpovedal M.G. in le kaže, da priča očitno ni bila pozorna na opozorilne prometne znake o nevarnosti prehoda divjadi. Po drugi strani pa je ta ista priča povedala, da je bil on tisti, ki je prišel po povoženega srnjaka in da tam, kjer je prišlo do nezgode, v naravi ni vidno, da bi bila stečina in da tudi ne ve, da bi se tam zgodila še kakšna podobna nezgoda; pri tem pa je pomembno, da je priča oče direktorja in lastnika tožeče stranke, ter tudi sam lovec in član L.D. Š. in bi zagotovo vedel, če bi to mesto predstavljalo posebno nevarno mesto, kjer divjad pogosto prehaja cesto, z lahkoto bi tudi v naravi spoznal stečino. Tudi priča M.G. je je povedal, da na spornem odseku ceste ni stečin, pogostost prehoda živali pa je povsem enaka kot na ostalem predelu ceste. Kar se pa tiče izpovedi T.E., pa bi jo sodišče prve stopnje moralo jemati z veliko rezervo, saj je lastnik in direktor tožeče stranke. Sicer pa je tudi slednji priznal, da sta bila v času nezgode od klavnice proti mestu nezgode postavljena dva prometna znaka, v zvezi s pogostostjo prehoda divjadi na spornem mestu pa je povedal, da sploh ne ve, kdaj se je pred tem ali po tem zgodila še kakšna nezgoda na istem mestu. Tako pritožnik ugotavlja, da je tudi direktor tožeče stranke potrdil izpoved M.G. o tem, da sta bila na odseku od klavnice pa do odcepa za K. postavljena dva prometna znaka, nasprotno s tem pa je voznik poškodovanega vozila M.P. trdil, da na tem odseku sploh nobenega prometnega znaka ni bilo. Voznik pa je povedal tudi, da je vsak dan vozil po obravnavanem cestnem odseku in da je tam v dolini videval srne. Tako izjavo pa je potrebno upoštevati in na njeni podlagi ob nespornem obstoju dveh prometnih znakov, ki so opozarjali na nevarnost prehoda divjadi, je povsem jasno, da je M.P. kot poklicni voznik mogel in moral vedeti o nevarnosti in nanjo tudi računati pri vožnji. Vse povedano pa vodi k zaključku, da ni z ničemer dokazano, da bi mesto, kjer je prišlo do nezgode, predstavljalo posebno nevarno mesto, kjer divjad pogosto prehaja cesto; obstoj kar štirih prometnih znakov na odseku ceste, ki meri 7 km, pa nedvomno kaže, da je tožena stranka v celoti izpolnila svojo obveznost dolžnega ravnanja v zvezi s sprejemanjem ukrepov za preprečevanje škode po divjadi. Zato pravzaprav ni razumljivo, kaj sodišče očita toženi stranki. Dokazno breme v zvezi s temi dejanskimi okoliščinami pa je bilo v celoti na tožeči stranki, ki niti ni predlagala ustreznih dokazov. Tožeča stranka pa prav tako ni dokazala vzročne zveze med nedopustnim ravnanjem tožene stranke in nastalo škodo. V zvezi s tem je pomembna izpoved M.P., da je srna iznenada skočila z desne strani ceste in se zaletela v vozilo in da srne sploh ni videl, ker je bil takrat mrak, ob cesti pa korona in gozd, srne pa ne bi mogel opaziti niti, četudi ne bi bilo mračno. Enakega mnenja je bil tudi priča M.G.. Na podlagi navedenega pritožnik ponuja sklep, da vzročne zveze ni, saj četudi bi bil postavljen ustrezni prometni znak nevarnosti prehoda divjadi na vsak meter spornega odseka, to ne bi vplivalo na nastanek obravnavane nezgode. Nazadnje pa pritožnik še meni, da tožeča stranka ni dokazala niti nastanka niti višine škode. Tožeča stranka namreč škode ni dokazno zavarovala, niti ni predložila cenitve ali zapisnika škode, napravljenega pri zavarovalnici. To bi bilo pričakovano postopanje, še zlasti, ker naj bi po izjavi pooblaščenca tožeče stranke slednja pred tem že utrpela podobno škodo. Dejstvo je tudi, da naj bi škoda nastala dne 11.5.1996, predložena dobavnica je datirana 1.9.1996, račun pa z dne 9.9.1996; kar pomeni, da je od nezgode pa do popravila vozila minilo skoraj štiri mesece. Tožena stranka se ne strinja s tem, da sta dobavnica in račun verodostojni listini, saj se ne nanašata na obligacijsko razmerje med pravdnima strankama; prepričana pa je tudi, da če bi bili navedeni listini pristni, potem bi tožeča stranka razpolagala tudi z zapisnikom zavarovalnice kot tudi z bančnim potrdilom o izvršenem plačilu vtoževanega zneska, saj tožeča stranka kot pravna oseba drugače plačila ne bi mogla izvršiti.

Pritožba je utemeljena.

Ob preizkusu sodbe v mejah pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti v smislu določbe 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da pa je pritožba utemeljena, ko uveljavlja zmotno ali nepopolno ugotovljeno dejansko stanje ter posledično zmotno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da je dne 11.5.1996 na cesti D.-Š., na predelu sto do dvesto metrov pred odcepom za vas K. prišlo do prometne nesreče, v kateri je bilo udeleženo kombinirano vozilo, last tožeče stranke, ki ga je vozil P.M., tako, da je na cesto nenadoma skočila srna, zaradi česar voznik trčenja ni mogel preprečiti. Na podlagi izpovedi prič T.E., P.M. in T.E. je ugotovilo, da opozorilnega prometnega znaka "divjad na cesti" na mestu, kjer je prišlo do nesreče, ni bilo, kasneje po nezgodi pa so ga postavili. Na podlagi izpovedi prič T.E. in M.G., ki sta oba lovca ter izpovedi T.E. in M.P. pa je ugotovilo tudi, da so bili na celotni relaciji od klavnice (v D.) proti Š. prehodi divjadi pogosti, iz česar je sklepalo, da torej tudi na spornem odseku, kjer je prišlo do nezgode. Na podlagi tako ugotovljenih dejstev, torej da v času nezgode opozorilnega prometnega znaka na mestu nezgode ni bilo in da so ga tja postavili po nezgodi ter, da so bili tudi na spornem odseku ceste prehodi divjadi pogosti pa je sodišče prve stopnje zaključilo, da je bila na mestu nezgode stečina in da je podana odgovornost tožene stranke za nezgodo. Pritožbeno sodišče sicer ne dvomi v ugotovitve sodišča prve stopnje o tem, da na mestu nezgode ni bilo opozorilnega prometnega znaka, ki bi opozarjal na divjad na cesti in da so ga tja postavili po nezgodi, kakor tudi ne o tem, da so bili na celotnem odseku ceste od D. proti Š. prehodi divjadi pogosti, saj so o teh dejstvih tako izpovedale priče P.M., T.E., T.E. in M.G., vendar pa meni, da je sodišče prve stopnje iz ugotovljenih dejstev nepravilno sklepalo na obstoj drugih dejstev, na katera pa se opira sodba. Ugotovitev, da so tudi na območju, kjer je prišlo do nezgode, prehodi divjadi pogosti je namreč presplošna in ne daje zadostne osnove za zaključek, da je ravno na mestu, kjer je prišlo do nezgode, stečina in je kot taka tudi skupaj z nadaljnjo ugotovitvijo, da na tem mestu pred nezgodo opozorilnega prometnega znaka ni bilo, premalo za gotovostni zaključek, da je podana tudi odgovornost tožene stranke za nastalo škodo. Kot pravilno opozarja pritožba, je potrebno za zaključek, da je obstajala stečina, ugotoviti stalne in intenzivne prehode divjadi točno na mestu, kjer je prišlo do nezgode, za odgovornost tožene stranke pa ugotoviti pravno relevantno vzročno zvezo med nedopustnim ravnanjem tožene stranke in nastalo škodo. Tudi pritožbeno sodišče meni, da posamezno opažanje divjadi ob ali na cesti še ne pomeni, da so tam stalni in intenzivni prehodi divjadi preko ceste (stečine). Stečina namreč pomeni, da so prehodi divjadi tudi tako locirani in tako stalni, da bi jih lahko opredelili kot stalne; pomembno okoliščino pri tej opredelitvi predstavlja dejstvo, da je srnjad teritorialna divjad, ki od spomladi do oktobra zelo redko zapušča svoj teritorij, kakor tudi okoliščine prisotnosti divjadi na tem območju in ustvarjanju stalnih prehodov na krajih, ki jih oceni kot primerne in jih uporablja praviloma dalj časa, tudi več let, dokler se ne poslabšajo ugodnosti prehoda. V konkretnem primeru pa nobena izmed zaslišanih prič ni potrdila , da bi ravno na delu, kjer je prišlo do nezgode, bilo posebno nevarno mesto, kjer bi divjad pogosto prehajala cesto niti, da bi se ravno na tem delu že zgodila še kakšna podobna nezgoda. Tako je tudi po oceni višjega sodišča ostalo dejansko stanje glede odločilnih (ali je prav pomembnih dejstev ) nedokazano, glede na ponujene dokaze tožeče stranke pa za ugotavljanje teh dejstev dejanskega stanja ni mogoče več dopolniti. Sodišče prve stopnje je namreč o teh odločilnih okoliščinah zaslišalo vse predlagane priče, drugih dokazov v podporo svojih trditev pa tožeča stranka ni ponudila, razen ogleda, s katerim pa ni mogoče ugotoviti okoliščin oziroma pomembnih dejstev, na podlagi katerih je mogoče zaključiti o stečini. Po presoji višjega sodišča, ob ugotovljenih dejstvih toženi stranki torej upravičeno ni bilo treba zahtevati postavitve opozorilnega prometnega znaka na tem odseku ceste, saj če bi morala zahtevati postavitev prometnega znaka na vsakem odseku ceste, kjer je bila kdajkoli opažena kakšna divjad, bi to razvrednotilo učinek opozorilnih prometnih znakov, ki so postavljeni ravno zaradi večje varnosti prometa in jih je torej treba postavljati le na mestih, kjer je prehod divjadi čez cesto stalen, intenziven in dalj časa trajajoč (stečine), teh pa na spornem odseku ceste ni bilo in toženi stranki v zvezi s tem ni mogoče očitati nobene opustitve. Tožena stranka pa v pritožbi utemeljeno opozarja tudi, da je ostal nedokazan tudi zaključek o podani vzročni zvezi med nedopustnim ravnanjem tožene stranke in nastalo škodo. Ta pomembni element odškodninskega delikta mora dokazati oškodovanec, ki mora dokazati, da škoda izvira iz škodnega ravnanja odgovorne osebe (ni pa mu treba dokazovati temelja odgovornosti - krivde ali objektivne odgovornosti). Ob dejstvih, ki izhajajo iz izpovedi prič, ko je M.P. povedal, da srne sploh ni videl, ker je na hitro prišla na cesto in ker je bil mrak, ob cesti pa korona in gozd, ter da je ne bi mogel opaziti niti če ne bi bilo mračno in ko je T.E. povedal, da če ti divjad prileti na cesto s hriba, se ne da nič narediti, je pritrditi pritožbi, da vzročna zveza ni podana. Priča M.G. pa je povedal, da na tem delu ni vidnih stečin, da je en meter ob cesti počiščeno, nato pa je drevje in divjad kar skoči na cesto, pogosto največkrat zato, ker jo preganjajo psi, saj divjad sama ne bi tako skočila na cesto; gre pa za relevantno izpoved, saj je M.G. referent za lovski turizem in lovec, T.E. pa oče direktorja tožeče stranke in prav tako lovec. Zato je po mnenju višjega sodišča sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je kljub navedenim dejstvom zaključilo o odgovornosti tožene stranke. Navedena dejstva namreč v večji meri kažejo na panično obnašanje živali, kadar jo določena nepredvidena okoliščina prisili v gibanje po nepoznanem terenu (potepuški pes::); gre za tipičen primer obnašanja divjadi, ki naleti na motnjo pri premikanju in je podana možnost da je divjad prisilila na cesto nepredvidljiva okoliščina, ki je ni mogoče natančneje specificirati, povzročila pa je panično obnašanje divjadi. Navedeno pa dopuščajo možnost, da je bil vzrok nesreče v paničnem obnašanju divjadi, kar je izreden dogodek, tako da ni podana vzročna zveza in je zaključek sodišča prve stopnje o odgovornosti tožene za škodo, nepravi len.

Glede na navedeno je višje sodišče pritožbi tožene stranke, ki utemeljeno uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava pri zaključevanju sodišča prve stopnje o odločilnih dejstvih, ugodilo in v skladu z določbo 3. točko 358. člena ZPP spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

Glede na spremembo sodbe je pritožbeno sodišče odločilo tudi o stroških vsega postopka (2. odstavek 165. člena ZPP). Ker tožeča stranka s tožbo ni uspela, je dolžna povrniti toženi njej nastale pravdne stroške (1. odstavek 154. člena ZPP). Stroški tožeče stranke znašajo: 5.250,00 SIT sodna taksa za odgovor na tožbo, 23.800,00 SIT sodna taksa za pritožbo z dne 28.6.2002, ter po 150 točk Odvetniške tarife (OT, Ur. list RS št. 67/2003) za pristope na naroke dne 20.10.2003, 27.10.2003 in 10.1.2005 tre 100 točk OT za nadaljnjo uro, za obvestilo stranki 20 točk OT, kar skupaj znaša glede na vrednost točke 110,00 SIT, 62.700,00 SIT; 2% materialnih stroškov pooblaščenca znaša 1.254,00 SIT, 20% DDV na odvetniško storitev pa znaša 12.790,00 SIT. Skupaj tako znašajo stroški tožene stranke 105.794,00 SIT. Ker tožnik s tožbenim zahtevkom ni uspel, je dolžan povrniti te stroške toženi stranki z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila, v petnajstih dneh.